SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 14. februarja 2019(1)
Zadeva C‑58/18
Michel Schyns
proti
Belfius Banque SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Justice de Paix du canton de Visé (mirovno sodišče v kantonu Visé, Belgija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Varstvo potrošnikov – Direktiva 2008/48/ES – Prakse pred sklenitvijo kreditne pogodbe – Obveznost dajalca kredita, da poišče vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj in namen kredita – Obveznost dajalca kredita, da pogodbe ne sklene, če obstaja razlog za domnevo, da potrošnik obveznosti iz kreditne pogodbe ne bo mogel izpolniti“
I. Uvod
1. V obravnavanem predlogu za sprejetje predhodne odločbe mora Sodišče podati razlago Direktive 2008/48 o potrošniških kreditnih pogodbah.(2) Pri tem je pozvano predvsem, naj razjasni razmerje med različnimi pogodbenimi obveznostmi dajalca kredita. Natančneje, po eni strani gre za obseg predpogodbene obveznosti razlage iz člena 5(6) Direktive 2008/48, po drugi strani pa za morebitni pomen ocene kreditne sposobnosti potrošnika iz člena 8 Direktive 2008/48 za sklenitev pogodbe.
2. Vprašanji za predhodno odločanje, ki jih je v zvezi s tem predložilo belgijsko prvostopenjsko sodišče, je treba preučiti glede na „[ciljno usmerjeno] popolno uskladitev [harmonizacijo]“(3), ki naj bi se dosegla z Direktivo 2008/48. Ob tem se nazadnje zastavlja vprašanje, v kolikšni meri takšna harmonizacija nasprotuje strožjim predpisom nacionalnega prava, tudi če takšni predpisi potrošnika učinkovito ščitijo pred preuranjenim ali neobveščenim najemanjem kredita in tako ustrezajo enemu od bistvenih ciljev Direktive 2008/48. V tem vprašanju se znova(4) odraža napetost med visoko ravnjo varstva potrošnika, ki je osnovni cilj Direktive 2008/48,(5) in dokončnim izoblikovanjem notranjega trga z omejitvijo pravne razdrobljenosti,(6) ki je tudi cilj te direktive.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
3. Kot je razvidno iz člena 1 Direktive 2008/48, je namen te direktive harmonizirati nekatere vidike zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, ki zajemajo potrošniške kredite.
4. Člen 5 Direktive 2008/48 se nanaša na predpogodbene informacije. Odstavek 6 tega člena določa:
„Države članice zagotovijo, da dajalci kreditov in, kadar je ustrezno, kreditni posredniki potrošnikom zagotavljajo zadostne razlage, da bi jim omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju; kadar je ustrezno […] z razlago predpogodbenih informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu [z odstavkom 1], bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in specifičnih posledic, ki jih lahko imajo za potrošnika, vključno s posledicami zamude plačila s strani potrošnika. Države članice lahko glede na posebne okoliščine položaja, v katerem se ponuja kreditna pogodba, glede na to, komu se ponuja, in glede na vrsto ponujenega kredita prilagodijo način in obseg zagotavljanja te pomoči ter tistega, ki jo zagotavlja.“
5. Člen 8(1) Direktive 2008/48 nalaga dajalcu kredita obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika pred sklenitvijo pogodbe in določa:
„Države članice zagotovijo, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, če je to primerno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov. Države članice, ki v okviru nacionalne zakonodaje zahtevajo, da dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi poizvedbe v ustrezni zbirki podatkov, lahko ohranijo to zahtevo.“
6. Glede načrtovane harmonizacije člen 22(1) Direktive 2008/48 določa to:
„Če ta direktiva vsebuje usklajene [harmonizirane] določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“
7. Nazadnje, člen 23 Direktive 2008/48 določa, da morajo države članice sprejeti pravila glede kazni, ki veljajo v primeru kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvrševanja teh kazni. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.
B. Nacionalno pravo
8. Direktiva Sveta 87/102/EGS z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti(7) je bila v belgijsko pravo prenesena z zakonom o potrošniških kreditih in njegovimi izvedbenimi predpisi.(8) Direktiva 2008/48 je bila prenesena s spremembo tega zakona.(9) Z zakonom z dne 19. aprila 2014 (Moniteur belge z dne 28. maja 2014, str. 41686) je bil zakon o potrošniških kreditih nazadnje razveljavljen, njegove določbe pa so bile z učinkom od 1. aprila 2015 vključene v gospodarskopravni zakonik.
9. Člen 10 zakona o potrošniških kreditih se je v zvezi z oceno kreditne sposobnosti potrošnika nanašal na „točne in popolne podatke[, zahtevane od potrošnika], ki so po mnenju [dajalca kredita ali kreditnega posrednika] potrebni za oceno njegovega finančnega položaja in sposobnosti vračila ter vsekakor njegovih obstoječih finančnih obveznosti.“(10)
10. Člen 11(4), prvi pododstavek, zakona o potrošniških kreditih v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v tej zadevi,(11) je določal:
„Dajalci kreditov in, kadar je ustrezno, kreditni posredniki potrošnikom zagotavljajo zadostne razlage, da bi jim omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju; kadar je ustrezno z razlago predpogodbenih informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z odstavkom 1, bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in specifičnih posledic, ki jih lahko imajo za potrošnika, vključno s posledicami zamude plačila s strani potrošnika.“
11. Člen 15(1) in (2) zakona o potrošniških kreditih v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v tej zadevi,(12) je določal:
„1. Dajalec kredita in kreditni posrednik morata v okviru kreditnih pogodb, ki jih navadno ponujata ali pri sklepanju katerih navadno posredujeta, poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj in namen kredita.
