SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

29. april 2015

Združeni zadevi F‑159/12 in F‑161/12

CJ

proti

Evropskemu centru za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC)

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Pogodba za določen čas – Odpoved – Izguba zaupanja – Pravica do izjave – Kršitev“

Predmet:      Tožbi, vloženi na podlagi člena 270 PDEU, s katerima CJ predlaga, v prvi, razglasitev ničnosti odločbe z dne 24. februarja 2012 direktorja Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) o odpovedi njegove pogodbe pogodbenega uslužbenca in povračilo premoženjske škode, ki jo je po njegovem mnenju utrpel zaradi te odločbe, ter, v drugi, povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel.

Odločitev:      Odločba z dne 24. februarja 2012 direktorja Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni, ki se nanaša na odpoved pogodbe pogodbenega uslužbenca CJ, se razglasi za nično. Tožba v zadevi F‑159/12 se v preostalem zavrne. Tožba v zadevi F‑161/12 se zavrne. V zadevi F‑159/12 vsaka stranka nosi svoje stroške. V zadevi F‑161/12 CJ nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasil Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni. V zadevi F‑159/12 se CJ naloži, da Sodišču za uslužbence plača 2000 EUR za povrnitev stroškov, ki so nastali slednjemu in ki se jim je bilo mogoče izogniti.

Povzetek

1.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Navedba tožbenih razlogov – Dodatni tožbeni razlogi, navedeni zgolj v prilogah – Nedopustnost

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 50(1)(e))

2.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Predčasna odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas z odpovednim rokom – Diskrecijska pravica uprave – Obveznost začetka disciplinskega postopka – Neobstoj

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 47(b) in 49(1))

3.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Predčasna odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas z odpovednim rokom – Pravica do izjave – Obseg – Odpoved brez obvestitve zadevne osebe – Kršitev – Posledice

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(b)(ii))

4.      Uradniki – Načela – Pravica do domneve nedolžnosti – Obseg

5.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Preiskava pred uvedbo disciplinskega postopka – Diskrecijska pravica uprave – Obseg

(Kadrovski predpisi, Priloga IX)

6.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Predčasna odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas z odpovednim rokom – Utemeljitev na podlagi izgube zaupanja – Sodni nadzor – Meje

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(b)(ii))

7.      Tožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti nezakonitega izpodbijanega akta – Ustrezno povračilo za nepremoženjsko škodo – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 91)

1.      Iz člena 50(1)(e) Poslovnika Sodišča za uslužbence izhaja, da mora tožeča stranka v svoji tožbi natančno navesti očitke, o katerih mora Sodišče odločiti, ter vsaj v obliki povzetka navesti pravne in dejanske elemente, na katerih ti očitki temeljijo.

Čeprav je v zvezi s tem mogoče vlogo glede nekaterih točk podpreti in dopolniti z napotili na izvlečke iz prilog, imajo priloge zgolj dokazno in instrumentalno vrednost, zato na podlagi teh prilog ni mogoče razviti tožbenega razloga, povzetega v vlogi tako, da se predložijo očitki ali trditve, ki jih v vlogi ni.

Zato očitki, ki so navedeni zgolj v prilogah k vlogi, niso dopustni.

(Glej točki 76 in 77.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba Giannini/Komisija, F‑49/08, EU:F:2009:76, točka 86.

2.      Ker ima organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, široko diskrecijsko pravico, ga v primeru napake, s katero se lahko upraviči odpoved delovnega razmerja začasnega ali pogodbenega uslužbenca, nič ne zavezuje, da začne disciplinski postopek zoper tega uslužbenca, namesto da uporabi možnost enostranske odpovedi pogodbe, predvideno v členu 47(b) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

Samo v primeru, ko namerava organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, odpovedati delovno razmerje začasnemu ali pogodbenemu uslužbencu brez odpovednega roka, ker je ta resno kršil svoje obveznosti, je treba v skladu s členom 49(1) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev začeti disciplinski postopek iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uradnike, ki se po analogiji uporablja za začasne in pogodbene uslužbence.

(Glej točko 81.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sodba Longinidis/Cedefop, T‑283/08 P, EU:T:2011:338, točka 100;

Sodišče za uslužbence: sodbi Gomes Moreira/ECDC, F‑80/11, EU:F:2013:159, točka 49, in CT/EACEA, F‑36/13, EU:F:2013:190, točka 54.

3.      Člen 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa, da ima vsaka oseba pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, pravico do izjave. Poleg tega je treba navedeno pravico spoštovati tudi, če se z zakonodajo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno.

Ker je odločba o odpovedi pogodbe pogodbenega uslužbenca za določen čas z odpovednim rokom na podlagi člena 47(b)(ii) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev posamični ukrep, ki prizadene zadevnega uslužbenca, ima ta torej pred sprejetjem take odločbe pravico do izjave, čeprav navedeni člen posebej ne določa take pravice.

Da gre za kršitev pravice do izjave, je treba ugotoviti, kadar zadevna oseba ni imela možnosti predstaviti svojih stališč o posledicah, ki jih organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, namerava izpeljati iz njenega ravnanja, in zlasti o dejstvu, da namerava organ predčasno prekiniti njeno pogodbo.

Da pa se lahko zaradi kršitve pravice do izjave razglasi ničnost odločbe o odpovedi pogodbe, mora obstajati tudi možnost, da bi bil izid postopka lahko drugačen, če te nepravilnosti ne bi bilo.

