SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 11. septembra 2008

Zadeva F-51/07

Philippe Bui Van

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Razvrstitev v naziv in plačilni razred – Nepravilna razvrstitev – Odprava nezakonitega akta – Legitimno pričakovanje – Razumen rok – Pravica do obrambe – Pravica do dobrega upravljanja“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero P. Bui Van predlaga razglasitev ničnosti odločbe generalnega direktorja Skupnega raziskovalnega centra Komisije z dne 4. oktobra 2006, s katero je bil prerazvrščen v naziv AST 3, plačilni razred 2, medtem ko je bil prvotno razvrščen v naziv AST 4, plačilni razred 2, in odločbe organa, pristojnega za imenovanja, z dne 5. marca 2007, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, ter dodelitev simboličnega zneska 1 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpel.

Odločitev: Komisiji se naloži, da mora tožeči stranki plačati znesek 1500 EUR iz naslova odškodnine. V preostalem se tožba zavrne. Tožeča stranka nosi dve tretjini svojih stroškov. Komisija nosi svoje stroške in tretjino stroškov tožeče stranke.

Povzetek

1.      Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 85, prvi odstavek)

2.      Akti institucij – Odprava – Nezakoniti akti – Pogoji – Razumen rok – Izračun

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(3))

3.      Uradniki – Načela – Pravica do obrambe

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2))

1.      Čeprav je treba vsaki instituciji Skupnosti, ki ugotovi, da je akt, ki ga je sprejela, nezakonit, priznati pravico do njegove odprave v razumnem roku z retroaktivnim učinkom, je lahko ta pravica omejena s potrebo po spoštovanju legitimnih pričakovanj upravičenca akta, ki se je lahko zanesel na njegovo zakonitost, če sprejetja akta ni povzročil z napačnimi ali nepopolnimi navedbami. V zvezi s tem je upoštevni datum za nastanek legitimnega pričakovanja pri naslovniku upravnega akta datum obvestila o aktu in ne datum njegovega sprejetja ali odprave.

Glede tega se je treba zgledovati po sodni praksi, ki se nanaša na pogoje za izterjavo neupravičenih plačil, ki jo opravi uprava, iz člena 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, zlasti na pogoj očitnosti neobstoja pravne podlage za plačilo.

Poleg tega lahko tudi ob obstoju legitimnih pričakovanj naslovnika nezakonitega akta odločilni javni interes, zlasti interes dobrega upravljanja in varstva finančnih virov institucije, prevlada nad interesom upravičenca za ohranitev položaja, ki ga je lahko štel za stalnega.

(Glej točke 51, 53, 54, 56 in 62.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. marec 1961, Snupat proti Visoki oblasti, združeni zadevi 42/59 in 49/59, Recueil, str. 99, 159 in 160; 12. julij 1962, Koninklijke Nederlandsche Hoogovens en Staalfabrieken proti Visoki oblasti, 14/61, Recueil, str. 485, 516 in 518; 3. marec 1982, Alpha Steel proti Komisiji, 14/81, Recueil, str. 749, točke od 10 do 12; 26. februar 1987, Consorzio Cooperative d’Abruzzo proti Komisiji, 15/85, Recueil, str. 1005, točke od 12 do 17; 20. junij 1991, Cargill proti Komisiji, C‑248/89, Recueil, str. I‑2987, točka 20; 20. junij 1991, Cargill, C‑365/89, Recueil, str. I‑3045, točka 18; 17. april 1997, De Compte proti Parlamentu, C‑90/95 P, Recueil, str. I‑1999, točke od 35 do 37 in 39; 17. julij 1997, Affish, C‑183/95, Recueil, str. I‑4315, točka 57 in navedena sodna praksa;

Sodišče prve stopnje: 24. februar 1994, Stahlschmidt proti Parlamentu, T‑38/93, RecFP, str. I‑A‑65 in II‑227, točka 19; 5. november 2002, Ronsse proti Komisiji, T‑205/01, RecFP, str. I‑A‑211 in II‑1065, točka 47; 15. julij 2004, Gouvras proti Komisiji, združeni zadevi T‑180/02 in T‑113/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑225 in II‑987, točka 110; 27. september 2006, Kontouli proti Svetu, T‑416/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑181 in II‑A‑2‑897, točke 161, 162 in 167; 16. maj 2007, F proti Komisiji, T‑324/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 142.

