SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 1. decembra 2011(*)
„Obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Direktiva 84/5/EGS – Člena 1(4) in 2(1) – Tretja oseba, ki je oškodovanec – Izrecno ali implicitno dovoljenje za vožnjo – Direktiva 90/232/EGS – Člen 1, prvi odstavek – Direktiva 2009/103/ES – Členi 10, 12(1) in 13(1) – Oškodovanec v prometni nesreči, ki je bil potnik v vozilu, za katero je zavarovan kot voznik – Vozilo, ki ga vozi oseba, ki ni navedena v zavarovalni polici – Zavarovani oškodovanec, ki ni izključen iz zavarovanja“
V zadevi C-442/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) z odločbo z dne 26. avgusta 2010, ki je prispela na Sodišče 13. septembra 2010, v postopku
Churchill Insurance Company Limited
proti
Benjaminu Wilkinsonu
in
Tracy Evans
proti
Equity Claims Limited
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi J.-C. Bonichot, predsednik senata, A. Prechal, sodnica, L. Bay Larsen, sodnik, C. Toader, sodnica, in E. Jarašiūnas (poročevalec), sodnik,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: R. Şereş, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. julija 2011,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Churchill Insurance Company Limited F. Randolph, barrister, in S. Worthington, QC,
– za B. Wilkinsona C. Quigley in S. Grime, QC,
– za T. Evans G. Wood in C. Quigley, QC,
– za Equity Claims Limited W. R. O. Hunter, QC, po pooblastilu J. Herzog, solicitor,
– za vlado Združenega kraljestva L. Seeboruth, zastopnik,
– za Evropsko komisijo K.-P. Wojcik in N. Yerrell, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 6. septembra 2011
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 12(1) in 13(1) Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL L 263, str. 11).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru sporov med Churchill Insurance Company Limited (v nadaljevanju: Churchill) in B. Wilkinsonom ter med T. Evans in Equity Claims Limited (v nadaljevanju: Equity) glede povrnitve škode, nastale zaradi prometnih nesreč.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 3(1) Direktive Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 10, v nadaljevanju: Prva direktiva) določa:
„Vsaka država članica […] sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.“
4 V šesti, sedmi in osmi uvodni izjavi Druge direktive Sveta z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 3, v nadaljevanju: Druga direktiva) je navedeno:
„ker je treba pripraviti določbo za organ, ki bo jamčil, da oškodovanec ne bo ostal brez odškodnine, če bo nesrečo povzročilo nezavarovano ali neznano vozilo; ker je pomembno, da se brez spreminjanja določb, ki jih uporabljajo države članice v zvezi z subsidiarno ali nesubsidiarno naravo odškodnine, ki jo plača ta organ, in pravil, ki se uporabljajo v zvezi s prenosom odškodninskih pravic, zagotovi, da se lahko oškodovanec take nesreče obrne neposredno na ta organ kot na prvo točko za stike; ker je treba dati državam članicam možnost, da uporabijo določene omejene izjeme v zvezi s plačilom odškodnin s strani tega organa in zagotovijo, da se lahko odškodnina za materialno škodo, ki jo povzroči neznano vozilo, omeji ali izključi zaradi nevarnosti goljufije;
ker je v interesu oškodovancev, da se učinki nekaterih izključitvenih določb omejijo na odnos med zavarovateljem in osebo, odgovorno za nesrečo; ker lahko v primeru ukradenih ali s silo pridobljenih vozil države članice seveda določijo, da to odškodnino plača zgoraj omenjeni organ;
ker lahko države članice, da bi ublažile finančno breme tega organa, uvedejo določbo o uporabi nekaterih franšiz, kadar ta organ zagotavlja odškodnino za materialno škodo, ki so jo povzročila nezavarovana vozila ali, kjer je primerno, ukradena ali s silo pridobljena vozila“.
