Language of document : ECLI:EU:F:2014:254

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(drugi senat)

z dne 26. novembra 2014

Zadeva F‑57/11 DEP

Gustav Eklund

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Postopek – Odmera stroškov – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni izdatki – Nagrada, ki jo institucija plača svojemu odvetniku – Obveznost neuspele tožeče stranke plačati to nagrado – Učinkovito sodno varstvo – Pravica do sodnega varstva“

Predmet: Predlog za odmero stroškov, ki ga je na podlagi člena 92(1) tedaj veljavnega Poslovnika (v nadaljevanju: nekdanji Poslovnik) vložila Evropska komisija na podlagi sodbe Eklund/Komisija (F‑57/11, EU:F:2012:145).

Odločitev: Znesek stroškov, ki jih G. Eklund v zadevi F‑57/11, Eklund/Komisija, povrne Evropski komisiji, se določi na 5.709 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od datuma vročitve tega sklepa do datuma dejanskega plačila, in sicer po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in velja prvi dan meseca, v katerem zapade plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol.

Povzetek

1.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni izdatki, ki jih imajo stranke – Pojem – Nagrada, ki jo institucija plača svojemu odvetniku – Vključitev

(Statut Sodišča, člen 19, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))

2.      Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Določitev v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah – Izdatki institucije v okviru tožbe pred sodiščem Unije – Naložitev plačila stroškov, ki se lahko povrnejo, nasprotni stranki – Dopustnost

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek)

1.      Iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se za Sodišče za uslužbence uporablja na podlagi člena 7(1) Priloge I k navedenemu statutu, izhaja, da lahko institucijam pomaga odvetnik. Plačilo tega odvetnika spada v okvir pojma nujni izdatki, ki nastanejo zaradi postopka, ne da bi morala institucija dokazati, da je bila ta pomoč objektivno utemeljena.

Čeprav dejstvo, da je za institucijo posredovalo več uslužbencev in odvetnik, nima posledic na ugotovitev, ali so ti stroški morda taki, da se lahko povrnejo, saj nič ne omogoča njihove načelne izključitve, pa to lahko vpliva na določitev zneska stroškov, nastalih zaradi postopka, ki bodo na koncu povrnjeni. Vsaka presoja, ki bi pravico institucije, da zahteva povračilo dela ali celotne nagrade, izplačane za opravljene storitve odvetniku, podredila „objektivni“ potrebi po teh storitvah, bi v resnici pomenila posredno omejitev pravice, ki jo zagotavlja člen 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, sodišče Unije pa bi moralo presojo institucij in organov, ki so odgovorni za organizacijo svojih služb, nadomestiti z lastno presojo. Taka presoja pa ni v skladu s členom 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča niti s pristojnostmi glede notranje organizacije, ki jo imajo institucije in organi Unije v zvezi z vodenjem svojih zadev pred sodišči Unije. Nasprotno pa je upoštevanje posredovanja enega uslužbenca ali več ob zadevnem odvetniku v skladu z diskrecijsko pravico, ki jo ima sodišče Unije v okviru postopka za odmero stroškov na podlagi člena 91(b) Poslovnika Sodišča za uslužbence.

(Glej točki 34 in 35.)

Napotitev na:

Sodišče: sklepa Dietz/Komisija, 126/76 DEP, EU:C:1979:158, točka 6, in Komisija/Kallianos, C‑323/06 P-DEP, EU:C:2012:49, točki 10 in 11;

Splošno sodišče Evropske unije: sklepa Kerstens/Komisija, T‑498/09 P-DEP, EU:T:2012:147, točka 20, in Marcuccio/Komisija, T‑278/07 P-DEP, EU:T:2013:269, točki 14 in 15.

2.      Pravica do sodnega varstva je splošno načelo prava Unije in je določena v členu 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ustreza členu 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Poleg tega iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z razlago navedenega člena 6(1) izhaja, da je pravica do sodnega varstva, ki jo ta člen zagotavlja, dejanska in učinkovita ter ne teoretična ali navidezna.

To pomeni, da če izterjava stranke, ki ji je bilo naloženo plačilo stroškov za očitno previsoke izdatke, lahko vpliva na dejanskost in učinkovitost pravice do sodnega varstva, je, prvič, zakonodajalec Unije za zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva predvidel, da lahko osebe, ki so v celoti ali delno nesposobne plačati izdatke, povezane s pomočjo ali zastopanjem pred Sodiščem za uslužbence, pridobijo pravno pomoč; drugič, postopkovna pravila tega sodišča omogočajo zgolj izterjavo nujnih izdatkov, ki nastanejo zaradi postopka.

(Glej točke od 40 do 42.)

Napotitev na:

Sodišče: revizija sodbe Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX-II, EU:C:2013:134, točki 40 in 42.