SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

z dne 25. aprila 2008

Zadeva F-19/08 R

Kelly-Marie Bennett in drugi

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Javni uslužbenci – Postopek za izdajo začasne odredbe – Predlog za odlog izvršitve akta – Obvestilo o natečaju – Nujnost – Neobstoj“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 242 ES in 243 ES ter členov 157 AE in 158 AE, s katero trije začasni uslužbenci UUNT predlagajo odlog izvršitve obvestila o natečaju OHIM/AD/02/07 – Administratorji (AD 6) na področju industrijske lastnine, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije z dne 12. decembra 2007 (UL C 300 A, str. 17), devet drugih začasnih uslužbencev UUNT pa predlaga odlog izvršitve obvestila o natečaju OHIM/AST/02/07 – Asistenti (AST 3) na področju industrijske lastnine, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije z dne 12. decembra 2007 (UL C 300 A, str. 50).

Odločitev: Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Začasna odredba – Odložitev izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov

(člena 242 ES in 243 ES; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

2.      Začasna odredba – Odložitev izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme

(člena 242 ES in 243 ES; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

1.      Na podlagi člena 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlaganih odredb. Ti pogoji so kumulativni, tako da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, če eden od teh pogojev ni izpolnjen. Sodnik za izdajo začasne odredbe po potrebi tudi pretehta zadevne interese.

Sodnik za izdajo začasne odredbe ima v okviru tega celovitega preizkusa široko diskrecijsko pravico in glede na posebnosti primera prosto določi način, kako je treba preveriti te različne pogoje, in vrstni red tega preizkusa, saj mu nobeno pravilo prava Skupnosti ne nalaga vnaprej določenega postopka analize za presojo nujnosti sprejetja začasne odredbe.

(Glej točke od 15 do 17.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, RecFP, str. I-A-155 in II-811, točka 18; 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T-120/01 R, RecFP, str. I-A-171 in II-783, točki 12 in 13;

Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Bianchi proti ETF, F-38/06 R, ZOdl. JU, str. I-A-1-27 in II-A-1-93, točki 20 in 22.

2.      Cilj postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povrnitev škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da so za preprečitev resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločbe v postopku v glavni stvari. Stranka, ki predlaga sprejetje začasnih ukrepov, mora predložiti dokaz, da ne more dočakati konca postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo. Čeprav je res, da za ugotovitev obstoja take škode ni treba zahtevati, da se nastanek škode dokaže z absolutno gotovostjo, in da zadostuje, da jo je mogoče predvideti z zadostno stopnjo verjetnosti, pa mora tožeča stranka vseeno dokazati dejstva, ki naj bi utemeljevala možnost take resne in nepopravljive škode.

Popolnoma finančne škode načeloma ni mogoče šteti za nepopravljivo ali celo težko popravljivo, če je lahko predmet poznejšega finančnega nadomestila. Poleg tega že sama nujnost najti zaposlitev v tujini načeloma ne more biti sama po sebi resna in nepopravljiva škoda.

(Glej točke 24, 25, 27 in 28.)

Napotitev na:

Sodišče: 25. marec 1999, Willeme proti Komisiji, C-65/99 P(R), Recueil, str. I‑1857, točka 62;

Sodišče prve stopnje: 30. november 1993, D. proti Komisiji, T-549/93 R, Recueil, str. II-1347, točka 45; zgoraj navedeni sklep Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, točka 25; 7. december 2001, Lior proti Komisiji, T-192/01 R, Recueil, str. II‑3657, točka 49; 19. december 2002, Esch-Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, RecFP, str. I-A-325 in II-1555, točka 27;

Sodišče za uslužbence: 21. november 2007, Petrilli proti Komisiji, F-98/07 R, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 36; 30. januar 2008, S proti Parlamentu, F‑64/07 R, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 31.