SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 14. marca 2018(*)
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Člen 45 PDEU – Načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 21(1) – Direktiva 2000/78/ES – Členi 2, 6 in 16 – Referenčni datum za napredovanje – Diskriminatorna ureditev države članice, ki za namene določitve plače izključuje upoštevanje delovnih dob, dopolnjenih pred 18. letom starosti – Odprava določb, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja“
V zadevi C‑482/16,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Innsbruck (višje deželno sodišče v Innsbrucku, Avstrija) z odločbo z dne 2. septembra 2016, ki je na Sodišče prispela 7. septembra 2016, v postopku
Georg Stollwitzer
proti
ÖBB Personenverkehr AG,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, J.‑C. Bonichot, A. Arabadjiev (poročevalec), S. Rodin in E. Regan, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. julija 2017,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za G. Stollwitzerja M. Orgler in J. Pfurtscheller, odvetnika,
– za ÖBB Personenverkehr AG C. Wolf, odvetnik,
– za avstrijsko vlado J. Schmoll in G. Hesse, agenta,
– za Evropsko komisijo D. Martin in B.‑R. Killmann, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. novembra 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU, člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členov 2, 6 in 16 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Georgom Stollwitzerjem in družbo ÖBB-Personenverkehr AG (v nadaljevanju: ÖBB) glede zakonitosti plačnega sistema, ki ga je avstrijski zakonodajalec uvedel, da bi odpravil diskriminacijo na podlagi starosti.
Pravni okvir
Direktiva 2000/78
3 V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 je njen „[n]amen […] opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.
4 Člen 2 te direktive določa:
„1. V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.
2. V smislu odstavka 1:
(a) se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;
(b) se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne navidez nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če:
(i) tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen […]
[…]“
5 V skladu s členom 3(1)(c) te direktive se ta v mejah pristojnosti, ki so prenesene na Evropsko unijo, uporablja za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, glede med drugim zaposlitve in delovnih pogojev, vključno s plačilom.
6 Člen 6(1) te direktive določa:
„Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.
Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:
(a) določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;
(b) z določitvijo minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo;
[…]“
7 Člen 16(1)(a) Direktive 2000/78 določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se odpravijo vsi zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.
Avstrijsko pravo
8 Po sodbi z dne 18. junija 2009, Hütter (C‑88/08, EU:C:2009:381), je bil Bundesgesetz zur Neuordnung der Rechtsverhältnisse der Österreichischen Bundesbahnen (Bundesbahngesetz 1992) (zvezni zakon o reorganizaciji pravnih razmerij pri avstrijskih zveznih železnicah (zvezni zakon o železnicah iz leta 1992), BGBl I, Nr. 825/1992)) v letu 2011 spremenjen (BGBl. I, Nr. 129/2011, v nadaljevanju: zvezni zakon o železnicah iz leta 2011). S to spremembo je bila v člen 53a tega zakona od 1. januarja 2004 uvedena nova določitev referenčnega datuma za napredovanje.
9 V sodbi z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, EU:C:2015:38), je Sodišče presodilo, da je bila ureditev, uvedena v členu 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2011, v nasprotju s pravom Unije, zlasti s členoma 2 in 6(1) Direktive 2000/78, saj čeprav so bile zaradi ukinitve diskriminacije zaradi starosti v okviru zakonodajne spremembe sicer upoštevane delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, pa je bila hkrati zgolj za delavce, ki so bili žrtve te diskriminacije, predpisana določba, ki je za eno leto podaljšala obdobje, ki se zahteva za napredovanje v vsakem od prvih treh plačnih razredov, tako da je bilo dokončno uveljavljeno različno obravnavanje zaradi starosti. Po tej sodbi je bil zvezni zakon o železnicah iz leta 2011 ponovno spremenjen leta 2015 (BGBl. I, Nr. 64/2015, v nadaljevanju: zvezni zakon o železnicah iz leta 2015).
