SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)
z dne 6. marca 2019(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti nekaterim osebam in subjektom v okviru boja proti terorizmu – Zamrznitev sredstev – Možnost, da je organ tretje države opredeljen za pristojni organ v smislu Skupnega stališča 2001/931/SZVP – Dejanska podlaga sklepov o zamrznitvi sredstev – Obveznost obrazložitve – Napaka pri presoji – Lastninska pravica“
V zadevi T‑289/15,
Hamas s sedežem v Dohi (Katar), ki jo zastopa L. Glock, avocat,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki sta ga sprva zastopala B. Driessen in N. Rouam, nato pa B. Driessen, F. Naert in A. Sikora-Kalėda, agenti,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki so jo najprej zastopali F. Castillo de la Torre in R. Tricot, nato pa F. Castillo de la Torre, L. Baumgart in C. Zadra, agenti,
intervenientka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta (SZVP) 2015/521 z dne 26. marca 2015 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa 2014/483/SZVP (UL 2015, L 82, str. 107) in, drugič, Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/513 z dne 26. marca 2015 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 790/2014 (UL 2015, L 82, str. 1) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius, P. Nihoul (poročevalec), J. Svenningsen in U. Öberg, sodniki,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 12. julija 2018
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Resolucija 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov
1 Varnostni svet Združenih narodov je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373 (2001) o določitvi široke strategije za boj proti terorizmu in zlasti proti financiranju terorizma. Odstavek 1(c) te resolucije je določal, da vse države nemudoma zamrznejo denarna sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarske vire oseb, ki izvršujejo ali nameravajo izvršiti teroristična dejanja, jih omogočajo ali pri tem sodelujejo, subjektov, ki pripadajo tem osebam ali jih te nadzirajo, ter oseb ali subjektov, ki delujejo v imenu ali po navodilih teh oseb in subjektov.
2 Ta resolucija ni določala seznama oseb, subjektov ali skupin, za katere je treba uporabiti te ukrepe.
Pravo Evropske unije
3 Ker je Svet Evropske unije menil, da je za izvajanje Resolucije 1373 (2001) potreben ukrep Evropske unije, je 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 217). Člen 2 Skupnega stališča 2001/931 določa zamrznitev denarnih sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin in subjektov, vpletenih v teroristična dejanja in vsebovanih na seznamu iz Priloge k temu skupnemu stališču.
4 Svet je za izvedbo ukrepov, navedenih v Skupnem stališču 2001/931, na ravni Unije istega dne sprejel Uredbo (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207) in Sklep 2001/927/ES o določitvi seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL 2001, L 344, str. 83).
5 Ime „Hamas-Izz al-Din al-Qassem (teroristično krilo Hamasa)“ je bilo vpisano na seznam, priložen Skupnemu stališču 2001/931, in na seznam, priložen Sklepu 2001/927. Navedena akta sta se na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 in člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 redno posodabljala, pri čemer je ime „Hamas‑Izz al-Din al-Qassem“ ostalo na teh seznamih.
6 Svet je 12. septembra 2003 sprejel Skupno stališče 2003/651/SVZP o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931 in o razveljavitvi Skupnega stališča 2003/482/SZVP (UL 2003, L 229, str. 42) in Sklep 2003/646/ES o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in o razveljavitvi Sklepa 2003/480/ES (UL 2003, L 229, str. 22). Na seznama, kot izhajata iz teh aktov, je bilo vpisano ime organizacije „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“.
7 Ime te organizacije je ostalo vpisano tudi na seznamih, priloženih kasnejšim aktom.
Izpodbijana akta
8 Svet je 20. februarja 2015 odvetniku tožeče stranke sporočil razloge, iz katerih namerava njeno ime obdržati na seznamih o zamrznitvi sredstev, in ga obvestil, da mu lahko najkasneje do 6. marca 2015 posreduje stališča v zvezi s tem obdržanjem na seznamih in kakršna koli dokazila.
9 Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.
10 Svet je 26. marca 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/521 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in razveljavitvi Sklepa 2014/483/SZVP (UL 2015, L 82, str. 107) in Izvedbeno uredbo (EU) 2015/513 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 790/2014 (UL 2015, L 82, str. 1) (v nadaljevanju: izpodbijana akta). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je bilo obdržano na seznamih, priloženih k tema aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama).
11 Svet je z dopisom z dne 27. marca 2015 odvetniku tožeče stranke posredoval obrazložitev, iz katere so razvidni razlogi za obdržanje imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih, pri čemer ga je obvestil, da lahko zahteva preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931.
12 Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.
13 V obrazložitvi, priloženi dopisu z dne 27. marca 2015 (v nadaljevanju: obrazložitev izpodbijanih aktov), se je Svet oprl na naslednje nacionalne odločbe: prvič, na odločbo Secretary of State for the Home Department (minister za notranje zadeve Združenega kraljestva, v nadaljevanju: Home Secretary) z dne 29. marca 2001 o spremembi UK Terrorism Act 2000 (zakon Združenega kraljestva iz leta 2000 o terorizmu) in prepovedi Hamas-Izz al-Din al-Qassem, ki se šteje za organizacijo, ki je vpletena v teroristična dejanja (v nadaljevanju: odločba Home Secretary), drugič, na odločbo United States Secretary of State (minister za zunanje zadeve Združenih držav Amerike) z dne 8. oktobra 1997, s katero je bila za namene Immigration and Nationality Act (zakon Združenih držav Amerike o priseljevanju in državljanstvu, v nadaljevanju: INA) organizacija Hamas opredeljena za tujo teroristično organizacijo (v nadaljevanju: ameriška odločba iz leta 1997), tretjič, na odločbo ministra za zunanje zadeve Združenih držav Amerike z dne 31. oktobra 2001, sprejeto na podlagi Executive Order št. 13224 (predsedniška odredba št. 13224) (v nadaljevanju: ameriška odločba iz leta 2001), in četrtič, na odločbo z dne 23. januarja 1995, sprejeto na podlagi Executive Order št. 12947 (predsedniška odredba št. 12947) (v nadaljevanju: ameriška odločba iz leta 1995).
14 V glavnem delu obrazložitve izpodbijanih aktov je Svet najprej ugotovil, da je vsaka od teh nacionalnih odločb odločba pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in da te odločbe še vedno veljajo. Nato je navedel, da je preučil, ali razpolaga z dejstvi, ki kažejo na to, da bi bilo treba tožečo stranko umakniti s spornih seznamov, in ugotovil, da nima na voljo nobenega takega dejstva. Nazadnje je navedel, da je treba šteti, da so razlogi za uvrstitev organizacije Hamas na sporna seznama še vedno veljavni, in ugotovil, da jo treba na spornih seznamih obdržati.
15 Obrazložitev izpodbijanih aktov je poleg tega vsebovala Prilogo A, ki se je nanašala na „odločbo pristojnega organa Združenega kraljestva“, in Prilogo B, ki se je nanašala na „odločbe pristojnih organov Združenih držav“. Vsaka od teh prilog je vsebovala opis nacionalnih predpisov, na podlagi katerih so bile sprejete odločbe nacionalnih organov, predstavitev opredelitev pojmov terorizma, ki so jih vsebovali ti predpisi, opis postopkov za preverjanje teh odločb, opis dejstev, na katera so se ti organi oprli, in ugotovitev, da so ta dejanja teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.
16 Svet je v točki 15 Priloge A k obrazložitvi izpodbijanih aktov navedel, da je v Združenem kraljestvu medresorska skupina, zadolžena za preverjanje prepovedi, oktobra 2014 preverila to prepoved in na podlagi navedenih dejstev ugotovila, da je mogoče razumno sklepati, da je organizacija Hamas-Izz al-Din al-Qassem še vedno vpletena v terorizem.
17 V točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov je Svet navedel različna dejstva, ki izvirajo iz časovnega obdobja od leta 2003 do leta 2011, na podlagi katerih so ameriški organi tožečo stranko opredelili za tujo teroristično organizacijo, ne da bi navedli odločbe, v katerih so ta dejstva navedena.
