SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 20. septembra 2012(1)
Zadeva C‑325/11
Krystyna Alder,
Ewald Alder
proti
Sabini Orlowski,
Czeslawu Orlowskemu
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy w Koszalinie (Poljska))
„Vročanje sodnih in izvensodnih pisanj – Uredba (ES) št. 1393/2007 – Obseg – Opredelitev primerov, v katerih je treba pisanje poslati iz ene države članice v drugo – Nacionalna določba, s katero je določena fikcija vročitve z vložitvijo pisanja v spis postopka, če stranka z naslovom za vročanje na ozemlju druge države članice ne določi pooblaščenca za prejem zadevnih pisanj z naslovom za vročanje na nacionalnem ozemlju“
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000.(2)
2. Natančneje, vprašanje se nanaša na to, ali imajo države članice manevrski prostor pri določanju primerov, v katerih je treba za pisanje uporabiti čezmejno vročitev na podlagi določb Uredbe št. 1393/2007, ali ne.
3. Enotna uporaba pravil o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v vseh državah članicah je bistven dejavnik izgradnje evropskega pravosodnega območja, zato tehnični vidik in zapletenost tega področja – na katerem se nacionalni in mednarodni standardi prepletajo s standardi, ki izhajajo iz prava Unije, ter ki je v samem pravnem redu Evropske unije hkrati urejeno s pravili, ki izhajajo iz Uredbe št. 1393/2007, in pravili, določenimi z drugimi instrumenti – ne smeta prikriti nedvomno velikega pomena tega vprašanja, s katerim je Sodišče dobilo priložnost, da pojasni pravila povezovanja procesnega prava posameznih držav s pravnim redom Unije.
4. Ta zadeva temelji na postopku za izdajo plačilnega naloga, ki sta ga K. Alder in E. Alder,(3) ki prebivata v Nemčiji, 20. novembra 2008 začela pred Sąd Rejonowy w Koszalinie (Poljska) proti S. Orlowski in C. Orlowskemu, ki prebivata na Poljskem.
5. To sodišče je zakonca Alder obvestilo, da morata na podlagi člena 1135 poljskega zakona o pravdnem postopku (Kodeks postępowania cywilnego) v enem mesecu določiti pooblaščenca za prejem pisanj, saj zadevni člen določa, da se sodna pisanja, namenjena stranki s stalnim prebivališčem v tujini – če ta ne določi pooblaščenca za pravdna dejanja ali pooblaščenca za prejem teh pisanj –, shranijo v spis in štejejo za vročena.
6. Ker zakonca Alder nista določila pooblaščenca za pravdna dejanja ali pooblaščenca za prejem pisanj, je bila njuna zahteva s sodbo z dne 5. junija 2009, ki je bila izrečena na podlagi obravnave, na kateri nista bila navzoča, zavrnjena.
7. Zakonca Alder sta 29. oktobra 2009 vložila tožbo za obnovo postopka in razveljavitev sodbe, saj sta trdila, da nista imela možnosti ukrepanja, ker jima vabilo na glavno obravnavo ni bilo dejansko vročeno, Sąd Rejonowy w Koszalinie pa je – ker je opustilo dejansko vročitev sodnih pisanj na njun naslov v Nemčiji – kršilo prepoved diskriminacije glede na državljanstvo. Zadevno sodišče je 23. junija 2010 njuno zahtevo zavrnilo.
8. Sąd Okręgowy w Koszalinie (Poljska) je na podlagi pritožbe, ki sta jo vložila zakonca Alder, 19. aprila 2011 to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču, ki mu je bila zadeva prvotno predložena, saj je menilo, da je fikcija vročitve v nasprotju z Uredbo št. 1393/2007.
9. Sąd Rejonowy w Koszalinie, ki se s tako presojo ne strinja, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 1(1) Uredbe […] št. 1393/2007 […] in člen 18 PDEU razlagati tako, da je dopustno, da se sodna pisanja, naslovljena na stranko s stalnim ali običajnim prebivališčem v drugi državi članici, shranijo v spis in s tem štejejo za vročena, če ta stranka ni določila pooblaščenca za prejem pisanj s prebivališčem v državi članici, v kateri teče sodni postopek?“
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
1. Člen 18 PDEU
10. Člen 18 PDEU določa:
„Kjer se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.