10 Člen 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 določa:
„(1) Referenčni datum za napredovanje je datum, ko je prvič začelo teči obdobje, ki dopušča dostop do višjega plačnega razreda.
(2) Pri določitvi referenčnega datuma za napredovanje se upoštevajo samo obdobja, dopolnjena v okviru delovnega razmerja ali usposabljanja kot pripravnik pri:
a) [ÖBB], enem od njenih pravnih prednikov ali – od začetka veljavnosti odrejenih postopkov delitve in reorganizacije ÖBB-Holding AG – pri družbah, ki so navedene v oddelku 3 tega zveznega zakona v različici, objavljeni v BGBl. I Nr. 138/2003, njihovih pravnih naslednikih in podjetjih, ki so nastala iz ene od teh družb po sprejetju reorganizacijskih ukrepov, sprejetih v okviru veljavnega prava družb, ter pri podjetjih, na katera so bila pogodbeno ali zaradi enega (ali več) prenosov podjetja prenesena delovna razmerja uslužbencev, zaposlenih pri [ÖBB] 31. decembra 2003, in
b) podjetjih iz sektorja železniške infrastrukture in/ali železniškega transporta držav članic Evropskega gospodarskega prostora (EGP), Republike Turčije ali Švicarske konfederacije, če taka obveznost izhaja iz pridružitvenih sporazumov oziroma sporazumov o prostem gibanju.
(3) Do napredovanja pride 1. januarja po izteku obdobja za napredovanje.
[…]
(5) Potem ko se ustrezno sporočijo in dokažejo predhodno dopolnjene delovne dobe, se najkasneje ob izteku obdobja, določenega v odstavku 4, izvede uvrstitev v plačne razrede na plačni lestvici iz prilog 2 in 2a [Allgemeine Vertragsbedingungen für Dienstverträge bei den Österreichischen Bundesbahnen (AVB) (splošni pogoji, ki veljajo za pogodbe o zaposlitvi pri avstrijskih železnicah)] na podlagi referenčnega datuma za napredovanje, ki je določen v skladu z odstavkom 2.
(6) Uvrstitev, določena v odstavku 5, ne vodi do nobenega zmanjšanja plač, prejetih pred objavo [zveznega zakona o železnicah iz leta 2015]. Če uvrstitev v skladu z odstavkom 5 privede do znižanja plače v primerjavi z zadnjim mesecem pred objavo [zveznega zakona o železnicah iz leta 2015], se ta zadnja prejeta plača ohrani, dokler plača na podlagi uvrstitve v skladu z odstavkom 5 ne doseže ohranjene ravni plače v skladu s prilogama 2 in 2a [splošnih pogojev, ki veljajo za pogodbe o zaposlitvi pri avstrijskih železnicah].
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
11 G. Stollwitzer je 17. januarja 1983 začel delati pri enem od pravnih predhodnikov družbe ÖBB. Glede na delovno dobo, ki jo je G. Stollwitzer dopolnil pred začetkom dela, je bil referenčni datum za njegovo napredovanje določen na 2. julij 1980.
12 Ta datum med drugim določa plačno skupino na plačni lestvici, v okviru katere delavec v rednih časovnih presledkih napreduje v razredu. Ta je bil tedaj določen z izračunom dob, dopolnjenih pred začetkom dela, izključena pa so bila obdobja pred dopolnjenim 18. letom starosti. Zahtevana doba za napredovanje je bila določena na 2 leti za vse plačne razrede.
13 Avstrijski zakonodajalec se je s sprejetjem člena 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015, kar zadeva družbo ÖBB, odločil za celovito in retroaktivno reformo upoštevanja predhodnih delovnih dob, da bi odpravil diskriminacijo na podlagi starosti, kot jo je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, EU:C:2015:38).
