SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(drugi senat)
z dne 28. junija 2013
Zadeva F‑44/11
Luigi Marcuccio
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Člen 34(1) in (6) Poslovnika – Tožba, vložena s telefaksom v roku za vložitev tožbe, podaljšanemu zaradi oddaljenosti za deset dni – Tožba, vložena po pošti v naslednjih desetih dneh – Različni tožbi – Prepozna tožba“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero L. Marcuccio Sodišču za uslužbence zlasti predlaga, naj ugotovi neobstoj sklepa Evropske komisije o zavrnitvi njegove zahteve z dne 6. marca 2010 ali ga razglasi za ničnega, in sklepa o zavrnitvi njegove pritožbe z dne 3. septembra 2010, in mu dodeli odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala s tem, da je eden od uradnih zdravnikov zdravstvene službe Komisije 8. marca 2004 poslal dopis njegovemu lečečemu zdravniku. Preden je bil izvirnik tožbe vložen po pošti, je bil po telefaksu z dne 13. aprila 2011 poslan dokument, predstavljen kot prepis izvirnika tožbe.
Odločitev: Tožba se delno zavrže kot očitno nedopustna in delno zavrne kot očitno neutemeljena. L. Marcuccio nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije.
Povzetek
1. Uradniki – Akti uprave – Domneva veljavnosti – Neobstoječi akt – Pojem – Zavrnitev odškodninskega zahtevka uradnika, ki se sklicuje na domnevno nepravilno ravnanje uradnega zdravnika institucije, ker je poslal nekatere informacije lečečemu zdravniku tega uradnika, in zavrnitev brez obrazložitve – Izključitev
(člen 288 PDEU)
2. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Vloga, vložena po telefaksu v roku za vložitev tožbe – Lastnoročni podpis odvetnika, ki se razlikuje od podpisa na izvirniku vloge, poslane po pošti – Posledica – Neupoštevanje datuma prejetja telefaksa pri presoji, ali je bil spoštovan rok za vložitev tožbe
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 34(1) in (6); Kadrovski predpisi, člen 91(3))
1. Akti institucij Unije načeloma uživajo domnevo zakonitosti in imajo zato pravne učinke, dokler niso razveljavljeni ali umaknjeni, tudi če vsebujejo nepravilnosti. Vendar je treba kot izjemo od tega načela za akte, v katerih so tako hude in očitne nepravilnosti, da jih pravni red Unije ne more dopustiti, šteti, da nimajo nobenega pravnega učinka. Resnost posledic, ki se navezujejo na ugotovitev neobstoja akta institucij Unije, terja, da je taka ugotovitev zaradi pravne varnosti mogoča le v zelo izjemnih primerih.
Kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja, kršitev zaupnosti, kršitev pravil zdravniške etike in kršitev obveznosti obrazložitve ne spadajo med te izjemne primere.
Zato je treba predlog uradnika, naj se odločba Komisije o implicitni zavrnitvi njegovega odškodninskega zahtevka za škodo, ki naj bi jo utrpel, ker je eden od uradnih zdravnikov zdravstvene službe Komisije poslal dopis njegovemu lečečemu zdravniku, razglasi za neobstoječo, zavreči kot očitno nedopusten, ker, prvič, sta oba zdravnika člana invalidske komisije, ki je zadolžena za preučitev spisa navedenega uradnika, in ker, drugič, zahteva po informacijah, ki jo naslovil uradni zdravnik, spada prav v okvir preučitve invalidske dokumentacije v zvezi z navedenim uradnikom. Uradni zdravnik s tem, da izključno zaradi izpolnjevanja nalog, ki so mu zaupane, zahteva te informacije, deluje v okviru službe in v mejah svojih pristojnosti, ne da bi kršil zaupnost medicinskih podatkov, ki jo mora spoštovati. Zato ta uradni zdravnik ne krši nobenega pravila zdravniške etike.
Poleg tega to, da uradni zdravnik obvesti uradnikovega lečečega zdravnika, da se je službeni naslov tega uradnika spremenil, ne pomeni niti posega v pravico do spoštovanja zasebnega življenja niti posega v obveznost zaupnosti, saj je ta okoliščina omenjena v odločbi o prerazporeditvi uradnika v interesu službe, ki mu je bila sporočena in je objavljena vsaj znotraj institucije. Nazadnje, odločbe o zavrnitvi odškodninskega zahtevka nikakor ni mogoče šteti za neobstoječo zgolj zato, ker ne bi bila obrazložena.
(Glej točke 23 in od 26 do 29.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: 24. november 2010, Marcuccio proti Komisiji, T‑9/09 P, točka 37 in navedena sodna praksa.
2. V okviru sporov s področja javnih uslužbencev Unije določbe člena 34 Poslovnika Sodišča za uslužbence in zlasti njegov odstavek 1 in njegov odstavek 6, ki omogoča vlaganje vlog po telefaksu, zaradi pravilnega vlaganja procesnih aktov nalagajo zastopniku stranke, da lastnoročno podpiše izvirnik akta, preden ga pošlje po telefaksu, in da ta izvirnik vloži v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence najpozneje v naslednjih desetih dneh.
V teh okoliščinah je treba v primeru, da se zdi, da na izvirniku akta, ki je bil dejansko vložen v sodno tajništvo v desetih dneh po tem, ko je posredovan s telefaksom, ni enak podpis kot na dokumentu, ki je bil poslan po telefaksu, ugotoviti, da sta v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela dva različna procesna akta, vsak s svojim podpisom, čeprav ju je vložila ista oseba. Ker namreč ni dolžnost Sodišča za uslužbence, da preverja skladnost vsake besede v enem in drugem besedilu, je očitno, da če podpis na enem dokumentu ni enak podpisu na drugem dokumentu, dokument, poslan po telefaksu, ni prepis izvirnika akta, ki je bil vložen po pošti.
Poleg tega, če s posredovanjem akta, ki je bil poslan po telefaksu, niso bili izpolnjeni pogoji pravne varnosti, ki jih določa člen 34 Poslovnika Sodišča za uslužbence, datum posredovanja dokumenta, ki je bil poslan po telefaksu, ni upošteven glede spoštovanja roka za vložitev tožbe.
(Glej točke 36, 37 in 39.)