5 Člen 1(4) Druge direktive določa, da vsaka država članica ustanovi ali pooblasti organ z nalogo zagotavljanja odškodnine najmanj do mejnih vrednosti zavarovalne obveznosti za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči neznano vozilo ali nezavarovano vozilo (v nadaljevanju: nacionalni organ). Tretji pododstavek navedene določbe določa:
„[…] [D]ržave članice [lahko] izključijo plačilo odškodnine s strani tega organa osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko organ dokaže, da so vedele, da je nezavarovano.“
6 V skladu s četrtim pododstavkom te določbe lahko države članice omejijo ali izključijo plačilo odškodnine s strani tega organa v primeru materialne škode, ki je bila povzročena z neznanim vozilom, v skladu s petim pododstavkom navedene določbe pa lahko v primeru materialne škode, ki jo povzroči nezavarovano vozilo, določijo tudi franšizo do največ 500 EUR, za katero lahko odgovarja oškodovanec.
7 Pravila, ki so se uporabljala za te organe, so bila nato pojasnjena in dopolnjena zlasti z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. maja 2005 o spremembi direktiv Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (UL L 149, str. 14). Člen 1(4), tretji pododstavek, Druge direktive je tako v bistvu postal člen 1(5), drugi pododstavek, Druge direktive, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14.
8 Člen 2(1) Druge direktive določa:
„Vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3(1) [Prve direktive], ki izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo:
– oseb, ki za to nimajo izrecnega ali implicitnega dovoljenja, ali
– oseb, ki nimajo vozniškega dovoljenja za vožnjo takega vozila, ali
– oseb, ki kršijo zakonske tehnične zahteve v zvezi s stanjem in varnostjo tega vozila,
za namene člena 3(1) [Prve direktive] štejejo za neveljavne v zvezi z odškodninskimi zahtevki tretjih oseb, ki so bili oškodovanci nesreče.
Vendar se lahko predpis ali določba iz prve alinee uveljavlja proti osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko zavarovatelj dokaže, da so vedele, da je bilo vozilo ukradeno.
[…]“
9 V četrti in peti uvodni izjavi Tretje direktive Sveta z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (90/232/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 249, v nadaljevanju: Tretja direktiva) je navedeno:
„ker je treba oškodovancem iz prometnih nesreč zagotoviti primerljivo obravnavanje ne glede na to, kje v Skupnosti se nesreča zgodi;
ker pravne praznine obstajajo zlasti pri kritju obveznega zavarovanja potnikov motornih vozil v nekaterih državah članicah; ker je treba zato, da bi zaščitili to posebej izpostavljeno skupino potencialnih oškodovancev, takšne praznine zapolniti“.
10 Člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive določa:
„Brez vpliva na drugi pododstavek člena 2(1) [Druge direktive] zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.“
11 Z Direktivo 2009/103 so bile kodificirane prejšnje direktive na področju obveznega zavarovanja civilne odgovornosti, ki izhaja iz uporabe motornih vozil (v nadaljevanju: civilna odgovornost pri uporabi motornih vozil) in zato razveljavljene z učinkom od 27. oktobra 2009. V skladu s primerjalno tabelo iz Priloge II k tej direktivi člen 3(1) Prve direktive ustreza členu 3, prvi in drugi odstavek, Direktive 2009/103, člena 1(4), tretji pododstavek, in 2(1) Druge direktive ustrezata členoma 10(2), drugi pododstavek, in 13(1) Direktive 2009/103, člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive pa ustreza členu 12(1) Direktive 2009/103.
Nacionalno pravo
12 Člen 151 zakona o cestnem prometu iz leta 1988 (Road Traffic Act 1988, v nadaljevanju: zakon iz leta 1988) v zvezi z obveznostjo zavarovalnic, da izvršijo sodbo, ki se nanaša na civilno odgovornost, zajeto v polici o obveznem zavarovanju, določa:
„1. Ta člen se uporablja, kadar je bila po izročitvi potrdila o zavarovanju […] osebi, ki je vpisana na polici […], izdana sodba, za katero se uporablja ta odstavek.
