SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 14. februarja 2019(*)
„Znamka Evropske unije – Prijava figurativne znamke Evropske unije, ki prikazuje srce – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001“
V zadevi T‑123/18,
Bayer Intellectual Property GmbH s sedežem v Monheim am Rhein (Nemčija), ki jo zastopata V. von Bomhard in J. Fuhrmann, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopajo A. Graul, S. Hanne in D. Walicka, agenti,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 7. decembra 2017 (zadeva R 145/2017‑1) v zvezi z zahtevo za registracijo figurativnega znaka, ki prikazuje srce, kot znamke Evropske unije,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, K. Kowalik-Bańczyk (poročevalka), sodnica, in C. Mac Eochaidh, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. februarja 2018,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je EUIPO v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 15. maja 2018,
na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in na podlagi sklepa v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Bayer Intellectual Property GmbH, je 27. julija 2016 pri Evropskem uradu za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
3 Storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razreda 42 in 44 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in dopolnjen, ter za vsakega od razredov ustrezajo temu opisu:
– razred 42: „Izvajanje znanstvenih študij na področju bolezni srca in ožilja“;
– razred 44: „Zdravstvene storitve na področju bolezni srca in ožilja“.
4 Preizkuševalec je z odločbo z dne 24. novembra 2016 na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001) zavrnil registracijo prijavljene znamke za storitve iz točke 3 zgoraj.
5 Tožeča stranka je 20. januarja 2017 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo preizkuševalca na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001).
6 Prvi odbor za pritožbe EUIPO je z odločbo z dne 7. decembra 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo tožeče stranke na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 zavrnil, ker naj bi upoštevna javnost prijavljeno znamko dojemala kot prikaz srca in zato kot namigovanje na to, da se zadevne storitve nanašajo na področje kardiologije.
Predlogi strank
7 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi pritožbi, vloženi zoper odločbo preizkuševalca;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
8 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
9 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja v bistvu dva tožbena razloga, pri čemer se prvi nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 in drugi na kršitev načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001
10 Tožeča stranka v utemeljitev prvega tožbenega razloga v bistvu navaja dva očitka. S prvim očitkom tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe pri svoji oceni ni upošteval visoke stopnje pozornosti upoštevne javnosti. Z drugim očitkom tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je ugotovil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka.
11 EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke.
Uvodne ugotovitve
12 V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 se kot znamka ne registrirajo znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka. Člen 7(2) te iste uredbe določa, da se člen 7(1) navedene uredbe uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v enem delu Evropske unije.
13 V skladu z ustaljeno sodno prakso ima znamka razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, če ta znamka omogoča označitev proizvodov ali storitev, za katere je zahtevana registracija, kot da izhajajo iz določenega podjetja, in torej razlikovanje teh proizvodov ali storitev od proizvodov ali storitev drugih podjetij (glej sodbo z dne 12. julija 2012, Smart Technologies/UUNT, C‑311/11 P, EU:C:2012:460, točka 23 in navedena sodna praksa).
14 Razlikovalni učinek znamke je treba presojati, prvič, glede na proizvode ali storitve, za katere se registracija znamke zahteva, in drugič, glede na to, kako jo zaznava upoštevna javnost, ki jo predstavlja povprečni potrošnik teh proizvodov ali storitev (glej sodbo z dne 12. julija 2012, Smart Technologies/UUNT, C‑311/11 P, EU:C:2012:460, točka 24 in navedena sodna praksa).
15 Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba ta očitka, ki ju je tožeča stranka navedla v utemeljitev prvega tožbenega razloga, preučiti zaporedoma.
Prvi očitek: odbor za pritožbe pri svoji oceni ni upošteval visoke stopnje pozornosti upoštevne javnosti
16 Tožeča stranka s prvim očitkom trdi, da čeprav je odbor za pritožbe pravilno navedel, da je bila stopnja pozornosti upoštevne javnosti visoka, ni upošteval te stopnje pozornosti pri presoji razlikovalnega učinka prijavljene znamke.
17 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora znamka upoštevni javnosti omogočiti, da razlikuje proizvode, ki jih označuje, od proizvodov drugih podjetij, ne da bi bila posebej pozorna (glej v tem smislu sodbo z dne 7. oktobra 2004, Mag Instrument/UUNT, C‑136/02 P, EU:C:2004:592, točka 32), tako da prag razlikovalnega učinka, potreben za registracijo znamke, ne more biti odvisen od stopnje pozornosti te javnosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 12. julija 2012, Smart Technologies/UUNT, C‑311/11 P, EU:C:2012:460, točke od 48 do 50).
18 To, da raven pozornosti upoštevne javnosti ni vplivala na presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke, potrjuje tudi dejstvo, da tožeča stranka v tožbi ne navaja posledic, ki bi jih odbor za pritožbe v tem primeru moral izpeljati iz visoke ravni pozornosti ustrezne javnosti.