Evropski parlament in Svet lahko po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta predpise, s katerimi prepovesta takšno diskriminacijo.“
2. Uredba št. 1393/2007
11. Z Uredbo št. 1393/2007, s katero je bila razveljavljena in nadomeščena Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah,(4) je bil vzpostavljen sistem vročanja sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah Unije. Z Uredbo št. 1393/2007, ki je bila sprejeta za pospešitev in poenostavitev pošiljanja pisanj, je določeno, da pošiljanje poteka neposredno in čim hitreje,(5) in sicer prek organov za pošiljanje in organov za prejem, ki jih imenujejo države članice,(6) dopuščajo pa se tudi drugi načini pošiljanja,(7) ne da bi bila med njimi vzpostavljena hierarhija,(8) na primer pošiljanje po konzularni ali diplomatski poti v izjemnih okoliščinah,(9) vročanje po diplomatskih ali konzularnih predstavnikih,(10) vročanje z uporabo poštnih storitev(11) ali neposredno vročanje po sodnih vročiteljih na zahtevo katere koli zainteresirane strani.(12)
12. V uvodnih izjavah od 6 do 9 Uredbe št. 1393/2007 je določeno:
„(6) Zaradi učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov v civilnih zadevah mora pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj potekati neposredno in s hitrimi sredstvi med lokalnimi organi, ki jih imenujejo države članice […]
(7) Hitrost pošiljanja upravičuje uporabo vseh ustreznih sredstev, če so izpolnjeni določeni pogoji glede čitljivosti in zanesljivosti prejetega pisanja […]
(8) Ta uredba se ne glede na stalno prebivališče stranke ne bi smela uporabljati za vročitev pisanja pooblaščenemu predstavniku stranke v državi članici, kjer poteka postopek.
(9) Vročitev pisanja bi bilo treba opraviti čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po njegovem prejemu s strani organa za sprejem.“
13. Člen 1 te uredbe določa:
„1. Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici. Ne uporablja se zlasti za davčne, carinske ali upravne zadeve ali za odgovornost države za dejanja in opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti (,acta iure imperii‘).
2. Ta uredba se ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan.
3. V tej uredbi izraz ,država članica‘ pomeni države članice razen Danske.“
14. Člen 26, zadnji odstavek, te uredbe določa, da je ta „v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti“.
B – Poljsko pravo
15. Člen 1135 poljskega zakona o pravdnem postopku določa:
„1. Če stranka, ki ima stalno oziroma običajno prebivališče ali sedež v tujini, ne imenuje pooblaščenca za pravdna dejanja s prebivališčem v Republiki Poljski, mora v Republiki Poljski določiti pooblaščenca za prejem pisanj.
2. Če stranka ne določi pooblaščenca za prejem pisanj, se sodna pisanja, naslovljena nanjo, shranijo v spis in s tem štejejo za vročena. Stranko je treba o tem poučiti ob prvi vročitvi. Stranko je treba poučiti tudi o možnosti predložitve odgovora na vlogo, s katero se začne postopek, in pisnih navedb ter o tem, kdo je lahko imenovan za pooblaščenca.“
II – Analiza
16. Na podlagi vprašanja, ki ga je predložilo Sąd Rejonowy w Koszalinie, je treba skladnost člena 1135 poljskega zakona o pravdnem postopku s pravom Unije preučiti z dveh vidikov. Najprej je treba preučiti, ali je fikcija vročitve, če ni imenovan predstavnik, dovoljena na podlagi Uredbe št. 1393/2007 in zlasti člena 1 te uredbe. Nato je treba še preveriti, ali je sporna določba združljiva s prepovedjo diskriminacije glede na državljanstvo, določeno s členom 18 PDEU.
17. Zaradi večje jasnosti analize bom zadevna vidika vprašanja preučil ločeno.
A – Preučitev sporne določbe z vidika člena 1 Uredbe št. 1393/2007
18. Člen 1(1) Uredbe št. 1393/2007 določa, da se ta uredba uporablja, „kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici“.
19. Ker je bila Uredba št. 1393/2007 sprejeta na podlagi člena 61(c) ES, s katerim je bila Svetu podeljena pristojnost sprejemanja ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah le v primeru „čezmejnih posledic“, se ta uredba uporablja le za mednarodno vročanje, ne pa tudi za vročanje v posameznih državah.
20. Ker člen 1 zadevne uredbe ne določa, kdaj je „treba“ pisanje poslati v tujino zaradi vročitve, se postavlja vprašanje, ali je na podlagi te uredbe posameznim državam prepuščeno, da same opredelijo, kdaj je treba to storiti, ali, nasprotno, se začnejo njene določbe uporabljati že, če ima naslovnik pisanja, ki ga je treba vročiti, naslov v drugi državi članici.
1. Trditve strank
21. Toženi stranki v zadevi v glavni stvari ter poljska in italijanska vlada so se izrekle za prvo možnost, saj je po njihovem mnenju z Uredbo št. 1393/2007 v skladu z načelom procesne avtonomije urejeno le izvajanje vročanja, ki se zahteva po procesnem pravu posameznih držav.
22. Poljska in italijanska vlada dodajata, da obstajajo v pravu Unije analogne obveznosti v zvezi z imenovanjem pooblaščenca za prejem pisanj.(13)
23. Poljska vlada poleg tega meni, da je bil institut pooblaščenca za prejem pisanj s poljskim pravom določen zaradi uresničitve istih ciljev učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov, kot so določeni z Uredbo št. 1393/2007.
24. Nasprotno pa se zakonca Alder, portugalska vlada in Evropska komisija izrekajo za drugo možnost, saj trdijo, da se začnejo pogoji vročanja, določeni z Uredbo št. 1393/2007, uporabljati že, če stranka, ki ji je treba vročiti pisanje, prebiva v drugi državi članici in je njen naslov znan.
