Language of document : ECLI:EU:F:2013:106

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(sodnik posameznik)

z dne 27. junija 2013

Zadeva F‑122/07 DEP

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Postopek – Odmera stroškov“

Predmet:      Predlog za odmero stroškov, ki se lahko povrnejo, na podlagi člena 92 Poslovnika, s katerim Evropska komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj odmeri stroške v zadevi Marcuccio proti Komisiji, F‑122/07, na podlagi člena 92(1) Poslovnika.

Odločitev:      Skupni znesek stroškov, ki jih mora L. Marcuccio povrniti Evropski komisiji iz naslova stroškov, ki se lahko povrnejo, v zadevi Marcuccio proti Komisiji, F‑122/07, znaša 4820 EUR.

Povzetek

1.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Vložitev predloga – Vročitev odvetniku, ki je nasprotno stranko zastopal v postopku v glavni stvari – Dopustnost – Pogoj

(Statut Sodišča, člen 19, tretji odstavek; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 92(1))

2.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Vložitev predloga – Obveznost predložitve dokazil v utemeljitev predloga ob stiku pred njegovo vložitvijo – Neobstoj

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 92(1))

3.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni izdatki, ki jih imajo stranke – Pojem – Nagrada, ki jo institucija plača svojemu odvetniku – Vključitev

(Statut Sodišča, člen 19, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))

4.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Stroški odvetnikov v zvezi z delom pred predložitvijo zadeve sodišču Unije – Vključitev

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))

5.      Sodni postopek – Stroški – Stroški, ki se lahko povrnejo – Stroški postopka za odmero stroškov – Ustavitev postopka

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, členi 86, 91 in 92)

1.      Pravilo iz člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča, da mora stranke v postopku pred sodišči Unije zastopati odvetnik, se ne uporabi samo za zadeve v glavni stvari s področja javnih uslužbencev, ampak tudi za povezane postopke, kot je predlog za odmero stroškov.

V teh okoliščinah ni mogoče očitati Sodišču za uslužbence, da je predlog za odmero stroškov poslalo odvetniku stranke, če jo je ta zastopal v postopku v glavni stvari. Ker je bilo tako tej stranki omogočeno, da se je opredelila v skladu s členom 92(1) Poslovnika navedenega sodišča, je bilo načelo kontradiktornosti v celoti spoštovano.

Glej točki 17 in 18.)

2.      V zvezi s sporom glede stroškov v smislu člena 92(1) Poslovnika Sodišča za uslužbence nobena določba tega poslovnika ne obvezuje katero od strank, da z dokumenti utemelji trditve med stikom pred vložitvijo predloga za odmero stroškov.

(Glej točko 28.)

3.      Iz člena 91(b) Poslovnika Sodišča za uslužbence izhaja, da so stroški, ki se lahko povrnejo, omejeni, po eni strani, na stroške, priglašene za namene postopka pred Sodiščem za uslužbence, in, po drugi strani, na stroške, ki so bili nujni za te namene.

Kot glede tega izhaja iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se za Sodišče za uslužbence uporabi na podlagi člena 7(1) Priloge I k tem statutu, institucije lahko uporabijo pomoč odvetnika. Njegova nagrada torej spada pod pojem nujnih izdatkov, ki jih imajo stranke zaradi postopka, ne da bi morala institucija dokazati, da je bila ta pomoč objektivno upravičena.

Zato, čeprav to, da je institucija uporabila zunanjega odvetnika, nima posledic na ugotovitev, ali so stroški morda taki, da se lahko povrnejo, saj nič ne omogoča njihove načelne izključitve, lahko vpliva na določitev zneska stroškov, nastalih zaradi postopka, ki bodo na koncu povrnjeni.

(Glej točki 36 in 37.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 23. marec 2012, Kerstens proti Komisiji, T‑498/09 P DEP, točka 13; 28. maj 2013, Marcuccio proti Komisiji, T‑278/07 P‑DEP, točka 14;

Sodišče za uslužbence: 26. april 2010, Schönberger proti Parlamentu, F‑7/08 DEP, točka 23.

4.      Sodišče Unije ni pristojno za določitev nagrad, ki jih morajo stranke plačati svojim odvetnikom, ampak za odmero višine plačil, ki se lahko izterjajo od stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov. Sodišču Unije pri odločanju o predlogu za odmero stroškov ni treba upoštevati nacionalne tarife, ki določa plačila odvetnikov, niti morebitnega sporazuma, ki ga v zvezi s tem sklenejo zainteresirana stranka in njeni zastopniki ali svetovalci.

Poleg tega, če v pravu Unije ni predpisov o tarifah, mora sodišče samo presoditi podatke o zadevi ob upoštevanju predmeta in narave spora, njegovega pomena z vidika prava Unije ter težav zadeve, obsega dela, ki ga je sodni postopek lahko zahteval od zastopnikov ali svetovalcev, in ekonomskih interesov, ki jih je spor imel za stranke.

Nazadnje, zneska nagrade odvetnika zadevne institucije, ki se lahko povrne, ni mogoče oceniti, ne da bi se upoštevalo delo, ki so ga njene službe opravile, preden je bila zadeva predložena Sodišču za uslužbence. Ker je namreč dopustnost tožbe pogojena z vložitvijo pritožbe in njeno zavrnitvijo s strani organa, pristojnega za imenovanja, so službe institucije načeloma vključene v reševanje sporov, še preden se zadeva predloži Sodišču za uslužbence.

(Glej točke od 38 do 40.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 10. november 2009, X proti Parlamentu, F‑14/08 DEP, točka 22; zgoraj navedena sodba Schönberger proti Parlamentu, točka 24; 27. september 2011, De Nicola proti EIB, F‑55/08 DEP, točka 41.

5.      Člen 92 Poslovnika Sodišča za uslužbence v zvezi s sporom glede stroškov v nasprotju s členom 86 navedenega poslovnika ne določa, da sodba ali sklep, s katerima se postopek konča, vsebujeta odločbo o stroških. Če bi namreč Sodišče za uslužbence, ki odloča v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 92 Poslovnika, o sporu glede stroškov v postopku v glavni stvari, odločilo o stroških, ki so predmet spora, in ločeno o stroških v okviru tožbe zaradi spora o stroških, bi mu bil lahko pozneje v odločanje predložen nov spor glede novih stroškov.

Vendar pa mora Sodišče za uslužbence pri določanju stroškov, ki se lahko povrnejo, upoštevati vse okoliščine zadeve do sprejetja sklepa o odmeri stroškov. Zato Sodišče za uslužbence lahko določi znesek stroškov, ki so bili povezani s postopkom o odmeri stroškov in ki so bili nujni v smislu člena 91 Poslovnika, da bi se izognilo temu, da bi mu bil pozneje v odločanje predložen nov spor glede novih stroškov.

(Glej točki 49 in 50.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Schönberger proti Parlamentu, točka 45; 22. marec 2012, Brune proti Komisiji, F‑5/08 DEP, točka 41.