SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 10. aprila 2018(1)
Zadeva C‑122/17
David Smith
proti
Patricku Meadu,
Philipu Meadu,
FBD Insurance plc,
Ireland,
Attorney General
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska))
„Predhodno odločanje – Približevanje zakonodaj – Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Tretja direktiva 90/232/EGS – Člen 1 – Odgovornost pri telesnih poškodbah, povzročenih vsem potnikom razen vozniku – Obvezno zavarovanje – Neposredni učinek direktiv – Obveznost, da se ne uporabi nacionalna ureditev, ki je v nasprotju z direktivo – Sklicevanje države na direktivo proti posamezniku“
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Tretje direktive Sveta 90/232/EGS z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.(2)
2. Predlog je bil vložen v okviru spora med, sprva, Davidom Smithom na eni strani ter Patrickom in Philipom Meadom, družbo FBD Insurance plc (v nadaljevanju: FBD), Irsko in Attorney General (generalni državni tožilec) na drugi strani v zvezi z odškodnino za škodo, ki je D. Smithu nastala zaradi prometne nesreče, v katero je bilo vpleteno vozilo, ki ga je vozil Patrick Meade in je bilo v lasti Philipa Meada.
3. Sodišče je v sodbi z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229), odločilo, da je treba člen 1 Tretje direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne krije odgovornosti za telesne poškodbe posameznikov, ki potujejo v delu motornega vozila, ki ni bil zasnovan in izdelan s sedeži za potnike.(3) Sodišče je odločilo še, da člen 1 Tretje direktive izpolnjuje vse zahtevane pogoje za neposredni učinek in zato podeljuje pravice, na katere se lahko posamezniki sklicujejo neposredno pred nacionalnimi sodišči.(4)
4. Sodišče je zaprošeno za pojasnitev posledic svoje sodbe z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229), v naslednjih okoliščinah: čeprav je prvotno šlo za spor med D. Smithom ter P. in P. Meadom, ki so se jim kot tožene stranke pridružili družba FBD, Irska in Attorney General, si v fazi postopka, v kateri je bilo postavljeno to vprašanje za predhodno odločanje, nasproti stojita družba FBD, ki je vstopila v pravice D. Smitha, in irska država. V tem okviru ta država v obrambo navaja, da se s Tretjo direktivo lahko tej zavarovalnici naloži obveznost, da D. Smithu izplača odškodnino. Torej se postavlja splošno vprašanje, ki sicer ni novo, vendar je postavljeno v posebnem postopkovnem okviru, ali je lahko posledica neke direktive, da se posamezniku naložijo obveznosti, če država te direktive ni pravilno prenesla.
5. V teh sklepnih predlogih bom najprej predstavil razloge, iz katerih menim, da nacionalno sodišče v okviru spora med zavarovalnico, ki je vstopila v pravice oškodovanca, ki mu je dodelila odškodnino, in državo ne sme uporabiti določb nacionalnega prava, v skladu s katerimi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne krije odgovornosti za telesne poškodbe, povzročene posameznikom, ki se prevažajo v delu motornega vozila, ki ni bil zasnovan in izdelan s sedeži za potnike, in katerih neskladnost s členom 1 Tretje direktive izhaja iz sodbe z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229).
6. Nato bom pojasnil, zakaj menim, da taka neuporaba nacionalnih določb, ki so v nasprotju s členom 1 Tretje direktive, ne more povzročiti, da se obveznost izplačila odškodnine oškodovancu za škodo, ki ni krita z odobreno zavarovalno polico, naloži zavarovalnici, ki je ravnala v skladu s takimi določbami.
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
7. Z Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti(5) so bile razveljavljene Direktiva Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti,(6) Druga direktiva Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil(7) in Tretja direktiva. Vendar je treba razveljavljene direktive glede na datum dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari upoštevati.
8. Člen 3(1) Prve direktive je določal:
„Vsaka država članica […] sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.“
9. Člen 1(1) Druge direktive je določal:
„Zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.“
10. Člen 2(1), prvi pododstavek, te direktive je določal:
„Vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3(1) [Prve direktive], ki izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo:
– […]
– oseb, ki kršijo zakonske tehnične zahteve v zvezi s stanjem in varnostjo tega vozila,
za namene člena 3(1) [Prve direktive] štejejo za neveljavne […].“
11. Člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive določa:
„[Z]avarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.“
B. Irsko pravo
12. Člen 56(1) Road Traffic Act 1961 (zakon o cestnem prometu iz leta 1961) je v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon iz leta 1961), določal, da voznik avtomobila ne sme voziti vozila na mehanski pogon po javni cesti, če nima veljavne odobrene zavarovalne police, ki krije odgovornost za škodo, nastalo kateri koli osebi zaradi malomarne uporabe vozila, razen izvzetim osebam.
13. Člen 56(3) tega zakona iz leta 1961 je določal, da se uporaba vozila v nasprotju s prepovedjo iz člena 56(1) šteje za kaznivo dejanje.