25. Zakonca Alder menita, da je s poljsko nacionalno določbo, na podlagi katere se ta uredba uporabi le ob prvi vročitvi, blokiran pretok sodnih pisanj v Skupnosti, čeprav je na podlagi člena 14 zadevne uredbe dovoljeno vročanje pisanj z uporabo poštnih storitev.
26. Podobno portugalska vlada ob upoštevanju člena 26, zadnji odstavek, Uredbe št. 1393/2007 meni, da se lahko določbe poljskega zakona o pravdnem postopku uporabljajo le za državljane s stalnim prebivališčem v državi, ki ni članica Unije, saj se obveznost pošiljanja na podlagi zadevne uredbe navezuje le na to, da stalno oziroma običajno prebivališče ali sedež ene od strank ni v državi članici, v kateri je bilo vloženo pravno sredstvo, in ima zato zadeva čezmejne značilnosti, in sicer ne glede na to, kaj je določeno z nacionalnim procesnim pravom.
27. Komisija, ki sicer meni, da obveznost imenovanja predstavnika na Poljskem ni v skladu z Uredbo št. 1393/2007, in hkrati navaja, da v zvezi s skladnostjo člena 1135 poljskega zakona o pravdnem postopku s pravom Unije trenutno poteka dialog s poljskimi organi na podlagi peticije, naslovljene na Parlament,(14) v svojih stališčih večinoma preučuje skladnost te določbe s členom 18 PDEU. V zvezi s tem trdi, da obveznost imenovanja predstavnika na Poljskem ni v skladu s tem členom zaradi posredne diskriminacije glede na državljanstvo, saj se zadevna okoliščina večinoma nanaša na državljane drugih držav članic, ki pogosto nimajo stalnega oziroma običajnega prebivališča ali sedeža na Poljskem.
2. Moja presoja
28. Strinjam se z zakoncema Alder, s portugalsko vlado in Komisijo, da sankcioniranje stranke, ki ima naslov za vročanje v tujini, s fikcijo vročitve, če ne imenuje pooblaščenca za prejem pisanj z naslovom za vročanje na Poljskem, ni v skladu z Uredbo št. 1393/2007.
29. S to uredbo je bila razveljavljena in nadomeščena Uredba št. 1348/2000, ki se je zgledovala po Konvenciji na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah Evropske unije.(15) Konvencija iz leta 1997, s katero naj bi izoblikovali instrument za poenostavitev in pospešitev postopkov pošiljanja sodnih in izvensodnih pisanj med državami članicami, ni nikoli začela veljati, ker ni bila ratificirana pred začetkom veljavnosti Amsterdamske pogodbe.
30. Čeprav konvencija iz leta 1997 vključuje nekaj novosti,(16) ki se nanašajo zlasti na boljše zagotavljanje pravic strank, se z njo nadaljuje tradicija Haaške konvencije z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini,(17) s katero je bil vzpostavljen mehanizem upravnega sodelovanja, ki je omogočil vročitev pisanja prek osrednjega organa, pristojnega za prejemanje zahtevkov in njihovo nadaljnjo obravnavo. Poleg tega je bilo s členom IV protokola k Bruseljski konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah,(18) kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske,(19) določeno, da je mogoče sodna pisanja pošiljati tudi tako, da jih sodni uradnik vroči sodnemu uradniku.
31. Za Haaško konvencijo iz leta 1965 se šteje, da ni obvezna, saj se uporablja le, če je na podlagi internega zakona države, v kateri je pristojno sodišče, odločeno, da je treba pisanje poslati v tujino zaradi vročitve. Tako je v praktičnem priročniku o delovanju te konvencije, ki ga je pripravil stalni urad Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu,(20) navedeno, da se zdi, da kratek pregled praks v državah pogodbenicah z nekaj izjemami potrjuje, da zadevna konvencija ni obvezna,(21) nato pa je – kot z obžalovanjem – še dodano, da bi se morala Haaška konvencija iz leta 1965, če bi želeli v celoti izpolniti njen cilj – to je zagotoviti, da bo naslovnik resnično seznanjen z vročenim pisanjem –, vmešati v nacionalno pravo in sama opredeliti upoštevne pogoje vročanja, saj bi le tako lahko izključili fiktivne načine vročitve, kot je vročitev tožilstvu.
32. Vendar menim, da je treba zaradi korenitih poznejših sprememb na tem področju in zlasti njegovega prenosa na raven Skupnosti na novo opredeliti odnose med predpisi, ki odslej izhajajo iz Uredbe št. 1393/2007, in procesnim pravom posameznih držav.
33. Treba je namreč upoštevati razvoj ciljev politike Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah ter željo po izoblikovanju evropskega pravosodnega območja, da bi tako, prvič, zagotovili prosti pretok sodnih in izvensodnih pisanj in, drugič, spodbudili spoštovanje temeljnih pravic.
