SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 9. decembra 2010

Zadeva F‑88/08

Monique Vandeuren

proti

Evropski fundaciji za usposabljanje (ETF)

„Javni uslužbenci – Osebje Evropske fundacije za usposabljanje – Začasni uslužbenec – Pogodba za nedoločen čas – Odpoved delovnega razmerja s strani delodajalca – Zahteva po utemeljenem razlogu – Ukinitev delovnega mesta – Dolžnost skrbnega ravnanja – Prerazporeditev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero M. Vandeuren v bistvu predlaga, naj se za nično razglasi odločba ETF z dne 23. oktobra 2007, s katero je bilo odpovedano njeno delovno razmerje od 31. avgusta 2008 dalje, ter naj se ETF naloži plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Odločba o odpovedi delovnega razmerja tožeči stranki z dne 23. oktobra 2007 se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. ETF se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Tožbeni razlogi

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas – Zmanjšanje obsega dejavnosti agencije Unije – Obveznost preučitve možnosti prerazporeditve zadevnega uslužbenca

3.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Škoda, povzročena z nezakonito odpovedjo delovnega razmerja s strani delodajalca – Povračilo nepremoženjske škode – Pogoji

1.      Okoliščina, da načelo dobrega upravljanja ne daje pravice posameznikom, razen kadar je izraz posebne pravice, ne povzroči, da tožbeni razlog ali del tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev te pravice, postane nedopusten, in da se posledično trditve, navedene v podporo tožbenemu razlogu ali delu tožbenega razloga, ne preučijo. Šele ob vsebinski preučitvi teh trditev je namreč mogoče ugotoviti, ali je uprava morebiti kršila posebno pravico, ki bi bila izraz načela dobrega upravljanja.

(Glej točko 40.)

2.      Za zmanjšanje obsega dejavnosti agencije Unije se lahko šteje, da pomeni utemeljen razlog za odpoved delovnega razmerja uslužbencu, ki je sklenil pogodbo za nedoločen čas, vendar pod pogojem, da v navedeni agenciji ni bilo delovnega mesta, na katero bi lahko bil zadevni uslužbenec prerazporejen. Šele v tem primeru bi bila odpoved delovnega razmerja s strani delodajalca utemeljena s tem, da je bila dejavnost zadevne agencije zmanjšana.

V zvezi s tem ni pomembno, da so z notranjimi pravili določeni posebni izbirni postopki v primeru prostega delovnega mesta za notranje premestitve uslužbencev. Uprava ima pred objavo prostega delovnega mesta za zapolnitev delovnega mesta z notranjo premestitvijo vedno možnost, da po uradni dolžnosti opravi prerazporeditev v interesu službe, in to brez kršenja načela enakega obravnavanja, pri čemer uslužbenci, prerazporejeni na pobudo uprave, niso v enakem položaju kot tisti, ki so zaprosili za premestitev. Prav tako ni pomembna okoliščina, da so bili sprejeti spremljevalni ukrepi. Če je uvedba teh ukrepov nesporno del upoštevanja dolžnosti skrbnega ravnanja, ki sicer zavezuje agencijo, ta okoliščina pristojnega organa ne odvezuje obveznosti, da svoje odločbe o odpovedi delovnega razmerja opre na utemeljene razloge.

Iz tega sledi, da mora agencija Unije, preden odpove delovno razmerje uslužbencu, ki je sklenil pogodbo za nedoločen čas, z obrazložitvijo, da so bile naloge, ki so bile dodeljene temu uslužbencu, ukinjene ali prenesene na drug organ, preučiti, ali zadevne osebe ni mogoče prerazporediti na drugo obstoječe delovno mesto ali na delovno mesto, ki ga bo treba v prihodnje odpreti zlasti zaradi dodelitve novih pristojnosti zadevni agenciji.

Uprava mora ob tej preučitvi pretehtati interes službe, ki zahteva, da se zaposli oseba, ki je najbolj sposobna, da zapolni obstoječe delovno mesto ali delovno mesto, ki bo kmalu odprto, in interes uslužbenca, za katerega je predvidena odpoved delovnega razmerja. Zato mora v okviru svojega polja prostega preudarka upoštevati različna merila, med katerimi so zahteve delovnega mesta glede na kvalifikacije in potencial uslužbenca, okoliščina, ali je v pogodbi o zaposlitvi zadevnega uslužbenca določeno, da je bil zaposlen na določeno delovno mesto ali ne, njegova ocenjevalna poročila ter njegova starost, delovna doba in število let, za katera mora še plačati prispevke, preden bo lahko uveljavljal svoje pokojninske pravice.

(Glej točke od 60 do 64.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 25. januar 2007, de Albuquerque proti Komisiji, F‑55/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑35 in II‑A‑1‑183, točki 93 in 94; 24. april 2008, Longinidis proti Cedefopu, F‑74/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑125 in II‑A‑1‑655, točka 138.

3.      Čeprav lahko vsaka odpoved delovnega razmerja po naravi pri odpuščenem uradniku ali uslužbencu vzbudi občutke zavrnitve, razočaranja in negotovosti glede prihodnosti, iz tega, da je sodišče Unije priznalo, da je odpoved delovnega razmerja nezakonita, ne izhaja pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Šele če obstajajo posebne okoliščine, je namreč mogoče ugotoviti, da je ravnanje delodajalca uslužbenca duševno prizadelo, tako da je odpuščena oseba občutila več, kot običajno čuti, zlasti kadar se je delodajalec oprl na razloge, ki obsegajo oceno sposobnosti ali vedenja navedenega uslužbenca, ki lahko tega prizadene.

(Glej točko 73.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, RecFP, str. I‑A‑277 in II‑1267, točka 91.