SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(sodnik posameznik)

24. marec 2015

Zadeva F‑61/14

Carola Maggiulli

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2013 – Odločba o nenapredovanju – Primerjalna ocena uspešnosti“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja v skladu z njenim členom 106a, s katero C. Maggiulli zahteva razglasitev ničnosti odločbe, s katero je Evropska komisija zavrnila njeno napredovanje v naziv AD 13 v napredovalnem obdobju 2013.

Odločitev: Tožba se zavrne. C. Maggiulli nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Upoštevanje ocenjevalnih poročil – Drugi elementi, ki jih je mogoče upoštevati

(Kadrovski predpisi, člen 45(1))

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje – Očitna napaka pri presoji – Pojem

(Kadrovski predpisi, člen 45(1))

1.      Na podlagi člena 45(1) Kadrovskih predpisov organ za imenovanja za napredovanje uradnikov v razred funkcionalne skupine, ki je višji od njihovega razreda, pri primerjalni oceni uspešnosti upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo jezikov pri izvrševanju nalog, razen jezikov, za katere so predložili dokazila o dobrem znanju, in, kadar je to primerno, raven odgovornosti uradnikov, ki lahko napredujejo. To so trije glavni dejanski elementi, ki jih je pri primerjalni oceni uspešnosti treba obvezno upoštevati. Organ za imenovanja, lahko v primeru enake uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, na podlagi treh elementov, ki so izrecno navedeni v členu 45(1) Kadrovskih predpisov, podredno upošteva druge elemente, kot so starost kandidatov in njihova delovna doba v nazivu ali službi.

(Glej točko 28.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodba Casini/Komisija, T‑132/03, EU:T:2005:324, točka 57;

Sodišče za uslužbence: sodbi Bouillez in drugi/Svet, F‑53/08, EU:F:2010:37, točka 50, in AC/Svet, F‑9/10, EU:F:2011:160, točka 25.

2.      Organ za imenovanja ima pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki so kandidati za napredovanje, široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Unije pa mora biti v tem okviru omejen na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju načina in sredstev, na podlagi katerih je lahko sprejela svojo oceno, delovala v okviru razumnih meja in svojega pooblastila ni uporabila očitno napačno. Sodišče za uslužbence torej s svojo presojo ne more nadomestiti presoje kvalifikacij in uspešnosti kandidatov, ki jo je opravil navedeni organ. Sodišče Unije namreč ne more nadzirati utemeljenosti ocene uprave o poklicnih sposobnostih uradnika, saj ta vsebuje kompleksne vrednostne ocene, ki jih zaradi njihove narave ni mogoče objektivno preveriti. Sodišče za uslužbence torej ne more podrobneje preučiti vseh spisov kandidatov, ki lahko napredujejo, da bi se tako prepričalo, ali se strinja s sklepom, do katerega je prišel organ za imenovanja, saj bi s takim ravnanjem preseglo okvir nadzora zakonitosti, za katerega je pristojno, s čimer bi z lastno presojo uspešnosti kandidatov, ki lahko napredujejo, nadomestilo presojo tega organa.

Diskrecijska pravica, ki je tako priznana upravi, je kljub temu omejena s tem, da je treba primerjalno oceno uspešnosti opraviti skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. Čeprav je organ za imenovanja v skladu s Kadrovskimi predpisi pristojen, da po postopku ali metodi, ki se mu zdi najprimernejša, opravi tako oceno, je treba navedeno oceno v praksi opraviti enakopravno ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

V okviru nadzora, ki ga sodišče Unije izvaja nad odločitvami uprave na področju napredovanj, je napaka očitna, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati odločitve na področju napredovanj, in na podlagi člena 45(1) Kadrovskih predpisov. Da bi torej ugotovili, da je uprava pri presoji dejstev storila očitno napako, s katero bi bilo mogoče utemeljiti razglasitev ničnosti odločbe, morajo biti dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja dejstev, ki jo je navedla uprava, ne zdi verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je mogoče izpodbijano presojo kljub dokazom tožeče stranke vseeno šteti za resnično ali veljavno.

(Glej točke od 29 do 31.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodba Casini/Komisija, EU:T:2005:324, točki 52 in 53;

Splošno sodišče Evropske unije: sodbi Canga Fano/Svet, T‑281/11 P, EU:T:2013:252, točke 35, 41 in 42 ter navedena sodna praksa, in Stols/Svet, T‑95/12 P, EU:T:2014:3, točka 31;

Sodišče za uslužbence: sodbi AC/Svet, EU:F:2011:160, točki 22 in 24; Buxton/Parlament, F‑50/11, EU:F:2012:51, točka 38, in sklep Debaty/Svet, F‑47/13, EU:F:2013:215, točka 33.