14 G. Stollwitzer je s sklicevanjem na sodbi z dne 18. junija 2009, Hütter (C‑88/08, EU:C:2009:381), in z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, EU:C:2015:38), pri Landesgericht Innsbruck (deželno sodišče v Innsbrucku, Avstrija) zoper družbo ÖBB vložil tožbo, naj se tej družbi naloži, da mu plača znesek, ki ustreza razliki med plačo, ki jo je prejel v letih od 2008 do 2015, in plačo, ki mu je bila po njegovem mnenju dolgovana, če bi bile dobe, zahtevane za napredovanje, izračunane v skladu s pravnim položajem, ki je obstajal pred začetkom veljavnosti člena 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015, vendar bi bile vključene delovne dobe pred njegovim 18. rojstnim dnem.
15 Landesgericht Innsbruck (deželno sodišče v Innsbrucku) je tožbo zavrnilo in ocenilo, da je bilo z retroaktivno uporabo člena 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 odpravljena vsakršna diskriminacija zaradi starosti. Ker G. Stollwitzer ni predložil dokaza o delovnih dobah, ki se zahtevajo na podlagi člena 53a(2) tega zakona, izračun referenčnega datuma za plačo v njegovem primeru ni bil spremenjen.
16 G. Stollwitzer je zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču, Oberlandesgericht Innsbruck (višje deželno sodišče v Innsbrucku, Avstrija), vložil pritožbo. Hkrati je pri Verfassungsgerichtshof (ustavno sodišče, Avstrija) vložil pritožbo, v zvezi s katero je to ugotovilo, da je člen 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 združljiv z avstrijskim ustavnim sistemom. Verfassungsgerichtshof (ustavno sodišče) je v zvezi s tem navedlo, da so bili po sodbi z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, EU:C:2015:38), referenčni datumi za napredovanje vseh delavcev podjetja dosledno ponovno izračunani. Če bi sprememba referenčnih datumov za napredovanje privedla do tega, da bi bili nekateri od njih v slabšem položaju, bi bile obstoječe plače v skladu s členom 53a(6) tega zakona (v nadaljevanju: zaščitna klavzula) ohranjene, da bi se spoštovalo načelo varstva legitimnih pričakovanj.
17 Po mnenju predložitvenega sodišča je treba preučiti, ali je bila s členom 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 dejansko odpravljena vsakršna diskriminacija na podlagi starosti. V zvezi s tem bi bilo treba preveriti, ali se s to določbo ne uvaja druga oblika diskriminacije kot z določbami, ki so se uporabljale prej.
18 V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Innsbruck (višje deželno sodišče v Innsbrucku) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
1. Ali je treba pravo Unije glede na njegovo trenutno stanje, predvsem njegovo splošno načelo enakega obravnavanja, splošno načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti v smislu člena 6(3) PEU in člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, prepoved diskriminacije pri prostem gibanju delavcev iz člena 45 PDEU in Direktivo Sveta 2000/78, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero se za odpravo diskriminacije zaradi starosti, ki jo je ugotovilo Sodišče v [sodbi z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, EU:C:2015:38)] (namreč neupoštevanje delovne dobe, ki so jo uslužbenci [ÖBB] dopolnili pred 18. letom starosti), sicer pri majhnem delu uslužbencev ÖBB, ki so bili na podlagi stare ureditve diskriminirani, upošteva delovna doba, dopolnjena pred 18. letom starosti (vendar le tista, ki je bila dejansko dosežena pri družbi ÖBB in pri primerljivih javnih podjetjih, ki se ukvarjajo z železniško infrastrukturo in/ali železniškim prometom v EU, EGP in državah, s katerimi je EU sklenila sporazume o pridružitvi in/ali prostem gibanju oseb), pri pretežnem delu prvotno diskriminiranih uslužbencev družbe ÖBB pa se vsakršna druga delovna doba, dopolnjena pred 18. letom starosti, ne upošteva, predvsem tudi ne tista, ki zadevnim uslužbencem družbe ÖBB omogoča, da delo opravljajo bolje, kakor na primer delovna doba pri zasebnih in drugih javnih prometnih podjetjih in/ali infrastrukturnih podjetjih, ki proizvajajo, dobavljajo ali vzdržujejo infrastrukturo, ki jo uporablja delodajalec [ÖBB] (tirna vozila, gradnja tirov, gradnja napeljave, električne in elektronske naprave, postavljalnice, gradnja železniških postaj in podobno), ali pri tem primerljivih podjetjih, s čimer se dejansko za pretežni del uslužbencev družbe ÖBB, ki jih zadeva diskriminatorna stara ureditev, dokončno predpisuje različno obravnavanje zaradi starosti?
