SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 29. julija 2019(*)
„Pritožba – Damping – Uvedba dokončne protidampinške dajatve na nekatere izdelke s poreklom s Kitajske – Izvedbena uredba (EU) 2015/1429 – Uredba (ES) št. 1225/2009 – Člen 2(7)(a) – Normalna vrednost – Določitev na podlagi cene v tretji državi s tržnim gospodarstvom – Izbira primerne tretje države – Tretja država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave – Prilagoditve“
V zadevi C‑436/18 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 2. julija 2018,
Shanxi Taigang Stainless Steel Co. Ltd s sedežem v Taiyuanu (Kitajska), ki jo zastopata E. Vermulst in J. Cornelis, advocaten,
pritožnica,
drugi stranki v postopku sta
Evropska komisija, ki jo zastopata J.-F. Brakeland in A. Demeneix, agenta,
tožena stranka na prvi stopnji,
Eurofer, Association européenne de l’acier, ASBL s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg), ki ga zastopajo J. Killick, barrister, ter G. Forwood in C. Van Haute, odvetnika,
intervenient na prvi stopnji,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi C. Lycourgos (poročevalec), predsednik senata, E. Juhász in M. Ilešič, sodnika,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Shanxi Taigang Stainless Steel Co. Ltd s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. aprila 2018, Shanxi Taigang Stainless Steel/Komisija (T‑675/15, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2018:209), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/1429 z dne 26. avgusta 2015 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (UL 2015, L 224, str. 10, v nadaljevanju: sporna uredba).
Pravni okvir
2 Člen 2 Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51, in popravek v UL 2010, L 7, str. 22, v nadaljevanju: osnovna uredba), naslovljen „Določitev dampinga“, je v odstavkih 7 in 10 določal:
„7.
(a) V primeru uvoza iz držav brez tržnega gospodarstva se določi normalna vrednost na podlagi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom ali cene, ki velja pri izvozu iz te tretje države v druge države, vključno s Skupnostjo, ali, kjer to ni mogoče, na kateri koli drugi razumni osnovi, vključno s ceno, ki se je dejansko plačevala ali se plačuje v Skupnosti za podoben proizvod, po potrebi primerno prilagojeni, tako da vsebuje razumno profitno maržo.
Primerna tretja država s tržnim gospodarstvom se izbere na smiseln način, pri čemer se ustrezno upoštevajo vse zanesljive informacije, ki so dostopne v času izbire. Upoštevajo se tudi roki; kjer je to primerno, se uporabi tretja država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave.
[…]
(b) Pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz […] katere koli države, ki nima tržnega gospodarstva in je članica [Svetovne trgovinske organizacije (STO)] na dan začetka preiskave, se normalna vrednost določi v skladu z odstavki 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda. Kadar ni tako, se uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a).
[…]
10. Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena, ne temeljita na taki primerljivi osnovi, se v obliki prilagoditev, ustrezno upoštevajo, v vsakem primeru, odvisno od pomena, razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen. […]“
Dejansko stanje
3 Pritožnica je družba s sedežem na Kitajskem, ki deluje predvsem na trgu proizvodnje in distribucije jeklenih izdelkov, med drugim hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla.
4 Na podlagi pritožbe, ki jo je 13. maja 2014 vložilo združenje Eurofer, Association européenne de l’acier, ASBL (v nadaljevanju: Eurofer), je Evropska komisija 26. junija 2014 objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka v zvezi z uvozom hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (UL 2014, C 196, str. 9).
5 Preiskava dampinga in škode, nastale industriji Evropske unije, se je nanašala na obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2013. Preučitev gibanj, upoštevnih za oceno te škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2013.
6 Za določitev dampinga in obstoja škode je bilo v obvestilu o začetku predvideno vzorčenje proizvajalcev izvoznikov s Kitajske in Tajvana ter proizvajalcev Unije. Pritožnica je bila izbrana v vzorec, ki je vseboval štiri kitajske proizvajalce izvoznike in je bil oblikovan v okviru preiskave.
