Language of document :

Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 2. julija 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) z dne 16. maja 2019 v zadevah T-836/16 in T-624/17, Republika Poljska/Evropska komisija

(Zadeva C-562/19 P)

Jezik postopka: poljščina

Stranke

Pritožnica: Evropska komisija (zastopnika: K. Herrmann in P.-J. Loewenthal, agenta)

Drugi stranki v postopku: Republika Poljska, Madžarska

Predlog

Sodba Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) z dne 16. maja 2019 v povezanih zadevah T-836/16 in T-624/17, Republika Poljska/Evropska komisija, naj se v celoti razveljavi;

Tožbi Republike Poljske zoper Komisijo v zadevi T-836/16 za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2016) 5596 final z dne 19. septembra 2016 v zvezi z državno pomočjo SA.44351 (2016/C) (ex 2016/NN), s katerim se je začel formalni postopek preiskave v zvezi s poljskim davkom na prodajo na drobno in je bil odrejen njegov preklic, in v zadevi T-624/17 za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2018/160 z dne 30. junija 2017 v zvezi z državno pomočjo SA.44351 (2016/C) (ex 2016/NN), ki jo je Poljska dodelila glede davka na prodajo na drobno, naj se zavrneta in Republiki Poljski naj se naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in tega postopka;

Podredno, če se tožbi ne zavrneta v celoti, naj se zadevi vrneta Splošnemu sodišču v ponovno odločanje o tožbenih razlogih, o katerih ni bilo odločeno na prvi stopnji, in naj se odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ter postopka s pritožbo pridrži ter se o njih odloči s sklepom o koncu postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija navaja dva pritožbena razloga.

Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(1) PDEU, ker je odločilo, da poljski davek na prodajo na drobno ni selektiven. Napačna uporaba prava, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče, temelji na teh razlogih:

– Prvič, Splošno sodišče naj bi v točkah od 63 do 68 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da je Komisija storila napako s tem, da je iz opredelitve referenčnega okvira izključila progresivne davčne stopnje poljskega davka na prodajo na drobno. V nasprotju s trditvami Splošnega sodišča naj bi bilo stališče Komisije v sklepu o koncu postopka v skladu s sodno prakso Sodišča. Zato naj bi Splošno sodišče pri opredelitvi referenčnega okvira napačno uporabilo pravo.

– Drugič, Splošno sodišče naj bi v točkah od 69 do 78 izpodbijane sodbe napačno odločilo, da je Komisija napačno opredelila namen davka na prodajo na drobno, na podlagi katerega se presoja primerljivost podjetij. Sodišče je v ustaljeni praksi odločilo, da je za presojo primerljivosti podjetij upošteven le davčni namen ukrepa, opredeljen kot predmet davka oziroma obdavčljivi dogodek. Drugi neločljivo povezani cilji, kot je plačilna sposobnost, naj bi bili pomembni le za presojo objektivne upravičenosti različnega obravnavanja primerljivih podjetij. Zato dejstvo, da je Splošno sodišče med presojo primerljivosti podjetij prišlo do ugotovitve, da je namen poljskega davka na prodajo na drobno – domnevno – prerazporeditev, pomeni napačno uporabo prava.

– Tretjič, Splošno sodišče naj bi v točkah od 79 do 93 izpodbijane sodbe napačno odločilo, da je Komisija storila napako s tem, da je ugotovila, da progresivne davčne stopnje davka prodajo na drobno niso bile upravičene z namenom prerazporeditve. Trditve Splošnega sodišča, da poljski davek na prodajo na drobno ni diskriminatoren in je njegov namen prerazporeditev, naj bi temeljile na napačni predpostavki, da je podjetje, ki ustvarja visoke prihodke (promet) dobičkonosnejši od podjetja z nizkimi prihodki (prometom). S tem naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je mogoče z namenom prerazporeditve, ki ni neločljivo povezan z davkom na prodajo na drobno, upravičit neenako obravnavanje podjetij. Poleg tega naj bi Splošno sodišče na podlagi te napačne predpostavke z države članice na Komisijo napačno preneslo dokazno breme, da naj bi bile progresivne davčne stopnje upravičene z domnevnim namenom prerazporeditve, pri čemer bi morala Komisija tako dokazati, da tako upravičenje ne obstaja.

Komisija v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 104 do 109 izpodbijane sodbe kršilo člen 108(2) PDEU in člen 13(1) Uredbe Sveta št. 2015/1589. Splošno sodišče naj bi v teh točkah ugotovilo, da je Komisija storila očitno napako s tem, da se je odločila začetki formalni postopek preiskave in odredila preklic poljskega davka na prodajo na drobno. Ta ugotovitev naj bi temeljila na analizi sklepa, s katerim naj bi se končal formalni postopek preiskave. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da je za sklep o začetku formalnega postopka preiskave uporabilo isto merilo sodnega nadzora kot za presojo veljavnosti sklepa o koncu postopka. Pri prvonavedenemu sklepu naj bi namreč Splošno sodišče uporabilo strožje merilo nadzora, namesto, da bi preverilo, ali Komisija očitno ni mogla dvomiti v neobstoj selektivnosti spornega davka.

____________