2. Dajalec kredita sklene kreditno pogodbo le, če lahko ob upoštevanju informacij, ki jih ima ali bi jih moral imeti zlasti na podlagi poizvedbe, opravljene na podlagi člena 9 zakona z dne 10. avgusta 2001 o kreditnem registru posameznikov, in podatkov iz člena 10 razumno oceni, da bo potrošnik sposoben izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.“
12. Člen 19(1) in (2) zakona o potrošniških kreditih(13) je določal:
„Če je financirano blago ali storitev omenjena v kreditni pogodbi ali če dajalec kredita znesek kreditne pogodbe izplača neposredno prodajalcu ali izvajalcu storitve, pričnejo obveznosti potrošnika veljati šele ob dostavi blaga oziroma izvedbi storitve; v primeru prodaje ali storitve, ki se izvede večkrat, pričnejo obveznosti potrošnika veljati z začetkom dostavljanja blaga oziroma opravljanja storitve in ob prekinitvi dostavljanja oziroma opravljanja storitve prenehajo veljati, razen če znesek kreditne pogodbe prejme potrošnik sam in dajalcu kredita identiteta prodajalca oziroma izvajalca storitve ni znana.
Znesek kredita se sme prodajalcu oziroma izvajalcu storitve predati šele potem, ko je bil dajalec kredita o dostavi blaga ali opravljeni storitvi uradno obveščen.“
III. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
13. V pogodbi, sklenjeni 8. maja 2012 z M. Schynsom, se je družba SPRL HOME VISION (v nadaljevanju: Home Vision) zavezala, da bo namestila fotonapetostno napravo v vrednosti 40.002 EUR.(14) Pri tem se je družba Home Vision zavezala tudi, da bo v zameno za prenos zelenih certifikatov, podeljenih v zvezi z napravo za 10 let, prevzela poplačilo mesečnih obrokov v višini 622,41 EUR. Več podrobnosti o tem posojilu iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni mogoče razbrati.
14. Dogovorjena cena je bila zaračunana 10. maja 2012. Družba S.A. DEXIA BANQUE BELGIQUE je 22. maja 2012 kot pravna prednica družbe BELFIUS BANQUE (v nadaljevanju: Belfius Banque) M. Schynsu odobrila posojilo, imenovano „Eco-Crédit Habitation“, v višini 40.002 EUR z odplačilno dobo 120 mesecev, ki ga je bilo treba odplačevati v mesečnih obrokih v višini 427,72 EUR. Znesek posojila je bil izplačan M. Schynsu, ta pa ga je nakazal družbi Home Vision.
15. Vendar pa dogovorjena fotonapetostna naprava nikoli ni bila nameščena, tako da financiranje, dogovorjeno v pogodbi z dne 8. maja 2012, nikoli ni bilo izvedeno. Zoper družbo Home Vision je bil 5. decembra 2013 uveden stečajni postopek.
16. Potem ko je M. Schyns več kot štiri leta plačeval mesečne obroke kredita iz kreditne pogodbe z dne 22. maja 2012, je 21. decembra 2016 zoper dajalca kredita vložil tožbo za odstop od pogodbe zaradi kršitev, ki jih je storila družba Belfius Banque, in predlagal, naj se razbremeni vseh obveznosti vračila. Dodatno je 15. maja 2017 poleg povračila stroškov predlagal, naj se ugotovi, da je kreditna pogodba z dne 22. maja 2012 neveljavna in da je od decembra 2016 razbremenjen vseh obveznosti vračila. Družba Belfius Banque je tožbenim predlogom ugovarjala in podredno predlagala, naj se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.
IV. Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
17. S sklepom z dne 22. januarja 2018, prejetim 30. januarja 2018, je Justice de Paix du canton de Visé (mirovno sodišče v kantonu Visé, Belgija) Sodišču v skladu s členom 267 PDEU predložilo naslednji vprašanji za predhodno odločanje:
„1.(a) Ali člen 5(6) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah v delu, v katerem je njegov namen omogočiti potrošniku, da oceni, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njegovim potrebam in finančnemu položaju, ne nasprotuje besedilu člena 15, prvi odstavek, zakona o potrošniških kreditih (razveljavljenega in zdaj nadomeščenega s členom VII.75 gospodarskopravnega zakonika) v delu, v katerem določa, da morata dajalec kredita in kreditni posrednik v okviru kreditnih pogodb, ki jih navadno ponujata ali pri sklepanju katerih navadno posredujeta, poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj ob sklenitvi pogodbe in namen kredita, ker ta člen določa splošno obveznost dajalca kredita ali kreditnega posrednika, da poišče kredit, ki je za potrošnika najprimernejši, ta obveznost pa ni vključena v besedilo zgoraj navedene direktive?
(b) Ali člen 5(6) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah v delu, v katerem je njegov namen omogočiti potrošniku, da oceni, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njegovim potrebam in finančnemu položaju, ne nasprotuje besedilu člena 15, drugi odstavek, zakona o potrošniških kreditih (razveljavljenega in zdaj nadomeščenega s členom VII.77(2), prvi pododstavek, gospodarskopravnega zakonika) v delu, v katerem lahko dajalec kredita kreditno pogodbo sklene le, če ob upoštevanju informacij, ki jih ima ali bi jih moral imeti zlasti na podlagi poizvedbe, opravljene na podlagi člena 9 zakona z dne 10. avgusta 2001 o kreditnem registru posameznikov, in podatkov iz člena 10 razumno oceni, da bo potrošnik sposoben izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, ker se mora zato dajalec kredita sam izreči o primernosti morebitne sklenitve kreditne pogodbe namesto potrošnika?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba Direktivo 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah razlagati tako, da dajalcu kredita in kreditnemu posredniku vedno nalaga obveznost, da namesto potrošnika ocenita primernost sklenitve morebitne kreditne pogodbe?“
18. V postopku za sprejetje predhodne odločbe pred Sodiščem so pisna stališča podale družba Belfius Banque kot tožena stranka v postopku v glavni stvari, Kraljevina Belgija in Evropska komisija. Vse udeležene stranke so bile zastopane tudi v obravnavi 28. novembra 2018.
V. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
19. Zaradi zelo skope utemeljitve predloga za sprejetje predhodne odločbe zaradi vsebinskih zahtev iz člena 94 Poslovnika Sodišča obstaja dvom glede dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe.
20. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko Sodišče, kadar nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore, odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, zavrne.(15) Da bi bilo mogoče podati razlago prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, mora to sodišče opredeliti dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj razložiti dejstva, ki so bila podlaga za ta vprašanja.(16)
21. Ravno tako morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso podatki, posredovani v predložitvenih odločbah, ne samo omogočati Sodišču, da poda koristne odgovore, ampak omogočati tudi vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije predstavijo svoja stališča. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti ob upoštevanju dejstva, da se na podlagi tega člena zadevnim strankam vročijo le predložitvene odločbe s priloženim prevodom v uradni jezik vsake države članice, ne pa nacionalni spis, ki ga Sodišču lahko pošlje predložitveno sodišče.(17)
22. V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da je predložitveno sodišče le na kratko orisalo dejansko stanje(18) in navedlo nekaj predpisov nacionalnega prava. V predložitveni odločbi sta navedena le prva dva odstavka člena 15 in odlomki člena 10 zakona o potrošniških kreditih. Obveznosti dajalca kredita iz teh odločb so namreč razlog za dvom predložitvenega sodišča glede razlage člena 5(6) Direktive 2008/48.
23. Pri tem ni bilo razjasnjeno, da je bil člen 5(6) Direktive 2008/48 v belgijsko pravo – po navedbah belgijske vlade v člen 11(4) zakona o potrošniških kreditih – prenesen tako, da se je zvesto sledilo besedilu Direktive. Določbe nacionalnega prava o povezanih kreditnih pogodbah, domnevno člen 19 tega zakona, niso bile navedene, četudi na njih temelji glavni predlog tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Poleg tega niso navedene pravne posledice, ki jih nacionalno pravo določa za primer kršitve obveznosti iz člena 15(1) in (2).(19) S tem pa že odpade možnost, da bi bilo mogoče razumeti povezavo med morebitno kršitvijo obveznosti dajalca kredita in predlogi tožeče stranke v postopku v glavni stvari.
24. V teh okoliščinah se je mogoče vprašati, ali ima Sodišče dovolj podatkov o dejanskem stanju in nacionalnih predpisih, ki se uporabljajo v zvezi z njim, da lahko na predloženi vprašanji koristno odgovori.
25. Za predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki zadevajo razlago prava Unije, velja sicer v skladu z ustaljeno sodno prakso domneva upoštevnosti.(20) Poleg tega je v obravnavanem primeru belgijska vlada predstavitev zadevnih določb nacionalnega prava v svojem pisnem stališču lahko dopolnila.
26. Vendar pa to ne spremeni dejstva, da je bila zaradi pomanjkljive predstavitve določb nacionalnega prava in skopih ugotovitev dejanskega stanja možnost za oddajo pisnih stališč, ki je državam članicam podeljena s členom 23 Statuta sodišča, po nepotrebnem omejena. Pri tem se ne sme upoštevati, v kolikšni meri lahko manjkajoče podatke dopolnijo udeležene stranke ali Sodišče z lastnimi poizvedbami. V vsakem primeru je treba ugotoviti, da je zaradi pomanjkljivih podatkov o dejanskem stanju in nacionalnem pravu, ki se uporablja v zvezi z njim, podajanje koristnih odgovorov na vprašanji za predhodno odločanje Sodišču bistveno oteženo.
27. Glede na te preudarke menim, da celoten predlog za sprejetje predhodne odločbe ne izpolnjuje zahtev iz člena 94 Poslovnika Sodišča in da ga je treba zavreči kot nedopustnega.
VI. Vsebinska presoja vprašanj za predhodno odločanje
28. Preden se, podredno, preuči vprašanji za predhodno odločanje, je zaradi pomislekov belgijske vlade v njenem pisnem stališču glede pojma „povezana kreditna pogodba“ smiselno najprej obravnavati predlog te države članice, naj se preučitev teh vprašanj razširi na zadevne določbe iz direktive.
A. O predlogu belgijske vlade, naj se v presojo vključijo določbe direktive v zvezi s povezanimi kreditnimi pogodbami
29. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari svoj glavni predlog utemeljevala s tem, da je bil znesek iz posojilne pogodbe predan pred uradnim obvestilom o izvedbi dogovorjene storitve – torej v nasprotju z varstveno določbo iz člena 19 zakona o potrošniških kreditih. Ta določba nacionalnega prava, ki v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni bila navedena,(21) se uporablja za povezane kreditne pogodbe in bi morala zagotoviti zlasti, da pričnejo obveznosti potrošnika iz kreditne pogodbe veljati šele po dostavi financiranega blaga oziroma izvedbi financirane storitve. Tako so s to določbo prenesene zahteve iz člena 11 Direktive 87/102, ki je sedaj člen 15 Direktive 2008/48.
30. Vendar predložitveno sodišče meni, da se varstvena določba iz člena 19 zakona o potrošniških kreditih ne uporablja. Pogodba, ki sta jo sklenila potrošnik in družba Home Vision, ter kreditna pogodba naj bi bili sicer tesno povezani. Vendar pa naj bi pogoji za uporabo te določbe ne bi bili izpolnjeni, prvič, ker naj financirano blago oziroma storitev ne bi bila navedena v kreditni pogodbi in, drugič, ker naj dajalec kredita zneska kredita ne bi izplačal neposredno prodajalcu oziroma izvajalcu storitve.
31. V zvezi s tem belgijska vlada upravičeno poudarja, da obveznost dajalca kredita, da v kreditni pogodbi navede financirani posel, v primeru povezanih kreditnih pogodb izhaja iz člena 10(e) Direktive 2008/48 in povzroča zlasti uporabo varstvene določbe iz člena 15 Direktive 2008/48.(22) Razlaga te obveznosti, na katero se je implicitno opiralo nacionalno sodišče, pa naj bi zadevnemu potrošniku odrekala to varstvo, saj naj bi o navedbi financiranega posla navsezadnje presodil dajalec kredita.(23) Glede na to, da mora biti razlaga nacionalnega sodišča skladna z direktivo,(24) se zdi vprašljivo, ali je ta rezultat razlage združljiv z namenom Direktive 2008/48.
