SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 18. junija 2015(1)
Zadeva C‑33/14 P
Mory SA, v stečaju,
Mory Team, v stečaju,
Superga Invest
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Državna pomoč – Ničnostna tožba – Nezakonita in nezdružljiva pomoč – Obveznost zagotovitve vračila – Gospodarska kontinuiteta – Sklep „sui generis“ – Dopustnost – Pravni interes – Tožba pred nacionalnimi sodišči – Procesno upravičenje“
1. Družbe Mory SA, Mory Team in Superga Invest (v nadaljevanju: skupaj: pritožnice) s to pritožbo predlagajo razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije Mory in drugi/Komisija(2) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je navedeno sodišče kot nedopustno zaradi neobstoja pravnega interesa zavrglo njihovo tožbo za razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije z dne 4. aprila 2012, ki se nanaša na prevzem sredstev skupine Sernam v okviru postopka njene prisilne poravnave(3) (v nadaljevanju: sporni sklep).
2. Obravnavana zadeva se uvršča v okvir prizadevanja za prestrukturiranje skupine Sernam – ta je delovala na trgu hitrega prevoza paketov in palet – glede katerega je Komisija izdala več odločb oziroma sklepov v zvezi z državnimi pomočmi, dodeljenimi tej skupini. Sporni sklep je četrti in zadnji izmed teh aktov. V navedenem sklepu, ki ga je Komisija opredelila kot sklep „sui generis“, je ta institucija na prošnjo francoske vlade ugotovila neobstoj gospodarske kontinuitete med skupino Sernam in prevzemnikoma njenih sredstev ter je to vlado obvestila, da izterjave nezakonitih in nezdružljivih pomoči, ki so bile dodeljene skupini Sernam, ni treba razširiti na ta prevzemnika. Pritožnice, ki se predstavljajo kot družbe, ki so neposredno konkurirale tej skupini, so ta sklep izpodbijale pred Splošnim sodiščem. Vendar so se medtem v zvezi s temi družbami – enako kot v zvezi s skupino Sernam – začeli postopki zaradi insolventnosti, zaradi česar se je pojavilo vprašanje pravnega interesa zadevnih družb za vlaganje tožb pri Splošnem sodišču.
3. Skratka, v tej zadevi se postavlja več pomembnih vprašanj, ki se nanašajo po eni strani na pravni interes, zlasti na razmerja med tem interesom in procesnim upravičenjem, in na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj takega interesa zaradi tožb, vloženih pri nacionalnih sodiščih, ter po drugi strani na pogoje dopustnosti izpodbijanja sklepov, ki jih sprejme Komisija glede gospodarske kontinuitete med upravičencem do pomoči in prevzemnikom nekaterih njegovih sredstev.
I – Dejansko stanje
4. Komisija je z odločbo, sprejeto 23. maja 2001(4) (v nadaljevanju: odločba Sernam 1), pod nekaterimi pogoji odobrila pomoč za prestrukturiranje skupine Sernam v skupnem znesku 503 milijonov EUR.
5. Komisija je v drugi odločbi, sprejeti leta 2004(5) (v nadaljevanju: odločba Sernam 2), ugotovila, da nekateri izmed pogojev, določenih z odločbo Sernam 1, niso bili upoštevani in da je bila zato odobrena pomoč zlorabljena. V tem okviru je po eni strani odločila, da je s pridržkom upoštevanja novih pogojev pomoč v višini 503 milijonov EUR, odobrena z odločbo Sernam 1, združljiva z notranjim trgom, po drugi strani pa je ugotovila obstoj dodatne pomoči v višini 41 milijonov EUR, ki ni bila združljiva z notranjim trgom in ki so jo morali francoski organi torej izterjati.
6. Na podlagi pritožb, ki sta ju vložili konkurentki, med katerima je bila družba iz skupine Mory in ki sta trdili, da je bila odločba Sernam 2 nepravilno uporabljena, je Komisija z dopisom z dne 16. julija 2008(6) Francosko republiko obvestila, da se je odločila začeti postopek na podlagi člena 108(2) PDEU v zvezi s tem, kako ta država uporablja odločbo Sernam 2.
7. Tribunal de commerce de Bobigny je 27. junija 2011 v zvezi z družbama Mory SA in Mory Team (v nadaljevanju: družbi Mory) začelo postopek prisilne poravnave. Januarja in februarja 2012 se je postopek prisilne poravnave začel tudi v zvezi z družbami iz skupine Sernam.
8. Komisija je 9. marca 2012 sprejela tretji akt(7) (v nadaljevanju: sklep Sernam 3). V tem sklepu je ugotovila, da je bila državna pomoč v višini 503 milijonov EUR, odobrena z odločbo Sernam 2, zlorabljena ter da je imela skupina Sernam koristi od te državne pomoči, državne pomoči v višini 41 milijonov EUR in drugih državnih pomoči, ki so nezdružljive s skupnim trgom. V skladu s členom 2 izreka tega sklepa je morala Francoska republika vse te pomoči izterjati od skupine Sernam.
9. Istega dne sta bili upravitelju prisilne poravnave skupine Sernam predloženi dve prevzemni ponudbi, prva s strani družbe Geodis Calberson (v nadaljevanju: Calberson), hčerinske družbe skupine Geodis, ki deluje v sektorju paketne pošte, druga pa s strani skupine BMV. Prevzemna ponudba družbe Calberson je bila pogojena s tem, da „s prevzetimi sredstvi ali zaradi prevzema ni mogoče prenesti ali prevzemniku naložiti nobenega bremena vračila celote ali dela nezakonitih pomoči, izplačanih skupini Sernam“. Ponudba, ki jo je predložila skupina BMV, ni vsebovala takega pogoja, vendar je bila predstavljena kot neločljiva od ponudbe, ki jo je predložila družba Calberson, in bi postala nična, če bi bila ponudba zadnjenavedene družbe zavrnjena.
10. Francoski organi so 23. marca 2012 Komisijo zaprosili, naj potrdi, da obveznost vračila državnih pomoči, naložena skupini Sernam s sklepom Sernam 3, ne bo razširjena na skupini Geodis in BMV, če bi ti prevzeli del sredstev skupine Sernam v okviru njene prisilne poravnave.
11. Komisija je 4. aprila 2012 sprejela sporni sklep. Opredelila ga je kot sklep sui generis na podlagi pristojnosti, ki je Komisiji podeljena za nadzor nad državnimi pomočmi in jo določa člen 108 PDEU, ter na podlagi obveznosti lojalnega sodelovanja z državami članicami, ki jo določa člen 4(3) PEU(8). Pojasnila je, da se ta sklep nanaša samo na predmet prejete priglasitve, in ne na smotrnost oziroma nesmotrnost naložbe, povezane s prevzemom nekaterih sredstev skupine Sernam, ter da navedeni sklep ne vpliva na presojo te naložbe z vidika člena 107 PDEU(9). Po analizi različnih dejavnikov je Komisija ugotovila, da med skupino Sernam ter prevzemnikoma dela njenih sredstev, to je skupinama Geodis in BMV, ni gospodarske kontinuitete. Tako je Francosko republiko obvestila, da izterjave državnih pomoči, ki so bile v sklepu Sernam 3 razglašene za nezakonite in nezdružljive ter ki jih je prejela skupina Sernam, glede na navedeno analizo in ob upoštevanju zavez te države ni treba razširiti na skupini Geodis in BMV(10).
12. Tribunal de commerce de Nanterre je 13. aprila 2012 sprejelo prevzemni ponudbi, ki sta ju predložili družba Calberson in skupina BMV, ter odredilo, da se s 7. majem 2012 nekatera sredstva skupine Sernam prenesejo nanju.
13. Tribunal de commerce de Bobigny je 10. julija 2012 v zvezi z družbama Mory začelo stečajni postopek.
II – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep
14. Pritožnice so 17. decembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.
15. Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo kot nedopustno zaradi neobstoja pravnega interesa pritožnic.
16. Potem ko je navedlo, da mora v skladu s sodno prakso tožeča stranka predložiti dokaz o svojem pravnem interesu, je presodilo, da z nobeno izmed štirih trditev pritožnic ni mogoče dokazati obstoja njihovega pravnega interesa.(11) Prvič, Splošno sodišče je zavrnilo trditev pritožnic, da je njihov pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa utemeljen, ker je bila ena od njih zadevna stranka v upravnem postopku, ki je pripeljal do sprejetja sklepa Sernam 3, in ker je bila osebno udeležena v navedenem postopku(12). Drugič, Splošno sodišče je zavrnilo trditev, da je pravni interes pritožnic utemeljen glede na tožbi, ki so ju vložile pri francoskih sodiščih, eno zaradi zagotovitve vračila državnih pomoči, dodeljenih skupini Sernam, in drugo za povrnitev škode(13). Tretjič, Splošno sodišče je zavrnilo trditev, da je pravni interes pritožnic utemeljen z okoliščino, da družba Superga Invest kot glavni delničar družbe Mory neposredno trpi posledice motenj konkurence, s katerimi se srečuje zadnjenavedena družba(14). Nazadnje in četrtič, Splošno sodišče je zavrnilo trditev, da je Komisija s spornim sklepom implicitno zavrnila možnost začetka formalnega postopka preiskave, s čimer je pritožnicam odvzela procesno pravico do predložitve pripomb(15).
17. Splošno sodišče je zato ugotovilo, da je treba, ker pritožnice niso utemeljile svojega pravnega interesa za izpodbijanje spornega sklepa, njihovo tožbo razglasiti za nedopustno.
III – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
18. Pritožnice s pritožbo Sodišču predlagajo, naj:
– razveljavi izpodbijani sklep;
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to meritorno odloči o njej, in
– pridrži odločitev o stroških.
19. Komisija predlaga, naj se pritožba zavrne in naj se pritožnicam naloži plačilo stroškov.
20. Družba Calberson SAS je 19. maja 2014 v sodnem tajništvu Sodišča na podlagi člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 27. februarja 2015 ta predlog zavrnil.
IV – Analiza
21. Pritožnice v utemeljitev pritožbe navajajo dva pritožbena razloga: s prvim trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri preizkusu njihovega pravnega interesa za razglasitev ničnosti spornega sklepa, z drugim pa, da je kršilo člen 263, četrti odstavek, PDEU, ker ni ugotovilo, da se ta sklep neposredno in posamično nanaša nanje.
A – Uvodne ugotovitve: razmerja med procesnim upravičenjem in pravnim interesom
22. Pred preučitvijo pritožbenih razlogov, ki ju navajajo pritožnice, je treba analizirati trditve, ki so jih podale predhodno ter v skladu s katerimi pojem pravni interes ni ločen od pojma neposredno in posamično nanašanje (to je procesno upravičenje), saj se ta pojma celo popolnoma prekrivata. Po mnenju pritožnic je Splošno sodišče, ker je menilo, da sta ta pojma ločena, kršilo člen 263, četrti odstavek, PDEU. Dokaz, da se akt neposredno in posamično nanaša na neko osebo, naj bi namreč sam po sebi zadoščal za ugotovitev dopustnosti njene tožbe.
23. Teh trditev ni mogoče sprejeti. Gre za trditve, ki so v očitnem nasprotju tako s ciljem teh pojmov kot z ustaljeno sodno prakso, iz katere jasno izhaja, da sta procesno upravičenje in pravni interes ločena pogoja dopustnosti, ki ju sodišča Unije presojajo vsakega zase(16).
24. Tako je procesno upravičenje pogoj dopustnosti, ki omogoča, da se med vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami opredelijo tiste, ki lahko vložijo ničnostno tožbo zoper akt Unije. Možnost izpodbijanja akta Unije pred sodiščem namreč ni na voljo vsakomur brez razlikovanja. Na voljo je izključno tistim, ki lahko trdijo, da so v posebnem položaju glede na akt Unije, katerega zakonitost želijo izpodbijati. Zaradi tega posebnega položaja lahko skušajo pri sodišču Unije doseči učinkovito sodno varstvo v razmerju do tega akta.
25. V členu 263, četrti odstavek, PDEU je natančno navedeno, pod katerimi pogoji je za fizično ali pravno osebo dopustno vložiti ničnostno tožbo zoper akt Unije. Tako so v skladu s to določbo v posebnem položaju, ki jim daje pravico do vložitve take tožbe: prvič, osebe, fizične ali pravne, na katere je naslovljen zadevni akt; drugič, osebe, na katere se ta neposredno in posamično nanaša; tretjič, osebe, na katere se neposredno nanaša predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov(17).
26. Nasprotno pa je pravni interes, čeprav gre prav tako za pogoj dopustnosti, ki se nanaša na tožečo stranko, povezan z drugačno zahtevo.
27. Namreč, v nasprotju s tem, kar zatrjujejo pritožnice, tudi če ima oseba, ki pred sodišči Unije izpodbija zakonitost akta Unije, procesno upravičenje, to ni nujno dovolj za zagotovitev dopustnosti njene tožbe. Da bi lahko tožeča stranka pri sodiščih Unije vložila ničnostno tožbo, je potrebno tudi, da ima pravni interes, in sicer interes za to, da se izpodbijani akt razglasi za ničen.