14. Člen 65(1)(a) navedenega zakona je določal, da „izvzeta oseba“ v smislu člena 56(1) tega zakona pomeni:
„vsak[o] oseb[o], ki zahteva odškodnino za telesne poškodbe, ki jih je utrpela, medtem ko je bila v ali na vozilu na mehanski pogon (ali vozilu, ki ga vleče tako vozilo), na katero se nanaša upoštevni dokument, razen vozilu na mehanski pogoj, vlečenem vozilu ali vozilu, ki sestavljajo kombinacijo vozil razreda, ki ga za namene tega odstavka opredeljujejo predpisi, ki jih je sprejel minister, če navedeni predpisi ne določajo obveznega zavarovanja civilne odgovornosti za potnike za:
(i) vsak del vozila na mehanski pogon, razen velikega javnega prevoznega sredstva, razen če je bil ta del vozila zasnovan in izdelan s sedeži za potnike, ali
(ii) potnika, ki sedi v bivalni prikolici, priklopljeni na vozilo na mehanski pogon, ko tako kombinirano vozilo vozi po javni cesti.“
15. Člen 6(1)(a) Road Traffic (Compulsory Insurance) Regulations 1962 (ministrska uredba o obveznem zavarovanju v cestnem prometu iz leta 1962) je v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: ministrska uredba iz leta 1962), določal:
„Naslednja vozila so s tem členom določena za namene [člena 65(1)(a) zakona iz leta 1961]:
(a) vsa vozila, razen motornih koles, zasnovana in izdelana s sedeži za potnike“.
II. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
16. D. Smith je bil 19. junija 1999 hudo poškodovan, ko je bilo dostavno vozilo, v katerem se je prevažal kot potnik v zadnjem delu vozila, udeleženo v prometni nesreči z drugim vozilom, ki je prav tako vozilo po javni cesti v bližini kraja Tullyallen (Irska). V času nesreče je to dostavno vozilo vozil Patrick Meade, bilo pa je v lasti Philipa Meada. Navedeno dostavno vozilo ni bilo opremljeno s fiksnimi sedeži za potnike, ki se prevažajo v zadnjem delu navedenega vozila.
17. Polica avtomobilskega zavarovanja, ki jo je Philip Meade sklenil z družbo FBD, je bila v času nesreče veljavna in odobrena v skladu z upoštevno irsko zakonodajo. Ta polica je vsebovala klavzulo o izključitvi potnikov, ki se prevažajo v zadnjem delu dostavnega vozila, ki je določala, da kritje „potnikov“ vključuje le potnika, ki sedi na fiksnem sedežu v sprednjem delu vozila.
18. D. Smith je P. in P. Meada tožil zaradi malomarnosti in odgovornosti.
19. Po obvestilu o odškodninskem zahtevku, ki ga je vložil D. Smith, je družba FBD z dopisom z dne 13. avgusta 2001 zavrnila izplačilo odškodnine Philipu Meadu za poškodbe D. Smitha. Ta zavarovalnica se je sklicevala na klavzulo o izključitvi v zavarovalni polici in trdila, da ta ne krije odgovornosti za telesne poškodbe oseb, ki se prevažajo kot potniki v delu vozila, ki ni bil zasnovan in izdelan s sedeži za potnike.
20. Sodišče je 19. aprila 2007 izdalo sodbo Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229), v kateri je v zvezi z irsko ureditvijo, obravnavano v postopku v glavni stvari, v bistvu odločilo, da je treba člen 1 Tretje direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne krije odgovornosti za telesne poškodbe posameznikom, ki potujejo v delu motornega vozila, ki ni bil zasnovan in izdelan s sedeži za potnike, in da ta člen izpolnjuje vse zahtevane pogoje za neposredni učinek in zato podeljuje pravice, na katere se lahko posamezniki sklicujejo neposredno pred nacionalnimi sodišči. Sodišče je vseeno menilo, da mora nacionalno sodišče preveriti, ali se je na to določbo mogoče sklicevati zoper organ, kot je bil obravnavani organ v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba.
21. High Court (višje sodišče, Irska), ki je na prvi stopnji odločalo o sporu med D. Smithom na eni strani ter P. in P. Meadom, FBD, Irsko in Attorney General na drugi, je v sodbi z dne 5. februarja 2009 odločilo, da je člen 65(1)(a) zakona iz leta 1961 in člen 6 ministrske uredbe iz leta 1962 mogoče razlagati tako, da sta v skladu s Tretjo direktivo.
22. High Court (višje sodišče) je 10. februarja 2009 odobrilo poravnavo, ki sta jo družba FBD in D. Smith sklenila po sodbi z dne 5. februarja 2009. Družba FBD je v skladu s to poravnavo D. Smithu v imenu Philipa Meada izplačala znesek v višini 3 milijonov EUR. D. Smith je bil nato postavljen pod skrbništvo. Družba FBD je po tem izplačilu vstopila v pravice D. Smitha.