32. Glede na to belgijska vlada predlaga, naj Sodišče preuči dolžnost dajalca kredita iz člena 10(e) Direktive 2008/48, da navede financirani posel, zato da razjasni njen obseg v primerih, kakršen je zadeva v glavni stvari.
33. Eno vprašanje glede razlage dejansko izhaja iz tega, da določbe Direktive 2008/48 v zvezi s t. i. „povezanimi kreditnimi pogodbami“ vsebujejo medsebojno sklicevanje, ki ga lahko označimo za ponesrečeno: medtem ko namreč člen 3(n) Direktive 2008/48 povezane kreditne pogodbe določa kot pogodbe, v katerih so posebne dobrine ali izvajanje posebnih storitev izrecno opredeljene, člen 10(e) določa, da velja obveznost navedbe (financiranega) izdelka ali storitve, ki jo uvaja ta določba, (le) v primeru povezanih kreditnih pogodb.
34. Vendar pa obravnavana zadeva ni ravno primerna za razrešitev težave v zvezi z razlago, ki se je zdaj pokazala. Sodišče norme prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanjih za predhodno odločanje ni sklicevalo, sicer lahko upošteva, da temu sodišču posreduje koristen odgovor.(25)Vendar pa je v obravnavanem predlogu za sprejetje predhodne odločbe predložitveno sodišče menilo, da predpisi o povezanih kreditnih pogodbah niso upoštevni za sprejetje odločbe. V okviru razdelitve nalog med Sodiščem in nacionalnimi sodišči je treba to ugotovitev sprejeti, saj v okviru postopka predhodnega odločanja naloga Sodišča ni, da pojasnjuje nacionalne določbe, ki se uporabljajo v postopku v glavni stvari.(26) Tudi če bi Sodišče imelo na voljo dejanske in pravne elemente, na podlagi katerih bi vprašanje za predhodno odločanje lahko koristno obravnavalo, bi bil njegov odgovor zato v vsakem primeru hipotetične narave. Razširitev postopka na to vprašanje, o katerem se udeležene stranke sicer niso izrekle, je treba zato zavrniti.
B. Prvo vprašanje, točka (a)
35. Prvo vprašanje, točka (a), se nanaša na razlago člena 5(6) Direktive 2008/48. Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali cilj predpogodbene obveznosti razlage, ki je določen v tem členu, in sicer, da je treba potrošniku „omogoč[iti] ocen[o], ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju“, nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero je ta prenesen, v skladu s katero morata dajalec kredita in, če je to ustrezno, kreditni posrednik v okviru kreditnih pogodb, ki jih navadno ponujata ali pri sklepanju katerih navadno posredujeta, poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj ob sklenitvi pogodbe in namen kredita. Vprašanje je torej, ali in v kolikšni meri se sme v členu 5(6) Direktive 2008/48 določena obveznost razlage predpogodbenih informacij v skladu s členom 5(1) te direktive razširiti tako, da mora vključevati osebno svetovanje, ki ga potrošniku ob upoštevanju njegovega finančnega položaja in namena kredita zagotovi dajalec kredita.
36. To vprašanje bo v nadaljevanju obravnavano glede na namen zadevne določbe te direktive, zgodovino njenega nastanka ter nadaljnje pomisleke v zvezi z želeno harmonizacijo.
1. Namen obveznosti razlage iz člena 5(6) Direktive 2008/48
37. V besedilu člena 5(6) Direktive 2008/48 je določena obveznost razlage informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu s členom 5(1) te direktive, ter bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in njihovih specifičnih posledic, zlasti v primeru neplačila. Takšne razlage, ki jih morata zagotoviti tako dajalec kredita kot tudi kreditni posrednik, naj bi potrošnikom „omogočil[e] oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju“.
38. Iz tega besedila je najprej razvidno, da je načeloma potrošnik tisti, ki mora presoditi, katera pogodba najbolj ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju. V skladu s tem je Sodišče že ugotovilo, da je potrošnik tisti, ki se mora na podlagi zagotovljenih informacij odločiti, ali se želi zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik.(27) To ugotovitev potrjuje tudi sklicevanje v členu 5(1) Direktive 2008/48 na „različne ponudbe“ in na to, da se potrošnik „zavestno odloči“, ali bo sklenil kreditno pogodbo.
39. Obenem pa je jasno, da lahko smiselno in učinkovito izobraževanje potrošnikov predstavljata le posredovanje informacij pred pogodbo in razlaga teh informacij v zvezi s proizvodi, ki ustrezajo finančnemu položaju potrošnika in konkretnemu namenu kredita. V tem smislu je Sodišče v sodbi CA Consumer Finance(28) menilo, „da bo potrošnik kljub predpogodbenim informacijam, ki jih je treba zagotoviti na podlagi člena 5(1) te direktive, pred sklenitvijo kreditne pogodbe morda potreboval še dodatno pomoč, da se bo lahko odločil, katera kreditna pogodba najbolj ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju“.
40. V zvezi s tem belgijska vlada upravičeno poudarja, da osebno svetovanje potrošniku, kot je določeno v obravnavanem predpisu nacionalnega prava, ne omejuje potrošnikove svobode odločanja in ga vsekakor ne odvezuje obveznosti, da mora skrbeti za lastne interese. Na izbiro ima zlasti, ali bo nasvet dajalca kredita oziroma kreditnega posrednika upošteval ali ne. Lahko se odloči tudi za proizvod drugega ponudnika.