19 Zato je treba prvi očitek prvega tožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten.
Drugi očitek: neobstoj razlikovalnega učinka prijavljene znamke
20 Z drugim očitkom tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil, da prijavljena znamka nima razlikovalnega učinka. Natančneje, trdi, da upoštevna javnost prijavljene znamke ne bo zaznala kot prikaz srca, temveč kot črko „v“ besede „vericiguat“. Dodaja, da tudi če bi izpodbijano znamko zaznala kot prikaz srca, odbor za pritožbe nikakor ni upošteval neobičajne narave tega srca, zlasti glede uporabe sektorja zadevnih storitev.
21 Na prvem mestu je treba opozoriti, da tožeča stranka ne izpodbija opredelitve upoštevne javnosti, ki jo je sprejel odbor za pritožbe in v skladu s katero javnost, ki zaznava razlikovalni značaj prijavljene znamke, tvori predvsem javnost Unije, ki je specializirana na področju bolezni srca in ožilja.
22 Na drugem mestu je treba ugotoviti, prvič, da se zadevne storitve nanašajo na bolezni srca in ožilja.
23 Drugič, treba je opozoriti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke prijavljena znamka verjetno ne bo zaznana kot upodobitev črke „v“ besede „vericiguat“. Oblika, ukrivljena proti notranjosti znaka z obeh koncev črnega elementa prijavljene znamke, se namreč, prvič, razlikuje od običajne upodobitve črke „v“ in, drugič, približuje običajni upodobitvi srca. V teh okoliščinah in glede na to, da se zadevne storitve nanašajo na srce, je treba ugotoviti, da bo upoštevna javnost prijavljeno znamko zaznala kot prikaz srca, tudi če bi bilo ugotovljeno, da je ta javnost seznanjena z zdravilno učinkovino vericiguat.
24 Zato je treba po zgledu odbora za pritožbe ugotoviti, da bo upoštevna javnost zaznala prijavljeno znamko kot označbo, da se zadevne storitve nanašajo na srce, čeprav ta znamka ne prikazuje fiziološkega srca.
25 Iz tega sledi, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da prijavljena znamka ne more označevati trgovskega izvora zadevnih storitev in da zato ta znamka ni imela razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001.
26 Trditve tožeče stranke ne morejo izpodbiti te ugotovitve.
27 Najprej, odboru za pritožbe ni mogoče očitati, da se ni oprl na sodno prakso, navedeno v točki 20 tožbe, v skladu s katero ima znamka, ki bistveno odstopa od standarda ali navad v sektorju, lahko razlikovalni učinek, kot je bila uporabljena v sodbi z dne 15. decembra 2016, Novartis/EUIPO (Upodobitev sivega polmeseca in upodobitev zelenega polmeseca) (T‑678/15 in T‑679/15, neobjavljena, EU:T:2016:749, točki 23 in 24). Ta sodna praksa se namreč nanaša na primer, v katerem bi bila prijavljena znamka bodisi tridimenzionalna znamka, ki ima videz proizvoda, ki ga označuje, bodisi figurativna znamka v obliki dvodimenzionalne upodobitve zadevnega proizvoda. V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da ker storitve kot take niso otipljive, prijavljena znamka ne more biti sestavljena iz videza zadevnih storitev ali njihovega dvodimenzionalnega prikaza.
28 Poleg tega je treba poudariti, da stilizirani tisk srca, ki ga prikazuje prijavljena znamka, nikakor ne more sam po sebi tej znamki dati razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001.
29 V zvezi s tem tožeča stranka v bistvu navaja, da stilizirani tisk srca, ki ga prikazuje prijavljena znamka, izhaja, prvič, iz povečane debeline spodnjega levega dela obrisa tega srca, drugič, iz dejstva, da je to srce manj simetrično kot 306 prikazov srca, ki jih je navajala pred odborom za pritožbe, in tretjič, iz tega, da zgornji levi del navedenega srca ni usmerjen navzdol.
30 Vendar je treba ugotoviti, da te značilnosti ne morejo posredovati sporočila, ki bi se ga upoštevna javnost lahko spomnila, tako da bo zadevna javnost iz prijavljene znamke lahko sklepala le, da se zadevne storitve nanašajo na srce. Zato je treba, kot izhaja iz točk 24 in 25 zgoraj, upoštevati, da prijavljena znamka ne more označiti trgovskega izvora zadevnih storitev kljub stiliziranemu tisku srca, ki je upodobljeno s to znamko.
31 Poleg tega je treba prav tako zavrniti trditev tožeče stranke, da ima v nasprotju z nestiliziranim prikazom srca srce, ki ga prikazuje prijavljena znamka, razlikovalni učinek, ker ni verjetno, da bi lahko vzbujal predstavo „zdravljenja“. Taka trditev, ki poleg tega ni utemeljena, namreč ne more omajati dejstva, da bo zadevna javnost iz prijavljene znamke lahko sklepala le, da se storitve, ki jih označuje, nanašajo na srce.
