SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 6. decembra 2018(*)
„Predhodno odločanje – Priznavanje poklicnih kvalifikacij – Direktiva 2005/36/ES – Priznavanje formalnih kvalifikacij, pridobljenih na podlagi delno prekrivajočih se obdobij izobraževanja – Preiskovalna pooblastila države članice gostiteljice“
V zadevi C‑675/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija) z odločbo z dne 12. oktobra 2017, ki je na Sodišče prispela 30. novembra 2017, v postopku
Ministero della Salute
proti
Hannesu Preindlu,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik četrtega senata v funkciji predsednika tretjega senata, J. Malenovský, L. Bay Larsen (poročevalec), M. Safjan in D. Šváby, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Bobek,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za H. Preindla M. Schullian in C. Senoner, avvocati,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z M. Russo, avvocato dello Stato,
– za špansko vlado sprva A. Gavela Llopis, nato L. Aguilera Ruiz, agenta,
– za avstrijsko vlado G. Hesse, agent,
– za Evropsko komisijo H. Støvlbæk in L. Malferrari, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 21, 22 in 24 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL 2005, L 255, str. 22).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Ministero della Salute (ministrstvo za zdravje, Italija) (v nadaljevanju: ministrstvo) in Hannesom Preindlom, ker je to ministrstvo zavrnilo priznanje dokazila o kvalifikacijah za zdravnika, ki ga je izdal pristojni avstrijski organ.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 1 in 19 Direktive 2005/36 je navedeno:
„(1) V skladu s členom 3(1)(c) [ES] je eden od ciljev Evropske unije odprava ovir za prost pretok oseb in storitev med državami članicami. Za državljane držav članic to vključuje zlasti pravico, da kot samozaposlene ali zaposlene osebe opravljajo poklic v državi članici, ki ni država, v kateri so pridobili svoje poklicne kvalifikacije. Člen 47(1) [ES] določa tudi, da se sprejmejo direktive za vzajemno priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah.
[…]
(19) Prost pretok in vzajemno priznavanje dokazil o formalnih kvalifikacijah zdravnikov, medicinskih sester za splošno zdravstveno nego, zobozdravnikov, veterinarjev, babic, farmacevtov in arhitektov mora temeljiti na osnovnem načelu avtomatičnega priznavanja dokazil o formalnih kvalifikacijah na podlagi usklajenih minimalnih pogojev usposobljenosti. Poleg tega je treba v državah članicah dostop do poklicev zdravnika, medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, veterinarja, babice in farmacevta pogojevati z določeno kvalifikacijo in s tem zagotoviti, da je taka oseba opravila usposabljanje, ki izpolnjuje določene minimalne pogoje. Ta sistem je treba dopolniti z določenim številom pridobljenih pravic, ki jih lahko usposobljeni strokovnjaki uresničujejo pod določenimi pogoji.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Namen“, določa:
„Ta direktiva določa pravila, v skladu s katerimi država članica, ki pogojuje dostop do reguliranih poklicev ali njihovo opravljanje na svojem ozemlju s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami (v nadaljnjem besedilu: država članica gostiteljica), priznava poklicne kvalifikacije, pridobljene v eni ali več državah članicah (v nadaljnjem besedilu: država članica izvora), ki omogočajo imetniku navedenih kvalifikacij, da tam opravlja isti poklic, kot zadosten pogoj za dostop do in opravljanje tega poklica.“
5 Člen 21(1) te direktive, naslovljen „Načelo avtomatičnega priznavanja“, določa:
„Vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, farmacevta in arhitekta, našteta v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.6.2 in 5.7.1 Priloge V, ki izpolnjujejo minimalne pogoje usposobljenosti iz členov 24, 25, 31, 34, 35, 38, 44 in 46, ter za dostop do poklicnih dejavnosti in njihovega opravljanja priznava takim dokazilom enako veljavnost na svojem ozemlju kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih sama izdaja.
Taka dokazila o formalnih kvalifikacijah morajo izdati pristojni organi v državah članicah, priložiti pa jim je treba, kadar je to primerno, ustrezna potrdila, našteta v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.6.2 in 5.7.1 Priloge V.
