SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 10. septembra 2009

Zadeva F-47/07

Joachim Behmer

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2005 – Zakonitost navodil, ki urejajo postopek napredovanja – Posvetovanje z odborom za Kadrovske predpise – Primerjalna ocena delovne uspešnosti – Diskriminacija predstavnikov zaposlenih“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero J. Behmer predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta o njegovem nenapredovanju v naziv A*13 z začetkom veljavnosti od 1. januarja 2005 v okviru napredovalnega obdobja 2005.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Kadrovski predpisi – Splošne določbe za uveljavitev – Pojem

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 45 in 110)

2.      Uradniki – Napredovanje – Prehod iz enega sistema v drugega

3.      Uradniki – Načela – Varstvo legitimnih pričakovanj – Sprememba sistema napredovanja

4.      Uradniki – Napredovanje – Odločitev o sestavi seznama uradnikov, ki napredujejo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

5.      Uradniki – Napredovanje – Merila – Delovna uspešnost – Upoštevanje delovne dobe v nazivu

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

6.      Uradniki – Napredovanje – Pritožba kandidata, ki ne napreduje – Odločba o zavrnitvi – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 25, drugi odstavek, 45 in 90(2))

1.      Izraz „splošne določbe za uveljavitev“ iz člena 110 Kadrovskih predpisov se nanaša zlasti na izvedbene ukrepe, ki jih izrecno določajo nekatere posebne določbe Kadrovskih predpisov, in – razen če ni izrecno določeno – obveznost sprejemanja izvedbenih ukrepov, za katere veljajo formalni pogoji iz navedenega člena, je mogoče dopustiti le izjemoma, in sicer kadar določbe Kadrovskih predpisov niso dovolj jasne in natančne, da jih ne bi bilo mogoče uporabiti samovoljno.

Navodila, ki urejajo postopek napredovanja in jih je sprejela institucija Skupnosti v skladu s členom 45 Kadrovskih predpisov, niso splošne določbe za uveljavitev v smislu člena 110 Kadrovskih predpisov. Določbe iz člena 45(1) namreč, po eni strani, ne določajo izrecne obveznosti, da se sprejmejo splošne določbe za uveljavitev v smislu navedenega člena 110. Po drugi strani pa so navedene določbe dovolj natančne, da jih ni mogoče uporabiti samovoljno, tudi če ni formalnih določb za izvajanje.

(Glej točki 47 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče: 31. marec 1965, Rauch proti Komisiji, 16/64, Recueil, str. 179 in 193; 8. julij 1965, Prakash proti Komisiji, 19/63 in 65/63, Recueil, str. 677 in 695;

Sodišče prve stopnje: 9. julij 1997, Echauz Brigaldi in drugi proti Komisiji, T-156/95, RecFP, str. I-A-171 in II-509, točka 53.

2.      Zakonodajalec lahko kadar koli sprejme spremembe, za katere meni, da so v skladu z interesom službe, celo kadar so uvedene določbe manj ugodne za uradnike, vendar le, če so zakonito pridobljene pravice uradnikov ali uslužbencev zaščitene, osebe, ki jih nova zakonodaja posebej zadeva, pa enako obravnavane.

Zato se uradnik ne more sklicevati na kršitev načela pravne varnosti, kadar uprava spremeni sistem napredovanja, če ve, prvič, da je lahko ta upravičeno presodila, da je bila sprememba navedenega sistema v interesu službe, drugič, da se z reformo navedenega sistema ne spremenijo vodilna načela, ki med drugim zadevajo merila, postopek in preglednost ter se uporabljajo za napredovalno obdobje uradnikov v zadevni instituciji in se tako z njo ne posega v pravice, ki jih je bilo mogoče v zvezi z napredovanjem že zakonito pridobiti, in, tretjič, da so bili vsi uradniki z enakim nazivom obravnavani enako.

Kadar je poleg tega prehod iz enega sistema v drugega zakonit, upravi ni mogoče očitati, da je kršila načelo enake obravnave, ko je reformirala sistem napredovanja, ker naj bi bile spremembe sprejete na škodo uradnikov z dolgo delovno dobo v nazivu.

(Glej točke od 52 do 54.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. marec 1975, Gillet proti Komisiji, 28/74, Recueil, str. 463, točki 5 in 6;

Sodišče prve stopnje: 30. september 1998, Ryan proti Računskemu sodišču, T-121/97, Recueil, str. II-­3885, točki 98 in 104; 18. september 2008, Angé Serrano in drugi proti Parlamentu, T-47/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 107, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Sodišče, zadeva C-496/08 P;

Sodišče za uslužbence: 19. oktober 2006, De Smedt proti Komisiji, F-59/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-109 in II-A-1-409, točka 71; 24. april 2008, Dalmasso proti Komisiji, F-61/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 78.