[…]
5. Čeprav je zavarovalnica lahko upravičena do razveljavitve ali odpovedi zavarovalne police […] oziroma jo je razveljavila ali odpovedala, mora v skladu z določbami tega člena osebam, ki jim na podlagi sodbe to pripada, plačati
(a) v zvezi z odgovornostjo za primer smrti ali telesne poškodbe vsakršno vsoto, ki je bila v zvezi s to odgovornostjo določena v sodbi […],
[…]
[…]
8. Če je zavarovalnica v skladu s tem členom dolžna plačati znesek v zvezi z odgovornostjo osebe, ki ni zavarovana v okviru police […], je upravičena do povrnitve zneska od te osebe ali katere koli osebe, ki
(a) je zavarovana v okviru te police […], na podlagi katere bi bila ta odgovornost krita, če bi bile v okviru police zavarovane vse osebe […], in
(b) je povzročila ali dovolila uporabo vozila, ki pomeni podlago za odgovornost.
[…]“
Spora o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
13 B. Wilkinson je bil v polici, sklenjeni pri družbi Churchill za uporabo vozila, naveden kot voznik. Prijatelju je 23. novembra 2005 dovolil voziti to vozilo, sam pa je vanj vstopil kot potnik. Ni sporno, da je B. Wilkinson vedel, da ta oseba ni bila zavarovana v okviru te zavarovalne police. Voznik je izgubil oblast nad navedenim vozilom, ki se je zaletelo v vozilo, ki je peljalo iz nasprotne smeri. B. Wilkinson je utrpel hude telesne poškodbe. Družba Churchill je priznala, da mu je zavezana plačati odškodnino, vendar je od njega na podlagi člena 151(8) zakona iz leta 1988 zahtevala, da kot zavarovanec plača odškodnino, ki po višini ustreza odškodnini, do katere je sam upravičen, čemur pa je B. Wilkinson nasprotoval. Ker je prvostopenjsko sodišče sprejelo odločbo v korist B. Wilkinsona, je družba Churchill zoper to odločbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo.
14 T. Evans, ki je bila lastnica motornega kolesa, zavarovanega pri družbi Equity, je bila edina zavarovana za vožnjo tega kolesa. Prijatelju je 4. avgusta 2004 dovolila voziti navedeno motorno kolo, sama pa se je usedla zadaj kot potnica. Voznik je iz malomarnosti zadel zadnji del tovornjaka. T. Evans je utrpela hude telesne poškodbe. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da se T. Evans, ker je temu vozniku dovolila voziti svoje motorno kolo, ni spraševala, ali je bil ta za to zavarovan. Razsodilo je tudi, da je bila družba Equity na podlagi člena 151(8) zakona iz leta 1988 upravičena do povrnitve zneskov, ki bi jih morala plačati T. Evans, saj je ta dovolila voziti motorno kolo osebi, ki ni bila zavarovana. T. Evans je zoper to odločbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo.
15 Družbi Churchill in Equity sta pred predložitvenim sodiščem navedli, da člen 151(8) zakona iz leta 1988 ni določba, „ki izključuje zavarovanje“ v smislu člena 13(1) Direktive 2009/103, in da sta oba zadevna voznika imela dovoljenje, ki se zahteva za uporabo ali vožnjo zadevnega vozila. B. Wilkinson in T. Evans pa nasprotno trdita, da na eni strani ta določba, kadar se uporablja za zavarovanca, ki je oškodovanec, tako da ne more prejeti plačila od svoje zavarovalnice, izključuje tega oškodovanca iz zavarovanja v smislu navedenega člena 13(1) in da je na drugi strani dovoljenje, na katero se sklicuje ta določba, dovoljenje zavarovalnice, in ne dovoljenje zavarovanca.
16 Predložitveno sodišče navaja, da je po angleškem pravu učinek člena 151(8) zakona iz leta 1988 samodejna izključitev iz zavarovanja zavarovanca, ki je s tem, da je bil potnik v vozilu, za katerega vožnjo je zavarovan, nezavarovanemu vozniku dal dovoljenje za vožnjo tega vozila. Sprašuje se, ali pravo Unije nasprotuje taki izključitvi in ali je morda ta določba lahko predmet razlage v skladu s pravom Unije.