28. V skladu s sodno prakso je tak interes pogojen s tem, da ima lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist.(18) Iz tega sledi, da je za to, da bi bilo mogoče njeno tožbo šteti za dopustno, potrebno ne le, da je tožeča stranka v posebnem položaju glede na akt, katerega zakonitost želi izpodbijati, ampak tudi, da ima razglasitev ničnosti tega akta pozitivne učinke na njen pravni položaj. Ni nujno, da je interes, ki ga mora imeti tožeča stranka, izražen v ekonomskem interesu ali koristi. Lahko je odvisen tudi od zahteve ali potrebe po pravnem varstvu(19). Ta zahteva ali potreba utemeljuje možnost predložitve zadeve sodišču Unije. Če tožeča stranka ne more imeti nobene koristi od morebitne ugoditve njeni tožbi, predložitev zadeve sodišču ne more biti utemeljena. Torej je to, da mora vsakdo, ki sproži postopek pred sodiščem, ne glede na izbrano pravno sredstvo, imeti pravni interes, potrebno za to, da bi se zagotovilo učinkovito izvajanje sodne oblasti,(20) ker se s tem prepreči, da bi se sodišču Unije predložila povsem teoretična vprašanja, katerih rešitev ne more imeti pravnih posledic ali ne more prinesti koristi vlagatelju pravnega sredstva.
29. Pravni interes, ki je v sodni praksi opredeljen kot bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči,(21) mora ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna,(22) ter mora biti na ta dan obstoječ in dejanski(23). Iz tega sledi, da ga ni mogoče presojati glede na prihodnji in hipotetičen dogodek(24). Poleg tega mora pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi(25). Nazadnje, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 27 izpodbijanega sklepa, mora tožeča stranka predložiti dokaz o svojem pravnem interesu.
30. Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da sta v pravu Unije procesno upravičenje in pravni interes – v nasprotju s tem, kar zatrjujejo pritožnice – ločena pogoja dopustnosti(26). To ugotovitev sicer potrjuje okoliščina, da je sodišče Unije v nekaterih zadevah priznalo obstoj procesnega upravičenja tožeče stranke, vendar zavrnilo obstoj pravnega interesa(27).
B – Prvi pritožbeni razlog: napake pri preizkusu pravnega interesa pritožnic
31. Pritožnice s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitajo, da je storilo napake, ker ni ugotovilo, da imajo pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na štiri dele, ki se nanašajo vsak na eno izmed štirih trditev, navedenih v točki 16 zgoraj, ki so jih pritožnice podale pred Splošnim sodiščem v utemeljitev obstoja svojega pravnega interesa in ki jih je navedeno sodišče zavrnilo v izpodbijanem sklepu.
32. Če pritožnice v okviru prvega in četrtega dela združujejo trditve glede procesnega upravičenja in pravnega interesa ter je tretji del podreden glede na preostale dele, pa se trditve pritožnic v okviru drugega dela, ki se nanaša na morebitno utemeljitev pravnega interesa s tožbama, ki so ju vložile pri nacionalnih sodiščih, navezujejo izključno na njihov pravni interes. Zato se mi zdi primerno najprej preučiti drugi del prvega pritožbenega razloga.
1. Drugi del prvega pritožbenega razloga: pravni interes in postopka, sprožena pred nacionalnimi sodišči
33. Pritožnice se v drugem delu prvega pritožbenega razloga sklicujejo na točke od 36 do 51 izpodbijanega sklepa ter trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in storilo napake pri presoji, ko je menilo, da s tožbama, ki so ju pritožnice vložile pri francoskih sodiščih, ni mogoče utemeljiti njihovega pravnega interesa. Prvo od teh tožb so pritožnice vložile 25. aprila 2007 pri Tribunal administratif de Paris, njen namen pa je francosko državo prisiliti v izterjavo pomoči, dodeljenih skupini Sernam. Druga tožba je bila vložena 7. maja 2013 – to je po vložitvi ničnostne tožbe pri Splošnem sodišču zoper sporni sklep – pri Tribunal de commerce de Paris, z njo pa se želi doseči, da skupini Sernam in Geodis povrneta škodo, ki naj bi jo ti skupini povzročili pritožnicam zaradi konkurenčnih prednosti, ki sta jih bili deležni zaradi dodelitve nezakonitih pomoči. Očitke pritožnic v zvezi z vsakim izmed teh dveh postopkov je treba preučiti ločeno.
a) Tožba za zagotovitev vračila državnih pomoči, vložena pri Tribunal administratif de Paris
i) Izpodbijani sklep
34. Pritožnice izpodbijajo točke od 39 do 41 izpodbijanega sklepa, v katerih je Splošno sodišče izključilo možnost, da bi njihov pravni interes temeljil na tožbi, ki so jo leta 2007 vložile pri Tribunal administratif de Paris, da bi francosko državo prisilile v izterjavo državnih pomoči, dodeljenih skupini Sernam. V utemeljitev te ugotovitve je Splošno sodišče navedlo, prvič, da namen te tožbe ni povrnitev nastale škode, temveč izterjava pomoči, dodeljenih skupini Sernam, in drugič, da pritožnice več let niso storile ničesar, da bi dosegle povrnitev domnevne škode, ki naj bi bila posledica izkrivljanja konkurence, povzročenega z navedenimi pomočmi.
ii) Trditve strank
35. Pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče storilo napako, ko je zavrnilo možnost, da bi njihov pravni interes temeljil na tožbi za zagotovitev vračila državnih pomoči, ki so jo vložile pri Tribunal administratif de Paris. V nasprotju z namigovanji Splošnega sodišča naj ne bi iz nobenega besedila izhajalo, da je lahko pravni interes za izpodbijanje akta Unije utemeljen samo z vložitvijo odškodninske tožbe pri nacionalnih sodiščih. Tak interes naj bi bilo vsekakor mogoče utemeljiti z drugimi postopki, ki se veljavno začnejo pri nacionalnem sodišču, na primer s tožbo, ki so jo vložile pri Tribunal administratif de Paris. Namen te tožbe naj bi bil doseči, da francoska država izterja nezdružljive pomoči od vseh zaporednih upravičencev do teh pomoči, vključno s skupino Geodis. Poleg tega naj bi pritožnice v tej tožbi izrecno izpostavile skupino Geodis, kar naj bi bilo razvidno iz nekaterih dokumentov, predloženih Sodišču. Odločitev Tribunal administratif de Paris o tej tožbi za zagotovitev vračila naj bi bila odvisna od morebitne razglasitve ničnosti spornega sklepa, ker naj bi taka razglasitev ničnosti pritožnicam omogočila, da svoj zahtevek za zagotovitev vračila državnih pomoči razširijo na skupino Geodis. V teh okoliščinah bi Splošno sodišče moralo priznati, da bi imela morebitna razglasitev ničnosti spornega sklepa pravne posledice za tožbo za zagotovitev vračila in da bi pritožnicam tako prinesla korist, kar naj bi utemeljevalo njihov pravni interes. Pritožnice tudi trdijo, da bi odločitev Tribunal administratif de Paris, s katero bi se francoski državi naložila izterjava nezakonitih pomoči od skupine Geodis, povečala možnosti za uspeh odškodninske tožbe, vložene pri Tribunal de commerce de Paris.
36. Komisija nasprotno opozarja, da družbi Mory še obstajata samo zaradi potreb v zvezi z njunim stečajem. Zato naj bi bilo izključeno, da bi lahko imeli pravni interes za ponovno vzpostavitev svojega konkurenčnega položaja na podlagi vračila nezakonitih in nezdružljivih pomoči, dodeljenih skupini Sernam. Pritožnice naj bi se poleg tega v tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču, ko so skušale utemeljiti svoj pravni interes, sklicevale le na možnost vložitve odškodninske tožbe. Poleg tega naj bi bila trditev, ki se nanaša na razširitev zahtevka za zagotovitev vračila pomoči na skupino Geodis, nedopustna, saj naj bi se ta razširitev izvedla po izdaji izpodbijanega sklepa in se naj tako ne bi mogla upoštevati pri presoji njegove zakonitosti. Ta trditev naj tudi ne bi bila navedena v začetni vlogi pri Splošnem sodišču, ker takrat skupina Geodis še ni prevzela sredstev skupine Sernam. Razširitev tožbe na skupino Geodis naj torej nikakor ne bi bila samodejna. Podredno Komisija trdi, da nikakor ni ugotovljeno, da ima navedena trditev kakršno koli podlago ali kakršno koli možnost uspeha v nacionalnem pravu.
37. Poleg tega se po mnenju Komisije zdi, da se Tribunal administratif de Paris nagiba k sprejetju sklepa o ustavitvi postopka. Ko namreč Komisija sprejme odločitev, s katero zadevne pomoči razglasi za nezdružljive in odredi njihovo izterjavo, tako kot v obravnavanem primeru, naj bi postopek, ki je bil predhodno sprožen pred nacionalnim sodiščem, postal brezpredmeten. Nazadnje, trditev, da bi odločitev Tribunal administratif de Paris, ki bi bila naklonjena pritožnicam, povečala možnosti za uspeh njihove odškodninske tožbe, naj bi bila nova in torej nedopustna, v vsakem primeru pa neutemeljena.
iii) Analiza
38. Uvodoma je treba poudariti, da pregled začetne vloge in stališč glede ugovora nedopustnosti, ki so jih pritožnice predložile Splošnemu sodišču, nedvomno kaže, da so se večkrat sklicevale na tožbo za zagotovitev vračila, ki so jo vložile pri Tribunal administratif de Paris, in da so se opirale na to tožbo, da bi utemeljile svoj pravni interes. Iz tega sledi, da trditev v zvezi s to tožbo kot taka ne pomeni novega elementa v okviru pritožbe in jo je zato treba šteti za dopustno.
39. Ob tem se zaradi argumenta, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v točki 40 izpodbijanega sklepa za zavrnitev obstoja pravnega interesa pritožnic, ki bi temeljil na tožbi za zagotovitev vračila, vloženi pri Tribunal administratif de Paris – in sicer da namen te tožbe ni povrnitev morebitne škode, ki bi jim nastala – ter zaradi s tem povezanih trditev pritožnic postavlja splošno vprašanje, s katero vrsto tožbe, ki jo tožeča stranka vloži pri nacionalnem sodišču, je mogoče utemeljiti pravni interes pred sodišči Unije. Ali se lahko tak interes utemelji samo z odškodninsko tožbo, kot izhaja iz sklepanja Splošnega sodišča, ali pa, kot trdijo pritožnice, z vsako tožbo, katere namen je odpraviti motnjo konkurence, povzročeno z nezdružljivimi pomočmi?
40. Odgovor na to vprašanje je po mojem mnenju mogoče najti v opredelitvi pravnega interesa, kot je bila oblikovana s sodno prakso(28), v skladu s katero je pravni interes pogojen s tem, da lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta tožeči stranki prinese korist. Z vidika te opredelitve je treba šteti, da je lahko pravni interes pred sodiščem Unije utemeljen z vsako tožbo, ki jo tožeča stranka vloži pri nacionalnem sodišču in v okviru katere lahko morebitna razglasitev ničnosti akta, izpodbijanega pred sodiščem Unije, tej tožeči stranki prinese korist, zlasti v povezavi s to tožbo. To razlago pravnega interesa potrjuje okoliščina, da je Sodišče priznalo obstoj pravnega interesa zaradi tožb, ki niso bile odškodninske(29).
41. Iz tega po mojem mnenju sledi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točki 40 izpodbijanega sklepa menilo, da s tožbo, ki so jo pritožnice vložile pri Tribunal administratif de Paris, ni mogoče utemeljiti njihovega pravnega interesa pred Splošnim sodiščem zgolj zato, ker namen navedene tožbe ni povrnitev morebitne škode, ki bi jim nastala. Splošno sodišče bi namreč moralo preveriti, ali bi lahko pritožnice v okviru svoje tožbe, vložene pri navedenem nacionalnem sodišču, imele korist od razglasitve ničnosti spornega sklepa.
42. Postavlja se torej vprašanje, ali bi lahko pritožnice zaradi razglasitve ničnosti spornega sklepa dejansko imele korist v okviru svoje tožbe pri Tribunal administratif de Paris.
43. V zvezi s tem je treba najprej zavrniti trditev Komisije, da je ta tožba po sprejetju sklepa Sernam 3 postala brezpredmetna. Čeprav bi se namreč glede na dopis, ki ga je Tribunal administratif de Paris poslalo pritožnicam in so ga te predložile Sodišču, lahko zdelo, da je navedeno nacionalno sodišče podvomilo o tem, da bodo pritožnice želele nadaljevati tožbo,(30) pa je treba ugotoviti, da trditve Komisije ne podpira noben element iz spisa in da nikakor ni naloga sodišč Unije, da se v okviru pritožbe opredelijo do vprašanja, ali je tožba, vložena pri nacionalnem sodišču, postala brezpredmetna.
44. Pritožnice v bistvu trdijo, da bi lahko imele v povezavi s tožbo, ki so jo vložile pri Tribunal administratif de Paris, dvojno korist, ki bi utemeljevala njihov pravni interes. Po eni strani naj bi jim razglasitev ničnosti spornega sklepa omogočila, da v okviru te tožbe zahtevek za zagotovitev vračila državnih pomoči razširijo na skupino Geodis. Po drugi strani naj bi se ob ugodni odločitvi Tribunal administratif de Paris povečale možnosti za uspeh njihove odškodninske tožbe, vložene pri Tribunal de commerce de Paris.
45. Na prvem mestu, kar zadeva morebitno razširitev kroga oseb, od katerih bi morala država izterjati nezdružljive pomoči, na skupino Geodis, Komisija trdi, da je ta trditev nedopustna, ker ni bila navedena v začetni vlogi ter ker je razširitev zahtevka za zagotovitev vračila državnih pomoči na skupino Geodis nastopila po izdaji izpodbijanega sklepa in je zato ni bilo mogoče upoštevati pri presoji njegove zakonitosti. Nesporno naj bi bilo, da v trenutku, ko je Splošno sodišče izdalo izpodbijani sklep, ni bilo nobene tožbe, ki bi jo pritožnice pri Tribunal administratif de Paris veljavno vložile zoper skupino Geodis.