Pri tem ima odločba o predčasni odpovedi pogodbe pogodbenega uslužbenca – čeprav je lahko še tako utemeljena – zelo resne posledice za institucijo ali zadevno agencijo, ki ga je izbrala in zaposlila – običajno po zelo konkurenčnem izbirnem postopku, – še bolj pa za uslužbenca, ki nenadoma postane brezposeln in čigar kariera bi lahko bila prizadeta več let. Poleg dejstva, da gre za temeljno pravico zadevnega uslužbenca, gre pri tem, da zadnjenavedeni izvrši pravico do učinkovite opredelitve glede načrtovane odločbe o odpovedi delovnega razmerja, za odgovornost organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, to odgovornost pa mora slednji dosledno izpolniti. Sodišču Unije ni treba zavzeti stališča glede izvedljivosti ali neizvedljivosti drugih rešitev, ki bi jih lahko uporabili v posameznem primeru. Vsekakor pa bi se s trditvijo, da bi organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, sprejel enako odločitev tudi po zaslišanju zadevnega uslužbenca, odvzelo bistvo temeljni pravici do izjave iz člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker sama vsebina te pravice vključuje, da ima zadevna oseba možnost vplivati na zadevni postopek odločanja.

(Glej točke od 108 do 110, od 122 do 124 in 129.)

Napotitev na:

Sodišče: sodbi Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware/Svet, C‑141/08 P, EU:C:2009:598, točka 83, ter Kamino International Logistics in Datema Hellmann Worldwide Logistics, C‑129/13 in C‑130/13, EU:C:2014:2041, točki 39 in 79;

Sodišče za uslužbence: sodbe CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točki 34 in 38; Tzikas/AFE, F‑120/13, EU:F:2014:197, točka 46, in Wahlström/Frontex, F‑117/13, EU:F:2014:215, točki 28 in 33 ter navedena sodna praksa.

4.      Pravica do domneve nedolžnosti je temeljna pravica, sodišča Unije pa morajo zagotoviti, da jo institucije spoštujejo. Ta pravica je splošno načelo, ki se uporablja za upravne postopke, kar zadeva naravo zadevnih kršitev ter naravo in stopnjo strogosti s tem povezanih ukrepov. Iz tega izhaja, da se pravica do domneve nedolžnosti uporablja – tudi če ni kazenskega pregona – za uradnika, ki je obdolžen dovolj resnega neizpolnjevanja obveznosti po Kadrovskih predpisih, da je upravičena preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam, na podlagi katere bo uprava lahko sprejela kakršen koli nujen ukrep, po potrebi tudi strog.

Kar zadeva odločbo o odpovedi pogodbe pogodbenega uslužbenca za določen čas z odpovednim rokom zaradi izgube zaupanja, je ta pravica lahko kršena, če se uprava odloči, da bo zadevnemu uslužbencu odpovedala pogodbo zgolj na podlagi obtožb, ki jih je zoper njega navedel njegov nadrejeni, ne da bi zadevni osebi dala možnost, da se izjasni, in ne da bi preverila, ali so očitki zoper njo utemeljeni. Kadar pa se odločba sprejeme po izvedbi preiskave, med katero se je zadevna oseba imela možnost opredeliti, ne gre za kršitev domneve nedolžnosti.

(Glej točki 154 in 155.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodba Apostolidis/Sodišče, T‑86/97, EU:T:1998:71, točka 47;

Sodišče za uslužbence: sodba BD/Komisija, F‑36/11, EU:F:2012:49, točka 51 in navedena sodna praksa.

5.      Institucije imajo pri izbiri oseb, ki jim naložijo preiskavo o obtožbah glede upravne nepokorščine, široko diskrecijsko pravico. V tem okviru morajo institucije izbrati osebe, primerne za občutljive naloge, ki so jim zaupane, vendar izkušnje teh oseb v vlogi preiskovalcev ne smejo biti odločilni element pri izbiri.

Zaradi te široke diskrecijske pravice zadevna oseba pred sodiščem Unije ne more veljavno izpodbijati izbire svoje uprave zgolj na podlagi domnevnega pomanjkanja izkušenj preiskovalcev in ne da bi sploh poskušala dokazati, da je organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, očitno napačno uporabil svojo diskrecijsko pravico.

(Glej točki 174 in 175.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba Tzirani/Komisija, F‑46/11, EU:F:2013:115, točka 121.

6.      Predčasna odpoved pogodbe pogodbenega uslužbenca lahko v skladu s členom 47(b)(ii) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev temelji na ravnanju zadevnega uslužbenca, ki je povzročilo izgubo zaupanja med njim in organom, pooblaščenim za sklepanje pogodb o zaposlitvi. V zvezi s tem ima pristojni organ široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Unije pa je omejen na preverjanje neobstoja očitne napake ali zlorabe pooblastil.

V tem okviru ugotovitev, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi te presoje, torej predpostavlja, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je mogoče izpodbijano presojo kljub dokazom tožeče stranke še vedno sprejeti kot utemeljeno in dosledno.

(Glej točki 188 in 189.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sodba ETF/Michel, T‑108/11 P, EU:T:2013:625, točka 77;

Sodišče za uslužbence: sodbi Mocová/Komisija, F‑41/11, EU:F:2012:82, točka 44 in navedena sodna praksa, ter CT/EACEA, EU:F:2013:190, točka 43 in navedena sodna praksa.

7.      Razglasitev ničnosti nezakonitega akta je sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti.

(Glej točko 234.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba CP/Parlament, F‑8/13, EU:F:2014:44, točka 105.