2.      Nezakonit upravni akt je treba odpraviti v razumnem roku, razumnost roka pa je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve, kot so pomen, ki ga ima spor za zainteresirano osebo, zapletenost zadeve, ravnanje zadevnih strank, vprašanje, ali so bile z zadevnim aktom ustvarjene pravice, in tehtanje interesov. Kot splošno pravilo je treba rok za odpravo, ki bi ustrezal trimesečnemu roku za vložitev tožbe iz člena 91(3) Kadrovskih predpisov, šteti za razumen. Ker je ta rok obvezen za samo upravo, je treba kot začetek roka upoštevati datum sprejetja akta, ki ga namerava uprava odpraviti.

(Glej točke 63 in od 67 do 69.)

Napotitev na:

Sodišče: zgoraj navedena sodba Snupat proti Visoki oblasti, Recueil, str. 159; zgoraj navedena sodba Koninklijke Nederlandsche Hoogovens en Staalfabrieken proti Visoki oblasti, Recueil, str. 520; zgoraj navedena sodba De Compte proti Parlamentu, točka 35; 15. oktober 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, združene zadeve C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 187;

Sodišče prve stopnje: 27. november 1997, Pascall proti Komisiji, T‑20/96, RecFP, str. I‑A‑361 in II‑977, točki 72 in 77; 5. december 2000, Gooch proti Komisiji, T‑197/99, RecFP, str. I‑A‑271 in II‑1247, točka 53; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točka 66; zgoraj navedena sodba Kontouli proti Svetu, točka 161.

3.      Spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki se uvede zoper neko osebo in ki lahko pripelje do akta, s katerim se posega v njen položaj, je temeljno načelo prava Skupnosti in mora biti zagotovljeno, tudi če ni nobene ureditve v zvezi z zadevnim postopkom. Po tem načelu, ki ustreza zahtevam dobrega upravljanja, mora biti zadevni osebi dana možnost, da učinkovito predstavi svoje stališče o informacijah, ki se lahko zoper njo uporabijo pri aktu, ki bo sprejet. V zvezi s tem člen 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene v Nici 7. decembra 2000, določa, da pravica do dobrega upravljanja „vključuje predvsem […] pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene […]“.

Vendar se vsaka kršitev pravice do obrambe ne kaznuje z razglasitvijo ničnosti akta, ki posega v položaj. To velja, ko nezakonitost ni mogla vplivati na vsebino navedenega akta. Kljub temu pa nezakonitost, ki pomeni nepravilno ravnanje organa, lahko upravičuje odškodnino.

Uradnik, ki mu uprava ni omogočila, da bi se izjavil pred sprejetjem odločbe, ki posega v njegov položaj, tako utrpi nepremoženjsko škodo zaradi občutka, da je bil postavljen pred gotovo dejstvo, in mora zato dobiti ustrezno odškodnino.

(Glej točke od 72 do 74, 81, 84 in od 92 do 94.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. julij 1986, Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, točka 27; 14. februar 1990, Francija proti Komisiji, C‑301/87, Recueil, str. I‑307, točka 31; 21. marec 1990, Belgija proti Komisiji, C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 48; 3. oktober 2000, Industrie des poudres sphériques proti Svetu, C‑458/98 P, Recueil, str. I‑8147, točka 99; 5. oktober 2000, Nemčija proti Komisiji, C‑288/96, Recueil, str. I‑8237, točki 99 in 101; zgoraj navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točki 318 in 324; 9. november 2006, Komisija proti De Bryju, C‑344/05 P, ZOdl., str. I‑10915, točki 37 in 38;

Sodišče prve stopnje: 23. april 2002, Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, RecFP, str. I‑A‑49 in II‑223, točka 31; 8. marec 2005, Vlachaki proti Komisiji, T‑277/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑57 in II‑243, točka 64.