46. Vendar je treba v zvezi s tem ugotoviti, da so pritožnice – kot sem omenil že v točki 38 zgoraj – v tožbi na prvi stopnji in stališčih glede ugovora nedopustnosti, podanega pred Splošnim sodiščem, dejansko navedle, da so pri Tribunal administratif de Paris vložile tožbo za zagotovitev vračila državnih pomoči. V tem okviru so navedle, prvič, da je namen te tožbe prisiliti francosko ministrstvo za gospodarstvo v izterjavo nezakonitih pomoči od vsakega morebitnega upravičenca in prejemnika teh pomoči, kar Komisija priznava, ter drugič, da obstaja neposredna zveza med to tožbo in postopkom pred Splošnim sodiščem, ker bi morala skupina Geodis, če bi se štelo, da je imela korist od prenosa nezakonitih pomoči, ki so bile pred tem dodeljene skupini Sernam, te pomoči vrniti državi.
47. V teh okoliščinah Komisija ne more zatrjevati, da je zadevna trditev nova in zato nedopustna. Drugo vprašanje, ki se ga bom takoj lotil, je, ali okoliščina, da v trenutku, ko je Splošno sodišče izdalo izpodbijani sklep, tožba za zagotovitev vračila še ni bila razširjena na skupino Geodis, vpliva na obstoječo in dejansko naravo morebitnega pravnega interesa pritožnic.
48. Po priznanju dopustnosti te trditve je treba preveriti njeno utemeljenost. V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da je, kot sem navedel v točki 11 zgoraj, Komisija s spornim sklepom ugotovila, da med skupino Sernam na eni strani ter skupinama Geodis in BMV na drugi strani ni gospodarske kontinuitete ter da iz tega razloga francoskim organom izterjave državnih pomoči, dodeljenih skupini Sernam, ni treba razširiti na skupini Geodis in BMV. Ker pa se tožba, o kateri odloča Tribunal administratif de Paris, nanaša na vračilo teh istih pomoči s strani vsakega upravičenca, menim, da je težko zanikati obstoj neposredne zveze med spornim sklepom in zadevnim nacionalnim postopkom. Ker je bila s spornim sklepom izključena obveznost zagotovitve vračila zadevnih pomoči glede skupin Geodis in BMV, lahko namreč navedeni sklep vpliva na postopek, ki poteka pred Tribunal administratif de Paris, saj to ne bo moglo eventualno odrediti vračila državnih pomoči s strani teh oseb. Iz tega sledi, da bi načeloma razglasitev ničnosti spornega sklepa, ker bi bila z njim odpravljena ovira za morebitno razširitev kroga oseb, od katerih je mogoče izterjati pomoči, pritožnicam prinesla korist v povezavi s tožbo, o kateri odloča navedeno nacionalno sodišče. Vendar menim, da je treba v zvezi s tem upoštevati tri preudarke.
49. Prvič, obstoj resnične koristi za pritožnice v povezavi s tožbo, o kateri odloča Tribunal administratif de Paris, v primeru razglasitve ničnosti spornega sklepa – to je koristi, ki bi utemeljevala pravni interes – je odvisen od učinka, ki ga ima navedeni sklep na nacionalni postopek. Povedano drugače, preveriti je treba, ali je sporni sklep za nacionalno sodišče zavezujoč.
50. V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v skladu s členom 288, četrti odstavek, PDEU sklepi v celoti zavezujoči za tiste, na katere so naslovljeni. Zato mora država članica, ki je naslovnica sklepa Komisije o zagotovitvi vračila pomoči, ki so nezakonite in nezdružljive z notranjim trgom, na podlagi tega člena sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zagotovi izvršitev navedenega sklepa. Ta zavezujoča narava velja za vse organe države naslovnice, vključno z njenimi sodišči.(31)
51. V obravnavanem primeru ima sporni sklep obliko sklepa v smislu člena 288, četrti odstavek, PDEU, ki je naslovljen na Francosko republiko. Glede na sodno prakso, navedeno v prejšnji točki, njegova vsebina velja za državo članico, na katero je naslovljen, vključno s sodišči te države članice. Iz tega po mojem mnenju sledi, da je tak sklep zavezujoč za Tribunal administratif de Paris in da mu to, razen v primeru razglasitve ničnosti, ne bo moglo nasprotovati z naložitvijo, naj se državne pomoči, dodeljene skupini Sernam, izterjajo od skupin Geodis in BMV(32).
52. Drugič, preveriti je treba, ali okoliščina, da v trenutku, ko je Splošno sodišče izdalo izpodbijani sklep, tožba za zagotovitev vračila še ni bila razširjena na skupino Geodis, preprečuje priznanje obstoječega in dejanskega pravnega interesa pritožnicam. V zvezi s tem drži – kot je razvidno iz dokumentov, vloženih v spis – da je dejanska razširitev tožbe za zagotovitev vračila na skupino Geodis nastopila po izdaji izpodbijanega sklepa. Vendar je treba ugotoviti, da je bila navedena tožba ob začetku postopka pred Splošnim sodiščem že vložena in da ob sprejetju izpodbijanega sklepa še ni bila rešena. Ta tožba se je nanašala na vse morebitne upravičence in prejemnike zadevnih državnih pomoči, torej tudi na skupino Geodis, za primer, da bi bila ta skupina v nasprotju s tem, kar je bilo ugotovljeno v spornem sklepu, opredeljena kot zaporedna upravičenka do teh pomoči. Poleg tega so pritožnice v stališčih glede ugovora nedopustnosti, podanega pred Splošnim sodiščem, poudarile svoj interes za razširitev zagotovitve vračila državnih pomoči na skupino Geodis ter neposredno zvezo med spornim sklepom in izidom postopka, ki poteka pred nacionalnim sodiščem. V teh okoliščinah menim, da razširitve tožbe za zagotovitev vračila na skupino Geodis ni mogoče šteti za popolnoma hipotetičen dogodek, s katerim ni mogoče utemeljiti obstoječega in dejanskega pravnega interesa pred Splošnim sodiščem.
53. Tretjič, preučiti je treba trditev Komisije, da družbi Mory, ker sta v stečaju in torej nista več dejavni na trgu, nimata interesa za ponovno vzpostavitev svojega konkurenčnega položaja na podlagi vračila državnih pomoči in tako nimata pravnega interesa za izpodbijanje spornega sklepa.
54. Vendar Komisija s to trditvijo po mojem mnenju zamenjuje pravni interes v postopku pred nacionalnim sodiščem s pravnim interesom, ki je potreben pred sodišči Unije. Kot sem večkrat opozoril, je namreč v skladu s sodno prakso sodišč Unije pravni interes pogojen s tem, da lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta tožeči stranki prinese koristi. Navedel pa sem, da bi bila z morebitno razglasitvijo ničnosti spornega sklepa odpravljena ovira, ki preprečuje razširitev tožbe za zagotovitev vračila, o kateri odloča nacionalno sodišče, na morebitne druge upravičence do državnih pomoči, ki so bile razglašene za nezdružljive. To je korist za pritožnice, s katero je utemeljen njihov pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa.
55. Izterjava državnih pomoči pa se zahteva pred Tribunal administratif de Paris, in ne pred sodišči Unije. Trditev, da pritožnice nimajo več interesa za izterjavo navedenih državnih pomoči, bi bila enakovredna izjavi, da nimajo več interesa za nadaljevanje nacionalnega postopka, to je izjavi, za kakršno sodišče Unije ni pristojno. Iz tega sledi, da je v nasprotju s tem, kar je Komisija trdila na obravnavi, ona sama tista, ki bi lahko s svojo trditvijo v postopek pred sodišči Unije vnesla pogoj dopustnosti tožbe, vložene pri nacionalnem sodišču. Zato je treba to trditev zavrniti.
56. Na drugem mestu, kar zadeva trditev pritožnic, da je njihov pravni interes utemeljen s tem, da bi se ob ugodni odločitvi Tribunal administratif de Paris povečale možnosti za uspeh njihove odškodninske tožbe, vložene pri Tribunal de commerce de Paris, opozarjam, da neodvisno od vprašanja dopustnosti te trditve pritožnice ne pojasnjujejo, kakšna naj bi bila zveza med tožbama, s katero bi bilo utemeljeno domnevno povečanje možnosti za uspeh odškodninske tožbe. V teh okoliščinah te trditve ni mogoče sprejeti.
57. Če je treba to trditev razumeti tako, da če bi moralo Tribunal administratif de Paris priznati obveznost zagotovitve vračila pomoči glede skupine Geodis kot upravičenke do teh pomoči, bi bilo morda lahko ugotovljeno, da je ta skupina odgovorna za škodo, nastalo družbama Mory, se zadevna trditev pridružuje trditvam v zvezi z odškodninsko tožbo in bo preučena v delu, ki se navezuje na to.
58. Iz vsega navedenega izhaja, da je Splošno sodišče, ker ni ugotovilo, da bi lahko pritožnice v okviru svoje tožbe, vložene pri Tribunal administratif de Paris, imele korist od razglasitve ničnosti spornega sklepa, po mojem mnenju napačno uporabilo pravo. Zato predlagam, naj se izpodbijani sklep razveljavi.
b) Odškodninska tožba, vložena pri Tribunal de commerce de Paris
i) Izpodbijani sklep
59. Pritožnice nato izpodbijajo točke od 42 do 50 izpodbijanega sklepa, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da niso dokazale, da bi razglasitev ničnosti spornega sklepa olajšala odškodninsko tožbo, ki so jo vložile pri Tribunal de commerce de Paris in s katero želijo doseči, da se skupinama Sernam in Geodis solidarno naloži povrnitev škode, ki naj bi jo ti skupini povzročili pritožnicam s prejemom nezakonitih državnih pomoči. V zvezi s tem je Splošno sodišče po eni strani ugotovilo, da razglasitev ničnosti spornega sklepa pritožnicam ne bi prinesla nobene koristi v delu, v katerem se tožba nanaša na skupino Sernam, ker je bilo že v odločbi Sernam 2 navedeno, da so pomoči, ki jih je prejela skupina Sernam, nezakonite in nezdružljive. Tako naj bi lahko pritožnice zahtevale plačilo odškodnine od sprejetja te odločbe.
60. Po drugi strani je Splošno sodišče, kar zadeva skupino Geodis, menilo, da ker je ta prevzela dejavnosti skupine Sernam po datumu sprejetja spornega sklepa, ne more biti odgovorna za slab finančni položaj pritožnic. Te naj tudi ne bi dokazale, da bi se lahko skupina Geodis po nacionalnem pravu štela za odgovorno za škodo, ki jo je domnevno povzročila skupina Sernam, zgolj zato, ker je prvonavedena skupina prevzela nekatera sredstva zadnjenavedene skupine. Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da ker sta družbi Mory od začetka stečaja prenehali opravljati gospodarsko dejavnost, ne moreta utrpeti nobene poznejše škode, ki bi bila povzročena s prevzemom sredstev skupine Sernam s strani skupine Geodis.
ii) Trditve strank
61. Pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno menilo, da njihov pravni interes ne more biti utemeljen z odškodninsko tožbo, vloženo pri Tribunal de commerce de Paris. Najprej, ta tožba naj ne bi bila prepozna. Možnost za njeno vložitev naj bi se namreč pojavila šele s sprejetjem sklepa Sernam 3, s katerim so bile pomoči razglašene za nezdružljive, saj naj bi bili odločbi Sernam 1 in Sernam 2 odločbi o pogojni odobritvi. Dalje, na podlagi dejstva, da odškodninska tožba še ni bila vložena, ko je bila pri Splošnem sodišču vložena ničnostna tožba, naj ne bi bilo mogoče ugotoviti neobstoja pravnega interesa. Po eni strani je bila namreč odškodninska tožba izrecno napovedana v tožbi pred Splošnim sodiščem, po drugi strani pa je bila vložena pred sprejetjem izpodbijanega sklepa. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi moglo – za namene ugotavljanja obstoja pravnega interesa pred njim – s svojo presojo utemeljenosti odškodninske tožbe zoper skupino Geodis nadomestiti presoje nacionalnega sodišča in šteti, da je ta tožba obsojena na neuspeh. Tožba zoper skupino Geodis naj bi bila vsekakor upravičena, ker je bila po eni strani ta skupina odgovorna za neuporabo odločbe Sernam 1 in ker bi se po drugi strani morala šteti za dejansko upravičenko do nezdružljivih pomoči in iz tega naslova za nosilko obveznosti poprave škodljivih posledic za družbi Mory, solidarno z zaporednimi upravičenci do navedenih pomoči in njihovim dajalcem. Nazadnje, če bi bil sporni sklep razglašen za ničen, naj bi lahko pritožnice zoper skupino Geodis uveljavljale teorijo neupravičene obogatitve. Kar zadeva trditev, ki se navede v utemeljitev splošnejšega razloga, ki je že bil naveden pred Splošnim sodiščem, naj bi bila taka trditev dopustna v okviru pritožbe.