2. Ali ravnanje države članice, ki je edini lastnik železniškotransportnega podjetja in dejanski delodajalec uslužbencev, zaposlenih v tem podjetju, s katerim poskuša zahtevke teh uslužbencev, ki izhajajo iz prava Unije, glede izplačila plače za nazaj zaradi diskriminacije, med drugim zaradi starosti, ki jo je ugotovilo Sodišče v več sodbah [(sodbe z dne 18. junija 2009, Hütter, C‑88/08, EU:C:2009:381; z dne 16. januarja 2014, Pohl, C‑429/12, EU:C:2014:12, in z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr, C‑417/13, EU:C:2015:38)] in ki je bila ugotovljena tudi v več nacionalnih sodnih odločbah, med drugim tudi v sodbi Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) […], odpraviti iz zgolj proračunskih razlogov z retroaktivno spremembo zakonodaje v letih 2011 in 2015, izpolnjuje pogoje za odgovornost te države članice na podlagi prava Unije, ki jih je določilo Sodišče v sodni praksi, predvsem pogoj dovolj resne kršitve prava Unije, na primer člena 2(1) v povezavi s členom 1 Direktive 2000/78, razlago katerih je Sodišče podalo v [teh] sodbah?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
19 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45 PDEU ter člene 2, 6 in 16 Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, ki zaradi odprave diskriminacije na podlagi starosti, do katere je prišlo zaradi uporabe nacionalne ureditve, v kateri so se za namene uvrstitve delavcev podjetja v plačne razrede upoštevale le delovne dobe, dopolnjene po 18. letu starosti, retroaktivno in glede vseh teh delavcev odpravlja to starostno omejitev, vendar dovoljuje le upoštevanje izkušenj, pridobljenih pri podjetjih iz istega gospodarskega sektorja.
20 Najprej je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča tako iz naslova in uvodnih izjav kot tudi iz vsebine in cilja Direktive 2000/78 razvidno, da se želi z njo vzpostaviti splošen okvir, ki zagotavlja enako obravnavanje vseh oseb pri zaposlovanju in delu, tako da jim zagotavlja učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji na enem od razlogov iz člena 1 te direktive, med katerimi je tudi starost (glej med drugim sodbo z dne 10. novembra 2016, de Lange, C‑548/15, EU:C:2016:850, točka 16 in navedena sodna praksa).
21 Spomniti je treba, da v skladu s členom 2(1) Direktive 2000/78 za namene te direktive „načelo enakega obravnavanja“ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija iz katerega od razlogov iz člena 1 te direktive.
22 V skladu s členom 2(2)(a) te direktive gre za neposredno diskriminacijo, kadar se neka oseba zaradi svoje starosti obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali bi se obravnavala druga oseba v primerljivi situaciji. Na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/78 gre za posredno diskriminacijo, če bi na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavila osebe neke starosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimen cilj ter če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in nujna.
