Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal judiciaire - Bobigny (Francija) 30. junija 2020 – BNP Paribas Personal Finance SA/ZD

(Zadeva C-288/20)

Jezik postopka: francoščina

Predložitveno sodišče

Tribunal Judiciaire - Bobigny

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: BNP Paribas Personal Finance SA

Tožena stranka: ZD

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali so pogoji, kakršni so predmet spora o glavni stvari, ki med drugim določajo, da je švicarski frank obračunska valuta in evro plačilna valuta, zaradi česar valutno tveganje nosi kreditojemalec, del glavnega predmeta pogodbe v smislu člena 4(2) Direktive 93/13¹ ob neizpodbijanju zneska stroškov menjave in ob obstoju pogojev, ki na določene datume predvidevajo možnost, da kreditojemalec uveljavlja možnost pretvorbe v evre po vnaprej določeni formuli?

Ali Direktiva 93/13, če se razlaga ob upoštevanju načela učinkovitosti prava Skupnosti, nasprotuje nacionalni sodni praksi, v skladu s katero so pogoj ali celota pogojev, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, „jasni in razumljivi“ v smislu te direktive, če:

so v predhodni kreditni ponudbi podrobno predstavljeni devizni posli, izvršeni med trajanjem kredita, in je natančno navedeno, da se bo uporabil menjalni tečaj evro/švicarski frank, ki bo veljal dva delovna dneva pred datumom dogodka, ki določa posel, in ki bo objavljen na spletni strani Evropske centralne banke;

je v ponudbi navedeno, da kreditojemalec sprejme devizne posle iz švicarskih frankov v evre in iz evrov v švicarske franke, ki so potrebni za delovanje in vračilo kredita, ter da bo dajalec kredita preostali znesek mesečnih plačil v evrih pretvoril v švicarske franke po plačilu dodatnih stroškov kredita;

je v ponudbi navedeno, da če je znesek po deviznem poslu nižji od zapadlega obroka v švicarskih frankih, bo amortizacija glavnice manj hitra, morebitni delež neamortizirane glavnice na podlagi zapadlega obroka pa bo vpisan v negativni saldo računa v švicarskih frankih, in je poleg tega pojasnjeno, da se bo amortizacija glavnice kredita spreminjala glede na zvišanje ali znižanje menjalnega tečaja, uporabljenega za mesečna plačila, ter da se lahko zaradi te spremembe podaljša ali skrajša amortizacijska doba kredita in glede na okoliščine spremenijo skupni stroški vračila;

so v členih „interni račun v evrih“ in „interni račun v švicarskih frankih“ podrobno predstavljeni posli, ki se izvedejo ob vsakem plačilu obroka v dobro in v breme vsakega računa, v pogodbi pa je pregledno predstavljeno konkretno delovanje mehanizma pretvorbe tuje valute;

in ponudba zlasti ne vsebuje niti izrecne navedbe „valutnega tveganja“, ki ga nosi kreditojemalec, če prihodkov ne prejema v obračunski valuti, niti izrecne navedbe „obrestnega tveganja“?

Če bi bil odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali Direktiva 93/13, če se razlaga z vidika načela učinkovitosti prava Skupnosti, nasprotuje nacionalni sodni praksi, v skladu s katero so pogoj ali skupina pogojev, kot so sporni pogoji iz postopka v glavni stvari, „jasni in razumljivi“ v smislu te direktive, če je elementom, omenjenim v [drugem] vprašanju, dodana le simulacija 5,27-odstotnega znižanja plačilne valute glede na obračunsko valuto v pogodbi s prvotnim trajanjem več kot 20 let, brez druge navedbe izrazov, kot sta „tveganje“ ali „težava“?

Ali dokazno breme glede „jasnosti in razumljivosti“ pogoja v smislu Direktive 93/13, vključno glede okoliščin sklenitve pogodbe, nosi ponudnik ali potrošnik?

Če dokazno breme glede jasnosti in razumljivosti pogoja nosi ponudnik, ali Direktiva 93/13 nasprotuje nacionalni sodni praksi, v kateri se ob obstoju dokumentov o prodajnih metodah šteje, da morajo kreditojemalci dokazati, prvič, da so bili naslovniki informacij iz teh dokumentov in, drugič, da jih je nanje naslovila banka, ali pa se, nasprotno, zahteva, da ti elementi pomenijo domnevo, da so bile informacije iz teh dokumentov – tudi ustno – zagotovljene kreditojemalcem, to je izpodbojno domnevo, ki jo mora ovreči ponudnik, saj mora ta odgovarjati za informacije, ki jih predstavijo njegovi izbrani posredniki?

Ali je lahko obstoj znatnega neravnotežja podan v pogodbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v kateri obe stranki nosita valutno tveganje, ker ima na eni strani ponudnik na voljo boljša sredstva od potrošnika, da predvidi valutno tveganje, in ker je na drugi strani tveganje, ki ga nosi ponudnik, omejeno, medtem ko tveganje, ki ga nosi potrošnik, ni?

____________

¹     Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).