[…]“
6 Člen 22(a) iste direktive, naslovljen „Skupne določbe o usposabljanju“, določa:
„Kar zadeva usposabljanje, navedeno v členih 24, 25, 28, 31, 34, 35, 38, 40, 44 in 46:
(a) lahko države članice odobrijo način usposabljanja z delno časovno obveznostjo pod pogoji, ki jih določijo pristojni organi; ti organi zagotovijo, da celotno trajanje, raven in kakovost takega usposabljanja niso krajši oziroma nižji od stalnega usposabljanja s polno časovno obveznostjo“.
7 Člen 24(2) in (3) Direktive 2005/36, naslovljen „Osnovno medicinsko usposabljanje“, določa:
„2. Osnovno medicinsko usposabljanje obsega skupno najmanj šestletni študij ali 5.500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali pod nadzorom univerze.
[…]
3. Osnovno medicinsko usposabljanje mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:
(a) ustrezno poznavanje ved, na katerih temelji medicina, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli merjenja bioloških funkcij, vrednotenjem znanstveno potrjenih dejstev in analizo podatkov;
(b) zadostno razumevanje strukture, funkcij in obnašanja zdravih in bolnih ljudi kakor tudi odnosa med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in družbenim okoljem;
(c) ustrezno poznavanje klinične stroke in praks, ki dajejo jasno sliko o duševnih in telesnih boleznih, o medicini z vidika preventive, diagnostike, terapije in o razmnoževanju človeka;
(d) ustrezne klinične izkušnje v bolnišnicah pod ustreznim nadzorom.“
8 Člen 34(2) in (3) te direktive, naslovljen „Osnovno zobozdravstveno usposabljanje“, določa:
„2. Osnovno zobozdravstveno usposabljanje obsega skupno najmanj pet let rednega teoretičnega in praktičnega študija, ki zajema vsaj program, opisan v točki 5.3.1 Priloge V, in se izvaja na univerzi, visokošolski ustanovi, ki izvaja usposabljanje s priznano enakovredno ravnjo ali pod nadzorom univerze.
[…]
3. Osnovno zobozdravstveno usposabljanje mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:
(a) primerno poznavanje ved, na katerih temelji zobozdravstvo, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli o merjenju bioloških funkcij, presojo znanstveno dokazanih dejstev in analizo podatkov;
(b) primerno poznavanje organizma, fiziologije in obnašanja zdravih in bolnih oseb kako[r] tudi vpliva naravnega in družbenega okolja na zdravstveno stanje človeka, če ti dejavniki vplivajo na zobozdravstvo;
(c) primerno poznavanje zgradbe in delovanja zdravega in bolnega zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter njihove povezanosti s splošnim zdravstvenim stanjem in fizično in socialno dobrobit[jo] pacienta;
(d) primerno poznavanje kliničnih panog in metod, ki zobozdravniku dajejo razumljivo sliko o nepravilnostih, poškodbah in boleznih zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter poznavanje preventivnega, diagnostičnega in terapevtskega zobozdravstva;
(e) ustrezne klinične izkušnje pod primernim nadzorom.
[…]“
9 Člen 50(2) navedene direktive, naslovljen „Dokumentacija in formalnosti“, določa:
„V primeru upravičenega dvoma lahko država članica gostiteljica zahteva od pristojnih organov države članice, da potrdijo verodostojnost potrdil in dokazil o formalnih kvalifikacijah, izdanih v tej državi članici, ter da, kadar je to primerno, potrdijo dejstvo, da upravičenec za poklice iz poglavja III tega naslova izpolnjuje minimalne pogoje usposobljenosti, določene za vsakega od teh poklicev v členih 24, 25, 28, 31, 34, 35, 38, 40, 44 in 46.“
Italijansko pravo
10 Drugi pododstavek člena 142 Regio Decreto n. 1592 approvazione del testo unico delle leggi sull’istruzione superiore (kraljevi odlok št. 1592 o potrditvi enotnega besedila zakonov, povezanih z visokošolskim izobraževanjem) z dne 31. avgusta 1933 (redni dodatek h GURI št. 283, z dne 7. decembra 1933), ki je veljal v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, določa, da „razen v primeru, določenem s členom 39(c), je hkraten vpis na različne univerze in različne višješolske zavode, na različne fakultete ali šole pri isti univerzi ali zavodu in na različne dodiplomske ali višješolske študijske programe na isti fakulteti ali šoli prepovedan“.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
11 H. Preindl, italijanski državljan, je 26. marca 2013 za namene opravljanja poklica zobozdravnika v Italiji pri ministrstvu podal vlogo za priznanje naziva „Doktor der Zahnheilkunde“, ki mu ga je 8. januarja 2013 podelila univerza za medicino v Innsbrucku (Avstrija).