34. V nadaljevanju bom zaporedoma preučil ta neločljivo povezana cilja.
35. Prvič, Uredba št. 1393/2007 si prizadeva zlasti za izoblikovanje evropskega pravosodnega območja, v katerem je treba zagotoviti prosti pretok sodnih in izvensodnih pisanj.
36. Tako je Sodišče v sodbah z dne 8. novembra 2005 v zadevi Leffler(22) in z dne 25. junija 2009 v zadevi Roda Golf & Beach Resort(23) odločilo, da namen Amsterdamske pogodbe – ustvariti območje svobode, varnosti in pravice, ki daje Evropski skupnosti „novo razsežnost“ – in prenos iz Pogodbe EU v Pogodbo ES ureditve, ki dopušča sprejetje ukrepov, ki spadajo na področje pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnim učinkom, pričata o volji držav članic po „utrditvi“ takih ukrepov v pravnem redu Unije.(24)
37. S tako „utrditvijo“ je sistem čezmejnega vročanja, ki z zagotavljanjem prostega pretoka sodnih in izvensodnih pisanj pripomore k dobremu delovanju notranjega trga, postal doslednejši.
38. Zakonodajalec Unije je zaradi želje po izoblikovanju evropskega pravosodnega območja tako presegel preprosto usklajevanje nacionalnih postopkov, in sicer z napredkom pri vzpostavljanju posebnih postopkov Skupnosti za hitrejše in učinkovitejše reševanje čezmejnih sporov, kot so evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov,(25) postopek za evropski plačilni nalog(26) in evropski postopek v sporih majhne vrednosti.(27)
39. Čeprav s temi novimi instrumenti niso bili poenoteni načini vročanja na evropski ravni, so bili z njimi vzpostavljeni minimalni standardi, na podlagi katerih je z uredbama št. 805/2004 in št. 1896/2006 pojasnjeno, da se način vročanja, ki temelji na pravni fikciji, ne more šteti za zadosten.(28)
40. Izvajanje procesnih dejanj na ozemlju druge države članice se je tradicionalno obravnavalo kot poseganje v suverenost držav, z navedenima uredbama pa se z vzpostavitvijo minimalnih standardov nekatere lastnosti te suverenosti postopoma – čeprav le v omejenem obsegu – opuščajo, saj je z zadevnimi standardi določeno neposredno čezmejno poštno vročanje,(29) države članice pa nimajo možnosti, da bi takemu pošiljanju nasprotovale. Podobno – v nasprotju s Haaško konvencijo iz leta 1965, na podlagi katere je lahko zaprošena država članica nasprotovala temu, da bi bila sodna pisanja osebam na njenem ozemlju poslana neposredno po pošti(30) – določbe Uredbe št. 1393/2007 državi članici, na ozemlju katere prebiva naslovnik, ne omogočajo niti izključitve takega načina vročanja niti opredelitve pogojev njegove uporabe.(31)
41. Drugič, izoblikovanje evropskega pravosodnega območja je neločljivo povezano s splošnim ciljem Unije, ki temelji na vladavini prava, to je s spodbujanjem spoštovanja temeljnih pravic.
42. Namen tega novega območja je zlasti spodbuditi upoštevanje procesnih zagotovil, ki so sestavni del pravice do poštenega sojenja – kot izhaja iz člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana v Rimu 4. novembra 1950 –, ter jih uskladiti z obveznostmi v zvezi s hitrostjo in z učinkovitostjo civilnega pravosodja.
43. Evropski svet je kot nadaljevanje zasedanja v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 in haaškega programa, sprejetega leta 2004, v stockholmskem programu, sprejetem leta 2010,(32) navedel, da je glavni cilj dejavnosti v zvezi z določbami civilnega procesnega prava zagotoviti, da meje med državami članicami ne bodo ovirale reševanja sporov v civilnih zadevah, začetka sodnih postopkov ali izvrševanja odločb v civilnih zadevah. Poleg tega je še menil, da bi bilo treba dati prednost vzpostavitvi mehanizmov za lažji dostop do pravnega varstva, da bi lahko državljani svoje pravice uveljavljali po vsej Uniji. Tako je neposredni cilj izgradnje „Evrope prava in pravice“,(33) ki presega tradicionalno pravosodno sodelovanje, odgovoriti na potrebe strank v sodnih postopkih.(34)
44. Zagotavljanje učinkovitih načinov vročanja je eno od procesnih zagotovil v okviru poštenega sojenja. Evropsko sodišče za človekove pravice namreč meni, da se „pravica do sodišča“ in načelo enakosti orožij, ki sta sestavni del poštenega sojenja ter „se nanašata na celotno procesno pravo držav pogodbenic, […] uporabljata tudi na posebnem področju vročanja sodnih pisanj strankam“,(35) obveznost držav članic, „da organizirajo pravosodni sistem tako, da bodo lahko njihova sodišča vsakomur zagotavljala pravico do izdaje pravnomočne odločbe v zvezi z ugovori glede pravic in obveznosti zainteresirane strani v civilnih zadevah, in sicer v razumnem roku […], pa pomeni tudi vzpostavitev učinkovitih postopkov uradnega obveščanja, s katerimi se zagotovi obveščanje strank o datumu obravnave v želenem roku“.(36)