41. Omenjena obveznost dajalca kredita iz člena 15(1) zakona o potrošniških kreditih zato vsekakor lahko prispeva k uresničevanju cilja Direktive 2008/48, da se potrošnikom „zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov“(29). Takšna obveznost namreč zagotavlja, da lahko potrošnik izbira med tipi in zneski kredita, ki najbolj ustrezajo njegovemu finančnemu položaju. Ta ocena se odraža tudi v sodni praksi Sodišča, v skladu s katero je cilj obveznosti zagotovitve zadostne razlage potrošniku omogočiti odločitev za neko vrsto kreditne pogodbe ob polnem poznavanju dejstev.(30)
42. Vendar pa je treba poudariti, da Direktiva 2008/48 ter številni instrumenti sekundarnega prava, ki so bili za dokončno oblikovanje notranjega trga sprejeti že pred tem, kot je na primer predhodna določba iz Direktive 87/102, temeljijo na ideji, da ukrepi za izobraževanje potrošnikov niso namenjeni izključno varstvu potrošnikov.
43. Direktiva 2008/48 na primer temelji na členu 95 ES (zdaj člen 114 PDEU) – v povezavi s členom 251 ES. Iz tega je razvidno, da je cilj Direktive 2008/48 uskladitev zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov in interesov, ki zadevajo delovanje notranjega trga, kar naj se doseže s približevanjem zakonodaje na področjih, na katera se ta direktiva posebej nanaša. Zakonodajalec Unije je namreč menil, da bo omogočanje izobraženim potrošnikom, da izbirajo med različnimi ponudbami proizvodov, spodbujalo konkurenčnost.(31)
44. Četudi se zdi, da osebno svetovanje potrošniku, ki presega razlago predpogodbenih informacij, temu cilju ne škoduje, pa primerjava z instrumenti sekundarnega prava za urejanje prodaje finančnih storitev kaže, da zakonodajalec Unije razlikuje med predpogodbenim posredovanjem informacij in razlago teh na eni strani ter osebnim svetovanjem na drugi. Tudi Direktiva 2014/17/EU(32) na primer določa zahteve glede informacij in prakse pred sklenitvijo pogodbe, vendar pri tem strožje razlikuje med naslovniki obveznosti(33) in v ločenem členu vsebuje obveznost razlage, ki ustreza členu 5(6) Direktive 2008/48. Svetovalne storitve pa so, nasprotno, predmet ločene določbe.(34) Na drugem poslovnem področju je „investicijsko svetovanje“ navedeno kot dejavnost, ki je regulirana v okviru predpisov za varstvo vlagateljev v tako imenovani Direktivi MiFID II.(35) Na podobnem pristopu temelji Direktiva (EU) 2016/97(36), ki svetovanje(37) ravno tako obravnava kot regulirano dejavnost distributerja zavarovalnih produktov. To se zdi ustrezno zlasti, ker bi se morala obveznost osebnega svetovanja potrošniku, vlagatelju oziroma zavarovancu navezovati na posebnosti pravnega položaja naslovnika obveznosti. Obveznost razlage iz člena 5(6) Direktive 2008/48 pa enako zadeva dajalce kreditov in kreditne posrednike.
45. Kot vmesni predlog je torej treba ugotoviti, da obveznost osebnega svetovanja potrošniku, kakršna je zadevna obveznost, prispeva k predpogodbenemu izobraževanju potrošnika, ne da bi mu jemala možnost za odločanje med različnimi kreditnimi proizvodi, tako da ni v nasprotju s členom 5(6) Direktive 2008/48.
2. Zgodovina nastanka obveznosti razlage iz člena 5(6) Direktive 2008/48
46. Iz zgodovine nastanka člena 5(6) Direktive 2008/48 je razvidna stvarna sorodnost med dolžnostjo svetovanja ter drugimi predpogodbenimi obveznostmi zagotavljanja informacij in razlag.
47. V prvem predlogu direktive(38) je na primer člen 6, naslovljen „Izmenjava informacij vnaprej in dolžnost zagotoviti svetovanje“, v odstavku 3 še določal, da si „dajalec kredita ali, kadar je ustrezno, kreditni posrednik […] prizadeva ugotoviti, kateri od kreditnih dogovorov, ki jih običajno ponuja ali ureja, je za potrošnika najbolj primeren glede vrste in skupnega zneska kredita, ob upoštevanju finančnega položaja potrošnika, prednosti in slabih strani, povezanih s predlaganim proizvodom, in namena kredita.“
48. Šele v spremenjenem predlogu direktive iz leta 2005(39) je bila ta formulacija – in s tem navsezadnje tudi tako imenovana dolžnost svetovanja dajalca kredita oz. kreditnega posrednika – izpuščena. Besedilo trenutno veljavne različice člena 5(6) Direktive 2008/48 se v bistvu ujema s preoblikovanim členom 5(6) spremenjenega predloga, ki je zamenjal člen 6(3) prvotnega predloga.
49. Komisija je spremembo utemeljila takole: „Zamisel o dolžnosti svetovanja je bila spremenjena. V nasprotju z nekaterimi zahtevami bančnega sektorja Komisija še naprej zagovarja stališče, da mora dajalec kredita ne samo izpolniti zahteve po predpogodbenih informacijah, ampak mora tudi zagotoviti dodatno razlago, tako da omogoči potrošniku, da sprejme utemeljeno odločitev. Toda v odgovor zahtevi bančnega sektorja in nekaterim državam članicam je bilo pojasnjeno, da je potrošnik vedno odgovoren za svojo končno odločitev sklenitve kreditne pogodbe. Zato je napotitev na svetovanje opredeljena kot dolžnost, da se potrošniku da možnost oceniti prednosti in slabe strani posojila. Poleg tega so države članice dobile več prožnosti pri prilagajanju svoje izvedbene zakonodaje stanju na svojih trgih.“(40)
50. Iz te zgodovine nastanka člena 5(6) Direktive 2008/48 zato izhaja, da je treba obveznost razlage, ki jo predpisuje ta določba, šteti za spremenjeno različico dolžnosti svetovanja dajalca kredita oziroma kreditnega posrednika.