12 Ministrstvo je z odlokom z dne 20. maja 2013 po seznanitvi z dokumentom, ki ga je izdal pristojni avstrijski organ – to je avstrijska zobozdravniška zbornica – in ki potrjuje izpolnjevanje minimalnih pogojev po členu 34 Direktive 2005/36, ta naziv priznalo kot naziv zobozdravnika.
13 H. Preindl je 16. oktobra 2014, zato da bi v Italiji opravljal tudi poklic „zdravnika kirurga“, pri ministrstvu podal vlogo za priznanje naziva „Doktor der Gesamten Heilkunde“, ki mu ga je 20. avgusta 2014 podelila univerza za medicino v Innsbrucku. Tej vlogi je bila med drugim priložena pisna izjava pristojnega avstrijskega organa – to je avstrijske zdravniške zbornice – ki potrjuje, da ta naziv izpolnjuje merila iz člena 24 Direktive 2005/36 in da ustreza diplomi oziroma podelitvi znanstvenega naziva zdravnik v Avstriji, kakor je določeno v prilogi V, točka 5.1.1., Direktive 2005/36.
14 Pri obravnavanju te druge vloge za priznanje je ministrstvo ugotovilo, da sta bila avstrijska naziva zobozdravnika in zdravnika H. Preindlu podeljena 8. januarja 2013 in 20. avgusta 2014 ter da mu je bil slednji naziv podeljen ob zaključku petnajstmesečnega študijskega programa medicine, kar je precej manj od šestih let, potrebnih za pridobitev naziva zdravnika, navedenega v členu 24 Direktive 2005/36.
15 Zato se je ministrstvo obrnilo na avstrijsko zdravniško zbornico, da bi ugotovilo, na kak način naj bi naziv zdravnika, ki je bil podeljen H. Preindlu, ustrezal pogojem, določenim v členu 24 Direktive 2005/36.
16 Avstrijska zdravniška zbornica je 19. marca 2015 potrdila, da ta naziv izpolnjuje te pogoje ter da je H. Preindl študij dentalne medicine začel 7. septembra 2004 in ga končal 8. januarja 2013, študij medicine pa je začel 21. marca 2006 in ga zaključil 20. avgusta 2014.
17 Na podlagi teh informacij je ministrstvo H. Preindlu zavrnilo priznanje naziva za opravljanje poklica „zdravnika kirurga“ v Italiji, ker naj Direktiva 2005/36 ne bi določala, da lahko oseba opravlja dva študijska programa hkrati.
18 H. Preindl je pri Tribunale amministrativo regionale del Lazio (regionalno upravno sodišče v Laciju) vložil tožbo in zatrjeval, da je zavrnitev ministrstva v očitnem nasprotju z načelom avtomatičnega priznavanja nazivov zdravnika iz člena 21 Direktive 2005/36. Tožeča stranka je dodala, da so se minimalni pogoji usposobljenosti iz člena 21(1) Direktive 2005/36 in iz člena 24 iste direktive v študijskem programu, ki ga je opravil, izrecno šteli za izpolnjene, kot izhaja iz ustreznega potrdila avstrijske zdravniške zbornice.
