SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (občna seja)

z dne 11. julija 2007

Zadeva F-105/05

Dieter Wils

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Povišanje stopnje prispevka v pokojninski sistem na podlagi določb Kadrovskih predpisov v različici, ki velja od 1. maja 2004“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero D. Wils predlaga razglasitev ničnosti plačilnega lista za januar 2005, v katerem je v skladu s Kadrovskimi predpisi v različici, ki velja od 1. maja 2004, določeno povišanje stopnje pokojninskega prispevka na 9,75 % z učinkom za nazaj od 1. julija 2004.

Odločitev: Tožba se zavrne. Parlament nosi svoje stroške in polovico stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov. Svet Evropske unije in Komisija Evropskih skupnosti, intervenientki v podporo Parlamentu, nosita svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Ugovor nezakonitosti – Pravni interes

(člen 241 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XII)

2.      Uradniki – Kadrovski predpisi – Uredba o spremembi Kadrovskih predpisov – Postopek priprave

3.      Uradniki – Pokojnine – Financiranje pokojninskega sistema – Podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XII)

4.      Uradniki – Pokojnine – Financiranje pokojninskega sistema – Podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XII)

5.      Uradniki – Pokojnine – Financiranje pokojninskega sistema – Podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XII)

6.      Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji

1.      Tožeča stranka lahko na podlagi člena 241 ES z ugovorom uveljavlja nezakonitost splošnih aktov Skupnosti, ki je posamično ne zadevajo, zlasti Kadrovskih predpisov, in sicer kot uradnik. Zahteva glede neposredne in posamične zveze med tožečo stranko in izpodbijanim splošnim aktom ne nasprotuje tožbi, vloženi na podlagi člena 241 ES. Dopustnost subsidiarnega izpodbijanja splošnega akta Skupnosti je podrejena le dvojnemu pogoju, in sicer, da je bil izpodbijani posamični akt neposredno sprejet na podlagi splošnega akta in da ima tožeča stranka interes izpodbijati posamično odločbo, ki je predmet glavne tožbe. Ker je bilo povišanje pokojninskega prispevka v plačilnem listu tožeče stranke določeno na podlagi neposredne uporabe Priloge XII h Kadrovskim predpisom, v kateri so določena podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema, in ker ima tožeča stranka interes zahtevati razveljavitev tega povišanja, je ugovor nezakonitosti zoper to prilogo dopusten.

V zvezi s tem dejstvo, da očitki, ki jih navaja tožeča stranka, temeljijo na razlogih, ki se nanašajo na institucionalna, politična in sindikalna vprašanja in se ne nanašajo samo na njen osebni položaj, ne dokazuje, da so ti očitki nedopustni.

(Glej točke od 35 do 38, 40 in 41.)

Napotitev na:

Sodišče: 30. junij 1983, Schloh proti Svetu, 85/82, Recueil, str. 2105, točka 14; 5. oktober 2000, Svet proti Chvatal in drugim, združeni zadevi C‑432/98 P in C‑433/98 P, Recueil, str. I‑8535, točka 33; 25. julij 2002, Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 40;

Sodišče prve stopnje: 29. november 2006, Agne‑Dapper in drugi proti Komisiji in drugim, združene zadeve T‑35/05, T‑61/05, T‑107/05, T‑108/05 in T‑139/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-291 in II-A-2-1497, točki 42 in 43.

2.      Postopek posvetovanja se začne le na predlog, ki ga predloži Komisija Svetu, o spremembi Kadrovskih predpisov ali Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ali o uporabi določb omenjenih kadrovskih predpisov ali navedenih pogojev, ki se nanašajo na osebne prejemke ali pokojnine. To posvetovalnemu odboru ne prepoveduje, da razširi posvetovanje na druge zadeve, kot so vsebovane v predlogu Komisije, in da upošteva zadevne dejavnike, ki so jih predložili sindikalna ali poklicna združenja, države članice ali institucije, da bi zagotovil izvedbo svoje naloge tripartitnega posvetovanja. Posledično lahko posvetovalni odbor prav tako preveri spremembe, ki jih namerava Svet predlagati Komisiji, da jih bo ta dodala v svoj prvi predlog.

Poleg tega se postopek posvetovanja uporablja za predloge Komisije le na predlog člana posvetovalnega odbora. Namen tega pravila je preprečiti, da bi se postopek posvetovanja začel, ne da bi tisti, ki so odgovorni za njegovo vodenje, menili, da je koristen. To posvetovalnemu odboru zlasti dopušča, da se izogne preučitvi predlogov Komisije za spremembe, če je že prišlo do posvetovanja glede prvega predloga, ki se je štelo za zadostno.