51. Zato je treba preučiti, kaj lahko sklenemo na podlagi te ugotovitve glede harmonizacije, ki je bila namen Direktive 2008/48.
3. Nameravana harmonizacija
52. Sodišče je v zvezi s tem že v sodbi SC Volksbank România(41) ugotovilo, da je iz člena 22(1) Direktive 2008/48 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 9 in 10 razvidno, da ta za kreditne pogodbe, ki spadajo na njeno področje uporabe, določa popolno harmonizacijo. Poleg tega je sodišče glede na naslov člena 22 ugotovilo, da ima ta harmonizacija obvezno naravo. To pomeni, da države članice na področjih, na katere se posebej nanaša ta harmonizacija,(42) ne smejo obdržati ali sprejeti drugih nacionalnih določb, kot so določbe iz te direktive.
53. Ker v postopku v glavni stvari ni bilo sporno, da sporna kreditna pogodba spada na področje uporabe Direktive 2008/48, je presoja zadevne obveznosti odvisna predvsem od tega, ali se obveznost, ki jo dajalcu kredita oziroma kreditnemu posredniku nalaga nacionalna zakonodaja, uvršča na katero od posebej določenih področij, ki so bila harmonizirana z Direktivo 2008/48.
54. Pri tem zadostuje, da se ravnamo po normativni vsebini Direktive 2008/48. Na podlagi primerjave z drugimi direktivami, katerih cilji so ravno tako popolna harmonizacija področij, ki jih pokrivajo,(43) se namreč ne bi mogli opredeliti glede področij, ki so predmet harmonizacije z določeno direktivo.(44) Predvsem pa je od vsake direktive odvisno, kolikšna polja proste presoje direktiva dopušča – z uporabo opcij in odstopanj ali posebnih pooblastilnih določb, kakršna je člen 5(6), drugi stavek, Direktive 2008/48 – državam članicam na posebej določenih področjih, ki so predmet harmonizacije.(45) Pri tem pa je treba upoštevati tudi, da so taka polja proste presoje, s katerimi se navsezadnje upoštevajo omejitve zakonodajne pristojnosti Unije v skladu s členom 114 PDEU, povezana z nadaljevanjem pravne razdrobljenosti, kar pa je ravno v nasprotju z namenom te direktive.(46)
55. Ta polja proste presoje so na različnih področjih, ki naj bi jih posamezna direktiva harmonizirala, tudi različno zastavljena. Pri tem so merodajne posamične določbe direktive.
56. V členu 5(6) Direktive 2008/48 je določena „obveznost razlage“ v zvezi informacijami, določenimi v istem členu. Zadevni predpis nacionalnega prava določbo, s katero je bila prenesena obveznost razlage iz člena 5(6) Direktive 2008/48, dopolnjuje z obveznostjo dajalca kredita iz člena 11(4) zakona o potrošniških kreditih, ki se glasi skoraj enako kot dolžnost svetovanja iz člena 6(3) prvotnega predloga te direktive. Iz zgodovine nastanka člena 5(6) Direktive 2008/48 pa lahko razberemo,(47) da se je zakonodajalec Unije uvedbi takšne dolžnosti zavestno odpovedal in namesto tega določil obveznost razlage. S tem je vsekakor jasno, da spada zadevni predpis nacionalnega prava na področje, ki je predmet harmonizacije z Direktivo 2008/48.
57. Zato je treba pojasniti, ali se prepoved iz člena 22(1) Direktive 2008/48 nanaša na zadevni predpis nacionalnega prava. Odločilno je, v kolikšni meri vsebuje določbe, ki odstopajo od člena 5(6) Direktive 2008/48.
58. Zadevni predpis nacionalnega prava resda določa obveznost dajalca kredita, ki presega določbe člena 5(6), prvi stavek, Direktive 2008/48. Vendar pa daje drugi stavek omenjene določbe te direktive – pri čemer se ohrani temeljni pristop popolne harmonizacije – državam članicam določeno prožnost pri oblikovanju zakonodaje(48) s tem, da jim izrecno dovoljuje, da „glede na posebne okoliščine položaja, v katerem se ponuja kreditna pogodba, glede na to, komu se ponuja, in glede na vrsto ponujenega kredita prilagodijo način in obseg zagotavljanja te pomoči ter tistega, ki jo zagotavlja“.
59. Pri izpolnjevanju zadevne obveznosti iz člena 15(1) zakona o potrošniških kreditih mora dajalec kredita v skladu z besedilom predpisa upoštevati finančni položaj potrošnika in namen kredita. Tako obveznost dajalca kredita ustrezno upošteva posebne okoliščine osebe, kateri se ponuja kreditna pogodba, ter vrsto ponujenega kredita. Kot je bilo že omenjeno,(49) pa ta obveznost enako velja tako za dajalce kreditov kot tudi za kreditne posrednike, četudi se obseg svetovanja, ki ga ti različni gospodarski subjekti lahko nudijo, zaradi njihovega različnega položaja nujno razlikuje. Torej pri zadevni obveznosti, kakor jo je določil nacionalni zakonodajalec, manjka razlikovanje glede naslovnika obveznosti. Vendar pa se zdi to neškodljivo, saj imajo države članice na podlagi člena 5(6), drugi stavek, Direktive 2008/48 polje proste presoje, ne da bi bile zavezane, da ga uporabijo.
60. V zvezi s tem pa je treba spomniti, da morajo v skladu z uvodno izjavo 26 „države članice […] sprejeti ustrezne ukrepe za spodbujanje odgovornega ravnanja v vseh fazah kreditnega razmerja ob upoštevanju posebnosti svojih kreditnih trgov“.(50) Zadevna obveznost dajalca kredita iz člena 15(1) zakona o potrošniških kreditih nedvomno predstavlja takšen nacionalni ukrep za spodbujanje odgovornega ravnanja v vseh fazah kreditnega razmerja.