19 Tribunale amministrativo regionale del Lazio (regionalno upravno sodišče v Laciju) je tožbi ugodilo. Ministrstvo je vložilo pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija). Ministrstvo meni, da Direktiva 2005/36 taksativno določa obvezne pogoje usposobljenosti, ki jih morajo države članice zagotoviti, ko podelijo osnovni medicinski naziv. V zvezi s tem naj bi člen 24 te direktive zlasti določal, da osnovno medicinsko usposabljanje obsega skupno najmanj šestletni študij ali 5500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali pod nadzorom univerze. V obravnavanem primeru so se številni izpiti, ki jih je opravil H. Preindl, upoštevali hkrati za podelitev naziva zobozdravnika in naziva zdravnika. Tak postopek naj bi bil možnost, ki je določena v avstrijskem nacionalnem pravu, vendar naj bi bil po mnenju ministrstva v očitnem nasprotju z določbami Direktive 2005/36, saj naj bi poleg tega vključeval neenako obravnavanje, kar pomeni znatno diskriminacijo med avstrijskimi državljani in državljani drugih držav članic Evropske unije, vključno z Italijansko republiko, kjer je hkraten vpis v dva študijska programa izrecno prepovedan.
20 Predložitveno sodišče meni, da usposabljanje z delno časovno obveznostjo izhaja iz možnosti, da se opravlja več študijskih programov hkrati, in se sprašuje, ali kljub avtomatičnemu priznavanju poklicnih kvalifikacij v smislu členov 21 in 24 Direktive 2005/36 takšno usposabljanje izpolnjuje minimalne pogoje iz člena 24 te direktive in iz Priloge V k navedeni direktivi. V primeru pritrdilnega odgovora se to sodišče tudi sprašuje, ali ima država članica, ki je prejela vlogo za priznanje dokazila o formalnih kvalifikacijah, pravico preveriti, ali usposabljanje z delno časovno obveznostjo v državi članici izvora dejansko ustreza minimalnemu obsegu usposabljanja, predvidenemu v teh določbah.
21 V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:
„1. Ali členi 21, 22 in 24 Direktive [2005/36] državi članici, v kateri velja obveznost usposabljanja s polno časovno obveznostjo in ustrezna prepoved hkratnega vpisa na dva univerzitetna študija, nalagajo, da avtomatično prizna kvalifikacije, ki so bile v državi članici izvora kljub temu pridobljene istočasno ali v obdobjih, ki se časovno delno prekrivajo?
2. Ali je mogoče v primeru pritrdilnega odgovora člen 22(a) in člen 21 Direktive [2005/36] razlagati tako, da sme organ države članice, na katerega je bila naslovljena vloga za priznanje, kljub temu preveriti, ali je izpolnjen pogoj, da celotno trajanje, raven in kakovost takega usposabljanja niso krajši oziroma nižji kot pri stalnem usposabljanju s polno časovno obveznostjo?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
22 Kot je navedeno v točki 20 te sodbe, predložitveno sodišče meni, da je na podlagi dejstva, da je zadevna oseba opravljala več študijskih programov hkrati, mogoče razumno sklepati, da je bila univerzitetna izobrazba pridobljena z delno časovno obveznostjo.
23 Po drugi strani pa Evropska komisija ter španska in avstrijska vlada poudarjajo, da dejstvo, da hkratno obiskovanje dveh študijskih smeri ne izključuje nujno, da ta programa ustrezata usposabljanju s polno časovno obveznostjo.
24 V zvezi s tem je treba spomniti, prvič, da v okviru postopka sodelovanja, uvedenega s členom 267 PDEU, ni dolžnost Sodišča, ampak nacionalnega sodišča, da ugotovi dejstva, ki so pripeljala do spora, in da iz tega izpelje posledice za odločitev, ki jo je dolžno sprejeti. Drugič, Sodišče mora v okviru porazdelitve pristojnosti med Sodiščem in nacionalnimi sodišči upoštevati tak dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2018, Scotch Whisky Association, C‑44/17, EU:C:2018:415, točka 24 in navedena sodna praksa).
25 Zato čeprav se trditev Komisije ter španske in avstrijske vlade a priori ne zdi povsem neverjetna, se vprašanji za predhodno odločanje preučita ob upoštevanju dejstev, kot jih je ugotovilo predložitveno sodišče.
Prvo vprašanje
26 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene 21, 22 in 24 Direktive 2005/36 razlagati tako, da obvezujejo državo članico, katere zakonodaja določa obveznost usposabljanja s polno časovno obveznostjo in prepoved hkratnega vpisa v dva študijska programa, da avtomatično prizna nazive, pridobljene v drugi državi članici na podlagi delno prekrivajočega se usposabljanja.
