SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

z dne 19. februarja 2013

Zadeva F‑160/12 R

Bernat Montagut Viladot

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Dopustnost predloga za sprejetje začasnih ukrepov – Splošni javni natečaj – Neuvrstitev na rezervni seznam“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 279 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero B. Montagut Viladot predlaga, naj se v njegovo korist „ohrani odprt rezervni seznam“ javnega natečaja EPSO/AD/206/11 za oblikovanje rezervnega seznama za zaposlitev administratorjev (AD 5) na področju ekonomije (v nadaljevanju: sporni natečaj) ali podaljša trajanje veljavnosti tega seznama.

Odločitev: Predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke se zavrže. Stroški se pridržijo.

Povzetek

Začasna odredba – Pogoji dopustnosti – Vloga – Zahteve obličnosti – Navajanje razlogov, ki na prvi pogled upravičujejo odobritev predlaganih ukrepov

(člen 278 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 102(2) in (3) in 104(2) in (3))

Iz člena 102(2) in (3) Poslovnika Sodišča za uslužbence, katerega nespoštovanje pomeni procesno predpostavko javnega reda, v povezavi s členom 104(2) in (3) navedenega poslovnika izhaja, da mora že sam predlog za izdajo začasne odredbe toženi stranki omogočiti, da pripravi svojo obrambo, sodniku za začasne odredbe pa, da po potrebi brez drugih dodatnih informacij odloči o bistvenih dejanskih in pravnih elementih, na katerih ta temelji in ki morajo izhajati iz samega besedila predloga za izdajo začasne odredbe. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je torej za dopustnost predloga za izdajo začasne odredbe odločilno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, pregledno in razumljivo povzeti v samem predlogu za izdajo začasne odredbe.

Zato je treba kot nedopustnega zavreči predlog za izdajo začasne odredbe, ki ne vsebuje predstavitve bistvenih dejanskih in pravnih elementov, ki bi lahko pomenili razumljivo argumentacijo, ki bi sodniku za začasne odredbe omogočala razumeti pravno stališče tožeče stranke in odločiti brez drugih dodatnih informacij.

(Glej točke od 11 do 14.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 25. junij 2003, Schmitt/AER, T‑175/03 R, točki 15 in 20;

Splošno sodišče: 27. april 2010, Parlament/U, T‑103/10 P(R), točka 40.