Language of document : ECLI:EU:F:2013:215

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 12. decembra 2013

Zadeva F‑47/13

JJ

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2012 – Odločba o nenapredovanju tožeče stranke – Medinstitucionalna premestitev v napredovalnem obdobju, ki je pred napredovalnim obdobjem, v katerem bi morebitna odločba o napredovanju začela učinkovati – Institucija, ki je pristojna za odločitev o napredovanju premeščenega uradnika“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero JJ predlaga razglasitev ničnosti odločbe Sveta Evropske unije o nenapredovanju tožeče stranke v naziv AD 11 v napredovalnem obdobju 2012 ter naložitev Svetu povrnitev škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi te odločbe.

Odločitev:      Tožba se zavrne kot očitno neutemeljena. JJ nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Medinstitucionalna premestitev v letu, ki je pred napredovalnim obdobjem – Pristojnost institucije, v katero je uradnik premeščen, za sprejetje odločitve o napredovanju

(Kadrovski predpisi, člen 45)

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 45)

1.      V skladu z zahtevami iz člena 45 Kadrovskih predpisov je organ, pristojen za imenovanja, ki je pristojen za odločanje o napredovanju uradnika, ki lahko napreduje v letu, v katerem je premeščen iz ene institucije v drugo, matična institucija. Za presojo, ali mora uradnik retroaktivno napredovati 1. januarja leta N – in celo splošneje v letu N – mora namreč navedena institucija v praksi primerjalno oceniti preteklo uspešnost uradnikov, to je zlasti v letu N – 1, in glede na ocenjevalna poročila uspešnosti navedenih uradnikov v letu N – 1 in letih pred njim. Zato je namreč treba uspešnost premeščenih uradnikov primerjati s tistimi, ki so bili njihovi sodelavci še v letu pred njihovo premestitvijo, kar pa lahko veljavno presodi le matična institucija.

Drugače pa je, če je do premestitve uradnika prišlo v letu, ki je pred letom, v katerem bi lahko napredoval z učinkom od 1. januarja. V takem položaju uspešnosti uradnika v letu N-1 ni mogoče primerjati le z uspešnostjo njegovih nekdanjih sodelavcev v instituciji, iz katere je bil premeščen, saj je treba upoštevati tudi uspešnost njegovih sodelavcev v novi instituciji. V takih okoliščinah je organ, pristojen za imenovanja, institucije, v katero je bil uradnik premeščen, pristojen za sprejetje odločitve o njegovem napredovanju. Primerjava uspešnosti in poročil uradnika, ki je bil premeščen v drugo institucijo, je bolj zahtevna od primerjave zgolj uradnikov institucije, v katero je bil premeščen, vendar pa sama po sebi ni ne nemogoča ne diskriminatorna. Taka primerjava terja dodaten napor, da se omogoči primerljivost ocen, ki v začetku niso bile nujno primerljive, takega ravnanja pa ni mogoče izenačiti s kršitvijo načela enakega obravnavanja.

(Glej točke od 22 do 25.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. junij 1998, Skrikas proti Parlamentu, T‑167/97, točka 45;

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2011, Mora Carrasco in drugi proti Parlamentu, F‑128/10, točki 35 in 39; 5. julij 2011, Alari proti Parlamentu, F‑38/11, točka 31.

2.      Pri sprejetju odločbe o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, ima organ, pristojen za imenovanja, široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Unije pa se mora omejiti na vprašanje, ali je uprava glede na razloge, ki so jo pripeljali do ocene, ostala znotraj razumnih mej in svoje pravice ni uporabila očitno napačno. Napaka je očitna, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati odločbe na področju napredovanja. Zato morajo biti za ugotovitev, ali je uprava storila očitno napako pri presoji dejanskega stanja, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je treba kljub dokazom, ki jih predloži tožeča stranka, zadevno presojo sprejeti kot še vedno resnično ali veljavno.

(Glej točki 31 in 33.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. februar 1996, Lopes proti Sodišču, T‑547/93, točka 133, in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije: 16. maj 2013, Canga Fano proti Svetu, T‑281/11 P, točka 41;

Sodišče za uslužbence: 24 marec 2011, Canga Fano proti Svetu, F‑104/09, točka 35; 18. april 2012, Buxton proti Parlamentu, F‑50/11, točka 21 in navedena sodna praksa.