62. Po mnenju Komisije se za utemeljitev pravnega interesa ni dovolj sklicevati na katero koli prihodnjo ali sedanjo odškodninsko tožbo, vloženo pri nacionalnem sodišču, ne da bi se upoštevala možnost uspeha z njo. V skladu s sodno prakso naj bi morala tožeča stranka dokazati dejanski in jasen interes za predlagano razglasitev ničnosti v okviru tožbe (tudi morebitne) zaradi ugotovitve odgovornosti pred nacionalnimi sodišči, ki pa naj ne bi bila zgolj hipotetična. V drugih primerih naj bi se pravica tožeče stranke, če so izpolnjeni pogoji za to, izvrševala z ugovorom nezakonitosti pred nacionalnimi sodišči, s čimer naj bi se onemogočala predložitev odvečnih sporov sodiščem Unije. V obravnavanem primeru pa naj bi bil na prvi stopnji dejanski interes za predlagano razglasitev ničnosti očitno nedokazan. Pritožnice naj bi svojo tožbo zaradi ugotovitve odgovornosti vložile zgolj v odgovor na ugovor nedopustnosti Komisije, in to več kot eno leto po sprejetju sklepa Sernam 3. Trditev, da bi se lahko skupina Geodis štela za odgovorno za neuporabo odločbe Sernam 1, naj bi bila nova in nedopustna v okviru pritožbe. Poleg tega naj bi bila očitno neutemeljena, saj naj bi bila z navedeno odločbo naložena obveznost ne skupini Geodis, ampak francoski državi. Nazadnje, trditev, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, naj bi bila prav tako očitno nedopustna, saj naj bi bila prvič navedena v okviru pritožbe. Vsekakor naj ne bi bil v podporo tej teoriji podan noben tehten argument.
iii) Analiza
63. Da bi lahko imela tožeča stranka obstoječ in dejanski pravni interes pred sodiščem Unije, ki bi temeljil na tožbi, zlasti odškodninski, vloženi pri nacionalnem sodišču, ali je potrebno, da je to tožbo že vložila v trenutku vložitve tožbe pri sodišču Unije? Ali mora ta tožeča stranka dokazati – in če da, kakšen je dokazni standard – da lahko uspe s tožbo, ki jo je vložila pri nacionalnem sodišču? In v kolikšnem obsegu mora sodišče Unije presojati – ali celo lahko presoja – možnosti za uspeh tožbe, vložene pri nacionalnem sodišču, da bi ugotovilo, ali je z njo mogoče utemeljiti obstoječ in dejanski pravni interes pred njim?
64. Taka so nekatera izmed vprašanj, ki jih v tem delu pritožbe postavljajo pritožnice.
65. Za odgovor na ta vprašanja je treba po mojem mnenju na eni strani spomniti, da je bil pravni interes v sodni praksi opredeljen kot obstoječ in dejanski interes, ki ga ni mogoče presojati glede na prihodnji in hipotetičen dogodek(33). Na drugi strani se mi zdi koristno analizirati sodno prakso in zlasti zadeve, v katerih je bil pravni interes pred sodiščem Unije preizkušen z vidika povezav med ničnostno tožbo in neko drugo tožbo. Taka analiza namreč zagotovi koristne napotke.
– Analiza sodne prakse: pravni interes in tožbe
66. Z analizo upoštevne sodne prakse je mogoče opredeliti tri vrste zadev.
67. Prvi sklop zadev se nanaša na primere, v katerih je bil obstoj pravnega interesa preučen v povezavi z vložitvijo odškodninske tožbe zoper Unijo pri sodiščih Unije. Pri tej vrsti zadev ima v skladu z ustaljeno sodno prakso tožeča stranka interes predlagati razglasitev ničnosti akta, ki jo neposredno zadeva, da bi dosegla, da sodišče Unije ugotovi nezakonitost, storjeno v zvezi z njo, tako da je taka ugotovitev lahko podlaga za morebitno odškodninsko tožbo za ustrezno povrnitev škode, ki jo je povzročil izpodbijani akt(34). V tem okviru je Sodišče natančneje navedlo, da je nadaljnji obstoj (in s tem a fortiori obstoj na splošno) pravnega interesa tožeče stranke treba presojati in concreto, pri tem pa upoštevati zlasti posledice domnevne nezakonitosti in naravo domnevno povzročene škode(35).
68. Tako je treba ugotoviti, da v skladu s sodno prakso v tem prvem sklopu zadev že morebitnost vložitve odškodninske tožbe zadošča za utemeljitev obstoječega in dejanskega pravnega interesa. Nasprotno pa za to nikakor ni nujno, da je bila odškodninska tožba že vložena v trenutku vložitve ničnostne tožbe.
69. V zvezi s tem je treba poudariti še, prvič, da je v tem primeru ugotovitev nezakonitosti v ravnanju Unije nujna predpostavka za odškodninsko tožbo zoper Unijo, in drugič, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 29 in 65 zgoraj, vložitev take odškodninske tožbe nikakor ne sme biti zgolj hipotetična. Tako je Splošno sodišče v zadevi Socratec/Komisija(36) na podlagi več elementov ugotovilo, da je odškodninska tožba zoper Unijo, na katero se je v navedeni zadevi tožeča stranka sklicevala za utemeljitev svojega pravnega interesa, zgolj hipotetična. Zato je Splošno sodišče ugotovilo neobstoj pravnega interesa tožeče stranke in posledično nedopustnost njene tožbe(37).
70. Drugi sklop zadev, ki jih je vse obravnavalo Splošno sodišče in med katerimi sta zadevi Sniace/Komisija(38) ter Salvat père & fils in drugi/Komisija(39), na kateri se Komisija sklicuje v svojih pisanjih, se nanaša na drugačen položaj.(40) V teh zadevah so namreč tožeče stranke zatrjevale, da je njihov pravni interes utemeljen z nevarnostjo, da bi lahko tretje osebe proti njim vložile tožbe pri nacionalnih sodiščih. Splošno sodišče je sprejelo pristop, v skladu s katerim je o obstoju pravnega interesa mogoče sklepati bodisi iz obstoja resnične nevarnosti, da bi se z vložitvijo tožb vplivalo na pravni položaj tožečih strank, bodisi iz tega, da dejansko obstaja nevarnost vložitve tožb(41).
71. Medtem ko je Splošno sodišče v zadevah Sniace/Komisija ter Salvat père & fils in drugi/Komisija, ki ju navaja Komisija, ugotovilo neobstoj resnične nevarnosti, pa je v zadevi TV2/Danmark in drugi/Komisija ugotovilo obstoj take nevarnosti. Ta ugotovitev Splošnega sodišča je izhajala zlasti iz upoštevanja dejstva, da je bila, potem ko je bila pri njem vložena ničnostna tožba, zoper tožečo stranko dejansko vložena odškodninska tožba s strani tretje osebe, s katero je ta želela doseči povrnitev domnevne škode, povzročene z uporabo zadevne nezakonite državne pomoči. Kot je menilo Splošno sodišče, se je z vložitvijo odškodninske tožbe uresničila resnična nevarnost vložitve take tožbe.(42)
72. Ugotoviti je torej treba, da v tem drugem sklopu zadev, prav tako kot v prvem, v skladu s sodno prakso to, da na dan vložitve ničnostne tožbe pri sodišču Unije obstaja nevarnost vložitve tožb, ki bi lahko vplivale na pravni položaj tožeče stranke v povezavi z izpodbijanim aktom – če je ta nevarnost resnična – zadošča za utemeljitev pravnega interesa, ne da bi bilo potrebno, da so zadnjenavedene tožbe že vložene.
73. V tretjem sklopu zadev je sodišče Unije pravni interes tožeče stranke preučilo z vidika morebitnih tožb, ki bi jih lahko ta sama vložila pri nacionalnih sodiščih. Tako je Sodišče v zadevi Lech‑Stahlwerke/Komisija(43) priznalo obstoj pravnega interesa pritožnice, utemeljenega s tožbo, ki bi jo ta morebiti lahko vložila pri nacionalnem sodišču(44). Nasprotno pa je Splošno sodišče v sklepu First Data in drugi/Komisija(45), ki se je nanašal na člen 101 PDEU, zavrnilo obstoj pravnega interesa tožečih strank, pri čemer je menilo, da razglasitev ničnosti sporne odločbe ni nujna, da bi lahko na njej temeljila njihova morebitna odškodninska tožba zoper družbo, v korist katere je bila sprejeta odločba o negativnem izvidu(46).
74. Iz pravkar opravljene analize sodne prakse je po mojem mnenju mogoče izpeljati nekatera spoznanja glede možnosti sklicevanja na druge tožbe za utemeljitev obstoja pravnega interesa v okviru ničnostne tožbe pred sodiščem Unije.
75. Prvič, da bi bil lahko pravni interes tožeče stranke utemeljen s tožbo, zlasti odškodninsko, ni absolutno nujno, da je bila ta tožba že vložena v trenutku vložitve ničnostne tožbe pri sodišču Unije. Vendar je nujno, da v tem trenutku vložitev take odškodninske tožbe ni zgolj hipotetična, temveč da obstaja resnična verjetnost vložitve take tožbe. Okoliščina, da se ta tožba vloži med postopkom, se je štela za uresničitev take resnične verjetnosti.
76. Drugič, obstajati mora neposredna zveza med morebitno razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta Unije in tožbo (zlasti odškodninsko), na katero se tožeča stranka sklicuje v utemeljitev obstoja pravnega interesa za razglasitev ničnosti tega akta. Ta neposredna zveza predpostavlja, da razglasitev ničnosti izpodbijanega akta nujno vpliva na pravni položaj tožeče stranke v okviru tožbe, na katero se sklicuje. Kot sem navedel v točki 29 zgoraj, mora tožeča stranka dokazati obstoj te neposredne zveze med morebitno razglasitvijo ničnosti akta Unije in vplivom na njen pravni položaj.
77. Tretjič, ugotoviti je treba, da se sodišče Unije v nobeni izmed preučenih zadev ni lotilo analize (in še manj podrobne analize) možnosti za uspeh tožbe, uveljavljane za priznanje pravnega interesa, in to neodvisno od okoliščine, ali se ta tožba (morebiti) vloži pri samem sodišču Unije ali pri nacionalnem sodišču. Sodišča Unije v nobeni od teh zadev niso zavrnila obstoja pravnega interesa na podlagi vsebinske analize možnosti za uspeh uveljavljane tožbe.
78. Vprašanje stopnje verjetnosti uspeha tožbe, vložene pri nacionalnem sodišču, ki bi jo morala tožeča stranka dokazati za utemeljitev svojega pravnega interesa, in povezano vprašanje presoje, ki bi jo moralo v zvezi s tem opraviti sodišče Unije, sta kočljivi. Predpostavljata namreč uravnoteženje različnih zahtev: na eni strani zahteve, da se sodišču Unije ne predložijo povsem teoretična vprašanja, katerih rešitev ne more imeti pravnih posledic, in na drugi strani zahteve po spoštovanju področij pristojnosti, ki pripadajo sodišču Unije oziroma nacionalnim sodiščem.
79. V tem pogledu, čeprav mora sodišče Unije res preveriti, da je tožeča stranka dokazala obstoj dejanskega interesa za predlagano razglasitev ničnosti v okviru tožbe, tudi morebitne, pred nacionalnimi sodišči, pa mu ni treba – in tudi ne more – nadomestiti nacionalnega sodišča pri odločanju o utemeljenosti te tožbe, kot je Komisija pravilno sama poudarila.
80. V teh okoliščinah glede na analizo sodne prakse, opravljeno v točkah od 67 do 73 zgoraj, menim, da če je tožeča stranka dokazala nehipotetičnost tožbe, na katero se sklicuje v utemeljitev svojega pravnega interesa, ter obstoj neposredne zveze med morebitno razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta Unije in vplivom na njen pravni položaj v okviru navedene tožbe, bi moralo to zadoščati za dokaz njenega pravnega interesa, razen v primerih, ko bi bila ta tožba umetna ali fiktivna ali očitno nestvarna. Presoja možnosti za uspeh tožbe, vložene pri nacionalnem sodišču, tudi če ni podrobna, namreč nujno zajema vsebinsko preučitev te tožbe na podlagi nacionalnega prava. Taka analiza pa po mojem mnenju ni naloga sodišča Unije.
81. V zvezi s tem je treba še navesti, da drži – kot trdi Komisija – da morebitno zavrženje ničnostne tožbe zaradi neobstoja pravnega interesa ne vpliva na njeno možnost, da prereka veljavnost akta Unije, ki je predmet navedene tožbe, v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, če se pozneje pokaže, da bi lahko nacionalno sodišče zakonitost tega akta štelo za odločilno za rešitev tožbe, vložene pri njem. Poleg tega je bila ta okoliščina omenjena v sodni praksi(47). Vendar ta možnost ne spremeni dejstva, da mora tožeča stranka, ki ima obstoječ in dejanski pravni interes, kot je opredeljen v sodni praksi(48), ter procesno upravičenje, imeti možnost izpodbijati akt pred sodišči Unije.
– Uporaba v obravnavanem primeru
82. Z vidika teh načel je torej treba preučiti očitke, ki jih pritožnice navajajo zoper izpodbijani sklep. Tako je treba preveriti, ali – kot je menilo Splošno sodišče – razglasitev ničnosti spornega sklepa pritožnicam ne bi prinesla nobene koristi v okviru odškodninske tožbe, vložene pri Tribunal de commerce de Paris, in ali zato niso imele pravnega interesa za izpodbijanje spornega sklepa.
83. V zvezi s tem je treba najprej zavrniti trditev Komisije (ki je navedena v točki 41 izpodbijanega sklepa), da je taka tožba prepozna. Čeprav namreč odškodninska tožba zoper skupini Sernam in Geodis, kot sem navedel zgoraj, še ni bila vložena ob vložitvi ničnostne tožbe pri Splošnem sodišču, ta okoliščina v skladu s sodno prakso ni odločilna. V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da so pritožnice v začetni vlogi dejansko omenile tako odškodninsko tožbo. Ta tožba je bila nato med postopkom uresničena z vložitvijo tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti pri Tribunal de commerce de Paris. V teh okoliščinah po mojem mnenju ni mogoče šteti, da je bila taka tožba v trenutku vložitve ničnostne tožbe pri Splošnem sodišču zgolj hipotetična(49). Poleg tega, čeprav drži, da bi bilo mogoče odškodninsko tožbo zoper skupino Sernam vložiti prej, pa odškodninske tožbe zoper skupino Geodis vendarle ni bilo mogoče vložiti, dokler ni ta prevzela sredstev skupine Sernam, kar se je zagotovo lahko zgodilo po sprejetju spornega sklepa, kot je Splošno sodišče sámo navedlo v točki 44 izpodbijanega sklepa.