32 Iz navedenega tako izhaja, da drugi očitek prvega tožbenega razloga ni utemeljen. Iz tega sledi, da je treba ta očitek zavrniti ter s tem zavrniti prvi tožbeni razlog v celoti.
Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja
33 Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka v bistvu trdi, da je EUIPO z zavrnitvijo registracije prijavljene znamke kršil načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja, čeprav je prej sprejel registracijo enake znamke, ki označuje farmacevtske pripravke iz razreda 5.
34 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora EUIPO v skladu z ustaljeno sodno prakso izvajati svoja pooblastila v skladu s splošnimi načeli prava Unije. Čeprav mora EUIPO – ob spoštovanju načel enakega obravnavanja in dobrega upravljanja – upoštevati že sprejete odločbe o podobnih zahtevah in posvetiti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu, mora biti uporaba teh načel kljub temu v skladu s spoštovanjem načela zakonitosti. Poleg tega mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo zaradi pravne varnosti in zlasti dobrega upravljanja strog in celosten, da ne bi bila registracija ali razveljavitev registracije znamk neupravičena. Tako je treba tak preizkus opraviti v vsakem posameznem primeru. Registracija znaka kot znamke je namreč odvisna od posebnih meril, ki se uporabljajo za dejansko stanje obravnavanega primera in ki so namenjena preverjanju, ali sporni znak ne spada med razloge za zavrnitev (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točke od 73 do 77, in sklep z dne 26. maja 2016, Hewlett Packard Development Company/EUIPO, C‑77/16 P, neobjavljen, EU:C:2016:373, točka 4).
35 Iz teh načel izhaja, prvič, da morajo odbori za pritožbe, če se odločijo za drugačno presojo od tiste, ki je bila sprejeta v prejšnjih odločbah o podobnih zahtevah, ki se uveljavljajo pred njimi, izrecno obrazložiti ta odklon od navedenih odločb (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2018, EUIPO/Puma, C‑564/16 P, EU:C:2018:509, točka 66). Vendar je taka obveznost obrazložitve odklona od prejšnjih odločb manj pomembna v primeru preizkusa, ki je strogo odvisen od prijavljene znamke, kot v primeru dejanskih ugotovitev, ki niso odvisne od te iste znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2018, EUIPO/Puma, C‑564/16 P, EU:C:2018:509, točki 77 in 81).
36 Drugič, iz sodne prakse, navedene v točki 34 zgoraj, izhaja, da se odločbe, ki jih sprejmejo odbori za pritožbe na podlagi Uredbe 2017/1001 v zvezi z registracijo znaka kot znamke Evropske unije, sprejemajo na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti, in ne na podlagi pravice do prostega preudarka, tako da se mora zakonitost odločb teh istih odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije (glej sodbo z dne 6. septembra 2018, Bundesverband Souvenir – Geschenke – Ehrenpreise/EUIPO, C‑488/16 P, EU:C:2018:673, točka 72 in navedena sodna praksa). Zato odbori za pritožbe ne morejo biti vezani s prejšnjimi odločbami EUIPO.
37 V obravnavanem primeru je treba poudariti, prvič, da je preizkus razlikovalnega učinka prijavljene znamke strogo odvisen od te znamke, in ne od ugotovitev dejanskega stanja, ki jih navaja tožeča stranka. Tako je lahko odbor za pritožbe zgolj navedel, da se tožeča stranka ne more veljavno sklicevati na prejšnje odločbe EUIPO, da bi izpodbijala ugotovitev, da je pri prijavljeni znamki podan razlog za zavrnitev, ki se nanaša na člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001. Poleg tega ni mogoče izpodbijati, da je odbor za pritožbe vsekakor izrecno navedel razlog, zaradi katerega se je oddaljil od rešitve, sprejete v prejšnji odločbi, na katero se sklicuje tožeča stranka. V bistvu je namreč poudaril, da se takrat zadevni proizvodi niso nanašali posebej na kardiologijo, tako da ti proizvodi, v nasprotju z zadevnimi storitvami v tem postopku, niso imeli „neposredne in takoj prepoznavne povezave s človeškim srcem“.
38 Drugič, tožeča stranka ne more izpodbijati utemeljenosti te obrazložitve, ne da bi izpodbijala utemeljenost zavrnitve registracije prijavljene znamke. Pomembno pa je opozoriti, kot je razvidno iz točk od 21 do 32 zgoraj, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da za prijavljeno znamko obstaja razlog za zavrnitev, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001.
39 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba zato drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen in posledično tožbo zavrniti v celoti.
Stroški
40 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi EUIPO naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Bayer Intellectual Property GmbH se naloži plačilo stroškov.
Gervasoni | Kowalik-Bańczyk | Mac Eochaidh |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. februarja 2019.
Podpisi