SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 8. marca 2012

Zadeva F‑12/10

Petrus Kerstens

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinski postopek – Predložitev zadeve disciplinski komisiji s strani nepristojnega organa – Pisno opozorilo – Trajanje postopka – Pravice do obrambe in domneva nedolžnosti – Razumni rok“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero P. Kerstens predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 23. aprila 2009, s katero mu je bila naložena disciplinska kazen v obliki pisnega opozorila.

Odločitev: Tožba se zavrne. P. Kerstens nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Replika – Zahteve obličnosti – Kratek povzetek tožbenih razlogov

(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 35(1)(e) in 41)

2.      Postopek – Pravnomočnost – Obseg – Druga tožba, ki se nanaša na ločeno in posamično odločbo, sprejeto po odločbi, ki se izpodbija v prvi tožbi – Dopustnost

3.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Preiskava pred uvedbo disciplinskega postopka – Preiskovalno pooblastilo preiskovalnega in disciplinskega urada Komisije – Obseg – Priporočilo za organ, pristojen za imenovanja, naj zadevnemu uradniku naloži upravni ukrep – Vključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 3)

4.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Uvedba disciplinskega postopka – Rok – Obveznost uprave za ukrepanje v razumnem roku – Neupoštevanje – Posledice

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, oddelek 5)

5.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Roki – Obveznost uprave za ukrepanje v razumnem roku – Presoja – Neupoštevanje – Posebne okoliščine – Dokazno breme

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX)

1.      Na podlagi člena 21 Statuta Sodišča in člena 35(1)(e) Poslovnika Sodišča za uslužbence mora tožba obsegati tožbene razloge ter dejanske in pravne trditve. Ti tožbeni razlogi in trditve morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, a dosledno in razumljivo izhajajo iz besedila same tožbe. Ta razlaga člena 35(1)(e) Poslovnika se nanaša tudi na pogoje dopustnosti replike, ki je v skladu s členom 41 istega poslovnika skupaj z dupliko namenjena dopolnitvi spisa.

(Glej točko 68.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 20. april 1999, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, točki 39 in 40;

Sodišče za uslužbence: 13. september 2011, Michail proti Komisiji, F‑100/09, točka 22.

2.      Pravnomočnost sodbe je lahko ovira za dopustnost tožbe, če so si v tožbi, na podlagi katere je bila izrečena zadevna sodba, nasproti stale iste stranke, če se je nanašala na isti predmet in če je temeljila na istih razlogih, pri čemer so ti pogoji nujno kumulativni.

To ne velja, kadar se druga tožba nanaša na ločeno in posamično odločbo, sprejeto po odločbi, ki je bila predmet prve tožbe. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da imata tožbi isti predmet.

(Glej točki 85 in 87.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. september 1985, Hoogovens Groep proti Komisiji, 172/83 in 226/83, točka 9; 22. september 1988, Francija proti Parlamentu, 358/85 in 51/86, točka 12;

Sodišče prve stopnje: 8. marec 1990, Maindiaux in drugi proti ESO, T‑28/89, točka 23; 5. junij 1996, NMB France in drugi proti Komisiji, T‑162/94, točki 37 in 38.

3.      Preiskovalni in disciplinski urad Komisije (IDOC) v okviru svojega poročila o upravni preiskavi, pripravljenega pred odločitvijo organa, pristojnega za imenovanja, da uvede disciplinski postopek ali ne, ne prekorači svojega preiskovalnega pooblastila, če navedenemu organu priporoči, naj zoper uradnika sprejme upravni ukrep.

Ker sta urad IDOC in organ, pristojen za imenovanja, ločena in samostojna organa, ima namreč urad IDOC pravico oblikovati postranska ali dodatna priporočila. Tako lahko na primer svobodno navede vrsto disciplinskega postopka, katerega uvedbo predlaga zoper zadevno osebo. Ker člen 3 Priloge IX h Kadrovskim predpisom določa, da organ, pristojen za imenovanja, zasliši zadevno osebo na podlagi poročila o preiskavi, ki ga pripravi urad IDOC, so priporočila, ki se uradu IDOC zdijo primerna, nujno vključena v navedeno poročilo, preden organ, pristojen za imenovanja, zasliši zadevno osebo na podlagi navedenega člena 3.

(Glej točki 94 in 95.)