27 V zvezi s tem je treba spomniti, kot je razvidno iz uvodne izjave 19 Direktive 2005/36, da ta določa, kar zadeva zlasti poklic zdravnika in zobozdravnika, sistem avtomatičnega priznavanja dokazil o formalnih kvalifikacijah, ki temelji na usklajenih minimalnih pogojih usposobljenosti (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2014, Ordre des architectes, C‑365/13, EU:C:2014:280, točka 20).
28 Tako člen 21(1) Direktive 2005/36, ki se nanaša na načelo avtomatičnega priznavanja, določa, da vsaka država članica prizna med drugim dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo, in dokazila o formalnih kvalifikacijah za zobozdravnika, našteta v točkah 5.1.1 in 5.3.2 Priloge V k tej direktivi, ki izpolnjujejo minimalne pogoje usposobljenosti iz členov 24 in 34 navedene direktive, ter za dostop do poklicnih dejavnosti in njihovega opravljanja takim dokazilom priznava enako veljavnost na svojem ozemlju kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih izdaja sama.
29 Poleg tega je v členu 22(a) Direktive 2005/36 določeno, kar zadeva nekatera usposabljanja, kot je osnovno medicinsko usposabljanje in zobozdravniško usposabljanje iz členov 24 in 34 te direktive, da lahko države članice odobrijo način usposabljanja z delno časovno obveznostjo pod pogoji, ki jih določijo pristojni organi teh držav članic, če celotno trajanje, raven in kakovost takega usposabljanja niso krajši oziroma nižji od stalnega usposabljanja s polno časovno obveznostjo.
30 Nazadnje je pomembno opozoriti, da nobena določba navedene direktive ne nasprotuje temu, da države članice odobrijo hkratni vpis na več študijskih programov.
31 Zato je priznavanje dokazil o formalnih kvalifikacijah, zlasti naziva zdravnika z osnovno usposobljenostjo in naziva zobozdravnika, samodejno in brezpogojno, tako da države članice zavezuje, da priznavajo enakovrednost dokazil o formalnih kvalifikacijah, določenih v Direktivi 2005/36, ne da bi lahko od zadevnih oseb zahtevale spoštovanje drugih pogojev kot tistih, ki jih določa navedena direktiva. To priznavanje temelji na medsebojnem zaupanju držav članic, da dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki so jih podelile druge države članice, zadostujejo, pri čemer to zaupanje temelji na sistemu usposabljanja, katerega raven je bila določena s skupnim dogovorom (glej po analogiji sodbo z dne 19. junija 2003, Tennah-Durez, C‑110/01, EU:C:2003:357, točka 30).
32 Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člene 21, 22 in 24 Direktive 2005/36 razlagati tako, da obvezujejo državo članico, katere zakonodaja določa obveznost usposabljanja s polno časovno obveznostjo in prepoved hkratnega vpisa v dva študijska programa, da avtomatično prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah, določena v navedeni direktivi in pridobljena v drugi državi članici na podlagi delno prekrivajočega se usposabljanja.
Drugo vprašanje
33 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 21 in člen 22(a) Direktive 2005/36 razlagati tako, da lahko država članica gostiteljica preveri izpolnjevanje pogoja, v skladu s katerim celotno trajanje, raven in kakovost izobraževanja z delno časovno obveznostjo niso krajši oziroma nižji od stalnega usposabljanja s polno časovno obveznostjo.
34 Kot je bilo že navedeno zgoraj v točkah 28 in 29 te sodbe, Direktiva 2005/36 v členih 21 in 22 določa vzajemno priznavanje nazivov zdravnika in zobozdravnika ter državam članicam omogoča, da ob spoštovanju nekaterih zahtev organizirajo študijske programe medicine in zobne medicine z delno časovno obveznostjo. Vendar pa je za zagotovitev, da se zahteve glede usposabljanja, tako kvalitativne kot kvantitativne, določene v Direktivi 2005/36, dosledno spoštujejo, v celoti odgovoren pristojni organ države članice, ki izda dokazilo o formalnih kvalifikacijah (glej po analogiji sodbo z dne 19. junija 2003, Tennah-Durez, C‑110/01, EU:C:2003:357, točka 56).