23 Kot je razvidno iz spisa pri Sodišču, člen 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 določa tri faze. Prva od njih je retroaktiven ponovni izračun referenčnega datuma za napredovanje zadevnega zaposlenega na plačni lestvici, ki se nanaša na njegovo delovno mesto. Tako se za izračun tega novega datuma s to ureditvijo v celoti in neodvisno od starosti, v kateri jih je ta zaposleni dopolnil, upoštevajo le delovne dobe, predhodno dopolnjene pri nacionalnih železniških podjetjih ter železniških podjetjih drugih držav članic, Republike Turčije in Švicarske konfederacije. Ta nova ureditev pa ne določa več nobenega upoštevanja drugih delovnih dob, ki bi jih ta delavec predhodno dopolnil.
24 Druga faza je prerazvrstitev zadevnega delavca glede na nov referenčni datum za njegovo napredovanje, torej da se zanj uporabi ureditev, ki je bila vzpostavljena s členom 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015. Novi referenčni datum, ki se upošteva za napredovanje, tako lahko privede do povečanja prejete plače in torej povzroči plačilo plač za nazaj. Če novi referenčni datum za napredovanje privede do tega, da je zadevni delavec uvrščen v nižji plačni razred, se v skladu z zaščitno klavzulo dejansko prejeta plača ob določitvi tega novega datuma ohrani zaradi varstva pridobljenih pravic. Ta plača mu je zagotovljena, dokler ne dopolni delovne dobe, zahtevane za uvrstitev v višji plačni razred na podlagi novega referenčnega datuma za napredovanje.
25 Tretja faza, ki jo je določil avstrijski zakonodajalec, je ta, da se za vse delavce družbe ÖBB uvede dodaten plačni razred pred zadnjim plačnim razredom, ki je namenjen izravnavi negativnih finančnih posledic, ki bi jih sicer za napredovanje teh delavcev prinesla sprememba referenčnega datuma.
26 Treba je preučiti, ali ta ureditev za delavce družbe ÖBB ne ohranja diskriminacije na podlagi starosti iz prejšnjih ureditev in ne uvaja nove diskriminacije zaradi starosti.
27 Po mnenju predložitvenega sodišča naj bi bilo povišanje plače, ki bi bila posledica tega, da se v skladu s sodbama z dne 18. junija 2009, Hütter (C‑88/08, EU:C:2009:381), in z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, ECLI:EU:C:2015:38), upoštevajo delovne dobe, dopolnjene pred 18. letom starosti, izničeno z ureditvijo, ki je bila vzpostavljena s členom 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015, prvič, ker se praktično nikoli ne upoštevajo delovne dobe, dopolnjene med 18. letom starosti in začetkom dela, kar so obdobja, ki zadevnemu delavcu vseeno omogočajo boljše opravljanje dela, drugič, ker je bil uveden nov predzadnji plačni razred in, tretjič, zaradi zaščitne klavzule. Ti ukrepi bi v vsakem primeru privedli do zmanjšanja prihodka, prejetega v celotnem poklicnem življenju delavcev, ki do zdaj niso bili diskriminirani.
28 Prvič, treba je poudariti, da se predložitveno sodišče opira na napačno razlago teh sodb. Uskladitev nacionalne zakonodaje s sodbo z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, EU:C:2015:38), namreč zaposlenim, ki so bili predmet diskriminacije, ki jo je ugotovilo Sodišče, ne daje nujno pravice do takega povečanja plače. Sodišče je v točkah od 43 do 45 te sodbe navedlo, da čeprav imajo države članice v skladu s členom 16 Direktive 2000/78 obveznost, da odpravijo vse zakone in druge predpise, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, pa jim ta člen ne nalaga sprejetja določenih ukrepov v primeru kršitve prepovedi diskriminacije, temveč jim pušča svobodo izbire med različnimi rešitvami, s katerimi se lahko uresniči cilj, ki mu ta direktiva sledi, in sicer tisto rešitev, ki se jim zdi za to najbolj prilagojena glede na položaje, ki so lahko podani.