Postopek in predlogi strank
18 Tožeča stranka je 2. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
19 S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 18. junija 2015 je bila zadeva dodeljena šestemu senatu.
20 Predsednik šestega senata je z odločbo z dne 28. julija 2015 v skladu s členom 69(d) Poslovnika odločil, da se postopek prekine do odločitve v zadevah C‑599/14 P, Svet/LTTE, in C‑79/15 P, Svet/Hamas.
21 Evropska komisija je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 16. septembra 2015, vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Sveta.
22 Zadeva je bila 3. oktobra 2016 predodeljena prvemu senatu.
23 Z dopisom z dne 27. julija 2017 so bile stranke pozvane, naj predložijo svoja stališča v zvezi s posledicami, ki jih imajo ugotovitve iz sodb z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE (C‑599/14 P, EU:C:2017:583), in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas (C‑79/15 P, EU:C:2017:584), za to zadevo.
24 Svet je 14. septembra 2017 odgovoril na ta poziv.
25 Svet je 27. novembra 2017 vložil odgovor na tožbo.
26 Predsednik prvega senata je s sklepom z dne 6. decembra 2017 dovolil intervencijo Komisije. Komisija je v določenem roku vložila intervencijsko vlogo, glavni stranki pa sta predložili stališča.
27 Stranke so na obravnavi z dne 12. julija 2018 ustno predstavile svoja stališča in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
28 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijana akta razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanjo, „vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem“;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
29 Svet ob podpori Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo v celoti zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
30 Tožeča stranka navaja sedem tožbenih razlogov, ki se nanašajo:
– na kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931;
– na napačno ugotovitev dejanskega stanja;
– na napako pri presoji glede teroristične narave organizacije Hamas;
– na kršitev načela nevmešavanja;
– na kršitev obveznosti obrazložitve;
– na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva v nacionalnih postopkih;
– na kršitev lastninske pravice.
31 Peti tožbeni razlog bo obravnavan na drugem mestu.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.
32 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga najprej navaja svoja stališča v zvezi z opredelitvijo organizacij, na katere se nanašajo odločbe organov Združenega kraljestva in ameriških organov, nato pa Svetu očita, da je s tem, da je te odločbe opredelil za odločbe, ki so jih sprejeli pristojni organi, v smislu te določbe, kršil člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931.
33 Obdržanje osebe ali subjekta na seznamu o zamrznitvi sredstev je v bistvu obdržanje prvotne uvrstitve, zato je pogoj zanjo ta, da še vedno obstaja tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti, kot ga je na začetku ugotovil Svet na podlagi nacionalne odločbe, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 61, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 39).
34 Ta tožbeni razlog je torej upošteven.
35 Najprej je treba ugotoviti, na katere organizacije se nanašajo odločbe, na katere se je oprl Svet, nato je treba preučiti očitke, ki se nanašajo na odločbe ameriških organov, in po tem preučiti očitke, ki se nanašajo tako na ameriške organe kot na organe Združenega kraljestva.
Opredelitev organizacij, na katere se nanašajo odločbe organov Združenega kraljestva in odločbe ameriških organov
36 Tožeča stranka navaja, da iz obrazložitve, ki ji jo je posredoval Svet, izhaja, da izpodbijana akta temeljita na odločbi Home Secretary, s katero se prepoveduje Hamas-Izz al-Din al-Qassem, oboroženo krilo Hamasa, ter treh ameriških odločbah, ki se nanašajo na Hamas in ne vsebujejo podrobnejših pojasnil.
37 Tožeča stranka dvomi, da so ameriški organi nameravali na seznam vključiti organizacijo Hamas kot celoto, in meni, da je Svet s tem, da je štel, da je to tako, odločbe teh organov razlagal široko, pri čemer taka razlaga ne izhaja jasno iz seznamov, ki so jih ti organi objavili.
38 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ameriške odločbe izrecno omenjajo „Hamas“, pri čemer je ta navedba v ameriški odločbi iz leta 1997 razširjena z ducat drugimi imeni – med njimi tudi „Izz-Al-Din Al-Qassam brigades“ – pod katerimi je bilo to gibanje tudi znano.
39 Te okoliščine – v nasprotju s stališčem tožeče stranke – ni mogoče razlagati tako, da bi pomenila, da so nameravali ameriški organi na seznam uvrstiti zgolj „Hamas-Izz al-Din al-Qassem“. Najprej, med temi dodatnimi imeni so tudi imena, ki se nanašajo na organizacijo Hamas v celoti, kot je „Islamic Resistance Movement“, ki je angleški prevod za „Harakat Al-Muqawama Al-Islamia“, kar je prav tako eno od navedenih imen, pri čemer je „Hamas“ okrajšava tega imena. Nato, različna imena so navedena zgolj z namenom, da bi se zagotovila praktična učinkovitost ukrepa, ki je bil sprejet proti organizaciji Hamas, tako da bi ti ukrepi dosegli to organizacijo prek vseh njenih imen in znanih kril.
40 Iz teh ugotovitev izhaja, da se odločba Home Secretary nanaša na organizacijo Hamas-Izz al-Din al-Qassem, medtem ko se ameriške odločbe nanašajo na organizacijo Hamas, med drugim na organizacijo Hamas-Izz al-Din al-Qassem.
Očitki, ki se nanašajo na odločbe ameriških organov
41 Tožeča stranka meni, da Svet izpodbijanih aktov ne bi smel opreti na odločbe ameriških organov, ker so Združene države tretja država in ker načeloma organi teh držav niso „pristojni organi“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.
42 Glede tega tožeča stranka navaja, da sistem, ki je bil vzpostavljen s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931, temelji na zaupanju v nacionalne organe, ki ima podlago v načelu lojalnega sodelovanja med Svetom in državami članicami Unije, skupnih vrednotah, vpisanih v Pogodbah, in spoštovanju skupnih pravil, med katerimi sta tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950, in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Organi tretjih držav članic naj ne bi bili deležni tega zaupanja.
43 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Sodišče že odločilo, da pojem „pristojni organ“, ki je uporabljen v členu 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ne zajema zgolj organov držav članic, temveč lahko načeloma vključuje tudi organe tretjih držav (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 22).
44 Razlaga, ki jo je sprejelo Sodišče, je upravičena, prvič, z besedilom člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ki pojma „pristojni organi“ ne omejuje zgolj na organe držav članic, in drugič, s ciljem tega skupnega stališča, ki je bilo sprejeto za izvajanje Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1373 (2001), katere namen je okrepitev boja proti terorizmu na svetovni ravni s sistematičnim in tesnim sodelovanjem vseh držav (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 23).
45 Tožeča stranka podredno, za primer, da se dopusti, da je tudi organ tretje države lahko pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, navaja, da je veljavnost aktov, ki jih sprejme Svet, odvisna tudi od preverjanj, ki jih mora Svet opraviti, da bi se prepričal, med drugim, da je ameriška zakonodaja skladna s pravico do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva.
46 V tej zadevi pa naj bi Svet v obrazložitvi izpodbijanih aktov v bistvu le opisal postopke preverjanja in ugotovil, da obstaja možnost pritožbe, ne da bi preveril, ali sta pravica do obrambe in pravica do učinkovitega sodnega varstva zagotovljeni.
47 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da mora Svet – kot je odločilo Sodišče – kadar se opre na odločbo organa tretje države, prej preveriti, ali je bila ta odločba sprejeta ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 31).
48 V obrazložitvah svojih aktov mora Svet navesti informacije, na podlagi katerih je mogoče šteti, da je to preverjanje opravil (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 31).
49 S tem namenom mora Svet v teh obrazložitvah navesti razloge, iz katerih meni, da je bila odločba tretje države, na katero se opira, sprejeta ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 33).
50 V skladu s sodno prakso so navedbe, ki jih morajo obrazložitve vsebovati v zvezi s to presojo, po potrebi lahko kratke (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 33).