23. Postopek zoper P. in P. Meada na eni strani ter zoper Irsko in Attorney General na drugi je bil prekinjen.
24. Družba FBD je zoper sodbo High Court (višje sodišče) pri predložitvenem sodišču, to je Court of appeal (pritožbeno sodišče, Irska), vložila pritožbo, v kateri trdi, da je prvonavedeno sodišče napačno uporabilo sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 13. novembra 1990, Marleasing (C‑106/89, EU:C:1990:395), s tem, ko je nacionalno zakonodajo razlagalo na način, ki je contra legem, in da je z njegovo sodbo Tretji direktivi dan retroaktivni neposredni horizontalni učinek proti tej družbi, ker je zasebna zavarovalnica. Poleg tega je pojasnila, da če bo s pritožbo uspela, bo poskusila od države izterjati znesek, ki ga je izplačala D. Smithu.
25. Court of Appeal (pritožbeno sodišče) ugotavlja, da so bile v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari osebe, ki so se prevažale v dostavnem vozilu brez fiksnih sedežev, „izvzete osebe“ za namene uporabe člena 65(1)(a) zakona iz leta 1961, kakor je bil spremenjen, in ministrske uredbe iz leta 1962 ter da po irskem pravu ni bilo nobene pravne obveznosti, da se zavarujejo. Poleg tega to sodišče pojasnjuje, da vozniki, ki so imeli odobreno zavarovalno polico, z vožnjo vozila brez kritja za potnike, ki se prevažajo brez fiksnih sedežev, niso zagrešili kaznivega dejanja. Predložitveno sodišče nazadnje ugotavlja, da je bilo besedilo člena 65(1)(a) zakona iz leta 1961 tako, da če bi pristojni minister želel sprejeti predpise za razširitev obveznega zavarovanja na take osebe, bi s tem prekoračil svoja pooblastila.
26. Predložitveno sodišče poleg tega ugotavlja, da se v okviru pritožbe, o kateri odloča, postavlja vprašanje, kakšne posledice ima sodba z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229). V zvezi s tem poudarja, da voznik v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, ni bil zavarovan, zato je bil za obveznost kritja odgovoren Motor Insurers Bureau of Ireland (v nadaljevanju: MIBI). V okviru obravnavane zadeve pa je družba FBD zasebni subjekt, ki ga ni mogoče enačiti s pojavno obliko države. Poleg tega je drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229), lastnik vozila, to je Philip Meade, imel zavarovanje, čeprav je bila v klavzulah zavarovalne police izrecno izključena odgovornost do potnikov, kot je bil D. Smith, ki se v zadnjem delu vozila prevažajo drugače kot na fiksnih sedežih.
27. Predložitveno sodišče izhaja iz premise, da zadevne nacionalne zakonodaje ni mogoče razlagati v skladu s členom 1, prvi odstavek, Tretje direktive.
28. Court of Appeal (pritožbeno sodišče) je tako v nasprotju z mnenjem High Court (višje sodišče) sklenilo, da sta obe nacionalni določbi sami „kristalno jasni in brez vsake dvoumnosti“ in da obe določbi „izrecno izključujeta primere, kot je obravnavani primer, v katerem je potnik potoval v delu motornega vozila, ki ni bil opremljen s fiksnimi sedeži za prevoz potnikov“.(8) Ker je šlo po mnenju Court of Appeal (pritožbeno sodišče) za izbiro zakonodajne politike, se ni strinjalo z mnenjem High Court (višje sodišče) o vprašanju razlage in je trdilo, da „teh določb ni mogoče razlagati v skladu z zahtevami Tretje direktive, saj bi drugačna razlaga pomenila razlago contra legem in kršitev dejanskega besedila obeh določb“.(9)
29. Predložitveno sodišče se zato sprašuje, kaj bi moralo nacionalno sodišče storiti v zadevi, ki vključuje zasebne stranke, ko je nacionalna zakonodaja, ki se uporablja, v očitnem nasprotju z zahtevami direktive in te zakonodaje ni mogoče razlagati v skladu z navedenimi zahtevami.
30. Court of Appeal (pritožbeno sodišče) v zvezi s tem meni, da iz sodbe z dne 19. aprila 2016, DI (C‑441/14, EU:C:2016:278), izhaja, da če skladna razlaga ni mogoča, nacionalno sodišče, če je mogoče, nacionalnega prava ne sme uporabiti niti v sporu med posameznikoma.
31. Court of Appeal (pritožbeno sodišče) iz tega sklepa, da se člen 65(1)(a) zakona iz leta 1961 in člen 6 ministrske uredbe iz leta 1962 ne smeta uporabiti, ker so s tema določbama iz zavarovalnega kritja izvzeti potniki, ki se ne prevažajo na fiksnem sedežu.
32. V zvezi s tem Court of Appeal (pritožbeno sodišče) meni, da če se izraz „zasnovana in izdelana s sedeži za potnike“, naveden v členu 6 ministrske uredbe iz leta 1962, ne bi uporabil, bi bila vsa vozila, razen motornih koles, določena za namene uporabe člena 65(1)(a) zakona iz leta 1961, kar bi pomenilo zakonsko obveznost zavarovanja vseh vozil. Kar zadeva zadnjenavedeno določbo, naj bi bilo besedilo, ki se ne bi smelo uporabiti, člen 65(1)(a)(i) tega zakona.