84. Dalje, ker se je odškodninska tožba, vložena pri Tribunal de commerce de Paris, nanašala na skupini Sernam in Geodis kot solidarno odgovorni, je Splošno sodišče razlikovalo med škodo, ki jo je pritožnicam domnevno povzročila skupina Sernam, in škodo, ki jim jo je domnevno povzročila skupina Geodis.
85. Prvič, kar zadeva povrnitev škode, ki jo je pritožnicam domnevno povzročila skupina Sernam zaradi koristi, izhajajočih iz dodelitve državnih pomoči, se strinjam s presojo Splošnega sodišča, navedeno v točki 43 izpodbijanega sklepa, v skladu s katero razglasitev ničnosti spornega sklepa pritožnicam glede tega ne bi mogla prinesti nobene koristi. Že v odločbi Sernam 2 in sklepu Sernam 3 je bilo namreč ugotovljeno, da je skupina Sernam prejela nezakonite in nezdružljive pomoči, zato sta bila lahko že ta akta podlaga za odškodninsko tožbo zoper skupino Sernam. Nasprotno pa se sporni sklep nanaša izključno na vprašanje obstoja gospodarske kontinuitete med skupinama Sernam in Geodis. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se nanj ni mogoče sklicevati v utemeljitev morebitne odgovornosti skupine Sernam. Razglasitev njegove ničnosti ne bi imela v zvezi s tem nobene posledice. Povedano drugače, med razglasitvijo ničnosti spornega sklepa in odškodninsko tožbo zoper skupino Sernam ni neposredne zveze(50).
86. Drugič, kar zadeva povrnitev škode, ki jo je pritožnicam domnevno povzročila skupina Geodis, je Splošno sodišče izključilo možnost, da bi bila ta skupina odgovorna za slab finančni položaj pritožnic in njihov stečaj(51). Nato je presodilo, da pritožnice niso dokazale, da bi se lahko skupina Geodis po nacionalnem pravu teoretično štela za odgovorno za škodo, ki jo je pritožnicam domnevno povzročila skupina Sernam, zgolj zato, ker je prvonavedena skupina prevzela nekatera sredstva zadnjenavedene skupine(52). Nazadnje, menilo je, da ker sta družbi Mory od začetka stečaja prenehali opravljati gospodarsko dejavnost, nista mogli utrpeti škode, ki bi jo povzročila skupina Geodis.
87. Po mojem mnenju se take ugotovitve Splošnega sodišča približujejo vsebinski presoji – ali celo so, vsaj deloma, vsebinska presoja – tožbe, v zvezi s katero poteka postopek pred nacionalnim sodiščem, taka presoja pa ni naloga sodišča Unije, kot sem opozoril v točki 80 zgoraj. Bistveno vprašanje za ugotovitev, ali imajo pritožnice pravni interes, ni to, ali je skupina Geodis odgovorna za škodo, ki so jo domnevno utrpele pritožnice, o čemer mora odločiti nacionalno sodišče.
88. Ko se ugotovi, da tožba ni očitno nestvarna(53), je upoštevno bolj vprašanje, ali so pritožnice pravno zadostno dokazale obstoj neposredne zveze med morebitno razglasitvijo ničnosti spornega sklepa in odškodninsko tožbo, ki so jo vložile zoper skupino Geodis in na katero se sklicujejo v utemeljitev svojega pravnega interesa, tako da jim lahko razglasitev ničnosti tega spornega sklepa prinese korist v okviru navedene tožbe. V zvezi s tem pritožnice navajajo dve trditvi.
89. Najprej, v zvezi s trditvijo, da je tožba zoper skupino Geodis upravičena, ker je ta skupina odgovorna za neuporabo odločbe Sernam 1, je treba neodvisno od vprašanja dopustnosti te trditve ugotoviti, da se nanaša na dejstvo, ki je bilo ugotovljeno v odločbi Sernam 2 in ki ne izhaja iz spornega sklepa. Zato z njo ni mogoče vzpostaviti zveze med morebitno razglasitvijo ničnosti spornega sklepa in odškodninsko tožbo. Ta trditev torej ni upoštevna.
90. Dalje, pritožnice trdijo, da če bi se morala skupina Geodis šteti za dejansko upravičenko do nezdružljivih pomoči, bi jo bilo treba iz tega naslova šteti za nosilko obveznosti poprave škodljivih posledic za družbi Mory, skupaj z drugimi upravičenci in dajalci pomoči. Ta trditev je bistvo tožbe, vložene pri Tribunal de commerce de Paris, v kateri so pritožnice nacionalnemu sodišču predlagale, naj razsodi, da je skupina Geodis (skupaj z drugimi predhodnimi upravičenci in dajalcem pomoči), ker je prejela nezdružljive državne pomoči, storila napako in jo je treba šteti za odgovorno za škodljive posledice te napake.
91. V zvezi s tem je bilo že večkrat navedeno, da je Komisija v spornem sklepu z izključitvijo obstoja gospodarske kontinuitete med skupinama Sernam in Geodis ugotovila, da skupine Geodis zaradi tega, ker je prevzela sredstva skupine Sernam, ni mogoče šteti za upravičenko do pomoči, dodeljenih skupini Sernam. Ne da bi bilo treba preučevati podlago v nacionalnem pravu za tožbo, ki so jo pritožnice vložile zoper skupino Geodis, menim, da lahko ta ugotovitev, ki je navedena v spornem sklepu, ogrozi to tožbo, saj se z njo ovrže premisa, na kateri ta tožba temelji, in sicer da je mogoče skupino Geodis šteti za upravičenko do državnih pomoči, dodeljenih skupini Sernam. Poleg tega je ta sporni sklep, kot sem navedel v točkah od 49 do 51 zgoraj, za nacionalno sodišče zavezujoč.
92. Iz tega sledi, da bi razglasitev ničnosti spornega sklepa lahko imela učinke v okviru odškodninske tožbe, vložene pri Tribunal de commerce de Paris. Zato je po mojem mnenju z obstojem te tožbe mogoče utemeljiti pravni interes pritožnic za izpodbijanje spornega sklepa. Posledično je Splošno sodišče, ker je zavrnilo obstoj takega interesa, temelječega na navedeni tožbi, napačno uporabilo pravo.
93. Nazadnje, pritožnice trdijo, da je njihov pravni interes utemeljen tudi z okoliščino, da bi lahko, če bi bil sklep razglašen za ničen, pred Tribunal de commerce de Paris podale dodaten argument, ki bi temeljil na teoriji neupravičene obogatitve(54). Komisija meni, da gre za novo, prvič navedeno trditev, ki je torej nedopustna v okviru pritožbe.
94. Brez podrobne preučitve vprašanja, ki sem ga že imel priložnost opredeliti kot „kočljivo“(55) ter ki se nanaša na razlikovanje med (dopustnim) novim argumentom in (nedopustnim) novim razlogom, je v zvezi s tem dovolj spomniti, da se v skladu s sodno prakso stranka pred Sodiščem načeloma ne more prvič sklicevati na razlog, ki ga ni navedla pred Splošnim sodiščem. Vseeno nov argument, ki je zgolj nadgradnja ali podkrepitev argumentov pred Splošnim sodiščem, ni nov razlog, temveč ga je treba obravnavati kot dopustno razširitev tožbenega razloga, ki je bil v postopku že naveden, zato je tak argument dopusten(56).
95. V obravnavanem primeru so pritožnice v odgovor na ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija podala pred Splošnim sodiščem, trdile, da imajo pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa zaradi neposrednega vpliva tega sklepa na odškodninsko tožbo, ki so jo vložile pri Tribunal de commerce de Paris. Ni sporno, da na prvi stopnji niso nikdar omenile teorije neupravičene obogatitve.
96. Ne da bi bilo treba preveriti, ali bi bila vložitev zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve pri nacionalnem sodišču dopustna v okviru postopka, ki poteka, opozarjam, da tak zahtevek temelji na drugi pravni podlagi kot odškodninska tožba.
97. Po mojem mnenju se trditev pritožnic, da je lahko njihov interes za razglasitev ničnosti spornega sklepa utemeljen z drugim zahtevkom, in ne tistim, na katerega so se sklicevale na prvi stopnji, ne more obravnavati kot vključena v razlog, ki je bil naveden že pred Splošnim sodiščem. Iz tega sledi, da je taka trditev nov razlog, na podlagi katerega ni mogoče presojati zakonitosti analize Splošnega sodišča. Zato je zadevna trditev nedopustna v okviru pritožbe.
98. Glede na vse navedeno menim, da je treba drugemu delu pritožbe ugoditi in posledično razveljaviti izpodbijani sklep.
2. Prvi in četrti del prvega pritožbenega razloga: status zadevne stranke in narava spornega sklepa
99. Prvi in četrti del prvega pritožbenega razloga je treba po mojem mnenju preučiti skupaj, ker se nekatere trditve, ki jih pritožnice navajajo v teh delih, prekrivajo, zlasti kar zadeva vprašanje opredelitve spornega sklepa. V teh dveh delih se pritožnice sklicujejo na točke od 29 do 35 oziroma od 55 do 58 izpodbijanega sklepa in trdijo, da je Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo in storilo več kršitev njihovih pravic.
a) Izpodbijani sklep
100. Splošno sodišče je v točkah od 29 do 35 izpodbijanega sklepa zavrnilo trditev pritožnic, da jim udeležba ene od njih v upravnem postopku, ki je pripeljal do sprejetja sklepa Sernam 3, daje pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa. Splošno sodišče je najprej navedlo, da se zdi, da se skuša s to trditvijo dokazati bolj procesno upravičenje kot pravni interes. Nato je menilo, da morajo v skladu s sodno prakso pritožnice za utemeljitev svojega procesnega upravičenja dokazati, da je lahko sporni sklep bistveno vplival na njihov položaj na trgu, kar ni mogoče, ker družbi Mory od začetka njunega stečajnega postopka ne opravljata več dejavnosti. Nazadnje, Splošno sodišče je ob sklicevanju na splošno sistematiko postopka nadzora državnih pomoči in zlasti na člen 14 Uredbe (ES) št. 659/1999(57) sporni sklep opredelilo kot sklep o pogojih zagotovitve vračila nezakonitih in nezdružljivih pomoči, to vprašanje pa naj bi zadevalo samo Komisijo in zadevno državo članico.
101. Splošno sodišče je v točkah od 55 do 58 izpodbijanega sklepa zavrnilo trditev, da je Komisija s spornim sklepom implicitno zavrnila možnost začetka formalnega postopka preiskave, s čimer je pritožnicam odvzela procesno pravico do predložitve pripomb. V zvezi s tem je Splošno sodišče po eni strani presodilo, da če pritožnice želijo, da Komisija začne formalni postopek preiskave, se morajo obrniti nanjo, ne pa izpodbijati sklep, ki – ker se nanaša na razmerja, povezana z vprašanjem o pogojih zagotovitve vračila nezakonitih in nezdružljivih pomoči – zadeva samo razmerja med Komisijo in zadevno državo članico. Po drugi strani je Splošno sodišče menilo, da se Komisija s spornim sklepom ni izrekla o obstoju in združljivosti morebitnih pomoči na podlagi člena 108 PDEU, ampak je samo odgovorila francoskim organom na vprašanje, ali obveznost zagotovitve vračila pomoči, ki je bila z odločbo Sernam 2 naložena glede skupine Sernam, ne bo razširjena na njena morebitna prevzemnika, to sta skupini Geodis in BMV.
b) Trditve strank
i) Trditve pritožnic
102. Pritožnice v prvem delu prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točke od 29 do 35 izpodbijanega sklepa, trdijo, prvič, da je Splošno sodišče ravnalo protislovno, ker se je, da bi ovrglo obstoj pravnega interesa, oprlo na sodno prakso, v skladu s katero mora tožeča stranka vedno dokazati, da lahko sklep o združljivosti državne pomoči vpliva na njen položaj na trgu, nato pa je menilo, da se Komisija s spornim sklepom ni izrekla o obstoju in združljivosti morebitnih pomoči s členom 108 PDEU.
103. Drugič, pristop Splošnega sodišča, ki je na podlagi člena 14 Uredbe št. 659/1999 sklepalo, da se vprašanje o pogojih zagotovitve vračila nezdružljivih pomoči nanaša samo na Komisijo in državo članico, ki jo zadeva zagotovitev vračila, naj bi vodil v načelno izključitev možnosti, da ima stranka, ki ni ta država članica, pravni interes za izpodbijanje sklepa o pogojih zagotovitve vračila pomoči. Vendar naj bi bil tak pristop v nasprotju z določbami člena 263, četrti odstavek, PDEU, v skladu s katerimi lahko tožbo zoper sklep vloži vsaka oseba, na katero se ta sklep neposredno in posamično nanaša.
104. Tretjič, Splošno sodišče naj bi ohranjalo zmedo glede opredelitve spornega sklepa, da bi se izognilo razkritju, da se pristop razlikuje od tistega, ki je bil uporabljen v sodbi Ryanair/Komisija(58), ki se je nanašala na enak položaj, kot je obravnavan v spornem sklepu.
105. Pritožnice v četrtem delu prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točke od 55 do 58 izpodbijanega sklepa, najprej poudarjajo, da je v nasprotju z namigovanji Splošnega sodišča iz spisa razvidno, da so Komisijo dejansko opozorile na nevarnost, da se s prevzemom sredstev skupine Sernam s strani skupine Geodis izvaja nov prenos nezakonitih pomoči, in torej na nevarnost, da bi se sklep Sernam 3 zaobšel. Komisija naj bi s sprejetjem spornega sklepa zavrnila začetek postopka poglobljene preučitve zlorabe sklepa Sernam 3 in naj bi s tem kršila procesne pravice pritožnic, s tem ko jim je odvzela pravico do predložitve pripomb glede pogojev za prenos sredstev, glede katerih je bila ustvarjena korist od nezakonitih pomoči, na skupino Geodis. Po mnenju pritožnic se ta položaj popolnoma ujema s položajem, obravnavanim v zadevi Ryanair/Komisija(59). Enako kot v navedeni zadevi naj bi bila namreč s spornim sklepom pritožnicam odvzeta možnost, da dosežejo poglobljeno preučitev, tudi če se taka preučitev v obravnavani zadevi ne bi nanašala na nove pomoči, ampak na zlorabo sklepa Sernam 3.