45. Sodišče, ki je menilo, da razlage Uredbe št. 1348/2000 ni mogoče izvzeti iz okvira razvoja na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, v katerega spada ta uredba, je v sodbi z dne 8. maja 2008 v zadevi Weiss und Partner(37) poudarilo pomen varovanja pravice do obrambe ter po analogiji z rešitvijo v zvezi z razlago Uredbe št. 44/2001 navedlo, da ciljev izboljšanja in pospešitve pošiljanja pisanj, postavljenih z Uredbo št. 1348/2000, ni mogoče „dosegati tako, da se kakor koli omejujejo pravice obrambe“, ki „izhajajo iz pravice do poštenega sojenja, opredeljene v členu 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin“, ter „predstavljajo temeljno pravico, ki je del splošnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče“.(38)
46. Več določb Uredbe št. 1393/2007 kaže na željo po izoblikovanju sistema vročanja sodnih pisanj, s katerim bi bilo mogoče zagotoviti spoštovanje pravice do poštenega sojenja. Sistem dvojnega datuma – ki omogoča, da se ob nastanku obveznosti, da se pisanje vroči v določenem roku, pri določitvi datuma v zvezi s tožečo stranko upošteva zakon države članice izvora, pri določitvi datuma v zvezi z naslovnikom pisanja pa zakon zaprošene države članice – ustreza prizadevanjem za zagotovitev ravnovesja med interesi strank. Varstvo naslovnika pisanja se zagotovi s priznanjem možnosti, da ta zavrne prejem pisanja, če ni prevedeno v jezik, ki ga razume, ali v uradni jezik zaprošene države članice, z obveznostjo, da sodnik prekine odločanje, če tožena stranka ni navzoča na obravnavi, pa tudi z možnostjo, da tožena stranka vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi izteka rokov za pritožbo, če je bila prepozno seznanjena s postopkom in se njeni obrambni razlogi štejejo za utemeljene.
47. Cilj varstva pravic obrambe, za uresničitev katerega si je prizadevala že Uredba št. 1348/2000, je še okrepljen s spremembami, ki so bile v to besedilo vnesene z Uredbo št. 1393/2007, s katero je na primer izboljšano obveščanje naslovnika z naložitvijo obveznosti, da je ta pisno – to je z uporabo standardnega obrazca – poučen o tem, da lahko zavrne prejem pisanja za vročitev, če to ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v uradnem jeziku zaprošene države članice,(39) ter s katero je okrepljena gotovost prejema pisanja z naložitvijo uporabe priporočenega pisma z vročilnico ali drugega, enakovrednega načina, če se pisanje vroči z uporabo poštnih storitev.(40)
48. Uredbo št. 1393/2007 je treba razlagati ob upoštevanju navedenih ciljev in pri tem upoštevati, da je treba določbe te uredbe uporabljati enotno. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija sprva sicer predložila predlog direktive, s katero bi konvencijo iz leta 1997 spremenili v instrument Skupnosti,(41) vendar je nato upoštevala drugačno mnenje Parlamenta, ki je predlagal, naj se ta uzakoni kot uredba,(42) da bi tako zagotovili „hitro, jasno in enotno izvajanje“ novih določb.(43) Za vzpostavitev zadevnega sistema je bila namesto direktive izbrana uredba, ker je želel zakonodajalec zagotoviti „neposredno upoštevnost“ določb Uredbe št. 1393/2007 in „enotno uporabo teh določb“.(44)
49. Menim, da je treba sodno pisanje nujno vročiti v skladu z določbami te uredbe, če njegov naslovnik prebiva v drugi državi članici.
50. Taka razlaga je podkrepljena z besedilom, s cilji in splošno zgradbo zadevne uredbe.
51. Prvič, tak sklep je mogoče izpeljati iz dobesedne razlage člena 1 Uredbe št. 1393/2007. Drži sicer, da je člen 1(1) te uredbe dvoumen, saj v njem ni navedeno, kdaj je „treba“ sodno ali izvensodno pisanje poslati iz države članice v drugo državo članico zaradi vročitve, vendar je treba to določbo razlagati v povezavi s členom 1(2) zadevne uredbe, v katerem je pojasnjeno, da se ta „ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan“. Ker je uporaba Uredbe št. 1393/2007 izrecno izključena le, če naslov za vročanje naslovnika ni znan, je mogoče iz tega a contrario sklepati, da se ta uredba uporablja vedno, ko ima naslovnik znan naslov v drugi državi članici.