33. Neuporaba teh besedil naj bi učinkovala za nazaj. Iz tega naj bi sledilo, da se za zavarovalno polico, obravnavano v postopku v glavni stvari, ne bi več smelo šteti, da je „odobrena polica“ v smislu člena 62(1)(a) zakona iz leta 1961. Po mnenju predložitvenega sodišča sta voznik in lastnik vozila iz postopka v glavni stvari v teh okoliščinah teoretično storila kaznivo dejanje, saj je prvi vozil to vozilo na javni cesti brez odobrene zavarovalne police, drugi pa je dovolil, da se navedeno vozilo vozi na tak način.
34. Court of Appeal (pritožbeno sodišče) vseeno meni, da če bi bila klavzula o izključitvi potnikov, ki se ne prevažajo na fiksnem sedežu, izvzeta iz zavarovalne police, obravnavane v postopku v glavni stvari, ker je nezdružljiva s pravom Unije, bi bila ta polica samodejno znova odobrena polica v smislu člena 62(1)(a) zakona iz leta 1961 in težav v zvezi s kazensko odgovornostjo P. in P. Meada ne bi bilo več.
35. Po mnenju tega sodišča se s tem nato postavlja vprašanje, ali je mogoče oziroma treba ugotovitev neuporabe tako razširiti in ali ne bi taka ugotovitev v bistvu pomenila neposrednega horizontalnega učinka Tretje direktive proti zasebni zavarovalnici FBD.
36. Predložitveno sodišče zato meni, da se v tej zadevi postavljajo težavna in doslej nerešena vprašanja glede obsega, v katerem se lahko za direktive o avtomobilskem zavarovanju šteje, da imajo neposredni učinek proti popolnoma zasebni stranki, kot je družba FBD, na podlagi nujne neuporabe upoštevnih določb člena 65(1)(a) zakona iz leta 1961 in člena 6 ministrske uredbe iz leta 1962 ob upoštevanju sodbe z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229).
37. Predložitveno sodišče poudarja, da če ne sme uporabiti klavzule o izključitvi, ki jo vsebuje zavarovalna polica, potem iz tega sledi, da bi lahko D. Smith upravičeno tožil P. in P. Meada, družba FBD pa bi tema toženima strankama morala zato plačati odškodnino. Nasprotno pa predložitveno sodišče navaja, da če mu ni treba neuporabiti klavzule o izključitvi iz zavarovalne police, bi lahko družba FBD poskušala od države izterjati 3 milijone EUR, ki jih je D. Smithu plačala s poravnavo, tako da bi sprožila ustrezen pravni postopek, ki bi lahko vključeval odškodninski zahtevek na podlagi sodne prakse Francovich in drugi.(10)
38. V teh okoliščinah je Court of Appeal (pritožbeno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Če:
(i) upoštevne določbe nacionalnega prava določajo izključitev obveznega avtomobilskega zavarovanja za osebe, za katere v vozilih na mehanski pogon niso zagotovljeni fiksni sedeži,
(ii) upoštevna zavarovalna polica določa, da je kritje omejeno na potnike, ki potujejo na fiksnih sedežih, in je bila ob nesreči ta polica dejansko odobrena v smislu nacionalnega prava,
(iii) je Sodišče v prejšnji odločbi (sodba z dne 19. aprila 2007, Farrell, C‑356/05, EU:C:2007:229) že presodilo, da so upoštevne nacionalne določbe, ki določajo tako izključitev iz kritja, v nasprotju s pravom Unije in se zato ne smejo uporabljati, in
(iv) besedilo nacionalnih določb ne omogoča razlage v skladu z zahtevami prava Unije,
ali mora nacionalno sodišče v sporu med zasebnimi subjekti in zasebno zavarovalnico v zvezi z avtomobilsko nesrečo iz leta 1999, v kateri je bil hudo poškodovan potnik, ki se ni prevažal na fiksnem sedežu, v katerem je nacionalno sodišče s soglasjem strank v postopek vključilo zasebno zavarovalnico in državo kot toženi stranki […], kadar ne uporabi upoštevnih določb nacionalnega prava, opustiti tudi uporabo klavzule o izključitvi ali drugače preprečiti zavarovalnici, da bi se opirala […] na takrat veljavno klavzulo o izključitvi v polici o avtomobilskem zavarovanju, tako da bi lahko oškodovanec na podlagi navedene police nato neposredno izterjal odškodnino od zavarovalnice? Podredno, ali bi to v bistvu pomenilo ustvarjanje neposrednega horizontalnega učinka Direktive proti zasebnemu subjektu na način, ki ga pravo Unije prepoveduje?“
III. Analiza
39. Predložitveno sodišče želi z vprašanjem za predhodno odločanje, ki ga je treba po mojem mnenju preoblikovati, da bi se prilagodilo okoliščinam in predmetu spora o glavni stvari, v bistvu najprej izvedeti, ali v okviru spora med zavarovalnico, ki je vstopila v pravice oškodovanca, ki mu je dodelila odškodnino, in državo ne sme uporabiti določb svojega nacionalnega prava, v skladu s katerimi obvezno avtomobilsko zavarovanje ne krije odgovornosti za telesne poškodbe, povzročene posameznikom, ki se prevažajo v delu motornega vozila, ki ni bil zasnovan in izdelan s sedeži za potnike, in katerih neskladnost s členom 1 Tretje direktive izhaja iz sodbe z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229).