7 Komisija je v obvestilu o začetku zainteresirane strani obvestila, da namerava kot primerno tretjo državo s tržnim gospodarstvom v smislu člena 2(7)(a) osnovne uredbe (v nadaljevanju: primerljiva država) uporabiti Združene države. Zainteresirane strani je pozvala, naj predložijo svoje pripombe v zvezi s tem, pri čemer jim je navedla, da so v skladu z informacijami, ki jih ima na voljo, druge države s tržnim gospodarstvom, ki bi se lahko upoštevale pri izbiri primerljive države, Republika Indija, Južnoafriška republika, Republika Koreja in Tajvan.
8 Pritožnica ni vložila zahtevka za pridobitev statusa družbe, ki deluje v tržnem gospodarstvu (v nadaljevanju: STG), v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe. Pritožnica je 6. julija 2014 predložila pripombe o izbiri primerljive države, v katerih je štela, da Združene države niso primerna izbira, in predlagala izbiro Tajvana. Na svojo zahtevo je bila 13. februarja 2015 zaslišana s strani Komisije.
9 Ta institucija je 24. marca 2015 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2015/501 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz hladno valjanih ploščatih izdelkov iz nerjavnega jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (UL 2015, L 79, str. 23). S to uredbo je bila uvedena začasna protidampinška dajatev v višini 24,3 % za izvoz navedenih izdelkov pritožnice v Unijo za obdobje šestih mesecev od 26. marca 2015.
10 Po več izmenjavah dopisov s pritožnico, med katerimi je ta ponovila svoje ugovore v zvezi z izbiro Združenih držav namesto Tajvana kot primerljive države, je Komisija 26. avgusta 2015 sprejela sporno uredbo, s katero je bila spremenjena Izvedbena uredba 2015/501 in na uvoz navedenih izdelkov, ki jih proizvaja pritožnica, v Unijo, uvedena protidampinška dajatev v višini 24,4 %.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
11 Pritožnica je 20. novembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev delne ničnosti sporne uredbe.
12 Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 19. julija 2016 združenju Eurofer dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije.
13 Pritožnica je v utemeljitev tožbe navedla tri tožbene razloge. S prvim tožbenim razlogom, ki je bil razdeljen na dva dela in se je nanašal na kršitev člena 2(7)(a) osnovne uredbe, je primarno trdila, da Komisija z izbiro Združenih držav namesto Tajvana kot primerljive države ni upoštevala te določbe, in podredno, da Komisija pri določitvi normalne vrednosti na podlagi te določbe ni izvedla prilagoditev, potrebnih zaradi razlik, povezanih s proizvodnim postopkom in dostopom do surovin. Pritožnica je z drugim tožbenim razlogom trdila, da je Komisija kršila člen 2(10) te uredbe, ker je zavrnila izvedbo prilagoditev, potrebnih zaradi stroškov za notranji prevoz, ki jih ima eden od proizvajalcev izvoznikov iz Združenih držav. Pritožnica je s tretjim tožbenim razlogom, ki je bil razdeljen na dva dela, trdila, da je Komisija kršila člen 3(2), (6) in (7) navedene uredbe, in sicer na eni strani glede presoje vzročne zveze med uvozom s Kitajske in Tajvana ter njegovim vplivom na industrijo Unije in na drugi zato, ker je škodo, povzročeno tej industriji, pripisala temu uvozu.
14 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo vse tožbene razloge in zato tožbo v celoti zavrnilo.
Predlogi strank pred Sodiščem
15 Pritožnica Sodišču primarno predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– sporno uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo, ter
– Komisiji naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka in postopka na prvi stopnji.
16 Pritožnica podredno Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in pridrži odločitev o stroških.
17 Komisija in združenje Eurofer Sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.
Pritožba
18 Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga, ki se nanašata na napačno razlago člena 2(7)(a) osnovne uredbe.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
19 Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 34 do 37 izpodbijane sodbe v zvezi z izbiro primerljive države napačno razlagalo člen 2(7)(a), drugi pododstavek, drugi stavek, osnovne uredbe.
20 Pritožnica v utemeljitev tega pritožbenega razloga trdi, da je iz besedila te določbe, ki določa, da „kjer je to primerno, se uporabi tretja država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave“, jasno razvidno, da mora Komisija, če taka država obstaja, kot primerljivo državo izbrati državo, ki je predmet iste protidampinške preiskave, edina izjema od tega pravila pa je, če ta država ni primerna, kar je nakazano z izrazom „kjer je to primerno“. V zadnjenavedenem primeru bi morala Komisija ugotoviti, da navedena država ni primerna, in to utemeljiti. Nasprotno pa naj iz navedene določbe ne bi izhajalo, da bi, če so na voljo tudi druge možnosti, morala biti država, ki je predmet iste preiskave, zato da bi bila izbrana kot primerljiva država, „najbolj“ primerna država.