29 Tako taka uskladitev zaradi ukinitve diskriminacije na podlagi starosti v skladu s členom 16 te direktive ne povzroči nujno, da delavec, čigar delovne dobe pred dopolnjenim 18. letom starosti pri izračunu za njegovo napredovanje niso bile upoštevane zaradi uporabe diskriminatorne nacionalne zakonodaje, dobi finančno nadomestilo, ki ustreza razliki med plačo, ki bi jo dobil, če ne bi bilo diskriminacije, in plačo, ki jo je dejansko dobil.
30 Z drugimi besedami, odprava diskriminacije ne pomeni, da oseba, ki je bila diskriminirana na podlagi prejšnje pravne ureditve, samodejno dobi pravico, da retroaktivno prejme tako razliko plač ali povečanje prihodnjih plač. To pa velja le in tako dolgo, dokler nacionalni zakonodajalec ne sprejme ukrepov, s katerimi ponovno vzpostavi enako obravnavanje. V takem primeru je namreč spoštovanje načela enakosti mogoče zagotoviti le tako, da se osebam prikrajšane kategorije zagotovijo enake prednosti, kot so tiste, ki jih imajo osebe privilegirane kategorije, kar je ureditev, ki je edini veljavni referenčni sistem, sicer ni podana pravilna uporaba prava Unije (sodba z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr, C‑417/13, EU:C:2015:38, točka 46 in navedena sodna praksa).
31 Za odpravo diskriminacije zaradi starosti, ki jo je ugotovilo Sodišče v sodbi z dne 18. junija 2009, Hütter (C‑88/08, EU:C:2009:381), je torej, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 36 sklepnih predlogov, avstrijski zakonodajalec lahko odločil, kot je to storil, in sicer da retroaktivno spremeni celoten sistem upoštevanja pretekle delovne dobe. Gola odprava prepovedi upoštevanja poklicnih izkušenj, pridobljenih pred 18. letom starosti, je bila le ena od možnosti, ki jih je imel ta zakonodajalec na voljo za uskladitev z določbami Direktive 2000/78.
32 Treba je tudi ugotoviti, da je merilo starosti zaradi retroaktivnega začetka veljavnosti spremembe formalno odpravljeno, tako da je omogočeno upoštevanje izkušenj, pridobljenih ne glede na starost, v kateri so bile pridobljene.
33 Poleg tega se člen 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 brez razlikovanja uporablja za vse delavce družbe ÖBB, torej tako za tiste, ki so bili diskriminirani zaradi prejšnje ureditve, kot tudi tiste, ki so zaradi nje imeli prednost, poleg tega pa vse te zaposlene umešča v nov plačni sistem, ki ga uvaja.
34 Člen 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 se v zvezi s tem razlikuje od nacionalne ureditve, ki je bila obravnavana v zadevah, v katerih sta bili izrečeni sodbi z dne 11. novembra 2014, Schmitzer (C‑530/13, EU:C:2014:2359), in z dne 28. januarja 2015, ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, EU:C:2015:38), v katerih je imela nova ureditev učinke le glede zaposlenih, ki so bili diskriminirani v skladu s prejšnjo ureditvijo, tako da je ohranjala različno obravnavanje med tema dvema skupinama delavcev, kar zadeva njihovo uvrstitev na plačni lestvici.
35 Drugič, predložitveno sodišče poudarja, da se delavcem, ki so pred 18. letom starosti dopolnili delovno dobo ali obdobja usposabljanja, ki ne spadajo med tista, ki se upoštevajo na podlagi ureditve iz člena 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 (v nadaljevanju: neupoštevne izkušnje), enako kot pred začetkom veljavnosti tega zakona zavrne njihovo upoštevanje, in to tako za namene določitve plače, prejete pred objavo tega zakona, katere ohranitev je v skladu z njim na podlagi zaščitne klavzule zajamčena, kot za namene plačila še nezastaranih razlik v plači.
