SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 3. februarja 2009

Zadeva F-40/08

Daniela Paula Carvalhal Garcia

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Nekdanji uradniki – Osebni prejemki – Dodatek za šolanje – Zavrnitev dodelitve – Prepozno vložena tožba – Očitna nedopustnost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero D. P. Carvalhal Garcia predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe namestnika generalnega sekretarja Sveta z dne 16. novembra 2007, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo, s katero ji je bil odvzet dodatek za šolanje, ki ga je prejemala za svojo hčer.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

Postopek – Odločba, sprejeta z obrazloženim sklepom – Pogoji – Očitno nedopustna in očitno pravno neutemeljena tožba – Prepozno vložena predhodna upravna odločba

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 76; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

V primeru očitno nedopustne tožbe se možnost odločanja z obrazloženim sklepom, predvidena v členu 76 Poslovnika Sodišča za uslužbence, ne da bi se nadaljeval postopek, ne uporablja samo za primere, ko je neupoštevanje pravil na področju dopustnosti tako očitno, da ni mogoče navesti nobenega resnega argumenta v prid dopustnosti, ampak tudi za primere, ko je sestava sodišča, ki meni, da je na podlagi spisovne dokumentacije dovolj seznanjena z zadevo, ob branju spisa v celoti prepričana o nedopustnosti tožbe, predvsem ker v tej niso upoštevane zahteve, določene v ustaljeni sodni praksi, in poleg tega meni, da obravnava ne bi mogla ponuditi nobenega novega elementa v zvezi s tem. V takem primeru zavrnitev tožbe z obrazloženim sklepom ne prispeva samo k ekonomičnosti postopka, ampak strankam prihrani tudi stroške, ki bi nastali zaradi obravnave.

Tako je v primeru, ko uradnik ob neupoštevanju ustaljene sodne prakse, po kateri je dopustnost tožbe odvisna od pravilnega poteka predhodnega upravnega postopka iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, zlasti v zvezi z roki, in ker je to pravilo javnega reda, saj roki niso predmet diskrecije strank in sodišča, vloži zahtevo, in ne pritožbo zoper akt, ki posega v položaj, ali pravočasno vloži pritožbo zoper le potrdilni akt ali celo prepozno vloži tožbo po zavrnitvi njegove pritožbe.

Opravičljivo zmoto, ki je morebitna izjema ali odstopanje od teh rokov, je treba razlagati ozko, zadeva pa lahko le izjemne okoliščine, v katerih se je zadevna institucija predvsem odločila za ravnanje, ki lahko povzroči sprejemljivo zmedo pri stranki, ki je ravnala v dobri veri in izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta. Tako ni v primeru, ko uprava vlagatelju pritožbe pošlje elektronski dopis, v katerem jasno navede, da mora uporabljati veljavna, celo stroga pravila, in ga obvesti, da bo njegov primer znova predložila strokovnjakom, ne da bi zainteresirano osebo odvrnila od uporabe razpoložljivih pravnih sredstev za izpodbijanje odločbe, ki posega v položaj, ali zavrnilne odločbe ali ne da bi povzročila zmedo glede rokov za vložitev teh pravnih sredstev ali dopustila razlago, da je te roke mogoče podaljšati.

Dejstvo, da tožeča stranka po svoje razlaga potek dogodkov in pravno naravo sprejetih aktov in izmenjanih elektronskih dopisov, ne pomeni implicitnega sklicevanja na opravičljivo zmoto, ker bi moralo Sodišče za uslužbence sicer preučiti obstoj take zmote skoraj v vsaki zadevi, v kateri bi se postavilo vprašanje dopustnosti in se razlaga tožeče stranke ne bi upoštevala.

(Glej točke 13, 14, od 16 do 21 in od 23 do 25.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. julij 1984, Moussis proti Komisiji, 227/83, Recueil, str. 3133, točka 12; 29. junij 2000, Politi proti Evropski fundaciji za usposabljanje, C‑154/99 P, Recueil, str. I-5019, točka 15;

Sodišče prve stopnje: 11. maj 1992, Whitehead proti Komisiji, T‑34/91, Recueil, str. II‑1723, točka 18; 15. februar 1995, Moat proti Komisiji, T‑112/94, RecFP, str. I‑A‑37 in II‑135, točka 20; 24. april 1996, A proti Parlamentu, T‑6/94, RecFP, str. I‑A‑191 in II‑555, točke od 52 do 54; 30. marec 2001, Tavares proti Komisiji, T‑312/00, RecFP, str. I‑A‑75 in II‑367, točka 23; 10. april 2003, Robert proti Parlamentu, T‑186/01, RecFP, str. I‑A‑131 in II‑631, točke 52, 53, 54 in navedena sodna praksa, 55 in 56; 17. maj 2006, Lavagnoli proti Komisiji, T‑95/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑121 in II‑A‑2‑569, točka 41;

Sodišče za uslužbence: 27. marec 2007, Manté proti Svetu, F‑87/06, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točki 16 in 18.