Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio (Italija) 15. novembra 2018 – Vivendi SA/Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni
(Zadeva C-719/18)
Jezik postopka: italijanščina
Predložitveno sodišče
Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Vivendi SA
Nasprotna stranka: Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni
Vprašanja za predhodno odločanje
Ali je, čeprav je dolžnost držav članic, da preverijo, ali imajo podjetja prevladujoč položaj (in jim posledično naložijo določene obveznosti), določba člena 43, odstavek 11, d.lgsl 31. 7. 2005, n. 177 (zakonska uredba št. 177 z dne 31. julija 2005), v besedilu, veljavnem na dan sprejetja izpodbijane odločbe, ki določa: „podjetja, tudi prek odvisnih ali povezanih družb, katerih prihodki v sektorju elektronskih komunikacij, kot je opredeljen v skladu s členom 18 decreto legislativo 1° agosto 2003, n. 259 (zakonska uredba št. 259 z dne 1. avgusta 2003), presegajo 40 odstotkov skupnih prihodkov iz navedenega sektorja, v integriranem sistemu komunikacij ne smejo dosegati prihodkov, ki presegajo 10 odstotkov prihodkov v tem sistemu“, v nasprotju s pravom Evropske unije, in zlasti z načelom prostega pretoka kapitala iz člena 63 PDEU; in sicer v delu, v katerem je zadevni sektor s sklicevanjem na člen 18 Codice delle comunicazioni elettroniche (zakon o elektronskih komunikacijah) omejen na trge, primerne za predhodno zakonsko urejanje, čeprav se informacije (katerih pluralizmu je namenjen predpis) vedno bolj prenašajo z uporabo spleta, osebnih računalnikov in mobilne telefonije, tako da bi izključitev zlasti maloprodajnih storitev mobilne telefonije iz tega sektorja samo zato, ker se opravljajo v razmerah neokrnjene konkurence, lahko postala nerazumna? Ali je navedena določba v nasprotju s pravom Unije tudi ob upoštevanju dejstva, da je Autorità (regulativni organ) omejil sektor elektronskih komunikacij za namen uporabe navedenega člena 43, odstavek 11, prav v obravnavani zadevi, tako da je upošteval samo trge, za katere je bila opravljena vsaj ena analiza od začetka veljavnosti zakona o elektronskih komunikacijah, in sicer od leta 2003 do današnjega dne, in prihodke iz zadnje odmere iz leta 2015?
Ali načela s področja varstva svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev iz členov 49 in 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), člena 15 in 16 Direktive 2002/21/ES1 [o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve], ki varujeta pluralnost in svobodo izražanja, ter načelo Evropske unije o sorazmernosti nasprotujejo uporabi nacionalne zakonodaje s področja javnih avdiovizualnih in radijskih medijskih storitev, kakršna je italijanska zakonodaja iz člena 43, odstavka 11 in 14, v skladu s katero se za določitev drugega praga 10 % upoštevajo tudi prihodki podjetij, ki niso odvisna ali pod prevladujočim vplivom, ampak so le „povezana“ v smislu člena 2359 Codice civile (civilni zakonik) (na katerega se sklicuje odstavek 14 člena 43), kljub temu, da ni mogoče vplivati na informacije, ki jih širijo?
Ali načela s področja svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev iz členov 49 in 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), člena 15 in 16 Direktive 2002/21/ES ter načela s področja varstva pluralnosti virov informacij Direktive 2010/13/EU2 o avdiovizualnih medijskih storitvah in Direktive 2002/21/ES nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je zakonska uredba 177/2005, ki v odstavkih 9 in 11 člena 43 določa precej drugačne pragove (in sicer 20 % oziroma 10 %) za „subjekte, za katere se zahteva vpis v register operaterjev komunikacij, vzpostavljen v skladu s členom 1, odstavek 6, točka (a), št. 5, legge 31 luglio 1997, n. 249 (zakon št. 249 z dne 31. julija 1997)“ (oziroma subjekte imetnike koncesije ali dovoljenja na podlagi veljavne zakonodaje, ki ga je izdal regulativni organ ali drugi pristojni organ, ter oglaševalska podjetja, ne glede na to, kje se oglaševanje predvaja, založnike itd. iz odstavka 9) od tistih, ki jih določa za podjetja, ki poslujejo v sektorju elektronskih komunikacij, kot je opredeljen zgoraj (v odstavku 11)?
____________
1 Direktiva evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29).
2 Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL 2010, L 95, str. 1).