Language of document : ECLI:EU:F:2016:179

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)

z dne 20. julija 2016

Zadeva F‑94/13

Vincent Piessevaux

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom – Pokojninske pravice, pridobljene v okviru nacionalnega pokojninskega sistema pred nastopom službe pri Uniji – Prenos v pokojninski sistem Unije – Predlog za priznanje pokojninske dobe – Ugovor nedopustnosti – Pojem akta, ki posega v položaj – Člen 83 Poslovnika“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero Vincent Piessevaux predlaga, naj se za nični razglasita odločba Sveta Evropske unije z dne 30. januarja 2013, s katero naj bi ta v okviru pokojninskega sistema Evropske unije dokončno določil pokojninske pravice, ki jih je tožeča stranka pridobila pred nastopom službe pri Uniji, in odločba o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zoper navedeno odločbo.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot nedopustna. V. Piessevaux nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

Povzetek

Tožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Predlog za priznanje pokojninske dobe z namenom prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih pred nastopom službe pri Uniji, v sistem Unije – Izključitev – Odločba o priznanju pokojninske dobe, ki je bila sprejeta po prenosu kapitalizirane vrednosti pridobljenih pokojninskih pravic – Vključitev

(člen 270 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1), in Priloga VIII, člen 11(2))

V postopku prenosa pokojninskih pravic, predvidenem v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je odločba, ki jo organ za imenovanja sprejme po prenosu kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je zadevna oseba pridobila pred začetkom službe pri Uniji, tista, ki pomeni akt, ki posega v položaj, ter ki je lahko predmet tožbe v skladu s členom 270 PDEU in členom 91(1) Kadrovskih predpisov. Nasprotno pa predlog za priznanje pokojninskih pravic, tudi če zadevna oseba privoli vanj, ni akt, ki posega v položaj, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo v skladu s členom 270 PDEU in členom 91(1) Kadrovskih predpisov.

Pokojninska doba se namreč lahko prizna šele, ko uradnik da soglasje k nadaljevanju postopka za prenos kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki jih je predhodno pridobil pri zadevnem nacionalnem pokojninskem zavodu, v pokojninski sistem Unije, to soglasje pa da na podlagi predloga za priznanje pokojninske dobe, ki ga poda organ na podlagi začasnega kapitaliziranega zneska, ki ga sporoči navedeni zavod.

V zvezi s tem se v fazi predloga za priznanje pokojninske dobe zadevna institucija zaveže samo k temu, da bo pravilno uporabila člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in splošne izvedbene določbe za položaj zadevne osebe. Ta obveznost za institucijo izhaja neposredno iz zadevnih določb Kadrovskih predpisov, tudi če ni izrecne zaveze institucije.

Tako iz takšne zaveze, izražene v predlogu za priznanje pokojninske dobe, ne izhaja niti nova obveznost, naložena zadevni instituciji, niti, posledično, sprememba pravnega položaja zadevne osebe, zlasti ker – tudi če zadevna oseba da soglasje k prenosu pokojninskih pravic, ki jih je pridobila v drugem sistemu, v pokojninski sistem Unije – ta institucija, ki je predlog pripravila, nima ustrezne obveznosti, da po opravljenem prenosu kapitaliziranega zneska, ki ga je sporočil nacionalni pokojninski zavod, zadevni osebi avtomatično prizna število let pokojninske dobe, ki je navedeno v prvotnem predlogu, glede na katerega je zadevna oseba potrdila svojo željo po prenosu navedenega kapitaliziranega zneska v pokojninski sistem Unije.

(Glej točke od 24 do 28.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sodbe z dne 13. oktobra 2015, Komisija/Verile in Gjergji, T‑104/14 P, EU:T:2015:776, točke 50, 52, 53 in 74; Komisija/Cocchi in Falcione, T‑103/13 P, EU:T:2015:777, točka 66, in Teughels/Komisija, T‑131/14 P, EU:T:2015:778, točke 37, 46, 48, 49, 58 in 70.