21 Splošno sodišče pa naj bi kljub temu sprejelo tako razlago, saj je v točki 37 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija – da bi določila najprimernejšo primerljivo državo izmed obeh – upravičeno izvedla primerjalno analizo med Združenimi državami in Tajvanom, čeprav je bil Tajvan predmet iste preiskave kot Ljudska republika Kitajska, Združene države pa ne.
22 Splošno sodišče naj bi s tem, da je v bistvu štelo, da se, če so mogoče druge rešitve, tretja država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave, izbere, če je najprimernejša država, na eni strani v člen 2(7)(a), drugi pododstavek, drugi stavek, osnovne uredbe vneslo dodatni pogoj, ki ni naveden v besedilu te določbe, kar naj pravno ne bi bilo dovoljeno, kot naj bi bilo razvidno iz poročila pritožbenega organa Svetovne trgovinske organizacije (STO) z dne 6. oktobra 2016 v zadevi „Evropska unija – protidampinški ukrepi za biodizel iz Argentine“ (WT/DS 473/AB/R, točka 6.30). Na drugi strani naj bi se z razlago, ki jo je sprejelo Splošno sodišče, navedeni določbi odvzel pomen, ker bi pravna obveznost, ki jo določa, in sicer da se, kjer je to primerno, uporabi država, ki je predmet iste preiskave, postala brezpredmetna. Obveznost uporabe najprimernejše primerljive države naj bi namreč izhajala že iz prvega stavka drugega pododstavka člena 2(7)(a) osnovne uredbe, zato se ne more šteti, da je v drugem stavku tega pododstavka zgolj ponovljena ista obveznost.
23 Pritožnica poleg tega trdi, da se sodbe z dne 22. oktobra 1991, Nölle (C‑16/90, EU:C:1991:402), z dne 22. marca 2012, GLS (C‑338/10, EU:C:2012:158, točka 29), in z dne 10. septembra 2015, Fliesen-Zentrum Deutschland (C‑687/13, EU:C:2015:573), ki so navedene v točkah od 30 do 33 izpodbijane sodbe, nanašajo na položaje, v katerih ni bilo države s tržnim gospodarstvom, ki bi bila predmet iste preiskave. Te sodbe naj bi bile zato upoštevne le za razlago prvega stavka drugega pododstavka člena 2(7)(a) osnovne uredbe, s katerim naj bi bila izbira primerljive države urejena, če ni države s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave, ne pa tudi za razlago drugega stavka navedenega pododstavka.
24 Pritožnica nazadnje v bistvu trdi, da v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točki 37 izpodbijane sodbe, spoštovanje obveznosti, da se izbere država, ki je predmet iste preiskave kot primerljiva država, ne more privesti do kršitve obveznosti institucij Unije, da poskušajo najti primerljivo državo, v kateri je cena podobnega proizvoda oblikovana v okoliščinah, ki so čim bolj primerljive z okoliščinami države izvoza. V skladu s členom 2(7)(a), drugi pododstavek, drugi stavek, osnovne uredbe in zlasti z uporabo izraza „kjer je to primerno“ naj se namreč tretja država, ki je predmet iste preiskave, ne bi mogla uporabiti kot primerljiva država, če ni primerna, kar naj bi veljalo, če cene ne bi bile oblikovane v okoliščinah, ki so čim bolj primerljive z okoliščinami države izvoza.
25 Pritožnica glede posledic napačne uporabe prava, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče, v bistvu trdi, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da lahko Sodišče samo dokončno odloči o zadevi. Ne bi naj namreč bilo sporno, da je v obravnavanem primeru obstajala država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave, in sicer Tajvan. Komisija pa naj nikoli ne bi trdila, da ta država ni primerna. Zatrjevala naj bi le, da so Združene države primernejša izbira. Komisija naj bi zato imela pravno obveznost, da kot primerljivo državo uporabi Tajvan, neizpolnitev te obveznosti pa naj bi morala povzročiti razveljavitev sporne uredbe.