52. Drugič, po mojem mnenju bi bila z dopustitvijo možnosti, da posamezne države članice še naprej uporabljajo nacionalne določbe, s katerimi je določena fikcija vročitve, če naslovnik prebiva v drugi državi članici, ogrožena cilja prostega pretoka pisanj in spodbujanja spoštovanja temeljnih pravic. Zlasti je treba poudariti, da vključitev pravil o vročanju sodnih pisanj med sestavine poštenega sojenja – katerih namen je tožeči stranki zagotoviti pravico dostopa do sodišča, toženi stranki pa pravico do pravočasne obveščenosti o predmetu in razlogu zahtevka, da se ji tako omogoči obramba – zajema prepoved vseh vrst fikcije vročitve, zaradi katerih bi bile stranke prikrajšane za uporabo varstvenih pravil iz Uredbe št. 1393/2007. S fikcijo vročitve bi lahko bila tožena stranka z naslovom za vročanje v drugi državi članici na primer prikrajšana za možnost, da zavrne prejem pisanja, na podlagi katerega se začne postopek, če to ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali uradnem jeziku zaprošene države članice.(45)
53. Tretjič, iz splošne zgradbe Uredbe št. 1393/2007 izhaja, da je namen sistema vročanja, vzpostavljenega s to uredbo, zagotoviti, da naslovnik dejansko prejme sodno pisanje, kar je skupni imenovalec različnih načinov vročanja, ki so na voljo državam članicam. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče dopustiti popolnoma fiktivne vročitve na podlagi pravne domneve, izpeljane iz vložitve pisanj v spis postopka. Zato se ne strinjam s poljsko vlado, da se lahko procesna fikcija v obliki fikcije vročitve z vložitvijo v spis postopka veljavno primerja z mehanizmi pošiljanja pisanj, vzpostavljenimi s to uredbo.
54. Skratka, okoliščina, da je z nacionalnim pravom, ki se uporablja v zadevi v glavni stvari, v zvezi z vročanjem sodnih pisanj določena domneva, po kateri je odpravljena obveznost vročitve na dejanski naslov za vročanje v primeru stranke, ki prebiva v tujini, se mi zdi v nasprotju z besedilom, s ciljem in splošno zgradbo Uredbe št. 1393/2007, hkrati pa je s tem zainteresirana stranka prikrajšana za polni učinek te uredbe, saj je tako omogočeno izogibanje sistemu vročanja sodnih pisanj, vzpostavljenemu z zadevno uredbo.
55. Taka razlaga je podprta tudi s sodbo z dne 15. marca 2012 v zadevi G.(46)
56. V tej sodbi, v kateri je bilo postavljeno vprašanje združljivosti določbe nemškega zakona o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung) – s katero je bilo določeno, da se pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, vroči z javno objavo, če naslov tožene stranke ni znan – s pravom Unije, je Sodišče določilo pogoje, pod katerimi je mogoče izreči zamudno sodbo zoper toženo stranko, v zvezi s katero je bilo v skladu z nacionalnim pravom pisanje, s katerim se začne postopek, vročeno z javno objavo, ker ni bilo mogoče ugotoviti, kje je ta tožena stranka. Čeprav je bila zadevna sodba izrečena v okoliščinah v glavni stvari, v katerih se ni uporabljala Uredba št. 1393/2007, ker naslov naslovnika pisanja ni bil znan,(47) iz preučitve te sodbe izhajata dva sklepa, ki ju je mogoče upoštevati pri odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje v tej zadevi.
57. Prvi od teh sklepov je, da je manevrski prostor, priznan državam članicam pri določanju procesnih pravil, ki se uporabljajo v tožbah pred njihovimi sodišči, nujno omejen z obveznostjo upoštevanja prava Unije. Tako je Sodišče odločilo, da „čeprav so države članice v okviru svoje postopkovne avtonomije pristojne za določitev postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za tožbe, vložene pri njihovih sodiščih, ker notranji postopki niso sistematično urejeni v pravu Unije, pa ta pravila ne smejo nasprotovati pravu Unije“.(48)
58. Drugi sklep, ki ga je mogoče izoblikovati na podlagi preučitve zadevne sodbe, je, da je mogoče vročitev, s katero naslovniku ni omogočen dejanski prejem pisanja, kot je vročitev z objavo, dopustiti le, če naslov naslovnika pisanja ni znan ter so bile opravljene vse poizvedbe, ki jih zahtevata načeli skrbnosti in dobre vere, da bi ga našli.(49) Iz tega a contrario izhaja, da je treba, če je naslov naslovnika znan, pisanje vročiti na ta naslov.
59. Vendar so v zvezi s sklepom, po katerem Uredba št. 1393/2007 nasprotuje fikciji vročitve, kot je določena s sporno nacionalno določbo, mogoči trije ugovori, ki bi jih želel zdaj zavrniti.
60. Prvi ugovor zoper tako rešitev temelji na členu 1135 poljskega zakona o pravdnem postopku, s katerim je sicer določena fikcija vročitve, vendar je z njim hkrati določeno še, da je treba stranke ob prvi vročitvi poučiti o tem, da morajo imenovati pooblaščenca, ter o možnosti, da zaprosijo za oprostitev plačila stroškov postopka in za imenovanje pooblaščenca za pravdna dejanja.
