SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)

z dne 2. junija 2016

Zadeva F‑41/10 RENV

Moises Bermejo Garde

proti

Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru (EESO)

„Javni uslužbenci – Vrnitev zadeve Sodišču za uslužbence po razveljavitvi – Člen 12a Kadrovskih predpisov – Uradnik, ki je žrtev psihičnega nasilja – Člen 22a Kadrovskih predpisov – Uradnik, ki je prijavitelj nepravilnosti – Prošnja za pomoč – Zavrnitev – Pravica do varstva – Pogoji – Zavrnitev – Posledice – Odškodninski zahtevek“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero je M. Bermejo Garde predlagal, naj se razglasi ničnost odločb, s katerimi je predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) po eni strani zavrnil prošnjo za pomoč zaradi psihičnega nasilja in predlog, naj se zadeva predloži Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF), po drugi strani pa odločil o prenehanju njegovega dotedanjega dela in odredil njegovo premestitev, ter naj mu EESO izplača odškodnino.

Odločitev: Odločba predsednika Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 24. marca 2010 o prenehanju funkcije vodje enote pravne službe M. Bermeja Garda in odločba z dne 13. aprila 2010 o njegovi premestitvi se razglasita za nični. Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru se naloži, naj M. Bermeju Gardu plača 25.000 EUR. Evropski ekonomsko-socialni odbor nosi svoje stroške in stroške M. Bermeja Garda v zadevah F‑41/10, T‑530/12 P in F‑41/10 RENV.

Povzetek

1.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Naznanitev v okviru člena 12a in v okviru člena 22a Kadrovskih predpisov – Pogoji – Pošteno ravnanje uradnika – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Upoštevanje pogojev iz navedenih določb – Upoštevanje drugih obveznosti iz Kadrovskih predpisov

(Kadrovski predpisi, členi 11, 12a in 22a)

2.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Ravnanje, katerega namen je diskreditirati zadevno osebo ali poslabšati njene delovne razmere – Zahteva po namernosti ravnanja – Nadlegovalec, ki je bil pod pritiskom člana institucije – Nevplivanje

(Kadrovski predpisi, člena 12a in 22a)

3.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Člen 12a Kadrovskih predpisov – Žrtev psihičnega nadlegovanja – Posebno varstvo

4.      Uradniki – Uradnik, ki je prijavitelj nepravilnosti – Člen 22a Kadrovskih predpisov – Naznanitev v okviru člena 22a Kadrovskih predpisov – Presoja dejstev – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati

1.      Ni sporno, da morajo biti tako v primeru uradnika, ki meni, da je žrtev nadlegovanja v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, kot v primeru uradnika, ki v skladu s členom 22a Kadrovskih predpisov obvesti nadrejene v svoji instituciji ali neposredno Evropski urad za boj proti goljufijam o nadlegovanju ali drugih dejstvih, na podlagi katerih je mogoča domneva o obstoju možne nezakonite dejavnosti, ki škodi interesom Unije, v smislu teh dveh določb, razkrita dejstva posredovana zadevni instituciji ob upoštevanju splošnih obveznosti iz členov 11 in 12 Kadrovskih predpisov.

Za uradnike, ki ukrepajo v skladu s tema členoma, velja tudi dolžnost objektivnosti in nepristranskosti, ki so jima zavezani, skupaj s spoštovanjem dostojanstva njihove funkcije, z njihovo dolžnostjo lojalnosti ter z obveznostjo spoštovanja dostojanstva zadevnih oseb in domneve nedolžnosti.

Zato uradnik, kadar sporoči informacije na podlagi členov 12a in 22a Kadrovskih predpisov, ne more obiti svojih drugih obveznosti in dolžnosti. Nasprotno, pokazati mora razsodnost, da ne bi neupravičeno škodil svojim sodelavcem in dobremu delovanju svoje službe. Sporočitev informacij, ki niso verjetne, ali popolnoma neutemeljenih dejstev bi lahko imela take škodljive učinke.

(Glej točki 55 in 56.)