40. Nato predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj pojasni, ali taka neuporaba določb nacionalnega prava povzroči, da je treba izključiti tudi uporabo klavzule o izključitvi iz obravnavane zavarovalne pogodbe, kar bi pomenilo, da bi obveznost izplačila odškodnine oškodovancu nosila zavarovalnica.
41. Da bi se ugotovilo, v kakšnem postopkovnem okviru se postavlja ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, je treba pojasniti, da gre v tem postopku v glavni stvari v fazi, v kateri je bil vložen ta predlog, za spor med družbo FBD in irsko državo, kot je bilo potrjeno na obravnavi. Gre torej za spor, ki je vertikalne narave.
42. S tega vidika se zato ta zadeva razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. aprila 2016, DI (C‑441/14, EU:C:2016:278), na katero se predložitveno sodišče večkrat sklicuje. Dodati moram, da je šlo v tej sodbi za sklicevanje na izključitev splošnega načela prava Unije v okviru spora med posamezniki, v obravnavani zadevi načela prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, medtem ko gre v tej zadevi za določitev učinkov direktive. Ob upoštevanju posebnosti akta sekundarnega prava Unije, kar je direktiva, ki jih je Sodišče večkrat poudarilo, vsekakor ne verjamem, da je spoznanja, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 19. aprila 2016, DI (C‑441/14, EU:C:2016:278), mogoče samodejno prenesti na zadevo, v kateri se postavlja vprašanje učinkov direktive, obravnavane ločeno.
43. V okviru vertikalnega spora, obravnavanega v postopku v glavni stvari, se v bistvu postavlja vprašanje, ali se z direktivo lahko neposredno naloži obveznost posamezniku, v obravnavani zadevi družbi FBD. To vprašanje se postavlja, ker gre pri tem za sredstvo obrambe, ki ga irska država navaja za preprečitev, da bi ji bila naložena obveznost plačila odškodnine D. Smithu.
44. Vendar je bilo na obravnavi potrjeno, da v okviru postopka med družbo FBD in irsko državo, ki poteka pred Court of Appeal (pritožbeno sodišče), ni bila vložena nobena tožba za ugotovitev odgovornosti te države zaradi kršitve prava Unije na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 19. novembra 1991, Francovich in drugi (C‑6/90 in C‑9/90, EU:C:1991:428). To potrjujejo navedbe predložitvenega sodišča, v skladu s katerimi je med obravnavo pred tem sodiščem odvetnik družbe FBD jasno navedel, da bo njegova stranka, če bo uspela s to pritožbo, poskušala z ustreznimi pravnimi mehanizmi, ki bi lahko vključevali odškodninski zahtevek na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Francovich in drugi,(11) izterjati denar, ki ga je izplačala D. Smithu.(12)
45. Iz tega sklepam, da bo od odgovora na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, odvisno, ali bo družba FBD pozneje morebiti vložila tožbo, da bi od države izterjala enak znesek, kot ga je ta zavarovalnica izplačala D. Smithu.
46. V tej sodni strategiji tako poskušajo stranke iz postopka v glavni stvari predhodno ugotoviti – in to se kaže v vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je Sodišču postavilo predložitveno sodišče – katere obveznosti so s pravom Unije naložene družbi FBD in irski državi v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari.
47. Jasno je, da če bi Sodišče odgovorilo tako, da čeprav je irska država nepravilno prenesla člen 1 Tretje direktive, se obveznost izplačila odškodnine D. Smithu naloži družbi FBD, bi se ta zavarovalnica lahko nagibala k temu, da ne bi nadaljevala sodnega postopka za izterjavo zneska, izplačanega D. Smithu, od te države, tako da bi ali uveljavljala odgovornost navedene države v okviru odškodninskega zahtevka na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Francovich in drugi,(13) ali eventualno uporabila druge postopkovne mehanizme, ki jih omogoča irsko pravo.
48. V okviru tožbe pred Court of Appeal (pritožbeno sodišče) je družba FBD vstopila v pravice oškodovanca, to je D. Smitha.(14) Bistvo tega dela postopka je ugotoviti, komu od zavarovalnice in države je na podlagi prava Unije naložena obveznost, da oškodovancu izplača odškodnino. Subjekt, ki mora plačati to odškodninsko terjatev, se določi s preverjanjem utemeljenosti razlogovanja High Court (višje sodišče), in sicer da je člen 65(1)(a) zakona iz leta 1961 in člen 6 ministrske uredbe iz leta 1962 mogoče razlagati v skladu s Tretjo direktivo in da iz tega sledi, da je treba klavzulo o izključitvi, ki jo vsebuje zadevna zavarovalna pogodba, razglasiti za nično.