51 Argumente tožeče stranke glede, prvič, spoštovanja pravice do obrambe in, drugič, pravice do učinkovitega sodnega varstva je treba preučiti z vidika sodne prakse, navedene v točkah od 47 do 50 zgoraj.
52 V zvezi s pravico do obrambe tožeča stranka navaja, da Svet v obrazložitvah izpodbijanih aktov ni podal navedb v zvezi z razlogi, iz katerih je po preverjanju štel, da je v okviru upravnih postopkov, ki se nanašajo na opredelitev organizacij kot terorističnih organizacij, v Združenih državah spoštovanje te pravice zagotovljeno.
53 Ameriška zakonodaja naj sicer ne bi zahtevala, da se odločbe, ki jih sprejmejo organi na tem področju, vročijo niti da so obrazložene. Tožeča stranka navaja, da člen 219 INA, na katerem temelji ameriška odločba iz leta 1997, sicer vsebuje obveznost objave odločbe o uvrstitvi na seznam v zveznem registru, vendar pa to ne velja za predsedniško odredbo št. 13224, na kateri temelji ameriška odločba iz leta 2001, ki ne določa nobenega tovrstnega ukrepa.
54 V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz pravice do obrambe izhaja zahteva, da se osebam, na katere se nanašajo odločbe, ki znatno posegajo v njihove interese, omogoči, da učinkovito izrazijo svoja stališča glede elementov zoper njih, na katerih temelji sporna odločba (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2013, Texdata Software, C‑418/11, EU:C:2013:588, točka 83 in navedena sodna praksa).
55 V zvezi z ukrepi, s katerimi se imena oseb ali subjektov uvrstijo na seznam zaradi zamrznitve sredstev, je treba ugotoviti, da to načelo pomeni, da morajo biti te osebe ali subjekti o razlogih za te ukrepe obveščeni hkrati ali takoj po njihovem sprejetju (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, France/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 61).
56 Enako kot v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva Svet v točki 16 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov navaja:
„V zvezi s postopki preverjanja in opisom razpoložljivih pravnih sredstev Svet meni, da zakonodaja Združenih držav zagotavlja spoštovanje pravice do obrambe […]“.
57 Informacije, ki jih je Svet v obrazložitvi izpodbijanih aktov navedel glede posamičnih ameriških odločb, se nato razlikujejo.
58 Po eni strani v zvezi s predsedniškima odredbama št. 12947 in 13224, na katerih temeljita ameriški odločbi iz leta 1995 in 2001, v splošni obrazložitvi, ki jo je navedel Svet, ni navedena nobena obveznost obveščanja zadevnih strank o razlogih niti obveznost objave teh odločb.
59 Iz tega izhaja, da spoštovanje pravice do obrambe za ti odločbi ni bilo preverjeno, zaradi česar v skladu s sodno prakso, omenjeno v točkah od 47 do 50 zgoraj, ne moreta biti podlaga izpodbijanima aktoma.
60 Po drugi strani Svet v zvezi z ameriško odločbo iz leta 1997 sicer navaja, da se uvrstitev tujih terorističnih organizacij na seznam in odločbe, ki spremljajo izbris s tega seznama, objavijo v zveznem registru. Vendar pa nikjer ne navaja, ali je v tej zadevi objava ameriške odločbe iz leta 1997 vsebovala kakršno koli obrazložitev. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijanih aktov tudi ne izhaja, da bi bila tožeči stranki, razen izreka odločbe, na kakršen koli način zagotovljena kakršna koli obrazložitev.
61 V teh okoliščinah je treba preučiti, ali navedba, da je bila odločba objavljena v uradnem listu tretje države, zadostuje, da bi se štelo, da je Svet v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 47 do 50 zgoraj, izpolnil svojo obveznost, da preveri, ali je bila v tretji državi, iz katere izhajajo odločbe, ki so podlaga izpodbijanim aktom, spoštovana pravica do obrambe.
62 V zvezi s tem je treba upoštevati zadevo, v kateri sta bili izdani sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE (C‑599/14 P, EU:C:2017:583), in z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet (T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885). V tej zadevi je Svet v obrazložitvi enega od aktov, na katerega se sodba nanaša, navedel, da so bile odločbe organov zadevne tretje države objavljene v uradnem listu te države, ne da bi navedel kakšne druge informacije (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 145).
63 V sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točki 36 in 37), je Sodišče ob upoštevanju sklopa vseh informacij v zvezi z odločbami organov tretje države, ki so bile navedene v obrazložitvi uredbe Sveta, presodilo, da ne zadostujejo za ugotovitev, da je ta institucija opravila preverjanje, ki se zahteva v zvezi s spoštovanjem pravice do obrambe v tej tretji državi.
64 V tej zadevi je treba iz istih razlogov sprejeti enak sklep glede edine navedbe v obrazložitvi izpodbijanih aktov, in sicer da je bila ameriška odločba iz leta 1997 v Združenih državah objavljena v zveznem registru.
65 Iz istih razlogov in ne da bi bilo treba preučiti vprašanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, je treba šteti, da v tej zadevi obrazložitev v zvezi z ameriškimi odločbami ni zadostna, tako da te odločbe ne morejo služiti kot podlaga izpodbijanima aktoma.
66 Ker pa člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931 ne zahteva, da se mora Svet opreti na več odločb pristojnih organov, sta lahko izpodbijana akta temeljila na odločbi Home Secretary, tako da je treba preizkus te tožbe v nadaljevanju omejiti na izpodbijana akta v delu, v katerem sta temeljila na zadnjenavedeni odločbi.
Očitki, ki se nanašajo tako na odločbe ameriških organov kot na odločbo organov Združenega kraljestva
67 Tožeča stranka navaja, da odločbe ameriških organov in organov Združenega kraljestva, na katerih temeljita izpodbijana akta, niso „odločbe pristojnih organov“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.
68 Ti razlogi bodo preučeni v nadaljevanju, in sicer v delu, v katerem se nanašajo na odločbo, ki jo je sprejel Home Secretary, kot to izhaja iz točke 66 zgoraj.
– Prednost, ki jo je treba dati sodnim organom
69 Tožeča stranka trdi, da se lahko Svet v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 na upravne odločbe opre le, kadar sodni organi nimajo nobene pristojnosti na področju boja proti terorizmu. To pa naj v tej zadevi ne bi bilo tako, ker imajo v Združenem kraljestvu pravosodni organi pristojnosti na tem področju. Svet naj torej v izpodbijanih aktih ne bi mogel upoštevati odločbe Home Secretary.
70 Svet tej argumentaciji nasprotuje.
71 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v skladu s sodno prakso to, da je odločba upravna, in ne sodna, ni odločilno za uporabo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ker že iz besedila te določbe izrecno izhaja, da se lahko organ, ki ni sodni, opredeli za pristojni organ v smislu te določbe (sodbi z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točki 144 in 145, in z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 105).
72 Čeprav je iz člena 1(4), drugi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 razvidna preferenca za odločbe sodnih organov, pa ta člen nikjer ne izključuje upoštevanja odločb upravnih organov, če so ti na eni strani po nacionalnem pravu dejansko pristojni za sprejetje omejevalnih odločb zoper združenja, ki so vpletena v terorizem, in če se na drugi strani ti organi, čeprav so le upravni, lahko štejejo za „enakovredne“ sodnim organom (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 107).
73 V skladu s sodno prakso je treba upravne organe šteti za enakovredne sodnim organom, kadar je zoper njihove odločbe mogoče zahtevati sodno varstvo (sodba z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 145).
74 Zato dejstvo, da imajo sodišča zadevne države pristojnosti na področju zatiranja terorizma, ne preprečuje, da Svet upošteva odločbe, ki jih izda nacionalni upravni organ, pristojen za sprejetje omejevalnih ukrepov na področju terorizma (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 108).
