SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 17. aprila 2007

Združeni zadevi F-44/06 in F-94/06

C

in

F

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Člen 78 Kadrovskih predpisov – Invalidska pokojnina – Izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje – Ničnostna in odškodninska tožba“

Predmet: Tožbi, vloženi na podlagi člena 236 ES in člena 152 EA, s katerima tožeči stranki predlagata: v zadevi F-44/06 naj se za nični razglasita odločba Komisije z dne 13. junija 2005, s katero je bilo zavrnjeno sprejetje vsakršnega ukrepa za izvršitev sodbe Sodišča prve stopnje z dne 23. novembra 2004 v zadevi O proti Komisiji (T-376/02, ZOdl. JU, str. I-A-349 in II-1595, tožba, ki jo je prav tako vložila tožeča stranka, ki je vložila ti zadevi), in odločba Komisije z dne 23. februarja 2006 o upokojitvi tožeče stranke in njeni upravičenosti do invalidske pokojnine, določene v skladu z členom 78, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, v različici, ki je veljala pred 1. majem 2004, z retroaktivnim učinkom od 1. februarja 2002, ter naj se Komisiji naloži plačilo zneska 15.000 EUR zaradi kršitve načela upoštevanja razumnega roka; v zadevi F-94/06 naj se za nično razglasi zgoraj navedena odločba z dne 23. februarja 2006 in Komisiji naloži plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 15.000 EUR.

Odločitev: Komisiji se naloži, naj tožeči stranki izplača odškodnino v znesku 2000 EUR iz naslova utrpljene nepremoženjske škode. Preostali predlogi se zavrnejo. Komisija nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov tožeče stranke v zadevah F-44/06, C proti Komisiji, in F-94/06, F proti Komisiji.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov

(člen 233 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 53; Priloga VIII, člen 14)

2.      Uradniki – Tožba – Odškodninski zahtevek, povezan s predlogom za razglasitev ničnosti

(člen 233 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Neizpolnitev obveznosti izvršitve ničnostne sodbe

(člen 233 ES)

1.      Organ za imenovanja mora za izvršitev sodbe, s katero je bila za nično razglašena odločba o upokojitvi tožeče stranke in njeni upravičenosti do invalidske pokojnine samo zaradi napake pri izbiri pravne podlage, a brez izpodbijanja vseh faz sprejetja te odločbe, sprejeti novo odločbo, s katero popravi napako, storjeno pri izbiri pravne podlage, vendar mu zainteresirane osebe ni treba retroaktivno ponovno aktivno zaposliti niti mu ni treba sprejeti odločbe, ki ima učinek samo v prihodnosti, kar bi pomenilo zanikanje obstoja bolezni in invalidnosti tožeče stranke, ki sta bila sicer pravilno ugotovljena v izpodbijani odločbi. Zato lahko organ za imenovanja brez kršitve pravnomočnosti ali kršitve člena 233 ES v skladu s členom 53 Kadrovskih predpisov in členom 14 Priloge VIII k tem predpisom retroaktivno določi učinke nove odločbe o upokojitvi tožeče stranke na zadnji dan meseca, v katerem je bila sprejeta odločba, ki je bila razglašena za nično, in učinke upravičenosti do invalidske pokojnine na prvi dan naslednjega koledarskega meseca.

Nazadnje, organ za imenovanja mora z zakonito odločbo nadomestiti odločbo, ki jo je sodišče kritiziralo, kot pravno podlago pa lahko upravičeno uporabi določbe Kadrovskih predpisov, ki so veljale na datum izpodbijane odločbe, in ne določbe Kadrovskih predpisov, spremenjene na dan sprejetja nove odločbe.

(Glej točke 42 in od 46 do 49.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 19. april 1999, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, T‑305/94, T‑306/94, T‑307/94, od T‑313/04 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 189 in navedena sodna praksa; 23. november 2004, O proti Komisiji, T‑376/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑349 in II‑1595.

