SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 1. februarja 2007

Zadeva F-125/05

Vassilios Tsarnavas

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti uradnikov iz različnih služb – Odškodninski zahtevek – Dopustnost – Razumni rok – Odvetniški honorar – Predhodni postopek – Nepremoženjska škoda“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero V. Tsarnavas predlaga predvsem, naj se za nično razglasi odločba Komisije z dne 1. aprila 2005 o zavrnitvi njegovega zahtevka za odškodnino v višini 72.000 EUR za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi nepravilnosti ali napak službe, ki jih je ta institucija storila v napredovalnih obdobjih 1998 in 1999, ter naj se Komisiji naloži plačilo navedene odškodnine.

Odločitev: Komisija mora tožeči stranki plačati znesek 3.000 EUR iz naslova povrnitve nepremoženjske škode. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi svoje stroške in tretjino stroškov V. Tsarnavasa. V. Tsarnavas nosi dve tretjini svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Upoštevanje razumnega roka

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)

2.      Uradniki – Nepogodbena obveznost institucij – Napaka službe

1.      Uradniki ali uslužbenci morajo v razumnem roku instituciji predložiti vsak zahtevek, s katerim od Skupnosti zahtevajo odškodnino za škodo, ki jo je mogoče pripisati Skupnosti, in to od trenutka, ko so izvedeli za položaj, zaradi katerega se pritožujejo. Razumnost roka je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na pomen spora za zainteresirano stranko, zapletenost zadeve in ravnanje vpletenih strank. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi primerjavo, ki jo ponuja petletni zastaralni rok, določen v členu 46 Statuta Sodišča za tožbo zaradi nepogodbene obveznosti.

Ko se uradnik pritožuje nad domnevnimi nepravilnostmi ali ponavljajočimi se napakami službe, ki jih je njegova institucija storila v različnih napredovalnih obdobjih, je treba razumnost roka, ki ga je zainteresirana stranka pustila preteči, preden je vložila zahtevek za povračilo premoženjske škode, ki izhaja iz honorarja in stroškov, ki jih njen odvetnik zahteva za različne začete predhodne postopke, presojati z vidika vsakega od teh postopkov.

Ta razumnost se nasprotno presoja drugače, ko gre za nepremoženjsko škodo, ki izhaja iz negotovosti in zaskrbljenosti, ki ju je zainteresirana stranka v daljšem obdobju čutila v zvezi z morebitnim napredovanjem v zadevnih napredovalnih obdobjih, ter iz izgube zaupanja do institucije, domnevno zaradi vseh dejanj in ravnanj institucije. Ta dejanja in ravnanja je treba namreč presoditi v celoti, saj je njihovo zakonitost in učinke mogoče dojeti samo v celoti.

(Glej točke od 69 do 73 in 81.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. julij 2001, Tsarnavas proti Komisiji, T‑161/00, RecFP, str. I‑A‑155 in II‑721, točka 37; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točki 65 in 66.

2.      Neobstoj dobrega upravljanja v odnosu do uradnika v različnih napredovalnih obdobjih, zaradi česar je ta uradnik vložil več pritožb, ki so se izkazale vsaj za deloma utemeljene, saj so privedle ali do sporazuma med strankama, ali do odprave izpodbijanega akta ali celo do ničnostne sodbe sodišča Skupnosti, je napaka službe, ki je povzročila zamudo v poteku zadevnih napredovalnih obdobij za zainteresirano stranko ter tudi njeno negotovost in zaskrbljenost v zvezi z njeno poklicno prihodnostjo, kar utemeljuje dodelitev odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Okoliščina, da se je tožeča stranka pozneje upokojila zaradi invalidnosti, ne more izključiti take škode, nastale zaradi ravnanja uprave v zvezi z morebitnim napredovanjem zainteresirane stranke v prejšnjih napredovalnih obdobjih.

(Glej točki 99 in 100.)