75 V tej zadevi iz informacij, ki jih je predložil Svet, izhaja, da se lahko zoper odločbe Home Secretary vloži pritožba na Proscribed Organisations Appeal Commission (komisija za pritožbe v zvezi s prepovedanimi organizacijami, Združeno kraljestvo), ki odloči ob uporabi načel, ki veljajo za sodni nadzor, in da se lahko vsaka stranka zoper odločbo komisije za pritožbe v zvezi s prepovedanimi organizacijami zaradi napačne uporabe prava pritoži na pritožbeno sodišče, če pridobi dovoljenje te komisije ali – če ne pridobi dovoljenja te komisije – pritožbenega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 2).
76 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se lahko zoper odločbe Home Secretary vloži pravno sredstvo, tako da je treba na podlagi sodne prakse, navedene v točkah 72 in 73 zgoraj, ta organ šteti za enakovreden sodnemu organu in torej, kot to trdi Svet, v skladu s sodno prakso, ki se je v tem smislu že večkrat opredelila, za pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 (sodbi z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, in z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885).
77 Tožeča stranka priznava, da je Splošno sodišče že v več sodbah priznalo, da je Home Secretary pristojni organ, vendar poudarja, da so v teh zadevah njegove odločbe spremljale sodne odločbe, kar v tej zadevi ni tako.
78 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je treba v zvezi s tem ugotoviti, da odločb zadevnih upravnih organov v vseh sodbah, ki so se nanašale na akte, ki so temeljili na odločbi Home Secretary, ni spremljala sodna odločba. Take odločbe tako ni bilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet (T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885). V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet (T‑256/07, EU:T:2008:461), se je Splošno sodišče poleg upravne odločbe sklicevalo še na sodno odločbo. Vendar pa je do tega sklicevanja prišlo v zelo posebnih okoliščinah, v katerih je tožeča stranka upravno odločbo na nacionalni ravni izpodbijala, kar v tej zadevi ni tako.
79 Iz zgoraj navedenega izhaja, da izpodbijanih aktov ni mogoče razglasiti za nične iz razloga, da se je Svet v obrazložitvi skliceval na odločbo Home Secretary, ki je upravni organ.
– O dejstvu, da odločba Home Secretary vsebuje seznam terorističnih organizacij
80 Tožeča stranka navaja, da je naloga pristojnih organov, na katere se nanašata izpodbijana akta, med drugim Home Secretary, v praksi uvrstiti na sezname teroristične organizacije, da bi se jim naložili omejevalni ukrepi. Ta dejanja uvrščanja na sezname naj ne bi pomenila represivne pristojnosti, ki bi jo bilo mogoče izenačiti z „začetkom preiskave ali pregonom“ ali z „obsodbo“, če se navedejo pooblastila, ki naj bi jih v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 imel „pristojni organ“.
81 Svet tej argumentaciji nasprotuje.
82 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se v skladu s sodno prakso s Skupnim stališčem 2001/931 ne zahteva, da mora biti odločba pristojnega organa sprejeta v okviru kazenskega postopka stricto sensu, ampak mora biti cilj zadevnega nacionalnega postopka – ob upoštevanju ciljev, ki se želijo doseči s tem skupnim stališčem glede izvrševanja Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov – boj proti terorizmu v širokem pomenu (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 113).
83 V tem smislu je Sodišče štelo, da ne gre za poseg v varstvo zadevnih oseb, če odločitev nacionalnega organa ni sprejeta v postopku, katerega namen je naložitev kazenskih sankcij, temveč v postopku, katerega predmet so preventivni ukrepi (sodba z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 70).
84 V tej zadevi so z odločbo Home Secretary uvedene prepovedi zoper organizacije, ki se štejejo za teroristične, in ta odločba je bila torej sprejeta, kot se to zahteva s sodno prakso, v okviru nacionalnega postopka, katerega glavni namen je naložitev preventivnih ali represivnih ukrepov tožeči stranki z namenom boja proti terorizmu (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 115).
85 V zvezi z okoliščino, da dejavnost zadevnega organa vodi do uvrstitve na seznam oseb ali subjektov, ki so vpleteni v terorizem, je treba poudariti, da ta okoliščina sama po sebi ne pomeni, da ta organ ni opravil posamične presoje glede vsake od teh oseb ali subjektov pred njihovo uvrstitvijo na te sezname niti da je ta presoja nujno arbitrarna ali neutemeljena (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 118).
86 Tako ni toliko pomembna okoliščina, da dejavnost zadevnega organa vodi do uvrstitve na seznam oseb ali subjektov, ki so vpleteni v terorizem, ampak je bolj vprašanje, ali se ta dejavnost opravlja z zadostnimi jamstvi, ki Svetu omogočajo, da nanjo opre svoj sklep o uvrstitvi na seznam (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 118).
87 Zato tožeča stranka napačno trdi, da bi bilo, če bi se dopustilo, da je lahko pooblastilo za uvrščanje na sezname značilnost pristojnega organa, to že v načelu v nasprotju s Skupnim stališčem 2001/931.
88 Z drugimi trditvami tožeče stranke ni mogoče izpodbiti te ugotovitve.
89 Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da lahko Svet v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 upošteva le sezname, ki jih je sestavil Varnostni svet Združenih narodov.
90 Temu argumentu ni mogoče pritrditi, ker je namen zadnjega stavka člena 1(4), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 le ta, da se da Svetu možnost, da na seznam uvrsti tudi dodatne vpise, poleg tistih, ki jih lahko opravi na podlagi odločb nacionalnih pristojnih organov.
91 Tožeča stranka na drugem mestu poudarja, da je seznam Unije – ker povzema sezname, ki jih predlagajo pristojni organi – le seznam seznamov, s čimer se na ta seznam razširja področje uporabe nacionalnih upravnih ukrepov, sprejetih, odvisno od primera, s strani organov tretjih držav, ne da bi bile zadevne osebe o njih obveščene in ne da bi se lahko učinkovito branile.
92 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je navedla tožeča stranka, da se Svet pri opredelitvi oseb ali subjektov, zoper katere je treba uporabiti ukrepe zamrznitve sredstev, opre na ugotovitve pristojnih organov.
93 V okviru Skupnega stališča 2001/931 je bila med organi držav članic in institucijami Unije vzpostavljena posebna oblika sodelovanja, iz katere za Svet izhaja obveznost, da se mora kar najbolj nasloniti na presojo pristojnega nacionalnega organa (glej v tem smislu sodbi z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 133, in z dne 4. decembra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑284/08, EU:T:2008:550, točka 53).
94 Načeloma ni naloga Sveta, da bi se izrekal o tem, ali so organi držav članic spoštovali temeljne pravice zadevne stranke, saj so za to pristojna nacionalna sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, neobjavljena, EU:T:2007:207, točka 168).
95 Splošno sodišče mora le izjemoma, če tožeča stranka na podlagi konkretnih dokazov trdi, da organi držav članic niso spoštovali temeljnih pravic, preveriti, ali so bile te pravice dejansko spoštovane.
96 Kadar pa so vpleteni organi tretjih držav, mora Svet, kot je bilo navedeno v točkah 47 in 48 zgoraj, po uradni dolžnosti preveriti, ali so bile te varovalke dejansko zagotovljene in svojo odločbo glede tega obrazložiti.
– Neobstoj navedbe trdnih in zaupanja vrednih dokazov ali indicev kot podlage odločbe Home Secretary
97 Tožeča stranka v bistvu meni, da bi moral Svet, ker se je oprl na upravno, in ne na sodno odločbo, v izpodbijanih aktih dokazati, da je ta odločba temeljila na „trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih“, kot to zahteva člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931.
98 Ker se ta trditev ne nanaša na opredelitev „odločitve, ki so jo sprejeli pristojni organi“, v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ki je predmet tega tožbenega razloga, temveč na obrazložitev izpodbijanih aktov, bo ta argument preizkušen v okviru petega tožbenega razloga, v katerem je prav tako omenjen.
Ugotovitev
99 Iz točk od 47 do 65 zgoraj izhaja, da izpodbijana akta ne moreta temeljiti na ameriških odločbah, ker Svet ni spoštoval obveznosti obrazložitve v zvezi s preverjanjem spoštovanja pravice do obrambe v Združenih državah.