35 Ta organ mora izvajati svoja pooblastila ob upoštevanju, da bodo dokazila o formalnih kvalifikacijah tistim, ki so jih pridobili, zaradi avtomatičnega in brezpogojnega priznavanja teh dokazil omogočila prosti pretok in opravljanje poklica v vseh državah članicah Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2003, Tennah-Durez, C‑110/01, EU:C:2003:357, točka 56), pri čemer tako priznavanje – kot je bilo navedeno v točki 31 te sodbe – temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, da dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki so jih izdale druge države članice, zadostujejo.
36 V zvezi s tem je treba poudariti, da bi bil sistem avtomatičnega in brezpogojnega priznavanja dokazil o formalnih kvalifikacijah, kakršen je tisti, ki je določen v členu 21 Direktive 2005/36, resno ogrožen, če bi se državam članicam omogočilo, da po lastni presoji ponovno načnejo vprašanje utemeljenosti odločbe pristojnega organa druge države članice o podelitvi navedenega naziva (glej po analogiji sodbo z dne 19. junija 2003, Tennah-Durez, C‑110/01, EU:C:2003:357, točka 75).
37 Vendar pa avtomatična in brezpogojna narava priznavanja dokazil o formalnih kvalifikacijah ostane nespremenjena, kadar matična država članica izda dokazilo o formalnih kvalifikacijah po opravljenem osnovnem medicinskem usposabljanju ali zobozdravniškem usposabljanju, ki se izvaja v skladu s členom 22(a) Direktive 2005/36. V zvezi s tem morajo pristojni organi matične države članice – ne pa pristojni organi države gostiteljice – zagotoviti, da se dosledno spoštujejo celotno trajanje, raven in kakovost usposabljanja z delno časovno obveznostjo ter da se na splošno spoštujejo vse zahteve, določene v Direktivi 2005/36.
38 Za vsak primer je treba poudariti, da člen 50(2) Direktive 2005/36 državi članici gostiteljici v primeru upravičenega dvoma dovoljuje, da od pristojnih organov države članice zahteva, da potrdijo verodostojnost potrdil in dokazil o formalnih kvalifikacijah, izdanih v tej državi članici, ter da, kadar je to primerno, potrdijo dejstvo, da upravičenec – za poklice iz te direktive – izpolnjuje minimalne pogoje usposobljenosti, ki jih ta direktiva določa.
39 Tak ukrep poleg tega državi članici gostiteljici omogoča, da potrdilom in dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki so ji bila predložena, zagotovi samodejno in brezpogojno priznavanje (glej po analogiji sodbo z dne 19. junija 2003, Tennah-Durez, C‑110/01, EU:C:2003:357, točka 76).
40 Tako organi države članice gostiteljice ne smejo zavrniti priznanja tega naziva, kadar študijski program izpolnjuje zahteve za usposabljanje, določene v Direktivi 2005/36, kar pa mora preveriti organ države članice, ki izda dokazilo o usposabljanju. Okoliščina, da je zadevna oseba opravljala usposabljanje z delno časovno obveznostjo v skladu s členom 22(a) te direktive ali več študijskih programov hkrati oziroma v obdobjih, ki se časovno delno prekrivajo, ne vpliva na to, saj so zahteve glede usposabljanja, določene v navedeni direktivi, izpolnjene.
41 Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 21 in člen 22(a) Direktive 2005/36 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da država članica gostiteljica preveri skladnost s pogojem, da celotno trajanje, raven in kakovost usposabljanja z delno časovno obveznostjo niso krajši oziroma nižji od stalnega usposabljanja s polno časovno obveznostjo.
Stroški
42 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Člene 21, 22 in 24 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij je treba razlagati tako, da obvezujejo državo članico, katere zakonodaja določa obveznost usposabljanja s polno časovno obveznostjo in prepoved hkratnega vpisa v dva študijska programa, da avtomatično prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah, določena v navedeni direktivi in pridobljena v drugi državi članici na podlagi delno prekrivajočega se usposabljanja.
2. Člen 21 in člen 22(a) Direktive 2005/36 je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da država članica gostiteljica preveri izpolnjevanje pogoja, v skladu s katerim celotno trajanje, raven in kakovost usposabljanja z delno časovno obveznostjo niso krajši oziroma nižji od stalnega usposabljanja s polno časovno obveznostjo.
Podpisi