3.      Pravica do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj se razširi na posameznike v položaju, iz katerega je razvidno, da je uprava Skupnosti v njih vzbudila utemeljena pričakovanja. Na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj pa se ne more sklicevati uradnik, ki mu uprava ni dala natančnih zagotovil.

Ker uprava ni dolžna ohraniti starega sistema napredovanja, se uradnik torej ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj, da bi nasprotoval reformi navedenega sistema.

(Glej točki 55 in 56.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. maj 1983, Mavridis proti Parlamentu, 289/81, Recueil, str. 1731, točka 21;

Sodišče prve stopnje: 27. marec 1990, Chomel proti Komisiji, T-123/89, Recueil, str. II-131, točka 25; 30. november 1994, Dornonville de la Cour proti Komisiji, T-498/93, RecFP, str. I-A-257 in II-813, točka 46; zgoraj navedena zadeva Angé Serrano in drugi proti Parlamentu, točka 121.

4.      Organu, pristojnemu za imenovanja, ni treba odložiti objave seznama uradnikov, ki napredujejo, kadar odločba o dodelitvi točk za delovno uspešnost katerega od kandidatov še ni dokončna. To, da organ, pristojen za imenovanja, sprejema odločbe o napredovanju, čeprav nima vseh odločb o dodelitvi točk za delovno uspešnost, samo po sebi ne pomeni nepravilnosti. Nepravilnost je mogoče ugotoviti šele takrat, kadar dokončna odločba ni bila sprejeta zaradi bistvene zamude, ki jo je mogoče pripisati izključno upravi.

(Glej točko 76.)

Napotitev na:

Sodišče: 27. januar 1983, List proti Komisiji, 263/81, Recueil, str. 103, točka 27; 17. december 1992, Moritz proti Komisiji, C-68/91 P, Recueil, str. I-6849, točka 17;

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2000, Rappe proti Komisiji, T-202/99, RecFP, str. I-A-201 in II-911, točka 39; 15. november 2001, Sebastiani proti Komisiji, T-194/99, RecFP, str. I-A-215 in II-991, točka 44 in naslednje.

5.      Delovna doba v nazivu ni med merili iz člena 45 Kadrovskih predpisov, na podlagi katerih se določi, kateri uradniki morajo napredovati, saj se tako merilo uporabi le podredno. To, da uradnik ni mogel napredovati, čeprav je dobil enako število točk za delovno uspešnost kot drugi uradniki, ki imajo krajšo delovno dobo v nazivu in napredujejo, zato ne more pomeniti očitne napake pri presoji, ker je lahko uprava presodila, da je njihovo napredovanje upravičeno na podlagi drugih meril. Poleg tega upoštevanje merila delovne dobe v nazivu ne pomeni, da je treba upoštevati celotno poklicno pot uradnika.

(Glej točki 84 in 85.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. april 2003, Tejada Fernández proti Komisiji, T-134/02, RecFP, str. I-A-125 in II-609, točka 42 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 10. september 2009, Behmer proti Parlamentu, F-124/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točke od 106 do 110.

6.      Čeprav organ, pristojen za imenovanja, ni dolžan obrazložiti odločb o napredovanju v zvezi s kandidati, ki ne napredujejo, pa mora obrazložiti odločbo o zavrnitvi pritožbe, ki jo je na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložil kandidat, ki ne napreduje, pri čemer se za obrazložitev odločbe o zavrnitvi pritožbe šteje, da je enaka obrazložitvi odločbe, zoper katero je bila pritožba vložena. Vendar upravi ni treba navesti, kako je presojala posamezno merilo, na podlagi katerega je sprejela odločbo.

Z odločbo o zavrnitvi pritožbe, v kateri organ, pristojen za imenovanja, navede, da delovna uspešnost kandidata ni zadostovala za napredovanje, je obveznost obrazložitve izpolnjena, ker so bile odgovornosti uradnikov, ki napredujejo, vsekakor višje. Zadevna oseba namreč lahko na podlagi navedb v njej sklepa o razlogih za odločbo o nenapredovanju in vloži tožbo za zaščito svojih pravic in interesov. Poleg tega je mogoče na podlagi teh navedb izvesti nadzor nad zakonitostjo navedene odločbe.

(Glej točke od 94 do 97.)

Napotitev na:

Sodišče: 30. oktober 1974, Grassi proti Svetu, 188/73, Recueil, str. 1099, točka 13; 27. oktober 1977, Moli proti Komisiji, 121/76, Recueil, str. 1971, točka 12; 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22;

Sodišče za uslužbence: 8. oktober 2008, Barbin proti Parlamentu, F-44/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 35; 8. oktober 2008, Barbin proti Parlamentu, F-81/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 27.