49. Kot sem že navedel zgoraj, predložitveno sodišče dvomi o tej premisi. Zato zdaj razpravo predstavlja z vidika neposrednega učinka Tretje direktive.
50. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča mora vsako nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svojih pristojnosti, v celoti uporabiti pravo Unije in zavarovati pravice, ki jih to pravo podeljuje posameznikom, pri čemer ne uporabi morebitnih nasprotujočih določb nacionalnega prava.(15)
51. Naj spomnim, da v skladu s členom 3(1) Prve direktive „[v]saka država članica […] sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem“. Poleg tega člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive določa, da „zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila“.
52. Sodišče je v sodbi z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229), odločilo, da je treba člen 1 Tretje direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne krije odgovornosti za telesne poškodbe posameznikov, ki potujejo v delu motornega vozila, ki ni bil zasnovan in izdelan s sedeži za potnike.(16)
53. Sodišče je odločilo še, da člen 1 Tretje direktive izpolnjuje vse zahtevane pogoje za neposredni učinek in zato podeljuje pravice, na katere se lahko posamezniki sklicujejo neposredno pred nacionalnimi sodišči.(17)
54. V zvezi s tem je opozorilo na svojo ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero ima določba direktive neposreden učinek, če se z vidika vsebine izkaže za nepogojno in dovolj natančno.(18)
55. Sodišče je ugotovilo, da so ta merila s členom 1 Tretje direktive izpolnjena, saj ta člen dopušča opredelitev obveznosti tako države članice kot upravičencev, vsebina teh določb pa je nepogojna in natančna.(19) Zato se je po mnenju Sodišča mogoče sklicevati na člen 1 Tretje direktive, da bi se zavrnila uporaba določb nacionalnega prava, ki izključujejo upravičenost do zagotovitve obveznega zavarovanja osebe, ki potujejo v katerem koli delu vozila, v katerem sedeži za potnike niso niti zasnovani niti izdelani.(20)
56. Kar zadeva vprašanje, ali se je mogoče na to določbo sklicevati proti jamstvenemu organu iz člena 1(4) Druge direktive, je bil odgovor nakazan v sodbi z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229), in nato dopolnjen v sodbi z dne 10. oktobra 2017, Farrell (C‑413/15, EU:C:2017:745).
57. Sodišče je v zadnjenavedeni sodbi odločilo, da se je zoper organ zasebnega prava, ki mu je država članica zaupala nalogo v javnem interesu, kakršna je ta, ki je neločljivo povezana z obveznostjo, ki je državam članicam naložena v členu 1(4) Druge direktive, in ki ima za to na podlagi zakona posebne pristojnosti, kakršna je pristojnost zavarovalnicam, ki opravljajo dejavnost avtomobilskega zavarovanja na ozemlju zadevne države članice, naložiti, naj se vanj včlanijo in ga financirajo, mogoče sklicevati na določbe direktive, ki lahko imajo neposredni učinek.(21)
58. V nasprotju z zadevama, v katerih sta bili izdani zgoraj navedeni sodbi Farrell,(22) v spor o glavni stvari ni vključen irski jamstveni organ, in sicer MIBI. Zdi se, da je razlog za to odsotnost to, da je v nasprotju z lastnikom vozila, v katerem je sedela Elaine Farrell, lastnik vozila (Philip Meade), v katerem se je peljal D. Smith, sklenil polico avtomobilskega zavarovanja.
59. Kot sem navedel zgoraj, gre v postopku v glavni stvari v fazi, v kateri je bil vložen ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, za spor med družbo FBD in irsko državo.
60. Potem ko je priznan neposredni učinek člena 1 Tretje direktive, zato ni nobenega dvoma o možnosti, ki jo ima družba FBD, da se sklicuje na to določbo proti irski državi, da bi se zavrnila uporaba nacionalnih določb, ki so v nasprotju s Tretjo direktivo. Kar je mogoče proti pojavni obliki države, kot je MIBI, mora biti a fortiori mogoče proti državi kot javni oblasti. Preprečiti je treba, da bi država imela koristi od kršitve prava Unije.(23)
61. Iz navedenega izhaja, da se v okviru spora, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, družba FBD utemeljeno sklicuje na člen 1 Tretje direktive, da bi zavrnila uporabo člena 65(1)(a) zakona iz leta 1961 in člena 6 ministrske uredbe iz leta 1962.
62. Čeprav v irskem sistemu podredno posredovanje jamstvenega organa ni določeno, kadar ima lastnik vozila sklenjeno zavarovalno polico in ta ne krije posebnega tveganja,(24) ki bi ga sicer morala kriti, če bi država pravilno prenesla člen 1 Tretje direktive, mora ta država prevzeti finančno odgovornost za posledice.
