SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 30. novembra 2009

Zadeva F-83/07

Brigitte Zangerl-Posselt

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Nepripustitev k praktičnim in ustnim preizkusom – Zahtevane diplome – Pojem višješolsko izobraževanje – Diskriminacija na podlagi starosti“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero B. Zangerl-Posselt predlaga razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije, s katero ni bila pripuščena k preizkusom natečaja EPSO/AST/27/06, organiziranega za oblikovanje rezerve za zaposlitev asistentov za nemški jezik.

Odločitev: Tožba se zavrne. Komisija poleg svojih stroškov nosi dve tretjini stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka. Tožeča stranka nosi tretjino svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Javni natečaj – Pogoji pripustitve – Diploma, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 5(3)(a)(ii))

2.      Uradniki – Javni natečaj – Pogoji pripustitve – Enako obravnavanje in prepoved diskriminacije

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 27)

1.      Pojem „diploma, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje“, uporabljen v obvestilu o javnem natečaju, je povzet v členu 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov, ki določa, da je eden od minimalnih pogojev glede diplome za imenovanje na delovno mesto uradnika v funkcionalni skupini AST „z diplomo potrjena srednješolska [sekundarna] izobrazba, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje“.

Čeprav pojem „višješolsko izobraževanje“ v Kadrovskih predpisih ni opredeljen, se nujno nanaša na raven izobraževanja, ki je na voljo po pridobitvi diplome, s katero je potrjen zaključek celotnega ciklusa sekundarnega izobraževanja. Po eni strani je namreč iz uporabe pridevnika „supérieur“ v francoski različici člena 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov nedvoumno razvidno, da se zadevnega izobraževanja ne sme zamenjevati z izobraževanjem, ki je na voljo v okviru sekundarnega izobraževanja, in da to izobraževanje nasprotno ustreza izobraževanju, ki ga zagotavljajo ustanove, do katerih je dostop pogojen z zaključkom celotnega ciklusa sekundarnega izobraževanja, to je nižjega in višjega sekundarnega izobraževanja. Po drugi strani, čeprav je pojem v nemški in angleški različici člena 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov izražen z izrazoma „postsekundäre[r] Bildung“ oziroma „post-secondary education“, teh pojmov poleg tega, da dobesedno označujeta raven izobraževanja, ki je ločena od sekundarnega izobraževanja, nikakor ni mogoče razlagati drugače od pojma iz francoske različice istega člena, ker potreba po enotni uporabi in s tem razlagi določb Skupnosti izključuje, da bi se besedilo obravnavalo ločeno v eni od svojih različic, in zahteva, da se razlaga na podlagi dejanske želje njegovega avtorja in cilja, ki si ga je ta zastavil, ob upoštevanju različic, sestavljenih v vseh jezikih Skupnosti.

Kadar ni niti v uredbi ali direktivi, ki se uporablja za natečaje za zaposlitev, niti v obvestilu o javnem natečaju, nobene nasprotne določbe, je treba zahtevo po imetju univerzitetne diplome, s katero je pogojen dostop do splošnega javnega natečaja, nujno razumeti v pomenu, ki je temu izrazu dan z zakonodajo države članice, v kateri je kandidat končal študij, na katerega se sklicuje.

Pojem „višješolsko izobraževanje“ v smislu člena 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov v Nemčiji ustreza ravni izobrazbe, ki se pridobi v ustanovah, kot so univerze, Fachhochschulen, Fachschulen/Fachakademien, Berufsakademien ali Verwaltungsfachhochschulen, dostop do katerih je načeloma pogojen z diplomo, ki potrjuje zaključek višjega sekundarnega izobraževanja, to je Allgemeine Hochschulreife, Fachhochschulreife ali Fachgebundene Hochschulreife, pri čemer se prva od teh diplom običajno imenuje „Abitur“, drugi dve pa „Fachabitur“.

(Glej točke 48, 49, 51 in 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. november 1969, Stauder, 29/69, Recueil, str. 419, točka 3; 12. julij 1979, Koschniske, 9/79, Recueil, str. 2717, točka 6; 17. julij 1997, Ferriere Nord proti Komisiji, C‑219/95 P, Recueil, str. I‑4411, točka 15;

Sodišče prve stopnje: 29. september 1999, Neumann in Neumann-Schölles proti Komisiji, T‑68/97, RecFP, str. I‑A‑193 in II‑1005, točka 79; 9. december 1999, Alonso Morales proti Komisiji, T‑299/97, RecFP, str. I‑A‑249 in II‑1227, točka 60;

Sodišče za uslužbence: 29. november 2007, Pimlott proti Europolu, F‑52/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 61.

2.      Načelo enakega obravnavanja prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako različno ali enako obravnavanje, odvisno od primera, objektivno utemeljeno. Enako velja za načelo prepovedi diskriminacije, ki je samo poseben izraz splošnega načela enakosti in skupaj z njim pomeni eno od temeljnih pravic prava Skupnosti, katere spoštovanje zagotavlja Sodišče. Za uradnike in druge uslužbence Skupnosti je načelo prepovedi diskriminacije izraženo v členu 1d(1) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim je med drugim „prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi […] starosti […]“. Nazadnje, na področjih, ki spadajo v izvrševanje diskrecijske pravice, je načelo prepovedi diskriminacije kršeno, kadar zadevna institucija uporabi samovoljno razlikovanje ali razlikovanje, ki je očitno neustrezno glede na cilj predpisov.

Obvestilo o javnem natečaju, ki vsebuje pogoj glede diplome, to je, da se dokaže „z diplomo potrjena srednješolska [sekundarna] izobrazba, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje“, ne vzpostavlja nikakršne diskriminacije, ki temelji neposredno na starosti. Čeprav ta pogoj glede diplome prizadene večji delež skupine oseb, starih od 45 do 50 let, kot skupine oseb, starih od 20 do 25 let, je cilj vsakega postopka zaposlovanja, kot je izrecno določen s členom 27 Kadrovskih predpisov, zagotoviti instituciji najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike.

Zato si Evropski urad za izbor osebja z določitvijo pogoja, da morajo imeti kandidati diplomo, ki „omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje“, ki je povzet v členu 5(3)(a)(ii) Kadrovskih predpisov in ga je zakonodajalec Skupnosti sprejel v okviru svoje široke diskrecijske pravice, prizadeva doseči legitimen cilj brez samovoljnega ali očitno neustreznega razlikovanja.

(Glej točke od 71 do 78.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. oktober 1977, Ruckdeschel in drugi, 117/76 in 16/77, Recueil, str. 1753, točka 7; 12. december 2002, Rodríguez Caballero, C‑442/00, Recueil, str. I‑11915, točka 32; 14. april 2005, Belgija proti Komisiji, C‑110/03, ZOdl., str. I‑2801, točka 71;

Sodišče prve stopnje: 30. september 1998, Busacca in drugi proti Računskemu sodišču, T‑164/97, RecFP, str. I‑A‑565 in II‑1699, točka 49; 11. december 2003, Breton proti Sodišču, T‑323/02, RecFP, str. I‑A‑325 in II‑1587, točka 99;

Sodišče za uslužbence: 23. januar 2007, Chassagne proti Komisiji, F‑43/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑139, točka 62; 19. junij 2007, Davis in drugi proti Svetu, F‑54/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 62 in navedena sodna praksa.