Nepravilnost postopka povzroči delno ali popolno ničnost akta, če bi navedeni akt brez take nepravilnosti lahko imel drugačno vsebino. Tako, kadar ni ugotovljeno, da bi imel zadevni akt drugačno vsebino, če bi se upošteval postopek posvetovanja glede predloga Komisije za spremembe, taka nepravilnost v nobenem primeru ne pomeni razveljavitve navedenega akta.

(Glej točke od 51 do 56.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. marec 2003, Staelen proti Parlamentu, T-24/01, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑423, točka 53.

3.      Ker mora aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema Skupnosti, za katero so v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom določena podrobna pravila, dolgoročno upoštevati gospodarski razvoj in finančne spremembe ter zahteva zapletene statistične izračune, ima zakonodajalec Skupnosti pri sprejemanju sprememb aktuarskega ravnotežja omenjenega pokojninskega sistema široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Tako sodišče Skupnosti glede določb Priloge XII h Kadrovskim predpisom preveri le očitne napake pri presoji.

Poleg tega je na podlagi načela sorazmernosti zakonitost ureditve Skupnosti pogojena tudi s tem, da morajo biti vsi uporabljeni ukrepi primerni za uresničevanje legitimnih ciljev, ki jim sledi taka ureditev, ter ne smejo presegati tega, kar je nujno potrebno za to, da se te cilje uresniči, kar pomeni, da je načeloma treba uporabiti najmanj omejujoč ukrep, če obstaja izbira med več primernimi ukrepi. Vendar se mora nadzor sorazmernosti, kadar gre za področje, na katerem ima zakonodajalec Skupnosti široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ustreza političnim odgovornostim, ki mu jih podeljuje Pogodba, omejiti le na preizkus očitne neprimernosti zadevnega ukrepa glede na cilj, ki mu mora zadevna institucija slediti.

Sodni nadzor, čeprav v omejenem obsegu, zahteva, da lahko institucije Skupnosti pred sodiščem Skupnosti dokažejo, da je bil akt sprejet na podlagi učinkovitega izvajanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki predpostavlja upoštevanje vseh pomembnih podatkov in okoliščin položaja, ki ga ta akt ureja. Iz tega izhaja, da mora zakonodajalec Skupnosti vsaj pripraviti ter jasno in nedvoumno predložiti osnovne podatke, ki bi jih bilo treba upoštevati za utemeljitev izpodbijanih ukrepov in od katerih je bilo odvisno izvajanje njegove pravice odločanja po prostem preudarku.

V zvezi s tem dejstvo, da je tožeča stranka v podporo tožbenima razlogoma očitne napake pri presoji in kršitve načela sorazmernosti predložila dovolj natančne, objektivne in tehtne dokaze, utemeljuje neposredno ukrepanje sodišča Skupnosti pri iskanju dokaznega gradiva, da bi preverilo, ali je institucija Skupnosti očitno napačno ali neprimerno uporabila široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

(Glej točke od 70 do 73 in od 75 do 77.)

Napotitev na:

Sodišče: 6. marec 2001, Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, Recueil, str. I‑1611, točka 113; 25. oktober 2001, Italija proti Svetu, C‑120/99, Recueil, str. I‑7997, točki 44 in 45; 7. september 2006, Španija proti Svetu, C‑310/04, ZOdl. JU, str. I‑7285, točki 122 in 123.

Sodišče prve stopnje: 5. junij 1996, NMB France in drugi proti Komisiji, T‑162/94, Recueil, str. II‑427, točka 69 in navedena sodna praksa ter točka 70; 29. november 2006, Campoli proti Komisiji, T‑135/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-297 in II-A-2-1527, točka 143.

4.      Iz povezanih določb člena 83a(1) Kadrovskih predpisov in člena 4(1) Priloge XII h Kadrovskim predpisom izhaja, da je namen metode izračuna, določene v tej prilogi, ohraniti aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema Skupnosti. Na podlagi člena 83(2) Kadrovskih predpisov ter členov 1(1) in 5 Priloge XII h Kadrovskim predpisom se prispevna stopnja uradnikov določi v višini, ki zadostuje za financiranje ene tretjine stroškov pokojninskega sistema, izračunane na podlagi aktuarske osnove.