2.      Odškodninski zahtevki za povračilo škode, ki jo je tožeča stranka imela zaradi nerazumnega roka za izvršitev ali popolnega neobstoja vsakršnega ukrepa za izvršitev ničnostne sodbe, izrečene v njeno korist, so neposredno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti odločbe, s katero je uprava nameravala izvršiti navedeno sodbo, in so zato dopustni, čeprav niso bili predmet predhodne zahteve na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov in so bili prvič izraženi v okviru pritožbe zoper to odločbo. Namreč, čeprav ti odškodninski zahtevki niso nujno odvisni od predlogov za razglasitev ničnosti, v takem kontekstu, ko uradnik meni, da uprava še ni sprejela ukrepov, ki jih zahteva sodišče Skupnosti, odškodninskega zahtevka ni mogoče presojati neodvisno od vprašanja, ali je ta uprava z že sprejetimi akti ravnala v skladu s pravnomočno sodbo ali ne, saj če ti akti niso v skladu z zahtevami iz sodbe, izrečene v korist uradnika, so lahko odškodninski zahtevki zaradi neupoštevanja razumnega roka samo še bolj utemeljeni. Torej ni mogoče šteti, da je tožeča stranka z izključitvijo vsakršne kritike vsebine navedenih ukrepov odškodninski zahtevek oprla samo na prepozno sprejetje ukrepov za izvršitev sodbe.

Poleg tega mora uprava zaradi ničnostne tožbe ukrepati in na lastno pobudo sprejeti ukrepe za izvršitev pravnomočne sodbe, ne da bi se za to od uradnika zahtevalo, da vloži zahtevo. V zvezi s tem je neukrepanje uprave mogoče obravnavati, kot da se je vzdržala sprejetja ukrepa, naloženega s členom 233 ES, ki je podoben ukrepu, naloženemu s Kadrovskimi predpisi, v smislu člena 90(2) teh predpisov, in pomeni akt, ki posega v položaj, zoper katerega je uradnik upravičen takoj, v roku treh mesecev, vložiti pritožbo. Če se povračilo zahteva zaradi nerazumnega roka za izvršitev ali neobstoja vsakršnega ukrepa za izvršitev sodbe, pravilnost predhodnega postopka ne more biti odvisna od vložitve zahteve uradnika na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov.

Poleg tega bi bila zahteva, da uradnik, ki zahteva izvršitev ničnostne sodbe, izrečene v njegovo korist, vloži na eni strani pritožbo zoper odločbo uprave, ki naj bi pomenila napačno izvršitev sodbe, in na drugi strani ločen odškodninski zahtevek na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ki bi v primeru zavrnitve uprave moral privesti tudi do vložitve pritožbe, v nasprotju z zahtevami po ekonomičnosti postopka, ki jih nalaga načelo upoštevanja razumnega roka.

(Glej točke od 55 do 58.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. februar 1992, Pfloeschner proti Komisiji, T‑6/91, Recueil, str. II‑141, točka 22; 12. januar 1994, White proti Komisiji, T‑65/91, RecFP, str. I‑A‑9 in II‑23, točki 91 in 92; 26. oktober 1994, Marcato proti Komisiji, T‑18/93, RecFP, str. I‑A‑215 in II‑681, točka 59; 6. november 1997, Liao proti Svetu, T‑15/96, RecFP, str. I‑A‑329 in II‑897, točka 61; 31. maj 2006, Frankin in drugi proti Komisiji, F‑91/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑25 in II‑A‑1‑83, točka 22.

3.      Uprava stori napako pri izvrševanju javnih nalog, zaradi katere je odgovorna, če – ne da bi se soočala s posebnimi težavami pri razlagi ali praktičnimi težavami, ki bi lahko ovirale izvršitev ničnostne sodbe – v razumnem roku ne sprejme ukrepov za zagotovitev izvršitve te sodbe. Dejstvo, da zainteresirana oseba zahteva sprejetje drugih ukrepov namesto tistih, ki se zahtevajo s sodbo, ne more upravičiti zavrnitve uprave, da sprejme kakršenkoli konkreten izvedbeni ukrep.

Taka zavrnitev, ki posega v zaupanje, ki ga mora imeti vsak posameznik v pravni sistem Skupnosti in temelji predvsem na spoštovanju odločb, ki jih izdajo sodišča Skupnosti, sama po sebi in neodvisno od vsakršne premoženjske škode, ki lahko izhaja iz tega, povzroči nepremoženjsko škodo za stranko, ki je dosegla ugodno sodbo.

(Glej točke 63, 64, 66, 67 in 69.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 2000, Hautem proti EIB, T‑11/00, Recueil, str. II‑4019, točka 51.