Language of document :

Tožba, vložena 24. aprila 2020 – Evropska komisija/Svet Evropske unije

(Zadeva C-180/20)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: M. Kellerbauer, T. Ramopoulos, agenta)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

razglasi za nična Sklep Sveta (EU) 2020/2451 z dne 17. februarja 2020 o stališču, ki se v imenu Evropske unije zastopa v Partnerskem svetu, ustanovljenem s Celovitim in okrepljenim sporazumom o partnerstvu med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Armenijo na drugi strani, v zvezi s sprejetjem poslovnika Partnerskega sveta ter poslovnikov Partnerskega odbora, pododborov in drugih organov, ki jih ustanovi Partnerski svet, in določitvijo seznama pododborov, za uporabo navedenega sporazuma z izjemo naslova II navedenega sporazuma (v nadaljevanju Sklep Sveta 2020/245) ter Sklep Sveta (EU) 2020/2462 z dne 17. februarja 2020 o stališču, ki se v imenu Evropske unije zastopa v Partnerskem svetu, ustanovljenem s Celovitim in okrepljenim sporazumom o partnerstvu med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Armenijo na drugi strani, v zvezi s sprejetjem poslovnika Partnerskega sveta ter poslovnikov Partnerskega odbora, pododborov in drugih organov, ki jih ustanovi Partnerski svet, in določitvijo seznama pododborov, za uporabo naslova II navedenega sporazuma (v nadaljevanju Sklep Sveta 2020/246);

Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija trdi, da (i) izključitev naslova II Celovitega in okrepljenega sporazuma o partnerstvu iz obsega Sklepa Sveta 2020/245; (ii) sprejetje ločenega Sklepa Sveta 2020/246, ki se nanaša izključno na naslov II Celovitega in okrepljenega sporazuma o partnerstvu, katerega materialna pravna podlaga je člen 37 PEU; in (iii) dodajanje drugega člena 218(8) PDEU, ki določa, da Svet odloča s soglasjem, kadar sporazum zadeva področje, za katero je potrebno soglasje, pomenijo kršitev Pogodbe, kot jo razlaga Sodišče.

Ta tožbeni razlog temelji na teh trditvah:

Prvič, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba materialno pravno podlago za Sklep Sveta, sprejet na podlagi člena 218(9) PDEU, o stališču, ki se v imenu Unije zastopa v organih, ustanovljenih s sporazumom, določiti v skladu s težiščem sporazuma kot celote. Celoviti in okrepljeni sporazum o partnerstvu se nanaša predvsem na trgovino in razvojno sodelovanje ter na trgovino s storitvami prevoza, tako da povezava med Celovitim in okrepljenim sporazumom o partnerstvu ter SZVP ni dovolj močna, da bi se materialna pravna podlaga SZVP lahko štela za materialno pravno podlago sporazuma kot celote. Svet je torej storil napako s tem, da je člen 37 PEU vključil v pravno podlago Sklepa 2020/246, pri čemer je bil ta sklep napačno sprejet na podlagi pravnega pravila, ki zahteva soglasje.

Drugič, institucije Unije enotnega akta ne smejo umetno razbiti na več delov in tako ustvariti delov z različnimi težišči, razen če se jim omogoči, da obidejo člen 13 PEU, ki določa, da vsaka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama, in v skladu s postopki, pogoji in cilji, ki jih določata Pogodbi. Kadar Svet v skladu s členom 218(9) PDEU sprejme stališče, ki se v organu, ustanovljenem s sporazumom, zastopa v imenu Unije, in se nanaša na pravila delovanja tega organa v okviru vseh določb tega sporazuma, delitve sklepa Sveta na dva sklepa ni mogoče utemeljiti. Ker Celoviti in okrepljeni sporazum o partnerstvu ne razlikuje med postopkovnimi pravili, ki se uporabijo, kadar zadevni organi delujejo v okviru naslova II ali v okviru drugih naslovov Celovitega in okrepljenega sporazuma o partnerstvu, je Svet s tem, da je sprejel dva ločena sklepa, od katerih se eden nanaša izključno na naslov II Celovitega in okrepljenega sporazuma o partnerstvu, storil napako.

____________

1 UL 2020, L 52, str. 3.

2 UL 2020, L 52, str. 5.