100 Poleg tega iz točk od 38 do 40 zgoraj izhaja, da se odločbe ameriških organov, na katere se nanaša ta tožbeni razlog, nanašajo na celotno organizacijo Hamas, medtem ko se odločba Združenega kraljestva nanaša le na organizacijo Hamas-Izz al-Din al-Qassem.
101 Po mnenju tožeče stranke to pomeni, da je treba izpodbijana akta razglasiti za nična v delu, v katerem se nanašata na organizacijo Hamas, tako da bi lahko ostala v veljavi le v delu, v katerem se nanašata na organizacijo Hamas-Izz al-Din al‑Qassem.
102 Svet po drugi strani meni, da ni mogoče razlikovati med tema dvema „gibanjema“ ali „deloma gibanja“, ker je tožeča stranka v tožbi, ki se nanaša na sodbo z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet (T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966), svojo organizacijo predstavila, kot da zajema oba.
103 V zvezi s tem navaja točki 7 in 8 te tožbe:
„Organizacija Hamas je sestavljena iz političnega in vojaškega krila: brigad Ezzedine Al-Qassam [= Hamas IDQ]. Za vodenje organizacije Hamas je značilna dvojnost. Notranje vodstvo, razdeljeno med Zahodnim bregom in Gazo, in zunanje vodstvo, ki je v Siriji […]. Čeprav je vojaško krilo relativno samostojno, pa je podvrženo splošnim strategijam, ki jih izdela politično krilo. Politično krilo sprejema odločitve, brigade pa jih spoštujejo zaradi močne solidarnosti, ki temelji na verskem elementu gibanja.“
104 Kot je bilo presojeno v točki 293 sodbe z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet (T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966), ima ta trditev močno dokazno moč, ker, prvič, kot poudarja Svet, jo je navedla tožeča stranka in ker, drugič, jo je tožeča stranka navedla na začetku svojih trditev v okviru tožbe v zadevi, v kateri je bila izdana omenjena sodba.
105 Tožeča stranka je v svojih vlogah pojasnila, da dejansko teh dveh „gibanj“ ali „delov gibanja“ ni mogoče zamenjevati ali povezovati, ker delujeta popolnoma avtonomno.
106 V okviru ukrepov procesnega vodstva je Splošno sodišče tožečo stranko pozvalo, naj predloži dokaze o svojih trditvah, vendar ta ni bila zmožna predložiti nobenega.
107 Za to, da bi se ugotovilo, kakšne učinke ima odgovor na prvi tožbeni razlog iz te tožbe, v teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je Hamas-Izz al-Din al-Qassem organizacija, ki je ločena od organizacije Hamas (glej v tem smislu sodbi z dne 29. aprila 2015, Bank of Industry and Mine/Svet, T‑10/13, EU:T:2015:235, točke 182, 183 in 185, in z dne 29. aprila 2015, National Iranian Gas Company/Svet, T‑9/13, EU:T:2015:236, točki 163 in 164).
108 To velja še toliko bolj, ker organizacija Hamas kljub temu, da se ukrepi zamrznitve sredstev zoper njo sprejemajo že več let, Svetu ni skušala dokazati, da ni bila nikakor vpletena v dejanja, zaradi katerih so bili sprejeti ti ukrepi, tako da bi se na način, ki ne pušča dvoma, ogradila od organizacije Hamas-Izz al-Din al‑Qassem, ki je bila po njenih navedbah za ta dejanja edina odgovorna.
109 Iz tega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
Peti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
110 Kot je bilo navedeno že v točki 97 zgoraj, tožeča stranka trdi, da bi moral Svet v obrazložitvi izpodbijanih aktov navesti „trdne in zaupanja vredne dokaze in indice“, na katerih temeljijo odločbe pristojnih organov.
111 Svet ob podpori Komisije meni, da ta argument ni utemeljen.
112 Ob upoštevanju točke 66 zgoraj je treba ta tožbeni razlog preučiti le v delu, v katerem se nanaša na odločbo Home Secretary.
113 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so v tožbenem razlogu navedena napačna dejstva. Svet je namreč v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, v točki 14 Priloge A k obrazložitvi izpodbijanih aktov navedel dejstva, na katera se je opirala odločba Home Secretary.
114 V vsakem primeru pa je argument neutemeljen.
115 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so v skladu s členom 1(4), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 seznami o zamrznitvi sredstev sestavljeni na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz spisa, iz katerih izhaja, da je odločitev glede zadevnih oseb in subjektov sprejel pristojni organ, pri čemer ni pomembno, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem „s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih“ ali za obsodbo za taka dejanja.
116 Iz splošne sistematike te določbe izhaja, da se zahteva – za katero mora Svet preveriti, ali je izpolnjena, pred uvrstitvijo imen oseb ali subjektov na sezname o zamrznitvi sredstev na podlagi odločb, ki jih sprejmejo pristojni organi – da imajo te odločbe „podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih“, nanaša le na odločbe o začetku preiskave ali pregona, ne uporablja pa se za obsodbe.
117 Razlikovanje med obema vrstama odločb izhaja iz uporabe načela lojalnega sodelovanja med institucijami in državami članicami, to je načela, ki velja za sprejemanje omejevalnih ukrepov na področju boja proti terorizmu in na podlagi katerega mora Svet uvrstitev imen ali subjektov, povezanih s terorizmom, na sezname o zamrznitvi sredstev opreti na odločbe, ki jih sprejmejo nacionalni organi, pri čemer nima obveznosti niti možnosti, da bi preizkušal njihovo pravilnost.
118 Tako opredeljeno načelo lojalnega sodelovanja se uporablja za nacionalne odločbe, ki vsebujejo obsodbo, zaradi česar Svet pred uvrstitvijo imena oseb ali subjektov na sezname o zamrznitvi sredstev ne sme preverjati, ali te odločbe temeljijo na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih in mora glede tega sprejeti presojo nacionalnega organa.
119 V zvezi z nacionalnimi odločbami o začetku preiskave ali pregona je treba ugotoviti, da se že po naravi sprejemajo na začetku ali med potekom postopka, ki še ni bil končan. Zaradi učinkovitosti boja proti terorizmu je bilo sprejeto stališče, da je koristno, da se lahko Svet pri sprejetju omejevalnih ukrepov na take odločbe opre, čeprav imajo zgolj pripravljalno naravo, pri čemer je bilo zaradi varstva oseb, na katere se ti postopki nanašajo, določeno, da mora Svet pri taki uporabi teh odločb preveriti, ali temeljijo na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih.
120 V tej zadevi je odločba Home Secretary dokončna v tem smislu, da ni potrebno, da bi ji sledila preiskava. Poleg tega, kot izhaja iz odgovora Sveta na vprašanje Splošnega sodišča, je predmet te odločbe, da se tožeča stranka v Združenem kraljestvu prepove, s kazenskimi posledicami za osebe, ki imajo z njo tesne ali oddaljene povezave.
121 V teh okoliščinah odločba Home Secretary ni odločba o začetku preiskave ali pregona in jo je treba izenačiti z obsodbo, tako da na podlagi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 Svetu v obrazložitvi izpodbijanih aktov ni bilo treba navesti trdnih dokazov in indicev, na katerih temelji odločba tega organa.
122 V zvezi s tem dejstvo, da je Home Secretary upravni organ, ni pomembno, ker, kot izhaja iz točk 75 in 76 zgoraj, je zoper njegove odločbe možno sodno varstvo, zaradi česar ga je treba šteti za enakovrednega sodnemu organu.
123 Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: napačna ugotovitev dejanskega stanja
124 Svet je v točki II.7 obrazložitve izpodbijanih aktov navedel, da so odločbe pristojnih organov, na katerih je utemeljil vpis imena tožeče stranke na sporne sezname, še vedno v veljavi.