61. Glede na vse navedeno ugotavljam, da člen 5(6) Direktive 2008/48 ne nasprotuje določbi nacionalnega prava, kakršna je člen 15(1) zakona o potrošniških kreditih, v skladu s katero morata dajalec kredita in kreditni posrednik v okviru kreditnih pogodb, ki jih navadno ponujata ali pri sklepanju katerih navadno posredujeta, poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj ob sklenitvi pogodbe in namen kredita.
C. Prvo vprašanje, točka (b)
62. Z drugim podvprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali stališče, izraženo v členu 5(6) Direktive 2008/48, da mora potrošnik presoditi, katera pogodba najbolj ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju, nasprotuje določbi nacionalnega prava, kakršna je člen 15(2) belgijskega zakona o potrošniških kreditih, v skladu s katerim dajalec kredita pogodbe ne sme skleniti, če na podlagi informacij, ki jih ima ali bi jih moral imeti, utemeljeno dvomi o prihodnji plačilni sposobnosti potrošnika.
63. Vendar pa je najprej treba pojasniti, kako je to vprašanje povezano z obvezno oceno kreditne sposobnosti potrošnika iz člena 8 Direktive 2008/48.
1. Predmet vprašanja
64. Prvo vprašanje za predhodno odločanje, točka (b), zadeva izključno člen 5(6) Direktive 2008/48. Vnaprej pa je treba omeniti, da se ta določba, kot je razvidno iz njenega besedila in pravnega okvira,(51) nanaša na predpogodbene obveznosti. Zunaj njenega področja urejanja so vprašanja v zvezi s sklepanjem pogodb, kakršno je zadevno vprašanje o, če je to primerno, obveznem upoštevanju morebitnih spoznanj o prihodnji plačilni nesposobnosti potrošnika ob sklepanju pogodbe, ki je očitno določeno v členu 15(2) zakona o potrošniških kreditih.
65. Vendar pa mora ne glede na to Sodišče nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato Sodišče šteje, da mora po potrebi preoblikovati vprašanji, ki sta mu bili predloženi, in da lahko pri tem upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanjih ni sklicevalo.(52)
66. Belgijska vlada in Komisija sta se v pisnih stališčih sklicevali na člen 8(1) Direktive 2008/48 in tam določeno obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika. Ali in v kolikšni meri lahko ta predpogodbena obveznost vpliva na sklenitev pogodbe, je torej treba preučiti na podlagi te določbe Direktive.
2. Sistemska umestitev ter smisel in namen obvezne ocene kreditne sposobnosti potrošnika
67. Kot pravilno poudarjata belgijska vlada in Komisija, je namen obveznosti, da dajalec kredita pred sklenitvijo pogodbe oceni potrošnikovo kreditno sposobnost, doseči odgovornost dajalcev kreditov in preprečiti izdajanje posojil kreditno nesposobnim potrošnikom.(53)
68. Vendar člen 8(1) Direktive 2008/48 ne vsebuje nikakršne izrecne določbe o tem, kako mora dajalec kredita ravnati, ko se v okviru ocene kreditne sposobnosti potrošnika pojavijo utemeljeni dvomi o prihodnji sposobnosti potrošnika za trajno izpolnjevanje obveznosti iz načrtovane kreditne pogodbe oziroma ko bi se taki dvomi vsaj morali pojaviti.
69. Sodišče je že pojasnilo, da morajo v skladu s členom 23 Direktive 2008/48 države članice same določiti kazni tudi za kršitve nacionalnih predpisov glede predpogodbenega preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca, ki so bili sprejeti na podlagi člena 8 te direktive.(54) V skladu s členom 23, drugi stavek, Direktive 2008/48 morajo biti ustrezne kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Pri zadevni obveznosti dajalca kredita, da pogodbe ne sklene, če obstaja utemeljen dvom o prihodnji plačilni sposobnosti potrošnika, pa ne gre za takšno kazen. Zadevni predpis nacionalnega prava se namreč navezuje na obvezno oceno potrošnikove kreditne sposobnosti iz člena 8(1) Direktive 2008/48.
70. Vendar pa menim, da namen Direktive 2008/48, da se doseže ciljno usmerjena popolna harmonizacija, ne nasprotuje takšni obveznosti dajalca kredita, ker zadevne obveznosti ni mogoče uvrstiti na področja, ki so predmet harmonizacije.
71. Že iz ugotovitev v zvezi s prvim vprašanjem, točka (a), je razvidno, da natančna razmejitev področij, ki so predmet harmonizacije, in drugih področij, za urejanje katerih ostajajo pristojne države članice, ni neproblematična. Glede zadevne obveznosti dajalca kredita je vsekakor treba pripomniti, da Direktiva 2008/48 ne vsebuje koherentne ureditve na primer tega, kako se pogodba sklene. V zvezi s tem je treba uporabljati predpise nacionalnega prava.
72. Ob tem postane očitno, da temelji Direktiva 2008/48 na predstavi zrelega, izobraženega potrošnika, ki se na podlagi prejetih informacij ter morebitnih primernih razlag odloči za vzpostavitev pogodbenega razmerja ali proti njej(55), in ki dajalcu kredita zaradi pogodbene svobode prepušča pravico, da če je to primerno – na primer zaradi posojilne politike – kreditne pogodbe ne sklene.
73. Zavrnitev vloge za kredit določa na primer člen 9(2) Direktive 2008/48 – v povezavi z uvodno izjavo 29 te direktive – pri čemer ta določba v takem primeru dajalcu kredita nalaga posebno obveznost obveščanja. Vendar pa Direktiva 2008/48 glede zavrnitve vloge za kredit ne vsebuje nobenih nadaljnjih določb.
