SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 4. novembra 2008

Zadeva F-41/06

Luigi Marcuccio

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Nezgodno zavarovanje in zavarovanje za primer poklicne bolezni – Invalidnost – Upokojitev zaradi invalidnosti – Obrazložitev – Razglasitev ničnosti“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero L. Marcuccio predlaga, po eni strani, naj se za nične razglasijo odločba Komisije, s katero je bil upokojen zaradi invalidnosti, in vrsta drugih aktov, povezanih s to odločbo, ter, po drugi strani, naj se Komisiji naloži, da mu plača odškodnino.

Odločitev: Odločba Komisije z dne 30. maja 2005 o upokojitvi tožeče stranke zaradi invalidnosti se razglasi za nično. Komisiji se naloži, da tožeči stranki plača znesek 3000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Komisija poleg svojih stroškov nosi dve tretjini stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi tretjino svojih stroškov.

Povzetek

Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Mnenje – Obveznost obrazložitve – Predmet

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 25, 53 in 78, prvi odstavek)

Cilj določb o zdravstveni in invalidski komisiji je, da se zdravstvenim strokovnjakom zaupa dokončna presoja vseh zdravstvenih vprašanj. Sodnega nadzora ni mogoče razširiti na zdravniško presojo v ožjem smislu, ki jo je treba šteti za dokončno, kadar je pridobljena pod zakonitimi pogoji. Nasprotno se lahko sodni nadzor opravlja glede zakonitosti sestave in delovanja teh komisij ter glede mnenja, ki ga izdajo. S tega vidika je sodišče Skupnosti pristojno, da preveri, ali je mnenje obrazloženo tako, da omogoča presojo ugotovitev, na katerih temeljijo sklepi v njem, in ali obstaja razumljiva povezava med zdravstvenimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in sklepi komisije.

Mnenje invalidske komisije, ki je omejeno le na ugotovitev in hkrati sklep, da je uradnik popoln invalid, zaradi česar ne more opravljati svojega dela, je očitno neobrazloženo. Zgolj omemba v zapisniku invalidske komisije, da naj bi uradnik trpel za anksio-depresivnim sindromom, sodišču Skupnosti ne omogoča, da bi se lahko seznanilo s premisleki, na katerih temeljijo ugotovitve v zapisniku, in jih preverilo ter presodilo, ali je bila dokazana razumljiva povezava med zdravstvenimi ugotovitvami v zapisniku in sklepi komisije. Anksio-depresivni sindrom se namreč lahko kaže na zelo različne načine in v zelo različnih stopnjah in ni nujno, da se oseba, ki trpi za tem sindromom, šteje za popolnega trajnega invalida, zaradi česar ne more opravljati nalog, ki ustrezajo delovnemu mestu v njeni funkcionalni skupini.

(Glej točke 64, 65 in 67.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. december 1987, Jänsch proti Komisiji, 277/84, Recueil, str. 4923, točka 15;

Sodišče prve stopnje: 27. februar 1992, Plug proti Komisiji, T-165/89, Recueil, str. II-367, točka 75; 15. december 1999, Nardone proti Komisiji, T-27/98, RecFP, str. I-A-267 in II-1293, točka 87.