SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)
z dne 20. novembra 2007
Zadeva F-120/05
Antonis Kyriazis
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev – Pogoji iz člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero A. Kyriazis predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 12. oktobra 2005 o zavrnitvi njegove pritožbe, s katero je želel pridobiti izselitveni dodatek, drugič, priznanje njegove pravice do tega dodatka z retroaktivnim učinkom od 1. marca 2005 in, tretjič, priznanje njegove pravice do navedenega dodatka v prihodnje.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(a))
2. Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(a))
3. Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(a))
1. V skladu s členom 4(1)(a), druga alinea, Priloge VII h Kadrovskim predpisom se izselitveni dodatek dodeli, če zainteresirana oseba v obdobju petih let, ki se je končalo šest mesecev pred začetkom dela, ni stalno prebivala ali opravljala svoje glavne poklicne dejavnosti v državi, na katere ozemlju je kraj, v katerem je zaposlena. Iz tega sledi, da je v primeru uradnika obdobje šestih mesecev, določeno v tej določbi, neposredno pred začetkom dela s tem statusom.
Ta dobesedna razlaga člena 4(1)(a), druga alinea, Priloge VII h Kadrovskim predpisom je okrepljena s teleološko razlago te določbe. Ta šestmesečni rok je namreč treba razlagati z vidika njegovega cilja, ki je preprečiti, da bi uradniki, ki so stalno in v skoraj celotnem referenčnem obdobju prebivali ali opravljali svojo glavno poklicno dejavnost v državi, na katere ozemlju je želeni kraj zaposlitve, spremenili svoje običajno prebivališče ali kraj opravljanja svoje glavne poklicne dejavnosti malo pred začetkom dela. Da bi preprečili to tveganje, je šestmesečno obdobje neposredno pred začetkom dela.
Kar zadeva določitev referenčnega obdobja, ni nujno, da to obdobje skupno petih let traja neprekinjeno, ampak je lahko razdeljeno v več faz, če je zainteresirana oseba v preteklosti delala za državo ali mednarodno organizacijo.
(Glej točke 24, 25 in 31.)
Napotitev na:
Sodišče: 10. oktober 1989, Atala-Palmerini proti Komisiji, 201/88, Recueil, str. 3109, točki 2 in 6;
Sodišče prve stopnje: 3. maj 2001, Liaskou proti Svetu, T‑60/00, RecFP, str. I‑A‑107 in II‑489, točke 42, 43, 45 in 50; 19. junij 2007, Asturias Cuerno proti Komisiji, T‑473/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 72.
2. Običajno prebivališče, na katero se sklicuje člen 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom za dodelitev izselitvenega dodatka, ustreza kraju, v katerem je zadevna oseba v želji, da bi mu podelila stalnost, določila stalno ali običajno središče svojih interesov. Za določitev običajnega prebivališča je treba upoštevati vse dejanske elemente, ki sestavljajo to prebivališče.
V primeru zavrnitve dodelitve izselitvenega dodatka mora uradnik dokazati, da izpolnjuje pogoje, določene v Kadrovskih predpisih za upravičenost do tega dodatka, in predložiti vse ustrezne dokaze. V zvezi s tem in če obstajajo vsi dejanski elementi, ki sestavljajo običajno prebivališče v državi članici zaposlitve v referenčnem obdobju, ne zadostujejo bivanja v drugi državi članici za pripravo ponovne nastanitve in iskanje zaposlitve v tej državi, prav tako pa tudi ne drugi dejavniki, ki dokazujejo povezave s to državo, ki so enake narave kot običajne vezi med uradnikom in njegovo matično državo.
(Glej točke 47, 48, 53, 56, 58 in 59.)
Napotitev na:
Sodišče: 9. oktober 1984, Witte proti Parlamentu, 188/83, Recueil, str. 3465, točke 5, 9 in 11; 15. september 1994, Magdalena Fernández proti Komisiji, C‑452/93 P, Recueil, str. I‑4295, točka 22;
Sodišče prve stopnje: 28. september 1993, Magdalena Fernández proti Komisiji, T‑90/92, Recueil, str. II‑971, točka 30; zgoraj navedena sodba Liaskou proti Svetu, točke od 62 do 64; 13. december 2004, E proti Komisiji, T‑251/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑359 in II‑1643, točka 61; 13. september 2005, Recalde Langarica proti Komisiji, T‑283/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑235 in II‑1075, točka 142; 25. oktober 2005, De Bustamante Tello proti Svetu, T‑368/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑321 in II‑1439, točki 60 in 62 ter navedena sodna praksa; 27. september 2006, Koistinen proti Komisiji, T‑259/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-177 in II‑A‑2‑879, točka 34; 16. maj 2007, F proti Komisiji, T‑324/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 63 in 87;
Sodišče za uslužbence: 26. september 2007, Salvador Roldán proti Komisiji, F‑129/06, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 59 in navedena sodna praksa.
3. Odstopanje na področju dodelitve izselitvenega dodatka, določeno v členu 4(1)(a), druga alinea, zadnji stavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ne more biti omejeno samo na osebe, ki so bile uslužbenci druge države ali mednarodne organizacije, ker se nanaša na vse „okoliščine, ki izhajajo iz dela za drugo državo ali mednarodno organizacijo“. Vseeno pa samo okoliščine, ki vključujejo neposredno pravno povezavo med zainteresirano osebo in zadevno organizacijo ali državo, ustrezajo okoliščinam, ki jih pokriva pojem dela za mednarodno organizacijo v smislu te določbe.
Sodelovanje zasebne družbe, neodvisne od institucije Skupnosti, kot posrednice ne omogoča sklepanja, da obstaja neposredna pravna povezava med zaposleno osebo in institucijo Skupnosti.
(Glej točke 74, 75, 77 in 78.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 14. december 1995, Diamantaras proti Komisiji, T‑72/94, RecFP, str. I‑A‑285 in II‑865, točka 52; zgoraj navedena sodba Liaskou proti Svetu, točka 50; 22. september 2002, Nevin proti Komisiji, T‑127/00, RecFP, str. I‑A‑149 in II‑781, točka 51; zgoraj navedena sodba Asturias Cuerno proti Komisiji, točke 45 in od 48 do 52.