63. V nasprotju s tem, česar priznanje želi doseči irska vlada, neuporaba nacionalnih določb, ki niso v skladu s členom 1 Tretje direktive, ne more samodejno povzročiti, da se obveznost izplačila odškodnine D. Smithu naloži zavarovalnici. Ugotavljam, da klavzula o izključitvi, ki jo vsebuje zadevna zavarovalna pogodba, pomeni izvajanje pravil, ki jih je nacionalni zakonodajalec določil za pripravo odobrene zavarovalne police. V okviru spora o glavni stvari se irska država ne more sklicevati na člen 1 Tretje direktive, da bi zavrnila uporabo te pogodbene klavzule in iz tega izpeljala obveznost za zavarovalnico, da prevzame obveznost izplača odškodnine D. Smithu.
64. Dopustitev takega prenosa odgovornosti za posledice nepravilnega prenosa direktive bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se z aktom sekundarne zakonodaje Unije, kot je direktiva, glede na njegovo naravo in značilnosti ne morejo neposredno naložiti obveznosti posameznikom.
65. V zvezi s tem je treba spomniti, da zavezujoča narava direktive, na kateri temelji možnost sklicevanja nanjo pred nacionalnim sodiščem, v skladu s členom 288, tretji odstavek, PDEU obstaja le glede „vsake države članice, na katero je naslovljena“.(25) V skladu z ustaljeno sodno prakso iz tega sledi, da direktiva sama po sebi za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se torej nanjo kot tako pred nacionalnim sodiščem proti taki osebi ni mogoče sklicevati.(26) Sodišče meni, da če bi se možnost sklicevanja na neprenesene direktive razširila na področje odnosov med posamezniki, bi se s tem Evropski uniji priznala pristojnost, da posameznikom predpisuje obveznosti s takojšnjim učinkom, to pristojnost pa ima samo tam, kjer je pristojna za sprejemanje uredb.(27) Iz te sodne prakse izhaja, da se, tudi če posameznik spada na osebno področje uporabe direktive, na njene določbe kot take pred nacionalnimi sodišči proti njemu ni mogoče sklicevati.(28) Zato določbam direktive ni mogoče priznati vertikalnega neposrednega učinka navzdol, ker se država v razmerju do posameznikov ne more sklicevati na lastno neizpolnitev obveznosti.(29)
66. Poleg tega v nasprotju s tem, kar je irska vlada trdila v okviru tega postopka predhodnega odločanja, obveznost družbe FBD, da izplača odškodnino D. Smithu, ne more izhajati iz tega, da se po analogiji uporabi usmeritev sodne prakse, ki izhaja iz sodb z dne 30. aprila 1996, CIA Security International (C‑194/94, EU:C:1996:172), in z dne 26. septembra 2000, Unilever (C‑443/98, EU:C:2000:496), ki sta se nanašali na razlago Direktive Sveta 83/189/EGS z dne 28. marca 1983 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov.(30) Kot je Sodišče navedlo v točki 51 zadnjenavedene sodbe, posebnost te usmeritve sodne prakse temelji na ugotovitvi, da „Direktiva 83/189 nikakor ne opredeljuje vsebine pravnega pravila, na podlagi katerega mora nacionalno sodišče odločiti o sporu, ki mu je predložen. Ne ustvarja ne pravic ne obveznosti za posameznike.“
67. Poleg tega sodbe z dne 28. marca 1996, Ruiz Bernáldez (C‑129/94, EU:C:1996:143), po mojem mnenju ni mogoče razumeti tako, da državi omogoča sklicevanje na člen 1 Tretje direktive proti družbi FBD, da bi ta družba nosila obveznost izplačila odškodnine, saj Sodišče vprašanja sklicevanja na direktivo proti posamezniku kot takega v tej sodbi ni obravnavalo.
68. Nazadnje moram poudariti, da bi naložitev obveznosti družbi FBD, da izplača odškodnino D. Smithu, v okoliščinah, kot so obravnavane v postopku v glavni stvari, pripeljala do nepravičnega rezultata, ki bi bil v nasprotju z načelom pravne varnosti. Kot pravilno ugotavlja predložitveno sodišče, je namreč jasno, da je zasebna stranka, kot je družba FBD, očitno ravnala na podlagi izpodbijanih nacionalnih določb, ki določajo izključitev zavarovanja, in to zato, da bi izdala odobreno zavarovalno polico. Družba FBD ni imela pogodbene svobode in izdaja te police ni bila rezultat samostojnega ravnanja zavarovalnice, temveč rezultat ravnanja, ki ga je narekovala nacionalna zakonodaja.
69. Poleg tega, kot pravilno ugotavlja predložitveno sodišče, „ni dvoma, da je strošek zavarovalne police, ki jo je sestavila družba FBD, v obravnavani zadevi kazal na to, kar je upravičeno razumela kot meje svojih zavarovalnih tveganj, ki niso bila razširjena na potnike, ki potujejo v dostavnem vozilu brez fiksnih sedežev“.(31) Priznavanje vertikalnega neposrednega učinka navzdol členu 1 Tretje direktive bi pripeljalo do tega, da bi zavarovalnica prevzela breme plačila, ki ni bilo določeno v pogodbi.