26 Komisija meni, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen in vsekakor kot brezpredmeten. Združenje Eurofer, ki dvomi o dopustnosti tega pritožbenega razloga, ker naj bi ustrezal očitku, ki ni bil naveden v tožbi in naj bi bil predložen šele v fazi odgovora na tožbo pred Splošnim sodiščem, prav tako šteje, da je treba navedeni pritožbeni razlog vsekakor zavrniti kot brezpredmeten in neutemeljen.
Presoja Sodišča
27 Ne da bi bilo treba odločati o dopustnosti prvega pritožbenega razloga, ga je treba vsekakor zavrniti kot neutemeljenega.
28 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 2(7)(a), prvi pododstavek, osnovne uredbe in z odstopanjem od pravil, določenih v členu 2, od (1) do (6), te uredbe, pri uvozu iz držav brez tržnega gospodarstva normalna vrednost načeloma določi na podlagi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom, to je po metodi primerljive države (sodbi z dne 10. septembra 2015, Fliesen-Zentrum Deutschland, C‑687/13, EU:C:2015:573, točka 48, in z dne 28. februarja 2018, Komisija/Xinyi PV Products (Anhui) Holdings, C‑301/16 P, EU:C:2018:132, točka 64). Člen 2(7)(a), drugi pododstavek, navedene uredbe v prvem stavku določa, da se primerna tretja država s tržnim gospodarstvom izbere na smiseln način, pri čemer se upoštevajo vse zanesljive informacije, ki so takrat na voljo, v drugem stavku pa, da se, kjer je to primerno, uporabi tretja država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave.
29 Trditve, ki jih je pritožnica navedla v utemeljitev prvega pritožbenega razloga, temeljijo na ločeni razlagi drugega stavka drugega pododstavka navedenega člena 2(7)(a). Vendar pa je treba ta drugi stavek, kot v bistvu trdi Komisija, razlagati v povezavi s prvim stavkom tega pododstavka, kakor se razlaga s sodno prakso Sodišča, pri čemer je ta prvi stavek v nasprotju s tem, kar očitno trdi pritožnica, upošteven tudi, če je država s tržnim gospodarstvom predmet iste preiskave.
30 V zvezi s tem je iz te sodne prakse na eni strani razvidno, da izbira primerljive države spada v okvir široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti (glej v tem smislu sodbe z dne 22. oktobra 1991, Nölle, C‑16/90, EU:C:1991:402, točka 11; z dne 29. maja 1997, Rotexchemie, C‑26/96, EU:C:1997:261, točka 10, in z dne 10. septembra 2015, Fliesen-Zentrum Deutschland, C‑687/13, EU:C:2015:573, točka 44).
31 Na drugi strani iz navedene sodne prakse izhaja, da je treba primerljivo državo izbrati na smiseln način, pri čemer se ustrezno upoštevajo vse zanesljive informacije, ki so dostopne v času izbire, sodišča Unije pa se morajo prepričati, da so pristojne institucije Unije upoštevale bistvene elemente za določitev enakovrednih značilnosti izbrane države in da so bili elementi spisa obravnavani z vso zahtevano skrbnostjo, tako da je mogoče ugotoviti, da je bila normalna vrednost določena primerno in na smiseln način. V zvezi s tem je naloga navedenih institucij, da ob upoštevanju možnih alternativ skušajo najti tretjo državo, v kateri je cena podobnega proizvoda oblikovana v okoliščinah, ki so čim bolj primerljive z okoliščinami države izvoza, pri tem pa mora ta tretja država imeti tržno gospodarstvo (glej v tem smislu sodbi z dne 22. marca 2012, GLS, C‑338/10, EU:C:2012:158, točki 21 in 22, in z dne 10. septembra 2015, Fliesen‑Zentrum Deutschland, C‑687/13, EU:C:2015:573, točki 49 in 51).
32 Iz člena 2(7)(a), drugi pododstavek, osnovne uredbe torej izhaja, da če je na podlagi dostopnih zanesljivih informacij možna izbira več držav, pristojna institucija izvede primerjalno analizo teh različnih držav in izbere državo, v kateri je cena podobnega proizvoda oblikovana v okoliščinah, ki so čim bolj primerljive z okoliščinami države izvoza. Glede tega v nasprotju s tem, kar v bistvu trdi pritožnica, drugi stavek navedenega pododstavka ne izključuje, da ta institucija izvede tako primerjalno analizo, in to tudi če je država s tržnim gospodarstvom predmet iste preiskave, in na tej podlagi v okviru svoje diskrecijske pravice, ki jo ima v skladu s sodno prakso iz točke 31 te sodbe, izbere najprimernejšo državo.