17 Predložitveno sodišče meni, da je v skladu s sodno prakso člen 12(1) Direktive 2009/103 treba razlagati široko. Vendar poudarja, da bi v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, taka razlaga povzročila različno obravnavanje v primerjavi s položajem, ki ga ureja člen 10(2) navedene direktive. Prav tako poudarja, da je položaj, v katerem je potnik v vozilu, ki je zavarovanec in ki nezavarovanemu vozniku dovoli, da vozi to vozilo, odvisen od tega, ali je ta potnik vedel, da ta voznik ni zavarovan, ali od tega, ali je navedeni sopotnik o tem sploh razmišljal.
18 V teh okoliščinah je Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člena 12(1) in 13(1) Direktive [2009/103] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, katerih učinek po nacionalnem pravu je izključitev oškodovanca v prometni nesreči iz zavarovanja, če:
– je to nesrečo povzročil nezavarovani voznik,
– je oškodovanec nezavarovanemu vozniku dovolil voziti vozilo,
– je bil oškodovanec med nesrečo potnik v tem vozilu in
– je bil oškodovanec zavarovan za vožnjo s tem vozilom?
Zlasti:
– Ali taka nacionalna določba ‚izključuje iz zavarovanja‘ v smislu člena 13(1) Direktive [2009/103]?
– Ali je v okoliščinah tega primera dovoljenje, ki ga [zavarovanec] da nezavarovani osebi, ‚izrecno ali implicitno dovoljenje‘ v smislu člena 13(1)(a) Direktive [2009/103]?
– Ali na odgovor na to vprašanje vpliva dejstvo, da lahko v skladu s členom 10 Direktive [2009/103] nacionalni organi, katerih naloga je zagotavljanje odškodnine v primeru škode, ki jo povzroči neznano ali nezavarovano vozilo, odklonijo plačilo odškodnine osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, ki je povzročilo materialno škodo ali telesno poškodbo, če lahko organ dokaže, da so vedele, da je vozilo nezavarovano?
2. Ali je odgovor na prvo vprašanje odvisen od tega, ali je bilo sporno dovoljenje […] dano ob tem, da je zavarovana oseba dejansko vedela, da je voznik nezavarovan, ali […] dano ob tem, da je zavarovana oseba mislila, da je voznik zavarovan, ali […] je bilo sporno dovoljenje dano, ne da bi zavarovanec o tem sploh razmišljal?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
19 Najprej je treba poudariti, da Direktiva 2009/103 ob nastanku dejstev iz postopka v glavni stvari ni veljala. Zato je treba postavljeno vprašanje razumeti tako, da se ne nanaša na določbe Direktive 2009/103, ampak na ustrezajoče določbe Druge in Tretje direktive, ki se ratione temporis uporabljajo za ta dejstva in ki so bile nato povzete v Direktivi 2009/103.
20 Iz tega izhaja, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive in člen 2(1) Druge direktive razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki iz zavarovanja samodejno izključuje oškodovanca v prometni nesreči, če je to nesrečo povzročil nezavarovani voznik, ta oškodovanec, ki je bil ob prometni nesreči potnik v vozilu, pa je bil zavarovan za vožnjo tega vozila in je temu vozniku dal dovoljenje za vožnjo.
21 V zvezi s tem družbi Churchill in Equity najprej navajata, da se določbe Direktive 2009/103, ki ustrezajo členu 2(1) Druge direktive, v obravnavani zadevi ne uporabljajo. Člen 151(8) zakona iz leta 1988 naj ne bi pomenil izključitve kritja obveznega zavarovanja. Po njunem mnenju ta določba zavarovalnici, kadar je zavezana izplačati odškodnino zaradi odgovornosti nezavarovanega voznika, le dovoljuje, da zoper zavarovanca vloži regresni zahtevek za povrnitev te odškodnine, če je ta zavarovanec povzročil ali dovolil uporabo vozila temu vozniku.
22 Vendar so v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka iz člena 267 PDEU naloge Sodišča in predložitvenega sodišča jasno ločene in izključno predložitveno sodišče mora razlagati nacionalno pravo in presoditi njegove učinke (glej sodbe z dne 3. februarja 1977 v zadevi Benedetti, 52/76, Recueil, str. 163, točka 25; z dne 21. septembra 1999 v zadevi Kordel in drugi, C-397/96, Recueil, str. I‑5959, točka 25, in z dne 17. julija 2008 v zadevi Corporación Dermoestética, C-500/06, ZOdl., str. I‑5785, točka 21).