61. Vendar menim, da s takim obvestilom ni mogoče utemeljiti odstopanja od določb Uredbe št. 1393/2007 in omogočiti fikcije vročitve, ki ni v skladu z zahtevami v zvezi s poštenim sojenjem. Poleg navedb poljske vlade, da se prva vročitev le „najpogosteje“ opravi na podlagi te uredbe, kar pomeni, da to ne velja sistematično, po mojem mnenju s takim začetnim podukom ni mogoče zagotoviti kontradiktornega poteka postopka in zato z njim ni mogoče nadomestiti poznejše nevročitve sodnih pisanj.
62. Poleg tega dopustitev fikcije vročitve, ker naj bi bil naslovnik obveščen o svoji obveznosti imenovanja pooblaščenca za prejem pisanj, ni v skladu z načeloma lojalnega sodelovanja in vzajemnega zaupanja, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bodo vsa sodna pisanja, ki jih je treba vročiti naslovniku s prebivališčem v drugi državi članici, vročena v skladu s sistemom, vzpostavljenim z Uredbo št. 1393/2007.
63. Drugi ugovor temelji na uvodni izjavi 8 Uredbe št. 1393/2007, v kateri je pojasnjeno, da se ta uredba ne glede na stalno prebivališče stranke ne bi smela uporabljati za vročitev pisanja pooblaščenemu predstavniku stranke v državi članici, v kateri poteka postopek.
64. Vendar menim, da je treba to izjemo, ki je poleg tega navedena le v uvodni izjavi in ni niti znova povzeta niti izrecno navedena v nobenem od členov, razlagati ozko, kar pomeni, da se lahko poleg imenovanja pooblaščenca za pravdna dejanja nanaša le na prostovoljno izbiro naslova za vročanje, ki izhaja iz izražene volje, na podlagi katere se osebi, pri kateri je izbran naslov za vročanje, prizna pristojnost prejema sodnih pisanj za vročitev.
65. Nič bolj upošteven se mi ne zdi niti tretji ugovor, ki temelji na obstoju določb prava Unije o izbiri naslova za vročanje.
66. Drži sicer, da je z uredbama št. 44/2001 in št. 2201/2003 določeno, da mora stranka, ki v neki državi članici zahteva izvršitev odločbe, izdane v drugi državi članici, izbrati naslov za vročanje na območju pristojnosti sodišča, ki mu je bila zadeva predložena v odločanje, ali imenovati pooblaščenca za pravdna dejanja, če po zakonu zaprošene države članice ni mogoča izbira naslova za vročanje.
67. Vendar ne razumem, kako bi lahko bilo na podlagi okoliščine, da na evropski ravni obstaja navedeni sistem odstopanja od pravil skupne zakonodaje, ki izhajajo iz Uredbe št. 1393/2007, državam članicam dovoljeno, da v nacionalnem pravnem redu uvedejo ali ohranijo pravila glede čezmejnega vročanja kot nadomestilo za sistem vročanja, določen s to uredbo, če so izpolnjeni vsi pogoji za njeno uporabo.
68. Poleg tega se zahteva po izbiri naslova za vročanje iz postopka uradnega dovoljenja za izvršitev (exequatur) – katere namen je, prvič, poenostaviti vročitev odločbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi tožeče stranke, tej stranki in, drugič, poenostaviti izvajanje pravnega sredstva za stranko, zoper katero se zahteva izvršitev – po predpostavki brez razlikovanj uporablja za vse državljane Unije ne glede na državljanstvo.
69. Nazadnje je treba še opozoriti, da so posledice kršitve pravil o izbiri naslova za vročanje sicer opredeljene z zakonom zaprošene države članice, vendar je Sodišče kljub temu opredelilo manevrski prostor držav članic z odločitvijo, da „določena sankcija ne sme […] niti omajati veljavnosti sodbe, s katero je odobren postopek ,exequatur‘, niti omogočiti, da je stranka, zoper katero se zahteva izvršba, prikrajšana za svoje pravice“.(50)
70. Argument v zvezi s Poslovnikom se mi zdi neupošteven, saj tega besedila ni mogoče primerjati z instrumentom usklajevanja nacionalnih zakonodaj, kot je Uredba št. 1393/2007. Dodajam, da je izbira naslova za vročanje, določena v členu 38(2) Poslovnika, navedena le kot možnost(51) in da bi se stranki, če ne bi izbrala naslova za vročanje ali soglašala s prejemanjem vročitev s tehničnim sredstvom komunikacije, vročitve opravile s priporočeno pisemsko pošiljko, naslovljeno na njenega zastopnika ali odvetnika.
71. Na podlagi navedenega menim, da je treba sporno določbo šteti za nezdružljivo z Uredbo št. 1393/2007. Ta uredba kljub vrzelim in pomanjkljivostim, zlasti v zvezi s pogoji vročanja po pošti,(52) pomeni velik napredek in je bistven pogoj za vzpostavitev evropskega pravosodnega območja, v katerem ni prostora za „procesni fosil“,(53) kot je fikcija vročitve z vložitvijo v spis postopka.
72. Zato Sodišču predlagam, naj odloči, da je treba člen 1 Uredbe št. 1393/2007 razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, kot so tisti iz zadeve v glavni stvari, s katerimi je določeno, da se sodna pisanja, naslovljena na stranko s stalnim oziroma običajnim prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici, shranijo v spis postopka in s tem štejejo za vročena, če ta stranka ni določila pooblaščenca za prejem pisanj s prebivališčem v državi članici, v kateri teče sodni postopek.
