SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(drugi senat)
z dne 16. septembra 2013
Zadeva F‑92/11
Carla Faita
proti
Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru (EESO)
„Javni uslužbenci – Psihično nadlegovanje – Prošnja za pomoč – Obrazložitev odločbe“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero C. Faita predlaga, prvič, naj se odločba Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) z dne 14. junija 2011 o zavrnitvi pritožbe, vložene 14. februarja 2011, razglasi za nično, in drugič, naj se EESO naloži, da ji plača znesek v višini 15.000 EUR kot povrnitev domnevne nepremoženjske škode.
Odločitev: Tožba se zavrne. C. Faita nosi svoje stroške in tri četrtine stroškov, ki jih je priglasil Evropski ekonomsko-socialni odbor. Evropski ekonomsko-socialni odbor nosi četrtino svoji stroškov.
Povzetek
1. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Prošnja za pomoč – Pojem – Predlog za sprejetje odločbe o dodelitvi odškodnine na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov – Prenehanje ravnanj, na katera se nanaša prošnja – Nevplivanje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)
2. Tožbe uradnikov – Pravni interes – Tožba uradnika, ki naj bi bil žrtev psihičnega nadlegovanja, zoper zavrnitev prošnje za pomoč – Upokojitev tožeče stranke pred vložitvijo tožbe – Ohranitev pravnega interesa
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)
3. Tožbe uradnikov – Tožbeni razlogi – Tožbeni razlog, ki se nanaša na obstoj psihičnega nadlegovanja – Obveznost upoštevanja celotnega upoštevnega dejanskega stanja
4. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Kratek povzetek tožbenih razlogov
5. Tožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Odločba o zavrnitvi – Neobveznost uprave, da nadomesti obrazložitev izpodbijanega akta
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)
6. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Področje uporabe – Obseg – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)
7. Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Napredovanje domnevne žrtve – Okoliščina, ki ne izključuje obstoja nadlegovanja
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a)
8. Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Ocene in mnenja v ocenjevalnem poročilu – Neodločilni indici o obstoju nadlegovanja
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a)
9. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvajanje v primeru psihičnega nadlegovanja – Obveznost domnevne žrtve, da spoštuje postopek vložitve prošnje za pomoč, ki je določen z notranjimi pravili institucije – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)
10. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Področje uporabe – Obseg – Meje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)
11. Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Uradnik, odstavljen s položaja nadomeščanja vodje oddelka – Dejstvo, ki ne pomeni nadlegovanja
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a)
1. Kot prošnjo za pomoč je treba opredeliti ne samo prošnjo, ki jo vloži uradnik, ki trdi, da je zaradi svojega položaja in dela trenutno žrtev groženj, žalitev, klevet oziroma širitev klevet ali napadov nanj ali na njegovo lastnino oziroma člana njegove družine, temveč tudi vsako prošnjo uradnika, ki organu za imenovanja predlaga sprejetje odločbe oziroma povrnitev škode iz razloga, povezanega s členom 24 Kadrovskih predpisov, tudi če so krivdna ravnanja prenehala.
(Glej točko 48.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 8. februar 2011, Skareby proti Komisiji, F‑95/09, točki 25 in 26.
2. Uradnik ali nekdanji uradnik, ki zatrjuje, da je žrtev psihičnega nadlegovanja, in na sodišču izpodbija zavrnitev institucije, da bi vsebinsko preučila prošnjo za pomoč, ima načeloma pravni interes, tudi če so izpodbijana dejstva prenehala oziroma tudi če tožeča stranka ne prosi niti za povrnitev škode, ki naj bi izhajala iz zatrjevanega nadlegovanja, niti za uvedbo disciplinskega postopka zoper domnevnega povzročitelja nadlegovanja in niti za razglasitev ničnosti enega od aktov, ki naj bi po njegovem mnenju prispeval k navedenemu nadlegovanju, saj že samo morebitno priznanje uprave, da obstaja psihično nadlegovanje, lahko blagodejno vpliva na ozdravitev nadlegovane osebe v terapevtskem procesu. V zvezi s tem domnevni žrtvi okoliščina, da se je upokojila pred vložitvijo tožbe, ne jemlje pravnega interesa.
(Glej točko 55.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena Skareby proti Komisiji, točka 26.
3. V okviru tožbe, ki se nanaša na domnevno psihično nadlegovanje, mora sodišče Unije pri presoji, ali gre za zlonamerna ravnanja, upoštevati celotno upoštevno dejansko stanje. Odločba je dejanski element, ki je lahko indic, da gre za taka ravnanja in jo je treba skupaj z drugimi upoštevati, pri čemer ni treba opraviti presoje njene zakonitosti in potek rokov za vložitev tožbe zoper to odločbo sodišča ne ovira pri ugotovitvi, da gre za nadlegovanje. To velja še toliko bolj, ker je mogoče, da se diskriminacija v celoti razkrije šele po izteku rokov za vložitev tožbe zoper odločbo, ki bi bila njen izraz.
(Glej točko 57.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 15. februar 2011, Barbin proti Parlamentu, F‑68/09, točka 109.
4. Da je tožba dopustna, zadostuje, če lahko običajno skrbna oseba prizna vsaj en tožbeni razlog, naveden v utemeljitev enega od predlogov v obrazložitvi tožeče stranke. Če je mogoče zlahka priznati več navedenih tožbenih razlogov, tožbe ni mogoče razglasiti za nedopustno.