106. Dalje, pritožnice izpodbijajo opredelitev spornega sklepa s strani Komisije kot sklepa sui generis in Splošnemu sodišču očitajo, da ni želelo odločiti o njihovem posamičnem nanašanju, da bi se izognilo vprašanju te opredelitve. Izpodbijajo tudi opredelitev spornega sklepa – v točki 33 izpodbijanega sklepa – kot sklep o pogojih zagotovitve vračila državnih pomoči. S spornim sklepom se naj ne bi postavljalo vprašanje, ali so bile skupini Geodis dodeljene nove pomoči, ampak naj bi šlo za vprašanje, ali pogoji, pod katerimi je morala skupina Geodis prevzeti sredstva skupine Sernam, pomenijo pravilno uporabo sklepa Sernam 3 (to je neobstoj gospodarske kontinuitete, ki zajema neobstoj nadaljnje koristi od državnih pomoči) ali pa, nasprotno, zlorabo tega sklepa (to je, da so ga francoski organi zaobšli). Člena 14 in 16 Uredbe št. 659/1999 naj bi bilo mogoče povezati ter podrobno pravilo za zagotovitev vračila nezdružljive pomoči opredeliti kot izogibanje obveznosti zagotovitve vračila in torej kot zlorabo v smislu člena 16 navedene uredbe.
107. Nazadnje, po mnenju pritožnic razlogi, ki jih je Splošno sodišče upoštevalo, ko jim je, čeprav so v stečaju, dovolilo intervenirati v podporo predlogom Komisije v okviru tožbe, ki jo je družba SNCF vložila zoper sklep Sernam 3(60), potrjujejo njihov pravni interes v obravnavanem postopku v zvezi s sklepom, ki temelji na sklepu Sernam 3.
ii) Trditve Komisije
108. Komisija glede prvega in četrtega dela najprej navaja, da se trditve pritožnic navezujejo na njihovo procesno upravičenje, in ne na njihov pravni interes. S temi trditvami naj zato ne bi bilo mogoče dokazati, da imajo pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa. To naj bi toliko bolj veljalo za prvi del, v katerem naj status zadevne stranke v okviru prvih odločb ne bi nujno pripeljal do statusa zadevne stranke v okviru poznejše odločbe, poleg tega pa naj bi se lahko položaj posameznega subjekta sčasoma spremenil. Kar zadeva četrti del, naj v njem ne bi bil upoštevan stečajni postopek družb Mory, ki se je začel pred vložitvijo njihove ničnostne tožbe. Ker pa ti družbi niti nista več konkurentki skupine Sernam in ker nista konkurentki skupine Geodis, je po mnenju Komisije težko razumeti, kakšno korist bi lahko pritožnicam prinesla morebitna ničnostna sodba v zvezi s spornim sklepom.
109. Dalje, status zadevne stranke naj bi bil upošteven le, če bi pritožnice predlagale razglasitev ničnosti sklepa, ki bi bil sprejet ob koncu faze predhodne preučitve in s katerim bi Komisija odločila, da ne bo nasprotovala priglašenemu ukrepu. Sporni sklep pa naj ne bi bil tak sklep. Komisija naj bi namreč že sprejela končni sklep, in sicer sklep Sernam 3, v katerem je odločila o obstoju pomoči, plačanih skupini Sernam, ter o njihovi nezdružljivosti in zagotovitvi vračila. Sporni sklep naj bi v resnici spadal v okvir lojalnega sodelovanja med državo članico in Komisijo glede pogojev zagotovitve vračila. Navadno naj bi se vprašanja, podobna temu, ki so ga postavili francoski organi, obravnavala zgolj z dopisovanjem med službami Komisije in nacionalnimi organi.
110. Nazadnje, če bi bilo treba šteti, da sporni sklep ni le izraz postopka lojalnega sodelovanja, naj bi ga bilo mogoče primerjati samo s končnim sklepom. V obravnavanem primeru naj bi se sporni sklep nujno navezoval na sklep Sernam 3, ki je končni sklep, in naj bi bil nekakšen neposredni dodatek in dopolnilo k temu sklepu. Zato naj bi morale pritožnice dokazati, da sporni sklep bistveno vpliva na njihov konkurenčni položaj, in ne le, da so bile kršene njihove procesne pravice.
111. V zvezi s tem naj bi se obravnavana zadeva razlikovala od zadeve Ryanair/Komisija(61). V nasprotju z navedeno zadevo naj v obravnavanem primeru Komisija ne bi bila pozvana, naj odloči, ali predvideni prenos premoženja – in sicer prenos premoženja zasebnega subjekta, v katerem država ni bila več delničar – pomeni pomoč, in naj ne bi odločala o tem, ali je kupec ravnal kot zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu. Dalje, spornega sklepa naj prav tako ne bi bilo mogoče primerjati s sklepom, sprejetim na podlagi člena 16 Uredbe št. 659/1999.
c) Analiza
112. V izpodbijanem sklepu in v utemeljitvi pritožnic, ki se nanaša na zadevna dela prvega pritožbenega razloga, se mešajo trditve glede procesnega upravičenja in vprašanja dokaza o obstoju pravnega interesa. Kot sem že navedel, gre za ločena pogoja dopustnosti(62).
113. V teh okoliščinah je treba spomniti, da je Splošno sodišče razglasilo tožbo za nedopustno zaradi neobstoja pravnega interesa pritožnic(63) in da se prvi razlog obravnavane pritožbe nanaša na napačno uporabo prava pri ugotovljenem neobstoju pravnega interesa. Zato je treba očitke v okviru dveh delov, ki sta obravnavana tukaj, preučiti z vidika pravnega interesa.
i) Prvi del
114. Pritožnice v prvem delu prvega pritožbenega razloga izpodbijajo ugotovitev Splošnega sodišča, v skladu s katero status zadevne stranke ene od njih v upravnem postopku, ki je pripeljal do sprejetja sklepa Sernam 3, ne utemeljuje njihovega pravnega interesa za izpodbijanje spornega sklepa.
115. Ne glede na razlogovanje, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v točkah od 31 do 33 izpodbijanega sklepa v podporo tej ugotovitvi in ki po eni strani zadeva procesno upravičenje, po drugi strani pa po mojem mnenju vsebuje napačne trditve, h katerim se bom vrnil v nadaljevanju, menim, da ugotovitev, do katere je prišlo Splošno sodišče, kot taka ni napačna.
116. Čeprav je namreč na področju državnih pomoči status zadevne stranke v postopku, ki je pripeljal do sprejetja nekega sklepa, lahko upoštevna okoliščina za utemeljitev procesnega upravičenja,(64) ta status kot tak ne vključuje nujno interesa za razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega ob koncu navedenega postopka, in še manj za razglasitev ničnosti sklepa, ki – tudi če je povezan s prvim – pomeni drug sklep. Kot sem poudaril v točki 28 zgoraj, je treba za utemeljitev pravnega interesa dokazati, da lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta sama po sebi tožeči stranki prinese koristi. Zgolj okoliščina, da je imel nekdo status zadevne stranke v upravnem postopku, kot taka pa ne pomeni, da mu bo razglasitev ničnosti prinesla táko korist.
117. S tega vidika je trditev pritožnic, ki je navedena v točki 102 zgoraj in se navezuje na domnevno protislovje v razlogovanju Splošnega sodišča, po mojem mnenju brezpredmetna, ker se sodna praksa, ki jo Splošno sodišče navaja v točki 31 izpodbijanega sklepa, nanaša na procesno upravičenje, in ne na pravni interes. Tako tudi ob predpostavki, da razlogovanje Splošnega sodišča vsebuje protislovje, to ne bi vplivalo na njegovo pravilno ugotovitev. Prav tako menim, da so v okviru prvega dela brezpredmetne trditve pritožnic v zvezi s sodbo Ryanair/Komisija(65). Preudarki, ki so bili v tej sodbi namenjeni dopustnosti predloga za razglasitev ničnosti, se namreč nanašajo na procesno upravičenje, in ne na pravni interes. Vseeno sta tako Splošno sodišče kot Sodišče s priznanjem dopustnosti tožbe družbe Ryanair implicitno priznali obstoj njenega pravnega interesa, tako da bi bila morebitna podobnost med tema zadevama lahko upoštevna. K temu vprašanju se bom vrnil v nadaljevanju v okviru preučitve četrtega dela, v kateri bom obravnaval tudi trditev, ki je navedena v točki 103 zgoraj in v zvezi s katero bo treba najprej odgovoriti na vprašanje opredelitve spornega sklepa(66).
118. Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga po mojem mnenju zavrniti.
ii) Četrti del
119. Pritožnice v okviru četrtega dela prvega pritožbenega razloga izpodbijajo presojo Splošnega sodišča, s katero jim je to odreklo pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa, s tem ko je zavrnilo njihovo trditev, da je Komisija s tem sklepom implicitno zavrnila možnost začetka formalnega postopka preiskave, s čimer jim je odvzela procesno pravico do predložitve pripomb. Pritožnice izpodbijajo tudi opredelitev spornega sklepa kot sklep „sui generis“(67), ki jo je upoštevala Komisija, in opredelitev, ki jo je upoštevalo Splošno sodišče, in sicer da gre za sklep o pogojih zagotovitve vračila državnih pomoči, ki zadeva izključno Komisijo in zadevno državo članico(68).
120. Če pa bi bilo treba sporni sklep v resnici opredeliti kot sklep o zavrnitvi začetka formalnega postopka preiskave, kot nanj gledajo pritožnice, bi se lahko z njegovo razglasitvijo ničnosti pritožnicam odprla možnost – pod pogojem, da imajo pravico do tega kot zadevne stranke, kar je drugo vprašanje – da sodelujejo v morebitnem formalnem postopku preiskave. V takem primeru bi lahko razglasitev ničnosti spornega sklepa pritožnicam – vsaj potencialno – koristila, in sicer bi lahko ponovno pridobile svoje procesne pravice. V tem primeru torej ni mogoče izključiti možnosti, da imajo pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa.
121. Postavlja se torej vprašanje pravne opredelitve spornega sklepa.
– Sklepi o gospodarski kontinuiteti in sodna praksa
122. Sklep iste vrste kot sporni sklep, ki se nanaša izključno na vprašanje obstoja gospodarske kontinuitete, ni bil, če se ne motim, v sodni praksi še nikoli obravnavan. Nasprotno pa je več primerov, v katerih je to vprašanje preučevala Komisija(69).
123. V zadevi Seleco, v kateri je bila izdana sodba Italija in SIM 2 Multimedia/Komisija(70), je Komisija ugotovila obstoj gospodarske kontinuitete med upravičencem do nezdružljive državne pomoči (v tem primeru družbo Seleco SpA) in prevzemnikom sredstev te družbe (družbo Multimedia). Ta ugotovitev je nastopila v okviru odločbe(71), s katero je bil ugotovljen obstoj nezdružljive državne pomoči in ki je bila sprejeta po začetku formalnega postopka preiskave v skladu s členom 108(2) PDEU(72).
124. Enako je Komisija v zadevi Olympic Airlines(73) ugotovila obstoj gospodarske kontinuitete med upravičencem do pomoči, ki so bile razglašene za nezakonite in nezdružljive v predhodni odločbi (iz leta 2002)(74), ter prevzemnikom njegovih sredstev. Tako kot v zadevi Seleco je ta ugotovitev nastopila v okviru odločbe, sprejete po začetku formalnega postopka preiskave(75). Vendar je Komisija v isti odločbi med drugim ugotovila, da je bila prevzemniku sredstev dodeljena nova državna pomoč(76). V okviru preučitve obstoja te nove državne pomoči za prevzemnika sredstev je nastopila ugotovitev obstoja gospodarske kontinuitete. V istem okviru je Komisija ugotovila, da je bil nov, ločen pravni subjekt, ki je prevzel sredstva nekdanjega upravičenca, ustanovljen zaradi izogibanja obveznosti zagotovitve vračila, to je z namenom izogniti se zagotovitvi vračila pomoči, ki so bile razglašene za nezakonite in nezdružljive v odločbi iz leta 2002(77).
125. Poudariti je treba še, da je bilo v navedeni zadevi vprašanje morebitnega izogibanja obveznosti zagotovitvi vračila pomoči z uporabo pravnega dogovora izpostavljeno v odločbi o začetku postopka(78) v okviru preučitve drugih ukrepov, ki so lahko pomenili državno pomoč. Komisija je v tej odločbi izrazila resne dvome zaradi možnosti, da je ustanovitev družbe, ki je prevzela sredstva, sama po sebi pomenila državno pomoč(79).
126. Dalje, vprašanje obstoja gospodarske kontinuitete se je postavljalo v primeru Alitalia, v katerem sta bili izdani sodbi Splošnega sodišča in Sodišča Ryanair/Komisija(80), na kateri se pritožnice večkrat sklicujejo.