33 Iz drugega stavka drugega pododstavka člena 2(7)(a) osnovne uredbe je tako razvidno, da mora pristojna institucija, če je država s tržnim gospodarstvom predmet iste preiskave, to ustrezno upoštevati med možnostmi in z vso zahtevano skrbnostjo preučiti, ali je ta država primerna izbira. V obravnavani zadevi pa, čeprav pritožnica navaja, da Komisija ni trdila, da Tajvan ni ustrezna izbira, ne prereka ugotovitve, ki jo je Splošno sodišče v bistvu oblikovalo v točkah 34 in 35 izpodbijane sodbe, da je Komisija v obravnavanem primeru kot eno od možnih alternativ preučila stanje te države.
34 Iz navedenega izhaja, da – kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 37 izpodbijane sodbe in v nasprotju s trditvami pritožnice – Komisiji zgolj zato, ker je šlo za tretjo državo s tržnim gospodarstvom, ki je bila predmet iste preiskave kot Kitajska, kot ustrezne primerljive države ni bilo treba uporabiti Tajvana, kar bi tej instituciji preprečilo, da bi upoštevala druge možnosti in izvedla primerjalno analizo med to državo in drugimi možnostmi, vključno z – v tem primeru – Združenimi državami, da bi izmed teh dveh določila najprimernejšo državo. S kakršno koli nasprotno razlago se ne bi kršila le diskrecijska pravica, ki jo ima ta institucija pri izbiri primerljive države, ampak tudi, kot je Splošno sodišče pravilno poudarilo v točki 37 izpodbijane sodbe, obveznost navedene institucije, na katero je bilo opozorjeno v točki 32 zgoraj, da ob upoštevanju možnih alternativ skuša najti tretjo državo s tržnim gospodarstvom, v kateri je cena podobnega proizvoda oblikovana v okoliščinah, ki so čim bolj primerljive z okoliščinami države izvoza.
35 Ta ugotovitev je potrjena z analizo zgodovine nastanka Uredbe Sveta (ES) št. 3283/94 z dne 22. decembra 1994 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1994, L 349, str. 1), s katero je bila v temeljne protidampinške predpise Unije uvedena zahteva iz člena 2(7)(a), drugi odstavek, drugi stavek, osnovne uredbe. V obrazložitvenem memorandumu predloga, ki ga je za sprejetje Uredbe št. 3283/94 predložila Komisija (COM(1994) 414 final), je bilo namreč v zvezi s to določbo, katere končna ubeseditev, ki jo je sprejel zakonodajalec Unije, je enaka ubeseditvi, ki jo je predlagala Komisija, navedeno, da se za izbiro primerljive države prednost „lahko“ da državi, ki je predmet iste preiskave, če izpolnjuje merila razumne osnove, kar pomeni, da ne obstaja obveznost izbire te države.
36 V nasprotju s trditvami pritožnice se z razlago drugega stavka drugega pododstavka člena 2(7)(a) osnovne uredbe, navedeno v točkah od 32 do 34 te sodbe, temu drugemu stavku niti ne dodaja pogoj, ki v njem ni naveden, niti ne odvzema polni učinek, temveč se z njo opravi skupna razlaga člena 2(7)(a), drugi pododstavek, te uredbe.
37 Iz tega izhaja, da je treba, ker Splošno sodišče členu 2(7)(a), drugi pododstavek, drugi stavek, osnovne uredbe ni dodalo nobenega pogoja, zavrniti tudi trditev tožeče stranke, ki se nanaša na to, da naj bi iz poročila pritožbenega organa STO z dne 6. oktobra 2016 v zadevi „Evropska unija – protidampinški ukrepi za biodizel iz Argentine“ (WT/DS 473/AB/R), ki se nanaša na razlago člena 2.2.1.1 Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189) iz Priloge 1A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82), izhajalo, da ni pravno dopustno dodati pogoj, ki ni naveden v besedilu člena 2(7)(a), drugi pododstavek, drugi stavek, osnovne uredbe.