23 Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da sodišče, ki odloča v postopku v glavni stvari, člen 151(8) zakona iz leta 1988 v okoliščinah, kot so tiste, opisane v prvem vprašanju za predhodno odločanje, ne razlaga tako, da določa plačilo odškodnine s strani zavarovalnice zavarovancu kot oškodovancu, čemur sledi zavarovančeva povrnitev te odškodnine zavarovalnici, ampak tako, da iz zavarovanja samodejno izključuje potnika, ki je oškodovanec v prometni nesreči in ki je zavarovan ter je nezavarovanemu vozniku dovolil voziti.
24 Iz tega izhaja, da se vprašanji, ki sta bili v obravnavani zadevi predloženi Sodišču, ne nanašata na združljivost pravila o civilni odgovornosti s pravom Unije, ampak na združljivost določbe, ki po razlagi predložitvenega sodišča s samodejno izključitvijo iz upravičenja do morebitne odškodnine, dolžne zavarovancu, omejuje obseg kritja civilne odgovornosti, s tem pravom. Postavljeni vprašanji torej spadata na področje uporabe zakonodaje Unije na tem področju.
25 Družbi Churchill in Equity ter vlada Združenega kraljestva poleg tega trdijo, da mora biti odgovor na prvo vprašanje nikalen. Oseb, ki so v položaju B. Wilkinsona in T. Evans, naj namreč ne bi bilo mogoče opredeliti kot tretje osebe, ki so oškodovanci, v smislu člena 2(1) Druge direktive.
26 B. Wilkinson, T. Evans in Evropska komisija pa nasprotno menijo, da zakonodaja Unije na področju obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil nasprotuje nacionalni določbi, kot je ta, ki je opisana v prvem vprašanju. Komisija predvsem meni, da oškodovanec v prometni nesreči ne bi smel biti izključen iz kategorije potnika zgolj zato, ker je hkrati tudi zavarovana oseba. Zato je treba po mnenju Komisije oškodovanca, ki je tudi zavarovanec, obravnavati kot tretjo osebo, ki je oškodovanec, v smislu člena 2(1) Druge direktive.
27 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen zakonodaje Unije na področju obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil zagotoviti prosti pretok vozil, ki so običajno na ozemlju Unije, in prosto gibanje oseb, ki so v njih, ter zagotoviti, da bodo oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani ne glede na to, kje na ozemlju Unije se je nesreča zgodila (glej zlasti sodbi z dne 28. marca 1996 v zadevi Ruiz Bernáldez, C-129/94, Recueil, str. I‑1829, točka 13, in z dne 30. junija 2005 v zadevi Candolin in drugi, C‑537/03, ZOdl., str. I‑5745, točka 17). Njen namen je v skladu s peto uvodno izjavo Tretje direktive tudi zaščititi to posebej izpostavljeno skupino morebitnih oškodovancev, ki so potniki v motornih vozilih, in sicer z zapolnitvijo praznin, ki obstajajo pri kritju obveznega zavarovanja teh potnikov v nekaterih državah članicah (sodba z dne 19. aprila 2007 v zadevi Farrell, C-356/05, ZOdl., str. I‑3067, točka 24).
28 Zato člen 3(1) Prve direktive, natančneje pojasnjen in dopolnjen z Drugo in Tretjo direktivo, državam članicam nalaga, da zagotovijo, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem, med drugim pa določa tudi vrste škode in tretje osebe, ki so oškodovanci in morajo biti krite s tem zavarovanjem (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 2000 v zadevi Mendes Ferreira in Delgado Correia Ferreira, C-348/98, Recueil, str. I‑6711, točke od 25 do 27, in z dne 17. marca 2011 v zadevi Carvalho Ferreira Santos, C-484/09, ZOdl., str. I-1821, točke od 25 do 27).