73. Zgoraj navedeno zadostuje za odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča. Vendar menim, da moram vprašanje na kratko preučiti še z vidika člena 18 PDEU, če Sodišče ne bi sprejelo mojega predloga v zvezi z razlago Uredbe št. 1393/2007.
B – Preučitev sporne določbe z vidika člena 18 PDEU
74. Podobno kot zakonca Alder, portugalska vlada in Komisija menim, da je z obveznostjo izbire naslova za vročanje kršena prepoved diskriminacije glede na državljanstvo iz člena 18 PDEU.
75. Iz te prepovedi izhaja obveznost, da se na evropskem pravosodnem območju upošteva enakost obravnavanja vseh strank v sodnih postopkih v Uniji ne glede na njihovo državljanstvo ali kraj prebivališča. Evropski svet je na zasedanju, ki je potekalo 15. in 16. oktobra 1999 v Tampereju, poudaril, da lahko „državljan svojo svobodo uresniči le v resničnem območju pravice, v katerem je vsakomur zagotovljen enako preprost dostop do sodišč in organov vseh držav članic, kot mu je omogočen v njegovi državi“.
76. Sodišče je večkrat odločilo, da nacionalno pravilo civilnega procesnega prava, po katerem se v sporih s tujci ob vložitvi pravnega sredstva zahteva plačilo varščine za zagotovitev kritja nekaterih stroškov (cautio judicatum solvi), ne sme biti diskriminatorno do oseb, ki jim je s pravom Unije podeljena pravica do enakega obravnavanja.(54)
77. V sodbi z dne 10. februarja 1994 v zadevi Mund & Fester(55) je menilo, da je nacionalna procesna določba, v skladu s katero je za sodbe, ki jih je treba izvršiti v drugi državi članici, dovoljen preventivni rubež že zgolj zaradi tega, ker je treba izvršitev opraviti v tujini, medtem ko je za sodbe, ki jih je treba izvršiti na nacionalnem ozemlju, ta ukrep dovoljen le, če je verjetno, da bo brez njegovega sprejetja izvršitev onemogočena ali bistveno otežena, prikrita oblika diskriminacije, ki ne temelji na objektivnih okoliščinah.
78. Na podlagi navedenih odločitev menim, da je procesna določba, s katero je strankam, ki prebivajo v drugi državi članici, naložena obveznost, da v državi članici, v kateri poteka postopek, imenujejo predstavnika za prejem sodnih pisanj, ki jih je treba vročiti, v nasprotju s prepovedjo diskriminacije.
79. Čeprav se je treba strinjati s poljsko vlado, da člen 1135 poljskega zakona o pravdnem postopku ne spada na področje neposredne diskriminacije glede na državljanstvo, ker se uporablja vedno, kadar katera od strank – ne glede na državljanstvo – prebiva v drugi državi članici, je upravičena tudi trditev Komisije, da se ta določba uporablja zlasti za državljane drugih držav članic, ki običajno nimajo stalnega ali običajnega prebivališča na Poljskem, ne pa toliko za poljske državljane.
80. Po mojem mnenju ni pravilna niti trditev poljske vlade, da fikcija vročitve ni diskriminatorna, ker je enaka sankcija določena s členom 136(2) poljskega zakona o pravdnem postopku v zvezi s stranko z naslovom za vročanje na Poljskem. V nasprotju s stranko, ki prebiva v tujini, stranki z naslovom za vročanje na Poljskem namreč ni treba imenovati pooblaščenca za prejem pisanj, ki jih je treba vročiti. S fikcijo vročitve je lahko namreč sankcionirana le v posebnem primeru, če sodišča med trajanjem postopka ne obvesti o spremembi prebivališča ali sedeža.
81. Zdi se mi, da utemeljitev poljske vlade v podporo obveznosti izbire naslova za vročanje na Poljskem – ki temelji zlasti na potrebi, da se zagotovi učinkovit potek sodnega postopka – ne more biti zadosten razlog za utemeljitev ohranitve te obveznosti, saj je cilj Uredbe št. 1393/2007 prav poenostaviti in pospešiti čezmejno pošiljanje, in sicer z določitvijo različnih načinov pošiljanja pisanj.
82. Zato menim, da je člen 1135 poljskega zakona o pravdnem postopku z vidika člena 18 PDEU diskriminatoren.
III – Predlog
83. Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Sąd Rejonowy w Koszalinie, odgovori:
Člen 1 Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da nasprotuje predpisom države članice, kot so tisti iz zadeve v glavni stvari, s katerimi je določeno, da se sodna pisanja, naslovljena na stranko s stalnim oziroma običajnim prebivališčem ali sedežem v drugi državi članici, shranijo v spis postopka in s tem štejejo za vročena, če ta stranka ni določila pooblaščenca za prejem pisanj s prebivališčem v državi članici, v kateri teče sodni postopek.