38 Iz navedenega izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
39 Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 2(7)(a) osnovne uredbe, ker je v točkah od 60 do 65 izpodbijane sodbe štelo, da pri določitvi normalne vrednosti v skladu s to določbo ni treba izvesti prilagoditev zaradi razlik v proizvodnem postopku in dostopu do surovin, ki so bile ugotovljene na Kitajskem.
40 Z rešitvijo, ki jo je Splošno sodišče izbralo v tej sodbi, naj bi bila načeloma proizvajalcem izvoznikom iz držav brez tržnega gospodarstva, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev STG, odvzeta možnost, da zaradi takih razlik zahtevajo prilagoditve normalne vrednosti v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe, čeprav naj bi bila na podlagi sodb z dne 10. oktobra 2012, Shanghai Biaowu High-Tensile Fastener in Shanghai Prime Machinery/Svet (T‑170/09, neobjavljena, EU:T:2012:531, točka 123), in z dne 29. aprila 2015, Changshu City Standard Part Factory in Ningbo Jindment Fastener/Svet (T‑558/12 in T‑559/12, neobjavljena, EU:T:2015:237, točka 110), tem proizvajalcem že odvzeta možnost, da zaradi teh razlik zaprosijo za prilagoditve na podlagi člena 2(10) navedene uredbe.
41 Taka rešitev, s katero naj bi bila navedenim proizvajalcem izvoznikom v bistvu odvzeta pravica, da zahtevajo prilagoditve, naj bi bila v nasprotju s členom 2.4 Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994, ki naj bi ustrezal členu 2(10) osnovne uredbe in naj bi določal obveznost izvedbe poštene primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo ter izvedbo prilagoditev zaradi razlik, ki vplivajo na primerljivost cen. Pritožbeni organ STO naj bi namreč v poročilu z dne 18. januarja 2016 v zadevi „Evropske skupnosti – dokončni protidampinški ukrepi za nekatere železne ali jeklene pritrdilne elemente s Kitajske“ (WT/DS 397/AB/RW, točki 5.207 in 5.215) jasno navedel, da ta obveznost velja za vse protidampinške preiskave, tudi kadar se normalna vrednost določi na podlagi primerljive države.
42 Poleg tega naj bi bila v nasprotju s tem, kar naj bi razsodilo Splošno sodišče, okoliščina, da pritožnica ni vložila zahtevka za pridobitev STG, brezpredmetna za ugotovitev, ali je zahtevek za prilagoditev na podlagi člena 2(7)(a) osnovne uredbe utemeljen.
43 Poleg tega, čeprav naj bi Sodišče v sodbi z dne 10. septembra 2015, Fliesen‑Zentrum Deutschland (C‑687/13, EU:C:2015:573, točka 48), na katero se je Splošno sodišče sklicevalo v točki 60 izpodbijane sodbe, razsodilo, da je namen člena 2(7)(a) osnovne uredbe preprečiti upoštevanje cen in stroškov iz držav, ki nimajo tržnega gospodarstva, ker tam ti parametri niso običajna posledica delovanja tržnih sil, naj ne bi odločilo o tem, ali je mogoče izvesti prilagoditve zaradi dejavnikov, ki so posledica teh sil, kot so razlike zaradi naravne primerjalne prednosti. Taka možnost naj ne bi bila ovržena niti v sodbi z dne 29. aprila 2015, Changshu City Standard Part Factory in Ningbo Jindment Fastener/Svet (T‑558/12 in T‑559/12, neobjavljena, EU:T:2015:237, točka 110), navedeni v točki 61 izpodbijane sodbe.
44 Pritožnica sicer ne navaja, da bi bilo treba izvesti prilagoditve, da bi se nevtralizirala izkrivljanja, ugotovljena v državi brez tržnega gospodarstva, vendar pa trdi, da to ne izključuje možnosti, da se prilagoditve na podlagi člena 2(7)(a) ali člena 2(10) osnovne uredbe izvedejo zaradi razlik, ki vplivajo na primerljivost cen in so posledica navedenih sil, torej niso posledica izkrivljanj.