4.      Čeprav Kadrovski predpisi ne določajo zastaralnega roka za uvedbo disciplinskega postopka, v Prilogi IX, natančneje v oddelku 5 te priloge, vseeno določajo stroge roke za potek disciplinskega postopka pred disciplinsko komisijo. Čeprav je res, da ti roki niso prekluzivni, vseeno izražajo pravilo dobrega upravljanja, katerega cilj je v interesu uprave in uradnikov preprečiti neupravičeno zavlačevanje s sprejetjem odločitve, s katero se disciplinski postopek konča.

Zato so disciplinski organi zavezani, da disciplinski postopek vodijo skrbno in da vsako dejanje v postopku izvedejo v primernem časovnem razmiku glede na prejšnji ukrep. Neupoštevanje tega roka, ki ga je mogoče presoditi le na podlagi posebnih okoliščin zadeve, lahko povzroči ničnost ukrepa.

Ta dolžnost skrbnega ravnanja in upoštevanja razumnega roka velja tudi za uvedbo disciplinskega postopka, zlasti če je uprava izvedela za dejstva in ravnanje, ki bi lahko pomenila kršitve obveznosti, ki so za uradnika določene v Kadrovskih predpisih, in sicer od trenutka, ko je zanje izvedela. Disciplinski organi so namreč, tudi če ni določen zastaralni rok, dolžni v razumnem roku uvesti disciplinski postopek, na podlagi katerega naj bi bila izrečena sankcija.

Poleg tega bi bilo kršeno načelo pravne varnosti, če bi uprava prekomerno zavlačevala z uvedbo disciplinskega postopka. Presoja dejstev in ravnanja, ki bi lahko pomenila disciplinski prekršek, s strani uprave in izvrševanje pravic do obrambe s strani uradnika sta namreč lahko zelo otežena, če je od nastanka teh dejstev in ravnanja do začetka disciplinske preiskave preteklo veliko časa. Po eni strani je namreč mogoče, da bi lahko pomembne priče in dokumenti – obremenilni ali razbremenilni – izginili, po drugi strani pa se bodo vse zadevne osebe in priče težko natančno spomnile dejstev zadevnega primera in okoliščin njihovega nastanka.

(Glej točke od 124 do 126.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 17. oktober 1991, de Compte proti Parlamentu, T‑26/89, točka 88; 26. januar 1995, D proti Komisiji, T‑549/93, točka 25; 10. junij 2004, François proti Komisiji, T‑307/01, točka 47.

5.      Obdobje, ki ga je treba upoštevati pri oceni, ali disciplinski postopek traja razumno dolgo, ni le obdobje od sprejetja sklepa o uvedbi zadevnega postopka. Na vprašanje, ali je bil disciplinski postopek, ko je bil uveden, izpeljan dovolj skrbno, vpliva to, koliko časa je poteklo med pojavom domnevne disciplinske kršitve in sprejetjem sklepa o uvedbi disciplinskega postopka.

V zvezi s tem je treba razumnost trajanja faze pred disciplinskim postopkom in trajanja samega disciplinskega postopka presojati na podlagi okoliščin posamezne zadeve, še zlasti na podlagi pomena spora za zadevno osebo, zapletenosti zadeve ter ravnanja tožeče stranke in pristojnih organov. Noben poseben dejavnik ni odločujoč. Vsakega od njih je treba preučiti ločeno, nato pa oceniti njihov kumulativni učinek. Nekatere zamude, za katere je odgovoren organ, pristojen za imenovanja, se morda ne zdijo nerazumne vsaka zase, vendar lahko postanejo take, če se obravnavajo skupaj. Vendar pa zahteve v zvezi s skrbnim ravnanjem pri vodenju postopka ne presegajo tistih, ki so združljive z načelom dobrega upravljanja. Tako bo, tudi če ni izključeno, da bi se nekateri koraki v fazi pred uvedbo disciplinskega postopka lahko izvedli hitreje, rok razumen, če skupne zamude, ki niso nerazumne, v vsakem od teh korakov privedejo do roka, ki ga na splošno ni mogoče šteti za nerazumnega, tako da bi povzročil zastaranje disciplinske odgovornosti zadevne osebe.

Če zaradi odločitev, ki jih sprejme organ, pristojen za imenovanja, postopek traja dlje, kot bi običajno šteli za razumen rok, mora ta organ dokazati obstoj posebnih okoliščin, s katerimi je mogoče utemeljiti tako podaljšanje.

(Glej točke od 127 do 130 in 143.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 13. januar 2010, A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06, točke od 392 do 395.