127. V navedeni zadevi je Komisija v prvi odločbi(81), sprejeti ob koncu formalnega postopka preiskave, ugotovila nezdružljivo pomoč za družbo Alitalia in zahtevala, naj se ta pomoč izterja od nje. Nato je v drugi odločbi(82), ki je bila sprejeta istega dne kot prva, na podlagi priglasitve s strani italijanskih organov preučila ukrep v zvezi s prodajo sredstev družbe Alitalia. V tem okviru je ugotovila, po eni strani, da postopek, uporabljen za prodajo teh sredstev, ni povzročil dodelitve pomoči v korist kupcev(83), in po drugi strani, da prenos navedenih sredstev na podlagi tega postopka ni pomenil gospodarske kontinuitete med družbo Alitalia in kupci njenih sredstev(84). Komisija je na podlagi tega sklenila, da priglašeni ukrep, kakor je bil spremenjen z zavezami italijanskih organov, ni pomoč, če se bodo te zaveze v celoti spoštovale.
128. Ko je Splošno sodišče obravnavalo vprašanje dopustnosti tožbe, ki jo je družba Ryanair, konkurentka družbe Alitalia, vložila zoper prvo in drugo odločbo, je menilo, da je bila druga izpodbijana odločba sprejeta ob koncu faze predhodne preučitve na podlagi člena 4(2) Uredbe št. 659/1999, s katero je Komisija ugotovila, da priglašeni ukrep ne pomeni pomoči, in da je Komisija s to odločbo implicitno zavrnila začetek formalnega postopka preiskave(85). To presojo je (implicitno) potrdilo Sodišče v pritožbenem postopku(86).
129. Primer Larko(87) se nanaša na privatizacijo družbe Larko, ki jo nadzira grška država. Po priglasitvi s strani grških organov je Komisija ugotovila, da podrobna pravila za to privatizacijo, kot so jih določili grški organi, in zlasti struktura prodaje nekaterih sredstev te družbe ne pomenijo državne pomoči. Komisija je v istem sklepu ugotovila tudi, da prodaja sredstev v skladu s temi podrobnimi pravili ne bo pripeljala do gospodarske kontinuitete s prihodnjim prevzemnikom teh sredstev, tako da v primeru sprejetja negativnega sklepa v postopku, ki ga je Komisija začela v zvezi z nekaterimi ukrepi, sprejetimi v korist družbe Larko, morebitna obveznost zagotovitve vračila ne bo razširjena na prevzemnika. V tem sklepu je Komisija del, ki se nanaša na gospodarsko kontinuiteto, izrecno opredelila kot sklep „sui generis“, natanko tako kot je storila v spornem sklepu(88).
130. V primeru Airport Handling(89) je Komisija, nasprotno, vprašanje obstoja gospodarske kontinuitete preučila v okviru sklepa o začetku formalnega postopka preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU(90). Ta sklep je sledil sklepu, s katerim je bila ugotovljena dodelitev nezdružljive pomoči družbi Sea Handling(91). Italijanski organi so Komisijo zaprosili, naj po eni strani potrdi, da postopek, ki je bil uveden za prodajo sredstev družbe Sea Handling, in ustanovitev nove družbe (Airport Handling), ki bi prevzela ta sredstva, ne vključujeta gospodarske kontinuitete, katere posledica bi bil prenos obveznosti zagotovitve vračila nezdružljive pomoči glede družbe Airport Handling. Po drugi strani so italijanski organi Komisijo zaprosili, naj potrdi, da kapitalski vložek v družbo Airport Handling (z naložbo v višini 25 milijonov EUR) ne pomeni državne pomoči. Ker Komisija ni bila prepričana, ali zadevni ukrepi pomenijo državno pomoč, je začela formalni postopek preiskave.
131. Iz tega pregleda sklepov o gospodarski kontinuiteti med upravičencem do pomoči in prevzemnikom njegovih sredstev je mogoče izpeljati nekaj ugotovitev.
132. Prvič, ugotovitev obstoja ali neobstoja gospodarske kontinuitete se lahko uvršča v različne okoliščine. Tako je lahko taka ugotovitev – kot v zadevi Seleco – del določb v zvezi z zagotovitvijo vračila pomoči, ki je razglašena za nezdružljivo v končnem sklepu, sprejetem po izvedbi formalnega postopka preiskave. Vendar je lahko – kot v primeru Olympic Airlines – tudi združena s preučitvijo obstoja pomoči, če lahko transakcija, v okvir katere se uvršča prodaja sredstev, sama po sebi pomeni pomoč(92). Nazadnje, tako kot v zadevi Ryanair/Komisija se lahko taka ugotovitev navezuje na preučitev obstoja nove pomoči, hkrati pa je ločena od te preučitve(93). Iz tega sledi, da je mogoče pravno naravo sklepa, s katerim se ugotovi obstoj ali neobstoj gospodarske kontinuitete, presojati samo v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju okvira, v katerem je bila izvedena ta preučitev.
133. Drugič, ugotovitev obstoja ali neobstoja gospodarske kontinuitete med upravičencem do državne pomoči in prevzemnikom njegovih sredstev je vsekakor vedno pogojena s sklepom, s katerim se ugotovi nezdružljivost navedene pomoči, ki jo je treba izterjati od upravičenca.(94) Namen ugotovitve obstoja ali neobstoja gospodarske kontinuitete je namreč preveriti, ali se v prevzetih sredstvih ohranja korist od pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo, potem ko je bila dodeljena odsvojitelju, ki je bil upravičenec. Taka ugotovitev torej nujno sledi razglasitvi nezdružljivosti ukrepa, ki pomeni pomoč, in je strogo vezana nanjo.
– Opredelitev spornega sklepa
134. V obravnavanem primeru je Komisija sporni sklep sprejela na pobudo francoskih organov, ki so to institucijo zaprosili, naj potrdi, da pod nekaterimi pogoji obveznost zagotovitve vračila državnih pomoči, naložena glede skupine Sernam s sklepom Sernam 3, ne bo razširjena na družbe iz skupin Geodis in BMV, če bi ti prevzeli del sredstev skupine Sernam.
135. V navedenem sklepu je Komisija po opisu okoliščin, v katerih jo sprejema, najprej podrobno opisala obe ponudbi in zaveze, ki jih je sprejela Francoska republika(95). Nato je – potem ko je navedeni sklep opredelila kot sklep „sui generis“, ki temelji na obveznosti lojalnega sodelovanja med Komisijo in državami članicami – pojasnila, da ta sklep zadeva izključno vprašanje gospodarske kontinuitete ter da se ne nanaša in ne vpliva na presojo prevzema z vidika člena 107(1) PDEU(96). Komisija se je nazadnje lotila presoje, s katero je želela ugotoviti, ali prenos zadevnih sredstev kaže na gospodarsko kontinuiteto med skupino Sernam in morebitnima prevzemnikoma(97). V ta namen je preučila predmet prodaje, ceno prenosa, neodvisnost novih lastnikov in delničarjev, čas izvedbe prenosa in ekonomske razloge za transakcijo ter ugotovila neobstoj gospodarske kontinuitete in s tem neobstoj obveznosti zagotovitve vračila glede prevzemnikov sredstev(98).
136. Ugotoviti je torej treba, da se sporni sklep nanaša izključno na vprašanje obstoja ali neobstoja gospodarske kontinuitete med skupino Sernam na eni strani ter skupinama Geodis in BMV na drugi. Zato gre za poseben sklep, ki ni neposredno primerljiv z nobenim izmed sklepov, preučenih v točkah od 123 do 130 zgoraj. V zvezi s tem stranke navajajo različne teze glede pravne narave tega sklepa.
137. Prvič, ne prepriča me pristop, ki ga je sprejela Komisija in prevzelo Splošno sodišče, in sicer da naj bi se sporni sklep nanašal izključno na podrobna pravila za zagotovitev vračila pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo, in naj bi zato spadal izključno v okvir lojalnega sodelovanja med zadevno državo članico in Komisijo.
138. Ko je bilo namreč Komisiji na obravnavi postavljeno vprašanje o tem, je ta institucija sama priznala, da se sklep o gospodarski kontinuiteti ne nanaša izključno na podrobna pravila za zagotovitev vračila nezdružljive pomoči, ampak tudi na prenos koristi, ki bi izhajala iz dodelitve te pomoči. Tak sklep se torej nanaša na upravičenca do individualne pomoči, ki je bila razglašena za nezdružljivo, in sicer podjetje, ki ima korist od te pomoči (ali ne, odvisno od tega, ali gre za gospodarsko kontinuiteto ali ne). Iz tega sledi, da gre za sklep, ki se nanaša na individualno pomoč sámo po sebi, na njen „subjektivni vidik“, in ne zgolj na podrobna pravila za zagotovitev njenega vračila. Z drugimi besedami, namen takega sklepa je na podlagi presoje več elementov preveriti, ali je treba prevzemnika sredstev šteti za upravičenca do pomoči, ki je bila že razglašena za nezdružljivo.
139. Še manj prepričljivo se mi nato zdi stališče, ki ga je mogoče razbrati iz besedila točk 33 in 56 izpodbijanega sklepa ter o katerem je Komisija sama razmišljala na obravnavi, in sicer da ker se ta sklep nanaša izključno na vprašanje zagotovitve vračila pomoči – to je vprašanje, ki naj bi zadevalo samo Komisijo in zadevno državo članico – naj ga tretje osebe, kot so konkurenti, sploh ne bi mogle izpodbijati. V zvezi s tem pa se strinjam z mnenjem pritožnic, v skladu s katerim je tak pristop očitno v nasprotju s členom 263, četrti odstavek, PDEU. Če je tak sklep izpodbojni akt(99) ter ima tretja oseba pravni interes in procesno upravičenje, mora imeti možnost tak sklep izpodbijati pred sodiščem Unije.
140. Drugič, trditev, ki jo navajajo pritožnice v zvezi s členom 16 Uredbe št. 659/1999, po mojem mnenju ni upoštevna. Ta določba se namreč nanaša na zlorabo pomoči, in sicer, kot izhaja iz člena 1(g) Uredbe št. 659/1999, na položaj, v katerem upravičenec uporabi pomoč v nasprotju z odločbo o nenasprotovanju, pozitivno odločbo ali pogojno odločbo(100). Ugotoviti pa je treba, da sklep Sernam 3 ne spada v nobeno izmed teh treh kategorij odločb, temveč je sam sklep o zlorabi pomoči, s katerim so pomoči, plačane skupini Sernam, razglašene za nezakonite in nezdružljive. Pritožnice se tako ne morejo opirati na navedeno določbo, da bi uveljavljale zlorabo pomoči, ki so bile razglašene za nezdružljive.
141. Tretjič, analizirati je treba tezo, ki jo navajajo pritožnice in v skladu s katero sporni sklep pomeni sklep, primerljiv s sklepom o implicitni zavrnitvi začetka postopka poglobljene preučitve.
142. V zvezi s tem moram priznati, da bi lahko nekateri argumenti podpirali tak pristop. Tako bi se lahko štelo, da sprememba upravičenca do individualne pomoči pomeni spremembo, ki je tako bistvena, da pripelje do nove pomoči(101), ki mora biti deležna nove preučitve združljivosti. V tem primeru bi lahko postopkovna analogija morda izhajala iz dejstva, da je bil sporni sklep sprejet – tako kot odločba o nenasprotovanju – po priglasitvi s strani francoskih organov.
143. Vendar, kot sem navedel v točki 133 zgoraj, je sklep o gospodarski kontinuiteti, kot je sporni sklep, pogojen z – vsaj potencialnim(102) – obstojem negativne odločbe v skladu s členom 7(5) Uredbe št. 659/1999 ali, tako kot v obravnavanem primeru, sklepa, s katerim se ugotovi zloraba pomoči in iz katerega izhaja obveznost zagotovitve vračila nezdružljive pomoči. Nanaša se namreč na morebiten prenos – po prodaji zadevnih sredstev – pomoči, ki je bila že razglašena za nezdružljivo, na novega upravičenca. Ker pa je bila pomoč, ki jo je treba vrniti, že razglašena za nezdružljivo, to po mojem mnenju izključuje možnost, da bi se opravila nova preučitev združljivosti iste pomoči, ki bi lahko vodila do sklepa, s katerim bi se ugotovila njena združljivost. Povedano drugače, sklep o gospodarski kontinuiteti v nobenem primeru ne more izpodbiti sklepa, s katerim je bila zadevna pomoč razglašena za nezdružljivo in je bila odrejena njena zagotovitev vračila.
144. Drugo vprašanje je, ali s prevzemom sredstev prevzemniki prejmejo novo državno pomoč. Vendar je to vprašanje, ki je bilo preučeno v prvem delu druge odločbe v zadevi Ryanair/Komisija(103), izrecno izključeno v spornem sklepu, v katerem je Komisija v točki 54 jasno navedla, da ta sklep ne vpliva na presojo teh naložb z vidika člena 107 PDEU. Poleg tega je v tem bistvena razlika med odločbo, izpodbijano v zadevi Ryanair/Komisija, ki jo je Splošno sodišče opredelilo kot odločbo o nenasprotovanju, in spornim sklepom. Druga odločba, sprejeta v zadevi Ryanair/Komisija, je namreč vključevala preučitev ukrepa, ki so ga priglasili italijanski organi, da bi se ugotovilo, ali ta ukrep pomeni novo državno pomoč(104).
145. Poleg tega se sporni sklep razlikuje od odločb, sprejetih v zadevi Olympic Airlines, ker je v spornem sklepu preučitev gospodarske kontinuitete popolnoma neodvisna in nikakor ni združena, tako kot v navedenih odločbah, s preučitvijo obstoja novih pomoči, dodeljenih prevzemnikoma sredstev skupine Sernam.
146. V teh okoliščinah se, ker sporni sklep ne vsebuje preučitve obstoja nove pomoči za prevzemnika, nagibam k rešitvi, v skladu s katero je ta sklep bolj podoben položaju, kakršen je bil obravnavan v odločbi, sprejeti v zadevi Seleco. V navedeni zadevi je bilo vprašanje gospodarske kontinuitete razrešeno v okviru končne odločbe, s katero je bila ugotovljena nezdružljivost pomoči, in sicer kot vprašanje zaporednega upravičenca do pomoči, razglašene za nezdružljivo, od katerega je bilo treba to pomoč izterjati. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v svojih pisanjih sama zatrdila, da bi lahko, če bi vedela za možnost in podrobna pravila za prevzem sredstev, kar je bilo preučeno v spornem sklepu, o tem vprašanju odločila v sklepu Sernam 3.