70. V teh okoliščinah ne morem sprejeti, da učinek izključitve neskladnih določb nacionalnega prava, ki ga ima člen 1 Tretje direktive v sporu med družbo FBD in irsko državo, povzroči, da se obveznost iz tega člena, in sicer izplačilo odškodnine „za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila“, retroaktivno naloži neposredno tej zavarovalnici.
71. Tudi če obveznost zavarovalnice ne bi izhajala iz člena 1 Tretje direktive, temveč bi izhajala iz določb nacionalnega prava, očiščenih elementov, ki so v nasprotju s tem členom, to ne spremeni mojega stališča, ki temelji na pravilu, da država ne more tako ali drugače imeti nobene koristi od nepravilnega prenosa direktive, tako da zavarovalnicam naloži obveznost kritja tveganj, ki jih je država sama izrecno izvzela iz obveznosti kritja.
72. V zvezi s tem naj spomnim, da iz člena 3(1) Prve direktive in člena 1, prvi odstavek, Tretje direktive res izhaja, da mora vsaka država članica sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil za telesne poškodbe, ki jih utrpijo potniki v vozilu, kot je D. Smith, krita z zavarovanjem. Če država članica ni sprejela takih ukrepov in je celo, kot v obravnavani zadevi, sprejela ukrepe, ki v zavarovalnih pogodbah izključujejo odškodnino za to vrsto škode, mora po mojem mnenju prevzeti finančne posledice tega.
73. Skratka, zavarovalnica ni kršila niti pravila iz člena 1, prvi odstavek, Tretje direktive niti določb nacionalnega prava, s katerimi je bil ta člen prenesen. Država je tista, ki je kršila navedeni člen s tem, da ga je nepravilno prenesla. Od tega nepravilnega prenosa ne more imeti koristi.
74. V skladu s sámo logiko sodne prakse, v kateri je bil določen neposredni učinek direktiv, je, da lahko zasebna stranka, kot je družba FBD, ki je, naj spomnim, vstopila v pravice oškodovanca, v okviru spora med njo in državo od države zahteva, da spoštuje svoje obveznosti. V zvezi s tem naj spomnim, da teorija neposrednega učinka temelji na trditvi, ki se nanaša na „skrb zainteresiranih posameznikov za varovanje svojih pravic“.(32)
75. Ob koncu svojega razmisleka lahko položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari, povzamem tako: s tem, da je družba FBD sprejela poravnavo z D. Smithom po sodbi High Court (višje sodišče) z dne 5. februarja 2009, da bi mu izplačala odškodnino, je v resnici izpolnila obveznost, ki je naložena irski državi. Taka obveznost ne bi smela biti pravno prenesena na družbo FBD, saj bi to pomenilo, da ima člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive neposreden učinek proti tej zavarovalnici s tem, da ji nalaga, naj nosi tveganje, ki ni bilo upoštevano v izračunu zavarovalne premije.
76. Položaj iz postopka v glavni stvari je tako mogoče enačiti z neupravičeno pridobitvijo irske države in bi ga bilo torej treba popraviti, da bi se zagotovila njegova skladnost s členom 3(1) Prve direktive in členom 1, prvi odstavek, Tretje direktive.
77. Iz navedenega izhaja, da nacionalno sodišče v okviru spora med zavarovalnico, ki je vstopila v pravice oškodovanca, ki mu je dodelila odškodnino, in državo ne sme uporabiti določb svojega nacionalnega prava, v skladu s katerimi obvezno avtomobilsko zavarovanje ne krije odgovornosti za telesne poškodbe, povzročene posameznikom, ki se prevažajo v delu motornega vozila, ki ni bil zasnovan in izdelan s sedeži za potnike, in katerih neskladnost s členom 1 Tretje direktive izhaja iz sodbe z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229).
78. Taka neuporaba nacionalnih določb, ki so v nasprotju s členom 1 Tretje direktive, ne more povzročiti, da se obveznost izplačila odškodnine oškodovancu za škodo, ki ni krita z odobreno zavarovalno polico, naloži zavarovalnici, ki je ravnala v skladu s takimi določbami.
IV. Predlog
79. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska), odgovori:
1. Nacionalno sodišče v okviru spora med zavarovalnico, ki je vstopila v pravice oškodovanca, ki mu je dodelila odškodnino, in državo ne sme uporabiti določb svojega nacionalnega prava, v skladu s katerimi obvezno avtomobilske zavarovanje ne krije odgovornosti za telesne poškodbe, povzročene posameznikom, ki se prevažajo v delu motornega vozila, ki ni bil zasnovan in izdelan s sedeži za potnike, in katerih neskladnost s členom 1 Tretje direktive Sveta 90/232/EGS z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil izhaja iz sodbe z dne 19. aprila 2007, Farrell (C‑356/05, EU:C:2007:229).
2. Taka neuporaba nacionalnih določb, ki so v nasprotju s členom 1 Tretje direktive 90/232, ne more povzročiti, da se obveznost izplačila odškodnine oškodovancu za škodo, ki ni krita z odobreno zavarovalno polico, naloži zavarovalnici, ki je ravnala v skladu s takimi določbami.