125 V točki 15 Priloge A k obrazložitvi je Svet dodal, da je v Združenem kraljestvu prepoved tožeče stranke preverila medresorska skupina, zadolžena za preverjanje prepovedi, in na podlagi primeroma navedenih dejstev ugotovila, da je organizacija Hamas-Izz al-Din al-Qassem še vedno vpletena v terorizem.
126 Gre za ta dejstva. Prvič, v sporu med Izraelom in Gazo poleti leta 2014 je bilo ob napadu z raketo ubitih šest izraelskih in en tajski državljan, nemška križarka pa je bila zadeta med napadom z raketami. Drugič, organizacija Hamas je uporabila družbene medije, da bi, med drugim, letalske družbe iz Združenega kraljestva opozorila, da namerava napasti letališče Ben Guiron v Tel Avivu (Izrael), kar bi lahko povzročilo civilne žrtve, organizacija Hamas pa naj bi julija 2014 dejansko poskusila napasti letališče.
127 Svet je na vprašanje, ki mu ga je postavilo Splošno sodišče, potrdil, da po tem, ko je medresorska skupina, zadolžena za preverjanje prepovedi, preverila odločbo Home Secretary, ni bila izdana nova odločba.
128 Poleg tega je Svet v točki 10 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov navedel, da je bilo zadnje preverjanje ameriške odločbe iz leta 1997, s katero je bila organizacija Hamas razglašena za tujo teroristično organizacijo, dokončano 27. julija 2012 in da je vlada pri tem preverjanju ugotovila, da se okoliščine, na podlagi katerih je temeljila ta odločba, niso spremenile do te mere, da bi upravičevale izbris s seznama.
129 Svet je poleg tega v točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov navedel različna dejstva, ki izvirajo iz časovnega obdobja od leta 2003 do leta 2011, na podlagi katerih so ameriški organi tožečo stranko opredelili za tujo teroristično organizacijo, ne da bi navedli točen vir teh dejstev.
130 Na vprašanje v zvezi s tem, postavljeno v okviru ukrepov procesnega vodstva, je Svet navedel, da ta dejstva izvirajo iz revizije ameriške odločbe iz leta 1997, do katere je prišlo v letu 2008, ki v obrazložitvi izpodbijanih aktov ni omenjena.
131 V točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov so navedena naslednja dejstva:
– organizacija Hamas je prevzela odgovornost za samomorilski napad, izveden septembra 2003, v katerem je bilo ubitih devet vojakov izraelske vojske, 30 oseb pa je bilo ranjenih, v bližini bolnišnice Assof Harofeh in vojaškega oporišča Tzrifin (Izrael);
– januarja 2004 je samomorilski napadalec v Jeruzalemu uničil avtobus v bližini palače predsednika vlade, pri čemer je bilo ubitih 11 civilistov in ranjenih 30 drugih oseb; odgovornost za to dejanje sta skupaj prevzeli organizaciji Hamas in Brigade mučenikov Al-Aqse;
– januarja 2005 so teroristi sprožili eksplozivno napravo na palestinski strani mejnega prehoda Karni, tako da je nastala odprtina, ki je oboroženim Palestincem omogočila, da vstopijo na izraelsko stran; ubili so šest izraelskih civilistov, pet jih je bilo ranjenih; za to dejanje sta skupaj prevzeli odgovornost organizaciji Hamas in Brigade mučenikov Al-Aqse;
– organizacija Hamas je januarja 2007 prevzela odgovornost za ugrabitev treh otrok v Gazi;
– januarja 2008 je palestinski ostrostrelec iz Gaze ubil 21-letnega prostovoljca iz Ekvadorja, ki je delal na poljih kibuca Ein Hashlosha (Izrael); odgovornost za to dejanje je prevzela organizacija Hamas;
– februarja 2008 je samomorilski napadalec organizacije Hamas ubil starejšo žensko in ranil 38 drugih oseb v trgovskem centru v Dimoni (Izrael); policist je ubil drugega terorista, preden je imel ta čas aktivirati svoj pas z razstrelivom; organizacija Hamas je ta napad označila za „herojski“;
– v Hebronu (Zahodni breg) so 14. junija 2010 oboroženi napadalci streljali na policijsko vozilo, pri čemer so enega policista ubili in dva druga ranili; skupna akcija izraelskih obveščevalnih služb, izraelske policije in izraelskih obrambnih sil je omogočila, da so napadalce ujeli 22. junija 2010; med zaslišanji je komandos organizacije Hamas, odgovoren za napad, navedel, da so bili člani njegove skupine izurjeni več let prej in da so si priskrbeli orožje, vključno z kalašnikovkami in jurišnimi puškami; v teh zaslišanjih se je izkazalo tudi, da je komandos nameraval izvesti druga dejanja, med drugim ugrabitev vojaka in civilista v naselbini Gusch Etzion na severu gore Hebron;
– aprila 2011 je Hamas izstrelil raketo Kornet, ki je zadela izraelski šolski avtobus, pri čemer je bil težko ranjen 16-letni šolar in lažje ranjen šofer avtobusa; eksplozivni naboj, ki je bil uporabljen pri napadu, bi lahko predrl oklep modernega tanka;
– 20. avgusta 2011 so napadalci izstrelili rakete zoper prebivalce kraja Ofakim (Izrael), pri čemer so bili ranjeni dva otroka in civilist; odgovornost za to dejanje je prevzela organizacija Hamas.
132 Sodišče je v točki 32 sodbe z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas (C‑79/15 P, EU:C:2017:584), presodilo, da kadar – kot v tem primeru – zgolj na podlagi dejstva, da je nacionalna odločba, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev, ostala v veljavi, ni več mogoče ugotoviti, da tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti še vedno obstaja, se mora Svet pri obdržanju imena te osebe ali tega subjekta na navedenem seznamu opreti na posodobljeno presojo položaja, ob upoštevanju novejših dejanskih elementov, ki kažejo na to, da navedeno tveganje še vedno obstaja.
133 V tej zadevi je treba, glede na točke od 124 do 131 zgoraj, šteti, da je Svet ponovno uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama oprl, prvič, na to, da so odločbe, ki so bile opredeljene kot odločbe pristojnih organov v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ostale v veljavi, in drugič, na dejstva, navedena v točki 15 Priloge A in v točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov, pri čemer so ta dejstva novejši dokazi, ki jih je samostojno navedel Svet, in naj bi dokazovala, da je tveganje vpletenosti organizacije Hamas v teroristične organizacije še vedno obstajalo.
134 Tožeča stranka v drugem tožbenem razlogu navaja, prvič, da je Svet s tem, da se je oprl na dejstva, omenjena v izpodbijanih aktih, kršil obveznost obrazložitve in, drugič, da je napačno ugotovil dejansko stanje.
135 Glede na odgovor na peti tožbeni razlog in elemente, navedene v točkah od 115 do 122 in 133 zgoraj, je treba ta tožbeni razlog preizkusiti le v zvezi z dejstvi, navedenimi v točki 15 Priloge A in v točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov.
Kršitev obveznosti obrazložitve
136 Tožeča stranka navaja, da so dejstva, navedena v točki 15 Priloge A in v točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov, navedena preveč nenatančno, ker niso datumsko ali krajevno opredeljena, poleg tega pa Svet ni pojasnil, kako so bila pripisana organizaciji Hamas.
137 Kot je navedlo Sodišče, mora sodišče Unije preveriti, med drugim, ali je izpolnjena obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU in ali so torej navedeni razlogi dovolj natančni in konkretni (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 70, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 48).
138 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti iz obrazložitve, ki se zahteva na podlagi člena 296 PDEU, jasno in nedvoumno razvidno sklepanje institucije, ki je avtor spornega akta, tako da se zadevna oseba lahko seznani z utemeljitvami sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvaja nadzor (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 50 in navedena sodna praksa).
139 V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega člena, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 53, in z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 82).
140 Zlasti je akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (sodbi z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 54, in z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 82).