Priloga XII h Kadrovskim predpisom namreč določa metodo „predvidene pomembnosti enot“, po kateri je vsota aktuarskih vrednosti pokojninskih pravic vseh aktivno zaposlenih v določenem letu, ki jo aktuarji imenujejo „stroški službovanja“, sorazmerna z njihovo skupno letno osnovno plačo. Prispevna stopnja uradnikov je enaka tretjini tega razmerja, ob upoštevanju lestvice za financiranje pokojninskega sistema Skupnosti iz člena 83(2) Kadrovskih predpisov. Za izračun osnovne plače so potrebne aktuarske predpostavke, to pomeni ocene bodočih vrednosti določenih parametrov (obrestne mere, stopnje umrljivosti, rasti plač itd.). Kar zadeva obrestno mero, člen 10(2) Priloge XII h Kadrovskim predpisom določa obrestno mero, ki se upošteva za aktuarski izračun, kot povprečje dejanskih povprečnih obrestnih mer zadnjih dvanajst let pred tekočim letom.

Določitev referenčnega obdobja dvanajstih let namesto dvajsetih let ne vpliva na veljavnost aktuarske metode. Po eni strani je bodoča vrednost dejanske povprečne obrestne mere, izračunane na podlagi določenega preteklega obdobja, v vsakem primeru približna, ne glede na dolžino tega obdobja. Po drugi strani dolžina referenčnega obdobja ne vpliva na aktuarsko ravnotežje, pod pogojem, da parametri niso spremenjeni na dolgi rok. Objektivnost take metode izračuna bi bila vprašljiva in namen zagotovitve aktuarskega ravnotežja na pregledni in nesporni podlagi bi bil prizadet le, če bi bila v prihodnosti ob upoštevanju sprememb obrestnih mer dolžina tega obdobja podaljšana ali skrajšana za vzdrževanje uporabljene nizke stopnje dejanske povprečne obrestne mere v aktuarskem izračunu in posledično povečane ravni prispevnih stopenj uradnikov. Zato obdobje dvanajstih let, določeno v členih 10(2) in 4(6) Priloge XII h Kadrovskim predpisom, ni niti očitno napačno niti očitno neprimerno.

(Glej točke 84, 86, 88, 97 in 98.)

5.      Upoštevanje proračunskih dejavnikov pri izvrševanju zakonodajalčevega širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku za zagotovitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti ni nezakonito. Tako upoštevanje je potrebno tudi zato, ker ob neobstoju pokojninskih skladov Skupnosti izplačila pokojninskih dajatev v skladu s členom 83(1) Kadrovskih predpisov pomenijo bremenitev proračuna Skupnosti ter prispevki uradnikov pomenijo prihodek proračuna.

(Glej točko 126.)

6.      Uradniki se ne morejo sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo, da bi izpodbijali zakonitost nove določbe ureditve, zlasti ne na področju, katerega cilj je stalno prilagajanje spremembam gospodarskih razmer.

Vendar, čeprav je zakonodajalec vedno prost pri določanju sprememb pravil Kadrovskih predpisov, za katere meni, da so v splošnem interesu, in pri sprejemanju določb Kadrovskih predpisov, ki so manj ugodne za zadevne uradnike, pod pogojem, da predvidi glede na okoliščine primera dovolj dolgo prehodno obdobje, mora sprejemati odločitve za prihodnost, torej pod pogojem, da se nova ureditev nanaša le na nove položaje in na bodoče učinke položajev, ki so nastali na podlagi prejšnje ureditve.

Zato tožeči stranki ni mogoče zavrniti pravice, da se sklicuje na kršitev načela zaupanja v pravo zoper spremembo Kadrovskih predpisov, s katero bi se za nazaj spremenila lestvica financiranja prispevkov s strani institucij in s strani uradnikov v pokojninski sistem Skupnosti.

(Glej točke 149, 150 in 153.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. maj 1979, Tomadini, 84/78, Recueil, str. 1801, točka 21; 5. maj 1981, Dürbeck, 112/80, Recueil, str. 1095, točka 48; 11. julij 1991, Crispoltoni, C‑368/89, Recueil, str. I‑3695, točka 21;

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Reinarz proti Komisiji, združeni zadevi T‑6/92 in T‑52/92, Recueil, str. II‑1047, točka 85; 22. junij 1994, Di Marzio in Lebedef proti Komisiji, združeni zadevi T‑98/92 in T‑99/92, RecFP, str. I‑A‑167 in II‑541, točka 68; 11. december 1996, Barraux in drugi proti Komisiji, T‑177/95, RecFP, str. I‑A‑541 in II‑1451, točka 47; zgoraj navedena sodba Campoli proti Komisiji, točka 85.