29 V zvezi s tem je Sodišče že poudarilo, da je namen člena 3(1) Prve direktive, člena 2(1) Druge direktive in člena 1 Tretje direktive zagotoviti, da obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil vsem potnikom, ki so oškodovanci v nesreči, ki jo je povzročilo neko vozilo, omogoča, da se jim izplača odškodnina za škodo, ki so jo utrpeli (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Candolin in drugi, točka 27). Tako je ugotovilo, da člen 1 Tretje direktive z določitvijo, da zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov, razen voznika, le ustvarja razliko med tem voznikom in drugimi potniki ter nesporno določa, da so vsi potniki kriti z zavarovanjem (zgoraj navedeni sodbi Candolin in drugi, točka 32, in Farrell, točka 23).
30 Ob upoštevanju tega elementa je Sodišče razsodilo, da cilj zaščite oškodovancev, ki mu sledijo Prva, Druga in Tretja direktiva ter na katerega je bilo opozorjeno v točki 27 te sodbe, zahteva, da je pravni položaj lastnika vozila, ki je bil med nesrečo v njem kot potnik, enak položaju vsakega drugega potnika, ki je oškodovanec v nesreči (zgoraj navedena sodba Candolin in drugi, točka 33). Poleg tega je razsodilo, da ta cilj nasprotuje tudi temu, da nacionalna zakonodaja neupravičeno omejuje pojem potnika, ki je zajet z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, s tem, da iz tega pojma izključuje osebe, ki so bile v delu vozila, ki ni bil niti narejen niti opremljen za njihov prevoz (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Farrell, točke od 28 do 30).
31 Ker je tako edina razlika, ki jo dovoljuje zakonodaja Unije na področju obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, kot je bilo poudarjeno v točki 29 te sodbe in kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 28 sklepnih predlogov, razlika med voznikom in potnikom, navedeni cilj zaščite oškodovancev zahteva tudi, da je pravni položaj osebe, ki je zavarovana za vožnjo vozila, ob nesreči pa je bila potnik v tem vozilu, enak pravnemu položaju vsakega drugega potnika, ki je oškodovanec v tej nesreči.
32 Iz tega izhaja, da to, da je bila neka oseba zavarovana za vožnjo vozila, s katerim je bila povzročena nesreča, ne omogoča, da se to osebo izključi iz pojma tretje osebe, ki je oškodovanec, v smislu člena 2(1) Druge direktive, ker je bila potnik, in ne voznik tega vozila.
33 Glede pravic, ki so priznane takim tretjim osebam, ki so oškodovanci, je treba opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da člen 3(1) Prve direktive nasprotuje temu, da bi se zavarovatelj civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil lahko skliceval na zakonske določbe ali pogodbene klavzule za zavrnitev izplačila odškodnine takim osebam, ki so oškodovanci v nesreči, ki je bila povzročena z zavarovanim vozilom (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Ruiz Bernáldez, točka 20; Candolin in drugi, točka 18, in Carvalho Ferreira Santos, točka 29).
34 Sodišče je prav tako razsodilo, da člen 2(1), prvi pododstavek, Druge direktive le opozarja na to obveznost glede določb ali klavzul zavarovalne police iz navedenega člena, ki iz zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil izključuje škodo, ki so jo tretjim osebam zaradi uporabe ali vožnje zavarovanega vozila povzročile osebe, ki nimajo dovoljenja za vožnjo tega vozila, osebe, ki nimajo vozniškega dovoljenja, ali osebe, ki niso izpolnile zakonskih obveznosti tehnične narave glede stanja in varnosti navedenega vozila (zgoraj navedene sodbe Ruiz Bernáldez, točka 21; Candolin in drugi, točka 19, in Carvalho Ferreira Santos, točka 30).
35 Res je, da člen 2(1), drugi pododstavek, Druge direktive z odstopanjem od te obveznosti določa, da zavarovalnica nekaterim oškodovancem ob upoštevanju položaja, ki so ga sami povzročili, ni dolžna plačati odškodnine, in sicer osebam, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, s katerim je bila povzročena škoda ali telesne poškodbe, če zavarovalnica lahko dokaže, da so vedele, da je bilo to vozilo ukradeno (zgoraj navedeni sodbi Ruiz Bernáldez, točka 21, in Candolin in drugi, točka 20). Vendar kot je Sodišče že ugotovilo, je odstopanje iz člena 2(1), prvi pododstavek, Druge direktive mogoče le v tem posebnem primeru (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Candolin in drugi, točka 23).