147. Glede na to analizo se nagibam k mnenju, da sporni sklep pomeni sklep, ki se nanaša na morebiten prenos pomoči, ki jih je Komisija že razglasila za nezdružljive v sklepu Sernam 3, na novega upravičenca, od katerega bi bilo treba te pomoči eventualno izterjati. Gre torej za povezan in dopolnilen sklep glede na sklep Sernam 3, namen prvonavedenega pa je dopolniti vsebino drugonavedenega(105) ob upoštevanju novih dejstev, ki so nastala po sprejetju tega sklepa(106).
148. Iz tega sledi, da je treba zavrniti očitek pritožnic, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je zavrnilo priznanje njihovega pravnega interesa, s tem ko spornega sklepa ni opredelilo tako, da gre za sklep o zavrnitvi začetka postopka poglobljene preučitve.
149. Glede na navedeno menim, da je treba prvi in četrti del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
3. Tretji del prvega pritožbenega razloga: pravni interes družbe Superga Invest
150. Pritožnice s tretjim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očitajo, da je v točkah 52 in 53 izpodbijanega sklepa zavrnilo pravni interes družbe Superga Invest, ne da bi upoštevalo, da ta pravni interes izhaja iz pravnega interesa družb Mory, saj je družba Superga Invest njun glavni delničar. Po eni strani naj bi družba Superga Invest tako kot družbi Mory trpela posledice, ki izhajajo iz škode, povzročene z desetletnim dodeljevanjem nezdružljivih pomoči skupini Sernam, in naj bi torej enako kot ti družbi imela pravni interes za to, da se ji ta škoda povrne. Po drugi strani naj bi imela ta družba tudi pravni interes v vseh postopkih, s katerimi se želi doseči, da se skupina Geodis opredeli kot prevzemnik in sedanji upravičenec do nezdružljivih pomoči, ki so predmet sklepa Sernam 3, ter kot subjekt, ki mora solidarno s predhodnimi upravičenci in družbo SNCF odgovarjati za škodo, povzročeno s temi pomočmi.
151. Komisija trdi, da je ta del brezpredmeten, ker družbi Mory tudi sami nimata pravnega interesa za razglasitev ničnosti sporne odločbe.
152. V zvezi s tem je treba navesti, da ni sporno, da je družba Superga Invest glavni delničar družb Mory in da je skupaj z njima pri Tribunal de commerce de Paris vložila odškodninsko tožbo z namenom doseči, da skupini Sernam in Geodis povrneta škodo, ki naj bi jo povzročili pritožnicam zaradi konkurenčnih prednosti, ki sta jih bili deležni z dodelitvijo nezdružljivih pomoči.
153. V točki 92 zgoraj sem ugotovil, da bi razglasitev ničnosti spornega sklepa lahko imela učinke v okviru te tožbe pred nacionalnim sodiščem in da je zato z obstojem te tožbe mogoče utemeljiti pravni interes za izpodbijanje spornega sklepa. Ta ugotovitev velja tudi za družbo Superga Invest, ki torej ima pravni interes za izpodbijanje navedenega sklepa.
154. Iz tega sledi, da je Splošno sodišče, ker je presodilo, da družba Superga Invest nima pravnega interesa, napačno uporabilo pravo in da je zato treba sprejeti tudi tretji del prvega pritožbenega razloga.
4. Sklep glede prvega pritožbenega razloga
155. Ker je treba drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga po mojem mnenju sprejeti, iz tega izhaja, da je treba izpodbijani sklep razveljaviti v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da pritožnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje spornega sklepa.
C – Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 263, četrti odstavek, PDEU
156. Pritožnice z drugim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče, ker ni ugotovilo, da se sporni sklep neposredno in posamično nanaša nanje, kršilo člen 263, četrti odstavek, PDEU. V izpodbijanem sklepu naj bi se dejansko z vidika pravnega interesa obravnavala vprašanja, ki spadajo v okvir posamičnega nanašanja. Glede na sodbo Ryanair/Komisija(107) pa naj ne bi bilo nobenega dvoma, da se sporni sklep posamično nanaša na pritožnice. Očitno protislovno naj bi bilo priznati posamično nanašanje glede pritožnic in zanikati njihov pravni interes, saj naj bi posamično nanašanje samo po sebi zadoščala za utemeljitev pravnega interesa.
157. Komisija trdi, da Splošno sodišče ni preučilo vprašanja procesnega upravičenja, saj ob neobstoju pravnega interesa ta preizkus ni potreben za ugotovitev, da je tožba nedopustna. Dalje, kadar je Splošno sodišče vseeno podrobno odgovorilo na trditve, ki zadevajo bolj procesno upravičenje kot pravni interes pritožnic, naj bi to storilo previdno in precej podredno, potem ko je opozorilo, da pritožnice zamenjujejo ta pojma.
158. Drugi pritožbeni razlog temelji na premisi, da če ima tožeča stranka procesno upravičenje za razglasitev ničnosti akta Unije, ima samodejno tudi pravni interes. V točkah od 23 do 30 zgoraj pa sem že opozoril, da sta procesno upravičenje in pravni interes ločena pogoja dopustnosti. Premisa, na kateri temelji drugi pritožbeni razlog, je torej napačna.
159. Čeprav drži, da je – kot sem navedel že zgoraj – Splošno sodišče v nekaterih točkah izpodbijanega sklepa, da bi odgovorilo na trditve pritožnic, združilo argumente glede pravnega interesa in procesnega upravičenja, je vseeno jasno, da v navedenem sklepu ni neposredno obravnavalo vprašanja procesnega upravičenja pritožnic. To z vidika Splošnega sodišča namreč ni bilo potrebno, ker je ugotovilo, da je tožba v vsakem primeru nedopustna zaradi neobstoja pravnega interesa(108).
160. Ker pa je ugotovitev Splošnega sodišča v zvezi z neobstojem pravnega interesa pritožnic po mojem mnenju napačna – kot sem navedel v okviru preučitve drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga – iz tega sledi, da bi Splošno sodišče moralo preizkusiti procesno upravičenje pritožnic. Posledično, ker tega ni storilo, je napačno uporabilo pravo. V teh okoliščinah je treba drugi pritožbeni razlog prav tako sprejeti.
D – Sklep glede pritožbe
161. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijani sklep.
V – Dopustnost tožbe na prvi stopnji
162. Iz člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da če je pritožba utemeljena, lahko Sodišče, če stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
163. V obravnavani zadevi menim, da čeprav Sodišče v tej fazi postopka ne more odločiti o utemeljenosti tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, pa ima na voljo dokaze, potrebne za dokončno odločitev o vprašanju dopustnosti navedene tožbe zoper sporni sklep.
164. Namreč, po eni strani, če bi se Sodišče odločilo upoštevati moj predlog, bi bilo treba pravni interes pritožnic šteti za dokazan.
165. Po drugi strani na podlagi razprave, ki je potekala med strankami pred Splošnim sodiščem, pa tudi pred Sodiščem v okviru pritožbe – ker se eden od pritožbenih razlogov, navedenih pred njim, nanaša na procesno upravičenje – menim, da Sodišče razpolaga z vsemi dokazi, potrebnimi za dokončno odločitev o vprašanju procesnega upravičenja pritožnic.(109)
166. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa dva primera, v katerih se fizični ali pravni osebi prizna procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper akt Unije, ki ni naslovljen nanjo. Prvič, tako tožbo je mogoče vložiti, če se ta akt nanjo neposredno in posamično nanaša. Drugič, taka oseba lahko vloži tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, če se nanjo neposredno nanaša.(110) Ker je bil sporni sklep naslovljen na Francosko republiko, je treba preučiti, ali kateri od teh dveh primerov velja za pritožnice.
167. Prvič, takoj je treba izključiti možnost, da imajo pritožnice procesno upravičenje, ki bi temeljilo na drugem primeru, saj sporni sklep ni predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker ni splošen akt.(111)
168. Tako je treba preveriti, ali se sporni sklep neposredno in posamično nanaša na pritožnice.
169. V zvezi s tem, ker je sporni sklep, kot sem navedel v točki 147 zgoraj, dodan k sklepu Sernam 3 kot povezan in dopolnilni sklep glede na drugonavedeni sklep ter ker je njegov namen dopolniti vsebino sklepa Sernam 3 ob upoštevanju novih dejstev, ki so nastala po njegovem sprejetju, je treba šteti, da ima sporni sklep enako pravno naravo kot sklep Sernam 3 in da zato v zvezi z njim veljajo tudi enaki pogoji dopustnosti. Predvsem sem v točkah 138 in 147 zgoraj ugotovil, da sporni sklep pomeni sklep, ki se nanaša na presojo „subjektivnega vidika“ pomoči, ki so bile že v predhodnem sklepu razglašene za nezdružljive, in v okviru katerega Komisija presoja možnost, da se te pomoči prenesejo na novega upravičenca, od katerega jih bo eventualno treba izterjati.
170. V obravnavanem primeru pritožnice v tožbi pred Splošnim sodiščem niso le uveljavljale nepristojnost Komisije in neobstoj pravne podlage za ta sklep, temveč so tudi izpodbijale utemeljenost presoje, ki jo je opravila Komisija, da bi ugotovila, ali je treba prevzemnika sredstev skupine Sernam šteti za upravičenca do pomoči, ki so bile razglašene za nezdružljive s sklepom Sernam 3.
171. V teh okoliščinah je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča lahko subjekti, ki niso naslovniki odločbe, sklicujejo na to, da jih odločba posamično zadeva, le če nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih torej individualizira podobno kot naslovnika te odločbe.(112)
172. Kar natančneje zadeva področje državnih pomoči, če tožeče stranke dvomijo o utemeljenosti sklepa o presoji pomoči, ki je bil sprejet na podlagi člena 108(3) PDEU ali po končanem formalnem postopku preiskave, se, če je pomoč, ki je predmet zadevnega sklepa, bistveno vplivala na njihov položaj na trgu, se te tožeče stranke štejejo za take, da se navedeni sklep nanje posamično nanaša. V zvezi s tem je bilo poleg podjetja, ki je prejemalo pomoč, zlasti konkurenčnim podjetjem tega podjetja, ki so imela aktivno vlogo v okviru tega postopka, priznano, da jih odločba Komisije, s katero se je končal formalni postopek preiskave, posamično zadeva, če je ukrep pomoči, ki je predmet sporne odločbe, bistveno vplival na njihov položaj na trgu.(113)
173. Ob upoštevanju preudarkov v točkah 169 in 170 zgoraj menim, da se ta sodna praksa uporablja za dopustnost ničnostne tožbe zoper sklep, kakršen je sporni.
174. Ugotoviti pa je treba, da sta bili družbi Mory v trenutku, ko sta vložili ničnostno tožbo pri Splošnem sodišču, to je 17. decembra 2012, že v stečajnem postopku, ki se je začel 10. julija 2012. Na podlagi tega je Splošno sodišče v točki 32 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da ker družbi Mory od začetka svojega stečajnega postopka ne opravljata več dejavnosti na trgu, morebiten prenos nezdružljivih pomoči, ki so predmet spornega sklepa, na novega upravičenca ne more bistveno vplivati na njun položaj na trgu. Ta ugotovitev, ki je pritožnice nikdar niso izpodbijale, čeprav jo je Komisija večkrat navedla v svojem odgovoru na pritožbo, spada v okvir neodvisne presoje dejanskega stanja s strani Splošnega sodišča(114). Kar zadeva družbo Superga Invest, pritožnice niso izpodbijale dejanske ugotovitve Splošnega sodišča, ki je navedena v točki 52 izpodbijanega sklepa ter v skladu s katero ta družba ne deluje v sektorju paketne pošte in je torej ni mogoče opredeliti kot konkurentko.
175. V teh okoliščinah nobena izmed pritožnic ne more trditi, da pomoči, ki so bile predhodno razglašene za nezdružljive v sklepu Sernam 3 in katerih morebitni prenos na novega upravičenca je predmet spornega sklepa, bistveno vplivajo na njen položaj na trgu. Iz tega sledi, da pritožnice ne izpolnjujejo pogoja posamičnega nanašanja in da je zato treba po mojem mnenju njihovo tožbo razglasiti za nedopustno.
VI – Stroški
176. Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.
177. Na podlagi člena 138(1) navedenega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
178. V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so pritožnice uspele s pritožbo, da pa je bila njihova tožba na prvi stopnji razglašena za nedopustno. Vendar pritožnice v okviru pritožbe niso predlagale, naj se plačilo stroškov naloži nasprotni stranki. V teh okoliščinah menim, da je treba vsaki stranki naložiti plačilo lastnih stroškov v okviru te pritožbe. Stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, nosijo pritožnice.
VII – Predlog
179. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj odloči:
– sklep Splošnega sodišča Mory in drugi/Komisija (T‑545/12, EU:T:2013:607) se razveljavi;
– ničnostna tožba družb Mory SA, Mory Team in Superga Invest zoper sklep Evropske komisije C(2012) 2401 final z dne 4. aprila 2012, ki se nanaša na prevzem sredstev skupine Sernam v okviru postopka njene prisilne poravnave, se zavrže kot nedopustna;
– vsaki stranki se naloži plačilo lastnih stroškov, nastalih v postopku s pritožbo;
– družbam Mory SA, Mory Team in Superga Invest se naloži plačilo stroškov, nastalih v postopku pred Splošnim sodiščem.