SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
z dne 14. septembra 2010
Zadeva F‑79/09
AE
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Člen 73 Kadrovskih predpisov – Zavrnitev priznanja poklicne bolezni – Preobčutljivost na elektromagnetna polja“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero AE predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 15. decembra 2008, s katero je bilo zavrnjeno priznanje poklicne narave njegove bolezni, in razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper navedeno odločbo, ter naložitev Komisiji plačila zneska 12.000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel.
Odločitev: Evropski komisiji se naloži plačilo zneska 2000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi poleg svojih stroškov še četrtino stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi tri četrtine svojih stroškov.
Povzetek
1. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniška komisija – Imenovanje zdravnikov
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 22)
2. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško mnenje – Zavrnitev podpisa poročila enega od članov zdravniške komisije
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73)
3. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško mnenje – Diskrecijska pravica zdravniške komisije
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 23)
4. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Določitev poklicne narave bolezni
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 3)
5. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Poklicna bolezen – Pojem
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 3(2))
6. Pravo Unije – Načela – Spoštovanje razumnega roka – Kršitev v upravnem postopku – Učinki
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1))
7. Pravo Unije – Načela – Spoštovanje razumnega roka – Upravni postopek – Merila presoje
1. Skupna pravila o zavarovanju uradnikov Unije za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ne določajo posebnih zahtev glede specializacije članov zdravniške komisije ter uradniku in upravi puščajo povsem prosto izbiro zdravnika. Člen 22 novih pravil o zavarovanju, ki so začela veljati 1. januarja 2006, določa, da mora imeti tretji zdravnik „strokovno znanje s področja ocenjevanja in določanja odškodnine za telesne poškodbe“. Vendar ta določba ureja samo imenovanje tretjega zdravnika in nikakor ne posega niti v pravico zadevnega uradnika, da popolnoma prosto izbere zdravnika, ki mu zaupa, niti v pravico uprave, da prosto izbere zdravnika, ki jo bo zastopal v zdravniški komisiji.
Pravila o zavarovanju prav tako ne določajo pravice do zavrnitve zdravnikov, imenovanih v zdravniško komisijo, pri čemer so pravice uradnika zavarovane z navzočnostjo njegovega izbranega zdravnika in zdravnika, imenovanega v dogovoru z njim.
(Glej točki 51 in 54.)
Napotitev na:
Sodišče: 14. julij 1981, Suss proti Komisiji, 186/80, Recueil, str. 2041, točke od 9 do 11.
2. Pri poročilu zdravniške komisije ne gre za postopkovno napako, kadar ga eden od njenih članov noče podpisati, če se dokaže, da je imel član, ki ni podpisal poročila, možnost predstaviti svoje stališče drugima članoma.
(Glej točko 56.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 21. junij 1990, Sabbatucci proti Parlamentu, T‑31/89, Recueil, str. II‑265, objavljen povzetek, točka 2; 27. februar 2003, Komisija proti Camacho-Fernandesu, T‑20/00 OP, RecFP, str. I‑A‑75 in II‑405, točki 47 in 48.
3. Naloga zdravniške komisije, določena v členu 23 Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Unije za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, da popolnoma objektivno in neodvisno presoja zdravstvena vprašanja, po eni strani zahteva, da so tej komisiji dani na voljo vsi dokumenti, ki bi ji lahko koristili, in po drugi strani, da ji je zagotovljena popolnoma svobodna presoja. Zdravniške presoje v strogem pomenu besede, ki jih navede zdravniška komisija, je treba šteti za dokončne, če so podane v zakonitih okoliščinah. Sodišče ima samo pravico preveriti, prvič, ali sta bila ustanovitev in delovanje navedene komisije pravilna in, drugič, ali je njeno mnenje ustrezno, predvsem ali vsebuje obrazložitev, na podlagi katere je mogoče presojati ugotovitve, na katerih temelji, in ali je vzpostavljena razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in izpeljanimi sklepi. Če se zdravniški komisiji predložijo zapletena zdravstvena vprašanja, ki se nanašajo na težavno diagnostiko ali vzročno zvezo med boleznijo zadevne osebe in opravljanjem njenega poklica pri instituciji, mora ta v mnenju med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se je oprla, in ob bistvenih razhajanjih pojasniti, zakaj se je oddaljila od nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so bila zadevni osebi bolj naklonjena.
(Glej točki 64 in 65.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. december 1999, Latino proti Komisiji, T‑300/97, RecFP, str. I‑A‑259 in II‑1263, točki 41 in 78; 15. december 1999, Nardone proti Komisiji, T‑27/98, RecFP, str. I‑A‑267 in II‑1293, točke 30, 68 in 87; 26. februar 2003, Latino proti Komisiji, T‑145/01, RecFP, str. I‑A‑59 in II‑337, točka 47;
Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Beau proti Komisiji, F‑39/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑51 in II‑A‑1‑175, točka 35.