36 Iz navedenega izhaja, da je treba člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive in člen 2(1) Druge direktive razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki samodejno izključuje obveznost zavarovatelja, da plača odškodnino potniku, ki je oškodovanec v prometni nesreči, ker je bil ta potnik zavarovan za vožnjo vozila, s katerim mu je bila povzročena škoda, voznik pa ni bil zavarovan.
37 V tem okviru predložitveno sodišče sprašuje Sodišče tudi, ali dovoljenje za vožnjo, ki ga je dal zavarovanec nezavarovanemu vozniku, v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, pomeni „izrecno ali implicitno dovoljenje“ v smislu člena 2(1), prva alinea, Druge direktive. Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 42 sklepnih predlogov, to vprašanje postavlja zato, da bi izvedelo, ali zakonske določbe ali pogodbene klavzule, ki izključujejo kritje zavarovanja, če je vozila oseba, ki ni imela niti izrecnega niti implicitnega dovoljenja zavarovanca, učinkujejo proti oškodovancu.
38 Te trditve ni mogoče sprejeti. Tudi ob predpostavki, da se izraz „izrecno ali implicitno dovoljenje“ nanaša le na dovoljenje, ki ga je dal zavarovanec, iz tega nikakor ne izhaja, da je klavzula, ki izključuje kritje, če je vozila oseba, ki ni dobila dovoljenja zavarovanca, veljavna in da učinkuje proti tretji osebi, ki je oškodovanec v nesreči. Edini primer, v katerem je tretja oseba, ki je oškodovanec, lahko izključena iz kritja, je namreč primer iz člena 2(1), drugi pododstavek, Druge direktive. Ni pa sporno, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.
39 Vendar se predložitveno sodišče sprašuje tudi o tem, ali okoliščina, da lahko države članice na podlagi člena 1(4), tretji pododstavek, Druge direktive izključijo ukrepanje nacionalnega organa v zvezi z osebami, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, če navedeni organ lahko dokaže, da so te osebe vedele, da niti voznik niti vozilo nista zavarovana, vpliva na odgovor, ki ga je treba dati na prvo vprašanje.
40 V zvezi s tem je najprej treba poudariti, da položaj, v katerem je vozilo, s katerim je bila povzročena materialna škoda ali telesne poškodbe, vozila oseba, ki za to ni bila zavarovana, medtem ko je bil drug voznik poleg tega zavarovan za vožnjo tega vozila, in položaj iz člena 1(4), tretji pododstavek, Druge direktive, v katerem vozilo, s katerim je bila povzročena nesreča, ni bilo zajeto z nobeno zavarovalno polico, nista niti podobna niti primerljiva. To, da vozilo vozi oseba, ki ni navedena v zavarovalni polici, ki se nanaša na to vozilo, namreč zlasti ob upoštevanju cilja zaščite oškodovancev prometnih nesreč, ki mu sledijo Prva, Druga in Tretja direktiva, ne omogoča ugotovitve, da tako vozilo ni zavarovano v smislu navedene določbe.
41 Drugič, kot je poudarila Komisija, se plačilo odškodnine s strani nacionalnega organa šteje za skrajni ukrep, ki je določen le za primer, da je bila škoda povzročena z neznanim vozilom ali vozilom, glede katerega ni bila izpolnjena obveznost zavarovanja iz člena 3(1) Prve direktive.
42 S tem je mogoče pojasniti, da je zakonodajalec Unije kljub splošnemu cilju zaščite oškodovancev, ki mu sledi zakonodaja Unije na področju obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil, državam članicam dovolil, da izključijo ukrepanje tega organa v nekaterih omejenih primerih, zlasti pa glede oseb, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, kadar navedeni organ lahko dokaže, da so vedele, da niti voznik niti vozilo nista bila zavarovana.
43 Zato okoliščina, da države članice na podlagi člena 1(4), tretji pododstavek, Druge direktive lahko izključijo ukrepanje nacionalnega organa glede oseb, ki so prostovoljno vstopile v vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, če ta organ lahko dokaže, da so te osebe vedele, da niti voznik niti vozilo nista bila zavarovana, v obravnavani zadevi ne vpliva na razlago člena 1, prvi odstavek, Tretje direktive in člena 2(1) Druge direktive.