45 V zvezi s tem naj bi pritožbeni organ STO v poročilu z dne 18. januarja 2016 v zadevi „Evropske skupnosti – dokončni protidampinški ukrepi za nekatere železne ali jeklene pritrdilne elemente s Kitajske“ (WT/DS 397/AB/RW, točki 5.207 in 5.236) pojasnil, da čeprav preiskovalnemu organu prilagoditev zaradi razlik med stroški proizvajalcev iz države izvoza brez tržnega gospodarstva in stroški proizvajalca iz primerljive države ni treba izvesti, če bi ta organ zaradi tega v normalno vrednost ponovno vključil izkrivljene stroške proizvajalcev iz prvonavedene države, pa mora ta organ ugotoviti, ali bi zahtevana prilagoditev imela tak učinek.
46 Splošno sodišče naj bi s tem, da je načeloma izključilo možnost, da se izvedejo prilagoditve zaradi razlik pri dostopu do surovin in proizvodnem postopku, čeprav bi moralo preučiti, ali bi sprejetje take prilagoditve povzročilo ponovno vključitev izkrivljenih stroškov in/ali so izpolnjeni drugi pogoji za sprejetje take prilagoditve, kršilo člen 2(7)(a) osnovne uredbe.
47 Komisija in združenje Eurofer menita, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen, po mnenju združenja Eurofer pa tudi zavreči kot brezpredmeten.
Presoja Sodišča
48 Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je načeloma izključilo možnost, da se pri določitvi normalne vrednosti v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe izvedejo prilagoditve zaradi razlik v proizvodnem procesu in dostopu do surovin, ki so bile ugotovljene na Kitajskem.
49 V zvezi s tem iz trditev, ki jih je pritožnica navedla v okviru tega pritožbenega razloga, v bistvu izhaja, da priznava, da se – kot je Splošno sodišče razsodilo v točki 62 izpodbijane sodbe – od Komisije ne more zahtevati izvedba prilagoditev zaradi dejavnikov, na katere vplivajo parametri, ki niso posledica delovanja tržnih sil. Vendar pa pritožnica trdi, da bi morala biti izvedba prilagoditev zaradi razlik, ki so posledica delovanja takih sil, mogoča, in v bistvu dodaja, da bi Splošno sodišče moralo preučiti, ali bi sprejetje zahtevanih prilagoditev povzročilo ponovno vključitev izkrivljenih stroškov v normalno vrednost, torej ali bi se zaradi teh prilagoditev v to vrednost ponovno vključili stroški, na katere vplivajo parametri, ki niso posledica delovanja teh sil, česar naj Splošno sodišče ne bi storilo.
50 V zvezi s tem je treba kljub temu opozoriti, da je Splošno sodišče za sklep iz točke 64 izpodbijane sodbe, da v obravnavani zadevi pri določitvi normalne vrednosti v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe ni treba izvesti prilagoditev zaradi razlik v proizvodnem procesu in dostopu do surovin, ki so bile ugotovljene na Kitajskem, v točki 63 te sodbe ugotovilo, da ker Kitajska v času dejanskega stanja ni veljala za tržno gospodarstvo in ker pritožnica ni predložila zahtevka za pridobitev STG, ni bilo nobenih dokazov, da na oskrbo z nikljem ali proizvodni postopek podjetja, ki je delovalo v drugačnih pogojih, kot so pogoji tržnega gospodarstva, niso vplivali parametri, ki niso bili posledica delovanja tržnih sil.
51 Vendar pa, kot je poudarilo združenje Eurofer, pritožnica, ki v bistvu uveljavlja možnost izvedbe prilagoditev zaradi dejavnikov, ki so posledica delovanja tržnih sil, ne izpodbija izrecno dejanske ugotovitve Splošnega sodišča iz točke 63 izpodbijane sodbe, in sicer da se v bistvu ne zdi, da se zahtevane prilagoditve nanašajo na take dejavnike. Pritožnica a fortiori ne trdi niti, da je ta ugotovitev izkrivljena.
52 Zato je treba, ne da bi bilo treba odločiti o utemeljenosti vseh trditev, ki jih je pritožnica navedla v okviru tega pritožbenega razloga, njene trditve zavreči kot brezpredmetne. Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavreči.
53 Pritožbo je torej treba zavrniti v celoti.
Stroški
54 Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
55 Člen 138(1) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
56 Ker družba Shanxi Taigang Stainless Steel s predlogi ni uspela ter sta Komisija in združenje Eurofer predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, se tej družbi naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbi Shanxi Taigang Stainless Steel Co. Ltd se naloži plačilo stroškov.
Podpisi