141 V tej zadevi, glede na to, da so bila dejstva, ki jih je Svet navedel v točki 15 Priloge A in v točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov, navedena v okviru, ki ga tožeča stranka pozna, je treba šteti, da so ta dejstva opisana dovolj natančno in konkretno, da jih lahko tožeča stranka izpodbija, Splošno sodišče pa nad njimi izvaja nadzor, čeprav natančen kraj ali datum njihovega nastanka ali razlogi, iz katerih so bila pripisana organizaciji Hamas, niso izrecno navedeni.
142 Prvi del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
Napačna ugotovitev dejanskega stanja
143 Tožeča stranka navaja, da mora Svet dokazati resničnost dejstev, ki so navedena v točki 15 Priloge A in točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov. Ta dokaz pa naj v obravnavanem primeru ne bi bil izveden.
144 Natančneje, tožeča stranka izpodbija dejstvo iz januarja 2004, omenjeno v točki 17 Priloge B v zvezi z eksplozijo avtobusa, ker odgovornosti zanjo ni prevzela organizacija Hamas, temveč organizacija Brigade mučenikov Al-Aqse, ki je oboroženo krilo organizacije Fatah.
145 Na obravnavi je odvetnik tožeče stranke navedel, da je organizacija Hamas prerekala vsa dejstva, ki jih je Svet navedel v izpodbijanih aktih.
146 Svet je v odgovor na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče zastavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, predložil različne članke in publikacije, ki naj bi potrjevali resničnost teh dejstev.
147 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da Sodišče meni, da mora Splošno sodišče pri kasnejših odločbah o zamrznitvi sredstev poleg spoštovanja obveznosti obrazložitve, na kar so se nanašale točke od 136 do 142 zgoraj, preveriti, ali so ti razlogi podkrepljeni z dokazi (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 70, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 48).
148 Sodišče meni tudi, da lahko zadevna oseba ali subjekt v okviru tožbe, vložene zoper obdržanje njegovega imena na spornih seznamih, izpodbija vse elemente, na katere se Svet opre, da bi dokazal, da tveganje njegove vpletenosti v teroristične dejavnosti še vedno obstaja, ne glede na to, ali so bili ti elementi pridobljeni iz nacionalne odločbe, ki jo je sprejel pristojni organi, ali iz drugih virov (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 71, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 49).
149 Sodišče dodaja, da mora Svet v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost navedenih dejstev, sodišče Unije pa mora preveriti njihovo vsebinsko pravilnost (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 71, in z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 49).
150 V zvezi s tem je treba poudariti, kot izhaja iz sodne prakse, da mora druga stranka, kadar izpodbija dokaze, ki jih predloži prva stranka, izpolniti dve kumulativni zahtevi.
151 Prvič, ugovori ne smejo biti splošni, temveč morajo biti konkretni in obrazloženi (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2013, Duravit in drugi/Komisija, T‑364/10, neobjavljena, EU:T:2013:477, točka 55).
152 Drugič, ugovori v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja morajo biti jasno navedeni v prvem procesnem aktu, ki se nanaša na izpodbijani akt (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2015, Tomana in drugi/Svet in Komisija, T‑190/12, EU:T:2015:222, točka 261). To v obravnavanem primeru pomeni, da se lahko upoštevajo le ugovori, navedeni v tožbi.
153 Namen teh zahtev je, da se toženi stranki omogoči, da se že v fazi tožbe natančno seznani z očitki, ki jih je nanjo naslovila tožeča stranka, in da lahko ustrezno pripravi svojo obrambo.
154 V tej zadevi je bilo med dejstvi, omenjenimi v točki 15 Priloge A in v točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov, sorazmerno jasno in natančno prerekano le dejstvo iz januarja leta 2004, v zvezi z drugimi dejanji pa v tej fazi postopka niso bili navedeni nobeni posebni očitki. Ta druga dejanja so bila prerekana šele v fazi obravnave, s splošno navedbo, da tožeča stranka nasprotuje temu, da „se dejanja, ki jih je Svet navedel, da bi utemeljil obdržanje te organizacije na seznamu terorističnih organizacij, pripisujejo političnemu krilu organizacije Hamas“.
155 V teh okoliščinah je treba šteti, prvič, da tako na splošno formuliran ugovor v kasnejši fazi postopka ne izpolnjuje pogojev, ki se s sodno prakso zahtevajo za to, da bi ga bilo mogoče upoštevati, in drugič, da bi bil ugovor, ki se nanaša na dejanje iz januarja leta 2004, tudi če bi bil utemeljen, vsekakor neuspešen, saj se lahko pri utemeljitvi nadaljnjega obstoja tveganja za udeležbo tožeče stranke pri terorističnih dejavnostih upoštevajo druga dejanja, ki jih je Svet navedel v točki 15 Priloge A in v točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov, ker ta niso bila pravilno prerekana.
156 Tista od teh dejanj, ki se nanašajo na leta od 2011 do 2014, so zagotovo dovolj nedavna, da se z njimi lahko utemeljita izpodbijana akta.
157 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: napaka pri presoji, da je Hamas teroristična organizacija
158 Tožeča stranka meni, da je Svet pri sprejetju izpodbijanih aktov napravil napako pri presoji s tem, da jo je opredelil za teroristično organizacijo. Po njenem mnenju se pristojnost Splošnega sodišča nanaša na preizkus tega, kako je Svet opredelil dejstva, na katera se sklicuje kot na teroristična dejanja, pri čemer naj bi bilo treba ta nadzor opraviti tako glede dejstev, ki jih je samostojno navedel Svet, kot glede dejstev, ki so bila navedena v odločbah pristojnih organov.
Odločbe pristojnih organov
159 Po mnenju tožeče stranke bi moralo Splošno sodišče preizkusiti, ali opredelitev, ki so jo opravili ti organi, temelji na opredelitvi terorizma iz Skupnega stališča 2001/931. V tej zadevi naj tega nadzora ne bi bilo mogoče izvesti, ker Svet ni predložil informacij v zvezi s to opredelitvijo.
160 Kot izhaja iz odgovora na prvi tožbeni razlog, je treba ta del tožbenega razloga preučiti le v delu, ki se nanaša na odločbo Home Secretary.
161 Ker je bilo v odgovoru na peti tožbeni razlog presojeno, da ni treba, da bi bili dokazi in indici, na katerih temelji ta odločba, navedeni v obrazložitvi izpodbijanih aktov, od Sveta ni mogoče zahtevati, da preizkusi, kako je nacionalni organ opredelil ta dejstva, in v teh aktih navede rezultat te opredelitve.
162 V tej zadevi velja ta ugotovitev še toliko bolj, ker odločba izvira iz ene od držav članic, za katere je bila s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in členom 2(3) Uredbe št. 2580/2001 uvedena posebna oblika sodelovanja s Svetom, iz česar za to institucijo izhaja obveznost, da se mora kar najbolj nasloniti na presojo pristojnega nacionalnega organa (sodbe z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 133, in z dne 4. decembra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑284/08, EU:T:2008:550, točka 53).
V zvezi z dejstvi, ki jih samostojno navaja Svet
163 V obrazložitvi izpodbijanih aktov je Svet opredelil, prvič, dejstva, omenjena v točki 15 Priloge A, za teroristična dejanja v smislu člena 1(3)(iii)(a), (d), (f), (g) in (i) Skupnega stališča 2001/931 z namenom doseči cilje, navedene v členu 1(3)(i) in (ii) istega skupnega stališča, in drugič, dejstva, omenjena v točki 17 Priloge B, za teroristična dejanja v smislu člena 1(3)(iii)(a), (b), (c) in (f) Skupnega stališča 2001/931 z namenom doseči cilje, navedene v členu 1(3)(i) in (ii) istega skupnega stališča.
164 Tožeča stranka trdi, da je Svet zadevna dejstva napačno opredelil za teroristična dejanja. Najprej, glede na to, da naj bi bila vsa zadevna dejanja storjena v okviru okupacijske vojne, ki jo Izrael vodi v Palestini, naj Svet proti njej ne bi smel sprejeti take opredelitve. Nato, tudi če bi bila ta dejstva dokazana, naj iz tega ne bi izhajalo, da so bila storjena z nameni iz člena 1(3)(i), (ii) in (iii) Skupnega stališča 2001/931, ki jih je navedel Svet.