2.      Teze, ki bi tako rekoč pomenila trditev, da psihičnega nadlegovanja ni bilo, če je domnevni nadlegovalec v odnosu do zadevnega uradnika pod pritiskom člana institucije in torej posrednik zadnjenavedenega, ni mogoče sprejeti.

Takšna teza bi bila namreč, prvič, v nasprotju s pojmom nadlegovanja, po katerem za obstoj psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12b(3) Kadrovskih predpisov zadostuje, da so dejanja domnevnega nadlegovalca, ker so bila storjena namerno, „objektivno“ diskreditirala žrtev teh dejanj in poslabšala njene delovne razmere.

Drugič, zgoraj navedena teza bi konec koncev dovoljevala generalnemu sekretarju institucije, torej najvišjemu upravnemu organu v njej, da sam ne spoštuje pravil Kadrovskih predpisov, ki jim je zavezan, na primer na področju nepristranskega zaposlovanja osebja ali spoštovanja dostojanstva funkcij, ki jih opravlja uradnik, ali izpolnjevanja obveznosti iz člena 22a Kadrovskih predpisov – ki v odstavku 1, zadnji pododstavek, izrecno ureja tudi primer, ko „član institucije“ obveznosti hudo krši – in to zgolj zato, ker naj bi bil pod pritiskom, ki ga je nanj neupravičeno izvajal član njegove institucije.

Tretjič, zgoraj omenjena teza bi bila v nasprotju z besedilom člena 12a(2) Kadrovskih predpisov, ki ne določa natančneje vira zadevnega psihičnega nadlegovanja, tako da se je zadevna institucija v skladu s tem členom dolžna, kadar ji je ustrezno predložena pritožba, odzvati, tudi če „je oseba, ki naj bi izvajala psihično nadlegovanje, član te institucije“, in v zvezi s tem prevzeti posebne odgovornosti, ki jih ima.

(Glej točke od 69 do 72.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točka 51.

3.      Treba je ugotoviti, da pritožba zaradi psihičnega ali spolnega nadlegovanja proti nadrejenemu v večini primerov povzroči izgubo upravnega zaupanja med zadevnima uradnikoma. Vendar pa člen 12a Kadrovskih predpisov ravno za namene učinkovitega boja proti tem pojavom nadlegovanja podeljuje uradniku, ki je njegova žrtev, „posebno varstvo“, s tem da določa, da kadar ta uradnik v skladu s tem členom in ob izpolnjevanju splošnih obveznosti iz členov 11 in 12 Kadrovskih predpisov vloži pritožbo, načeloma s strani institucije ne utrpi nobenih škodljivih posledic, zlasti kadar razmerja upravnega zaupanja med njim in domnevnim nadlegovalcem, predvsem če je ta neposredno nadrejen žrtvi, ni več.

(Glej točko 76.)

4.      Treba je ugotoviti, da člen 22a Kadrovskih predpisov ne zahteva, da uradnik, ki je prijavitelj nepravilnosti, utemelji „domnevo hude nezakonitosti ali hude kršitve“, kar bi bil sicer pravno precej zapleten postopek in zato ne bi bil dostopen vsakemu uradniku ali uslužbencu Unije. Ta člen namreč določa samo to, da vsak uradnik, ki izve za dejstva, „na podlagi katerih je mogoča domneva“ o obstoju ravnanja, „ki lahko pomeni hudo kršenje obveznosti“ iz Kadrovskih predpisov, „nemudoma“ obvesti svoje nadrejene. Nadrejenim prijavitelja nepravilnosti nato člen 22a(2) Kadrovskih predpisov nalaga obveznost, da Evropskemu uradu za boj proti goljufijam „nemudoma“ posredujejo „vse dokaze“, za katere menijo, da jih imajo v zvezi z obstojem nepravilnosti, o katerih so bili obveščeni.

Presoja uradnika o vprašanju, ali gre za na prvi pogled hude kršitve, ki resno škodijo interesom Unije, mora biti v prvi vrsti izvedena „v zvezi z opravljanjem poklicnih nalog“ navedenega uradnika.

(Glej točki 83 in 84.)