4. Člen 3(2) Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Unije za primer poškodbe pri delu ali poklicne bolezni določa, da mora zadevni uradnik, če zadevne bolezni ni na evropskem seznamu poklicnih bolezni, priloženem Priporočilu Komisije št. 90/326, zadostno dokazati, da so njegove težave nastale zaradi opravljanja dela ali med opravljanjem dela v institucijah Unije. Pristojni organ ima zato v primeru dvomov glede takega vzroka pravico zavrniti priznanje poklicne narave bolezni, saj nobeno pravilo niti nobeno načelo ne določa, da dvom koristi uradniku.
(Glej točko 82.)
Napotitev na:
Sodišče: 11. februar 2004, Latino proti Komisiji, C‑180/03 P, Recueil, str. I‑1587, točke od 36 do 39.
5. Zdravniška komisija mora v zapletenih primerih, ko uradnik zboli zaradi različnih vzrokov na delovnem mestu in zunaj njega, fizičnih ali psihičnih, ki skupaj vplivajo na nastanek bolezni, ugotoviti, ali je opravljanje dela v institucijah Unije neposredno povezano z boleznijo uradnika, na primer kot sprožilni dejavnik te bolezni. V takih primerih se za priznanje poklicne narave bolezni ne zahteva, da je opravljanje dela edini, bistveni, prevladujoči ali glavni vzrok bolezni.
(Glej točko 83.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 9. julij 1997, S proti Sodišču, T‑4/96, Recueil, str. II‑1125, točki 79 in 80.
6. Obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Unije, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča Unije in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja.
Vendar kršitev načela razumnega roka na splošno ni upravičen razlog za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete ob koncu upravnega postopka. Neupoštevanje načela razumnega roka namreč vpliva na zakonitost upravnega postopka samo, če bi lahko predolgo trajanje vplivalo na samo vsebino odločbe, sprejete ob koncu upravnega postopka. Morebitno zavlačevanje pri obravnavanju zahtevka za priznanje poklicne narave bolezni načeloma tako ne more vplivati niti na vsebino mnenja zdravniške komisije niti na vsebino končne odločbe, ki jo sprejme institucija. Tako zavlačevanje namreč, razen v izjemnih primerih, ne more vplivati na presojo zdravniške komisije o poklicni naravi bolezni. Glavna praktična posledica tega, da Sodišče za uslužbence razglasi ničnost odločbe, sprejete ob upoštevanju presoje zdravniške komisije, bi bil negativni učinek nadaljnjega podaljšanja postopka, ki je bil že tako predolg.
Sodišče Unije lahko kljub temu po uradni dolžnosti naloži plačilo nadomestila v primeru prekoračitve razumnega roka, saj je tako nadomestilo najprimernejša odškodnina za uradnika, če se strankam omogoči, da predložijo pripombe glede take rešitve.
(Glej točke od 99 do 101 in 104.)
Napotitev na:
Sodišče: 13. december 2000, SGA proti Komisiji, C‑39/00 P, Recueil, str. I‑11201, točka 44; 17. december 2009, M proti EMEA, C‑197/09, RX‑II, točka 41;
Sodišče prve stopnje: 13. januar 2004, JCB Service proti Komisiji, T‑67/01, Recueil, str. II‑49, točki 36 in 40 ter navedena sodna praksa; 11. april 2006, Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑95 in II‑A‑2‑441, točke od 162 do 167;
Splošno sodišče: 12. maj 2010, Bui Van proti Komisiji, T‑491/08 P, točka 88;
Sodišče za uslužbence: 21. oktober 2009, V proti Komisiji, F‑33/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑403 in II‑A‑1‑2159, točka 211, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑510/99 P.
7. Razumnost trajanja upravnega postopka se presoja glede na okoliščine posamezne zadeve in zlasti glede na njen kontekst, različne stopnje postopka, ki jih je izvedla institucija, zapletenost zadeve, vedenje strank med postopkom, zapletenost in pomembnost spora za različne vpletene osebe.
(Glej točko 105.)
Napotitev na:
Sodišče: 17. december 1998, Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 29; 16. julij 2009, Der Grüne Punkt ‑ Duales System Deutschland proti Komisiji, C‑385/07 P, ZOdl., str. I‑6155, točke od 182 do 188;
Sodišče prve stopnje: 22. oktober 1997, SCK in FNK proti Komisiji, T‑213/95 in T‑18/96, Recueil, str. II‑1739, točka 55.