165 Ta argumenta se dejansko nanašata na vprašanje, ali bi moral Svet ob opredelitvi dejanj, navedenih v točki 15 Priloge A in v točki 17 Priloge B k obrazložitvi izpodbijanih aktov, upoštevati okoliščino, da se za izraelsko-palestinski spor uporablja pravo oboroženih spopadov.
166 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava ne izključuje uporabe določb prava Unije, ki se nanašajo na preprečevanje terorizma, kot sta Skupno stališče 2001/931 in Uredba št. 2580/2001, za morebitna teroristična dejanja, storjena v tem okviru (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 57; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. marca 2017, A in drugi, C‑158/14, EU:C:2017:202, točke od 95 do 98).
167 Po eni strani se namreč v Skupnem stališču 2001/931 glede njegovega področja uporabe ne razlikuje med tem, ali je zadevno dejanje storjeno v okviru oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava ali ne. Po drugi strani so cilji Unije in njenih držav članic bojevati se proti terorizmu, ne glede na njegovo obliko, v skladu s cilji veljavnega mednarodnega prava (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 58).
168 Svet je zlasti za to, da bi na ravni Unije zagotovil izvajanje Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov (glej točko 1 zgoraj), ki „potrjuje nujnost boja z vsemi sredstvi v skladu z Listino Združenih narodov zoper grožnje miru in mednarodni varnosti zaradi terorističnih dejanj“ in „zahteva, da države članice dopolnijo mednarodno sodelovanje s sprejetjem dodatnih ukrepov, da bi na svojem ozemlju z vsemi dopustnimi sredstvi preprečile financiranje in pripravo terorističnih dejanj“, sprejel Skupno stališče 2001/931 (glej uvodne izjave od 5 do 7 tega skupnega stališča), nato pa v skladu s tem skupnim stališčem Uredbo št. 2580/2001 (glej uvodne izjave 3, 5 in 6 te uredbe) (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 59).
169 Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Četrti tožbeni razlog: kršitev načela nevmešavanja
170 Tožeča stranka trdi, da je svet s sprejetjem izpodbijanih aktov kršil načelo nevmešavanja, ki izhaja iz člena 2 Listine Združenih narodov in je načelo ius cogens, ki izhaja iz suverene enakosti držav v mednarodnem pravu in preprečuje, da bi se lahko država štela za teroristični subjekt, enako kot vlada države.
171 Tožeča stranka pa naj ne bi bila le neka nevladna organizacija in še manj neformalno gibanje, temveč zakonito politično gibanje, ki je zmagalo na volitvah v Palestini in sestavlja jedro palestinske vlade. Ker je organizacija Hamas prevzela naloge, ki presegajo naloge običajne politične stranke, naj bi bilo njena dejanja v Gazi dejansko mogoče primerjati z dejanji državne oblasti, zaradi česar naj jih ne bi bilo mogoče presojati z vidika protiterorističnih ukrepov. Med osebami in subjekti, katerih imena so uvrščena na sporna seznama, naj bi bila tožeča stranka edina v takem položaju.
172 V zvezi s tem je treba poudariti, da načelo nevmešavanja, ki je načelo mednarodnega običajnega prava in se imenuje tudi načelo neposeganja, zagotavlja pravico vsake suverene države do izvrševanja lastnih zadev brez zunanjega vmešavanja in pomeni neizogibno posledico načela suverene enakosti držav.
173 Kot navaja Svet, je to načelo mednarodnega prava določeno v korist suverenih držav, in ne v korist skupin ali gibanj (glej sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 69 in navedena sodna praksa).
174 Ker organizacija Hamas ni niti država niti vlada države, se zanjo ne more uporabiti načelo nevmešavanja.
175 Četrti tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
Šesti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva v nacionalnih postopkih
176 Tožeča stranka trdi, da v tej zadevi v nacionalnih postopkih niso bile spoštovane njene procesne pravice, ker ni bila obveščena o ameriških odločbah in o odločbi Home Secretary, čeprav ima prostore v Dohi (Katar) in v Gazi. Ker ni bila obveščena, zaradi neobstoja obrazložitve in ker ni mogla predstaviti svojih stališč, naj ne bi mogla učinkovito vložiti morebitnih dopustnih pravnih sredstev.
177 Tožeča stranka ugotavlja, da morata biti izpodbijana akta – če vladi Združenih držav in Združenega kraljestva ne dokažeta, da sta poskusili obvestiti organizacijo Hamas, vendar njun poskus iz razlogov, ki niso odvisni od njune volje, ni uspel – razglašena za nična zaradi kršitve pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva.
178 Glede na ugotovitev iz točke 66 zgoraj je treba ta tožbeni razlog preizkusiti le v delu, v katerem se nanaša na odločbo Home Secretary.
179 Tožeča stranka pa je na obravnavi izjavila, da umika šesti tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na to odločbo.
180 O šestem tožbenem razlogu torej ni treba odločati.
Sedmi tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice
181 Tožeča stranka trdi, da predstavlja zamrznitev sredstev poseg v njeno lastninsko pravico, ki ni upravičen, ker sta izpodbijana akta iz razlogov, navedenih v prejšnjih tožbenih razlogih, nezakonita.
182 Svet ob podpori Komisije meni, da je tožbeni razlog neutemeljen.
183 Ker so bili prejšnji tožbeni razlogi zavrnjeni, je ta tožbeni razlog ostal brez pravne podlage in ga je treba zato zavrniti kot neutemeljenega.
184 Vsekakor je treba spomniti, da temeljne pravice, med drugim lastninska pravica, v pravu Unije ne uživajo absolutnega varstva. Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti pod pogojema, prvič, da so te omejitve primerno utemeljene s cilji v splošnem interesu, ki jih želi doseči Unija, in drugič, da te omejitve glede na želene cilje ne pomenijo nesorazmernega ali nedopustnega ukrepa, ki bi ogrožal bistvo teh pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 121 in navedena sodna praksa).
185 V zvezi s prvim pogojem je treba spomniti, da je ukrep zamrznitve sredstev, finančnega premoženja in drugih gospodarskih virov oseb in subjektov, ki so v skladu s pravili, določenimi v Uredbi št. 2580/2001 in v Skupnem stališču 2001/931, opredeljeni kot vpleteni v financiranje terorizma, ukrep, s katerim se želi doseči cilj v splošnem interesu, ker se umešča v okvir boja zoper teroristična dejanja, ki predstavljajo grožnjo miru in mednarodni varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 123 in navedena sodna praksa).
186 V zvezi z drugim pogojem je treba ugotoviti, da ukrepi, s katerimi se organizira zamrznitev sredstev in, posebej, obdržanje imena tožeče stranke na spornih seznamih, niso nesorazmerni, nedopustni ali taki, da bi ogrožali bistvo temeljnih pravic ali nekaterih izmed njih.
187 Tovrstni ukrepi so namreč v demokratični družbi nujni zaradi boja proti terorizmu (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 129 in navedena sodna praksa).
188 Poleg tega ukrepi, s katerimi se organizira zamrznitev sredstev, niso absolutni, temveč vključujejo možnost, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje določenih obveznosti in, drugič, da se pod posebnimi pogoji izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 127 in navedena sodna praksa).
189 Poleg tega se upravičenost obdržanja imen oseb in subjektov na seznamih o zamrznitvi sredstev periodično preverja, da bi se zagotovil izbris tistih imen, ki ne izpolnjujejo več pogojev za uvrstitev na seznam (sodba z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 129).
190 V teh okoliščinah je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Stroški
191 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
192 Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov v skladu s predlogi Sveta nosi tudi njegove stroške.
193 Poleg tega na podlagi člena 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.
194 Zato Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Organizacija Hamas nosi svoje stroške in stroške Sveta Evropske unije.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Pelikánová | Valančius | Nihoul |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. marca 2019.
Podpisi