(Glej točko 61.)
5. Ker uprava ni dolžna zavzeti stališča v zvezi z vsako trditvijo, ki jo uradnik navede v svoji prošnji, in če je odločba ustrezno obrazložena, potem uprava pri odločanju o pritožbi zoper to odločbo nima razlogov, da odstopi od te obrazložitve tako, da jo nadomesti z novo obrazložitvijo, drugačno od prejšnje.
(Glej točko 66.)
6. Nadzor sodišča Unije nad ukrepi, ki jih sprejme uprava, ki odloča o prošnji za pomoč, je omejen na to, ali je zadevni organ podal veljaven razlog, zlasti če je ostal v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabil svoje diskrecijske pravice. V zvezi s tem zadostuje, da je eden od razlogov, ki jih je navedel organ za imenovanja, veljaven in zadosten za zakonitost odločbe.
V zvezi z zakonitostjo odločbe o zavrnitvi prošnje za pomoč brez uvedbe upravne preiskave mora sodišče preizkusiti utemeljenost te odločbe glede na dokaze, ki jih je upravi ob odločanju predložila zlasti zadevna oseba v svoji prošnji za pomoč.
(Glej točki 85 in 98.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T‑154/05, točka 137 in navedena sodna praksa;
Sodišče za uslužbence: 14. april 2011, Šimonis proti Komisiji, F‑113/07, točki 69 in 70.
7. Okoliščina, da je uradnik napredoval, ne more izključiti, da je žrtev nadlegovanja ali zlonamernih ravnanj s strani njegovega nadrejenega, še toliko manj, če je bilo o napredovanju uradnika odločeno v nasprotju z mnenjem njegovega neposredno nadrejenega.
(Glej točko 89.)
8. Dejstvo, da ocenjevalna poročila uradnika niso negativna, ne more izključiti obstoja nadlegovanja ali zlonamernega obnašanja do tega uradnika, saj lahko do takega obnašanja prihaja zunaj izvajanja ocenjevanja. Ocen in mnenj v ocenjevalnem poročilu, tako negativnih kot pozitivnih, namreč ni mogoče šteti za indice, da je bilo navedeno poročilo sestavljeno z namenom psihičnega nadlegovanja.
(Glej točko 90.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 2. december 2008, K proti Parlamentu, F‑15/07, točka 39.
9. Okoliščina, da uradnik ni sledil postopku nadlegovanja, določenem v notranjih pravilih institucije, ni ovira za to, da organ za imenovanja preizkusi resničnost navedb v prošnji za pomoč, naslovljeni na upravo. Izvedbeni ukrep je lahko namreč le okvir uradnikovega uresničevanja pravice, določene v Kadrovskih predpisih, ne omejuje pa njenega obsega, tako da zadevna institucija uradnikovo uresničevanje pravice do vložitve prošnje za pomoč ne more pogojevati s predhodnim izvrševanjem notranjega postopka, ki v Kadrovskih predpisih ni določen. Čeprav je običajno dobrodošlo, da se uporabijo notranji postopki, uvedeni s splošnimi izvedbenimi določbami, obstoj takih postopkov uradnikov ne more prikrajšati za pravico, določeno v Kadrovskih predpisih, da vložijo pritožbo ali da zoper akt pri sodišču Unije vložijo tožbo, ne da bi predhodno izčrpali notranje postopke.
(Glej točko 91.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 18. maj 2009, Meister proti UUNT, F‑138/06 in F‑37/08, točke od 138 do 140.
10. Čeprav mora organ za imenovanja v primeru dogodka, ki ni združljiv z dobrim vzdušjem v službi, posredovati, pa mu ni treba opraviti preiskave zgolj na podlagi navedb brez vsakršnega dokaza ali vsaj dokaza prima facie. Zaradi varstva pravic oseb, na katere bi se ta preiskava lahko nanašala, se mora namreč navedeni organ pred njeno uvedbo prepričati, da razpolaga z indici, ki bi lahko utemeljili morebitne sume. Zato mora uradnik, ki vloži tožbo na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, predložiti dokaz prima facie o resničnosti napadov, katerih žrtev trdi, da je. Institucija lahko sprejme ustrezne ukrepe le, če obstajajo ti dokazi.
(Glej točko 97.)
Napotitev na:
Sodišče: 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, točki 15 in 16;
Splošno sodišče Evropske unije: 12. julij 2012, Komisija proti Nanopoulos, T‑308/10 P, točka 152.
11. Okoliščina, da se vodja oddelka odloči, da ga v času njegove odsotnosti uradnik ne bo več nadomeščal, ne more biti dokaz psihičnega nadlegovanja ali zlonamernega obnašanja z njegove strani, saj lahko vsak vodja oddelka prosto izbere uradnika ali uslužbenca, ki ga bo nadomeščal v času njegove odsotnosti, ker ostaja po Kadrovskih predpisih primarno odgovoren na oddelku. V zvezi s tem okoliščina, da ima na oddelku določeno senioriteto ali da je uvrščen v višji razred, uradniku ne daje nikakršne pravice do izvrševanja nalog kadrovskega upravljanja, niti vodstvenih nalog.
(Glej točko 100.)