74. V zvezi s tem ni prepričljivo mnenje družbe Belfius Banque, da lahko negativna ocena kreditne sposobnosti v okviru obvezne ocene iz člena 8(1) Direktive 2008/48 povzroči zgolj, da je treba potrošnika v skladu s členom 5(6) Direktive 2008/48 pred najemom kredita opozoriti. Določbe direktiv naj bi v veliki meri zagotovile, da se lahko potrošnik „ob polnem poznavanju dejstev“ odloči za sklenitev pogodbe.(56) Vendar pa je ravno iz člena 9 Direktive 2008/48 razvidno, da je mogoče vlogo za kredit „na podlagi poizvedbe v zbirki podatkov“, ki se izvede, „da se oceni kreditna sposobnost potrošnikov“, zavrniti.
75. Zato je nazadnje treba razjasniti, ali lahko predpisi nacionalnega prava v določenih okoliščinah zahtevajo, da dajalec kredita vloge za kredit zavrne ali pogodb ne sklepa.
76. Obveznost dajalca kredita, da pogodbe ne sklene, če obstajajo utemeljeni dvomi o prihodnji plačilni sposobnosti potrošnika, kakor jo na primer določa zadevna določba iz člena 15(2) zakona o potrošniških kreditih, je v skladu z namenom člena 8(1) Direktive 2008/48, da se zagotovi učinkovito varstvo potrošnika pred neodgovornim odobravanjem kreditov, ki bi lahko presegali njegove finančne zmožnosti in ga privedli do plačilne nesposobnosti.
77. Komisija upravičeno poudarja, da obveznost iz člena 8(1) Direktive 2008/48 ne bi bila učinkovita, če bi se dajalec kredita v primeru negativne ocene lahko odločil, da bo pogodbo sklenil. Menim, da je treba v zvezi s tem upoštevati tudi vzporednost med predpisi potrošniškega prava in predpisi nadzora: ustrezno upravljanje kreditnih tveganj s strani dajalca kredita namreč spada med ključne interese nadzora.(57) Odgovorno izdajanje kreditov k temu odločilno prispeva.
78. To analizo potrjuje primerjava z ustreznimi zahtevami glede potrošniških kreditnih pogodb za stanovanjske nepremičnine iz Direktive 2014/17(58). Člen 18(5)(a) te direktive državam članicam nalaga, da morajo zagotoviti, da „dajalec kredita kredit potrošniku odobri le, kadar ocena kreditne sposobnosti pokaže, da bodo obveznosti, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, verjetno izpolnjene tako, kot zahteva ta pogodba“.
79. Na podlagi zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje, točka (b), odgovori, da ne člen 5(6) ne člen 8(1) Direktive 2008/48 ne nasprotujeta nacionalnemu predpisu, kakršen je zadevni, ki določa, da lahko dajalec kredita kreditno pogodbo sklene le, če lahko ob upoštevanju informacij, ki jih ima ali bi jih moral imeti, razumno oceni, da bo potrošnik sposoben izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.
Drugo vprašanje
80. Z drugim vprašanjem, ki se ne nanaša na nobeno določbo direktive, naj bi Sodišče v primeru nikalnega odgovora razjasnilo, v kolikšni meri se lahko Direktiva 2008/48 razume v smislu, da dajalcu kredita in kreditnemu posredniku vedno nalaga obveznost, da namesto potrošnika ocenita primernost sklenitve morebitne kreditne pogodbe.
81. V kolikšni meri je to vprašanje pomembno za rešitev spora, se lahko navsezadnje pusti neodgovorjeno, saj odgovor na to vprašanje izhaja že iz mojih premislekov k podvprašanjema prvega vprašanja. Iz teh premislekov je razvidno, da se Direktiva 2008/48 ne more razumeti v smislu, da dajalcu kredita in kreditnemu posredniku vedno nalaga obveznost, da namesto potrošnika ocenita primernost sklenitve morebitne kreditne pogodbe.
82. Prvič, preučitev prvega podvprašanja je pokazala, da člen 5(6) Direktive 2008/48 ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, v skladu s katerim morata dajalec kredita in kreditni posrednik poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj in namen kredita. Ta predpis ustrezno upošteva namen člena 5(6) Direktive 2008/48, da se zagotovi, da se lahko potrošnik ob polnem poznavanju dejstev odloči o sklenitvi pogodbe, pri čemer pa se upoštevajo tudi meje polja proste presoje, ki ga dovoljuje drugi stavek te določbe.
83. Drugič, presoja drugega podvprašanja je pokazala, da ne člen 5(6) ne člen 8(1) Direktive 2008/48 ne nasprotujeta nacionalnemu predpisu, ki določa, da dajalec kredita pogodbe ne sme skleniti, če je ocena potrošnikove kreditne sposobnosti negativna. Takšne obveznosti, omejene na posebne okoliščine primera, vsekakor ni mogoče šteti za enakovredno splošni obveznosti, da se namesto potrošnika sistematično presoja, ali je sklenitev pogodbe primerna.
84. Zato drugega vprašanja ni treba posebej preučiti.
VII. Predlog
85. Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj predlog za sprejetje predhodne odločbe Justice de Paix du canton de Visé (mirovno sodišče v kantonu Visé, Belgija) zavrne kot nedopusten.
86. Podredno, če se Sodišče s tem predlogom ne bo strinjalo, predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori tako:
1. Člen 5(6) Direktive 2008/48 ne nasprotje določbi nacionalnega prava, kakršna je člen 15(1) belgijskega zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da morata dajalec kredita in kreditni posrednik v okviru kreditnih pogodb, ki jih navadno ponujata ali pri sklepanju katerih navadno posredujeta, poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj ob sklenitvi pogodbe in namen kredita.
2. Ne člen 5(6) ne člen 8(1) Direktive 2008/48 ne nasprotujeta določbi nacionalnega prava, kakršna je člen 15(2) belgijskega zakona o potrošniških kreditih, ki določa, da lahko dajalec kredita kreditno pogodbo sklene le, če ob upoštevanju informacij, ki jih ima ali bi jih moral imeti, razumno oceni, da bo potrošnik sposoben izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.