44 Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive in člen 2(1) Druge direktive razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, katere učinek bi bila samodejna izključitev obveznosti zavarovatelja, da plača odškodnino oškodovancu v prometni nesreči, če je to nesrečo povzročil voznik, ki ni bil zavarovan v okviru zavarovalne police, ta oškodovanec, ki je bil ob nesreči potnik, pa je bil zavarovan za vožnjo tega vozila in je temu vozniku dovolil voziti.
Drugo vprašanje
45 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je lahko odgovor na prvo vprašanje drugačen, če je zavarovanec, ki je oškodovanec v nesreči, vedel, da oseba, ki ji je dovolil voziti vozilo, za to ni zavarovana, ali je menil, da je zavarovana, ali pa o tem sploh ni razmišljal.
46 V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 50 sklepnih predlogov, da mora zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil iz člena 3(1) Prve direktive kriti vse oškodovance, razen voznika vozila, s katerim je bila povzročena materialna škoda ali telesne poškodbe, razen če je mogoče uporabiti eno od izjem, ki so izrecno določene s Prvo, Drugo ali Tretjo direktivo.
47 Zato okoliščina, da je zavarovanec, ki je oškodovanec, vedel, da oseba, ki ji je dovolil voziti vozilo, za to ni zavarovana, ali je menil, da je zavarovana, ali pa o tem sploh ni razmišljal, za odgovor na prvo vprašanje ni upoštevna.
48 Vendar to ne izključuje možnosti, da države članice ta element upoštevajo v svojih pravilih o civilni odgovornosti, vendar le če svoje pristojnosti na tem področju izvajajo ob upoštevanju prava Unije, zlasti člena 3(1) Prve direktive, člena 2(1) Druge direktive in člena 1 Tretje direktive, in če navedena nacionalna pravila tem direktivam ne odvzamejo polnega učinka (zgoraj navedene sodbe Ruiz Bernáldez, točka 19; Candolin in drugi, točki 27 in 28; Farrell, točka 34, in Carvalho Ferreira Santos, točki 35 in 36, ter sodba z dne 9. junija 2011 v zadevi Ambrósio Lavrador in Olival Ferreira Bonifácio, C-409/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 28).
49 Tako z nacionalno zakonodajo, opredeljeno na podlagi splošnih in abstraktnih meril, ni mogoče zavrniti ali nesorazmerno omejiti pravice potnika do odškodnine na podlagi obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil le na podlagi njegovega prispevka k nastanku škode. Obseg odškodnine je lahko na podlagi individualne presoje omejen samo v izjemnih okoliščinah (zgoraj navedene sodbe Candolin in drugi, točke 29, 30 in 35; Farrell, točka 35; Carvalho Ferreira Santos, točka 38, in Ambrósio Lavrador in Olival Ferreira Bonifácio, točka 29).
50 Iz navedenega izhaja, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da se odgovor na prvo postavljeno vprašanje ne razlikuje glede na to, ali je zavarovanec, ki je oškodovanec v nesreči, vedel, da oseba, ki ji je dovolil voziti, za to ni zavarovana, ali je menil, da je zavarovana, ali pa o tem sploh ni razmišljal.
Stroški
51 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive Sveta z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (90/232/EGS) in člen 2(1) Druge direktive Sveta z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS) je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, katere učinek bi bila samodejna izključitev obveznosti zavarovatelja, da plača odškodnino oškodovancu v prometni nesreči, če je to nesrečo povzročil voznik, ki ni bil zavarovan v okviru zavarovalne police, ta oškodovanec, ki je bil ob nesreči potnik, pa je bil zavarovan za vožnjo tega vozila in je temu vozniku dovolil voziti.
2. Odgovor na prvo postavljeno vprašanje se ne razlikuje glede na to, ali je zavarovanec, ki je oškodovanec v nesreči, vedel, da oseba, ki ji je dovolil voziti, za to ni zavarovana, ali je menil, da je zavarovana, ali pa o tem sploh ni razmišljal.
Podpisi