36 To kategorijo pa sestavljajo izključno delavci, ki imajo le neupoštevne izkušnje.
37 Zato se s preudarkom predložitvenega sodišča, da bi bila lahko diskriminacija na podlagi starosti posledica neupoštevanja obdobij, dopolnjenih pred 18. letom starosti pri drugih podjetjih, dvomi o novih podrobnih pravilih upoštevanja izkušenj, ki jih je sprejel nacionalni zakonodajalec.
38 Avstrijska vlada v zvezi s tem navaja, da je to, da so se v prejšnji ureditvi brez omejitve polovično upoštevale neupoštevne izkušnje, presegalo kompenzacijo za izkušnje, pridobljene v zadevnem sektorju, in je v bistvu imelo enake pomanjkljivosti kot merilo starosti, saj se ni opiralo na izkušnje, ki zadevnemu delavcu omogočajo, da delo za družbo ÖBB opravlja bolje.
39 V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča dejstvo, da se nagradijo izkušnje, pridobljene v zadevnem sektorju, zaradi katerih lahko zaposleni bolje opravlja svoje naloge, legitimni cilj plačne politike (glej v tem smislu sodbi z dne 3. oktobra 2006, Cadman, C‑17/05, EU:C:2006:633, točka 34 in naslednje, in z dne 18. junija 2009, Hütter, C‑88/08, EU:C:2009:381, točka 47 in navedena sodna praksa). Delodajalec je torej načeloma svoboden, da pri plači upošteva le take predhodno dopolnjene delovne dobe.
40 Po drugi strani je Sodišče ocenilo, da čeprav lahko določba nacionalnega prava, v skladu s katero se upoštevajo le nekatere prejšnje delovne dobe, ne upoštevajo pa se druge, povzroči različno obravnavanje med delavci glede na datum njihove zaposlitve pri zadevnem podjetju, pa ta neposredno ali posredno ne temelji na starosti niti na dogodku, povezanem s starostjo. Ne upoštevajo se namreč izkušnje, pridobljene pri drugih podjetjih ne glede na starost, v kateri so bile pridobljene, ali ne glede na starost, v kateri je bil zadevni delavec zaposlen (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2012, Tyrolean Airways Tiroler Luftfahrt Gesellschaft, C‑132/11, EU:C:2012:329, točka 29).
41 Tretjič, glede zaščitne klavzule, v skladu s katero se – če novi referenčni datum za napredovanje privede do uvrstitve zadevnega delavca v nižji plačni razred – dejansko prejeta plača ob določitvi tega novega datuma ohrani, je iz spisa pri Sodišču razvidno, da ta klavzula delavcu ponuja jamstvo prehoda na nov sistem brez finančne izgube, pri čemer se spoštujejo pridobljene pravice in varstvo legitimnih pričakovanj, kar je legitimen cilj zaposlovalne politike in politike trga dela.
42 V vsakem primeru je treba poudariti, da se taka klavzula lahko nanaša le na delavce, ki ne morejo več uveljavljati svojih neupoštevnih izkušenj. Zato domnevna diskriminacija, povezana s posledicami uporabe zaščitne klavzule, v nobenem primeru ne bi temeljila na merilu starosti, pač pa na podrobnih pravilih za upoštevanje prejšnjih izkušenj. Iz točk 39 in 40 te sodbe pa je razvidno, da taka podlaga v tem primeru ni vprašljiva.
43 Enako velja za uvedbo predzadnjega plačnega razreda, katere namen je, kot je razvidno zlasti iz odgovorov na vprašanje Sodišča, da se izravnajo učinki, povezani s prerazvrstitvijo v nižji plačni razred.
44 Zato je treba glede na obveznosti držav članic na podlagi prava Unije v zvezi z odpravo diskriminacije, ki temelji na starosti, pri upoštevanju prejšnjih delovnih dob in glede na svobodo, ki jo ima nacionalni zakonodajalec pri prilagoditvi plačnega sistema delavcev družbe ÖBB, ugotoviti, da potrebna sprememba veljavnega prava ne izgubi svojega nediskriminatornega učinka, ker v okviru globalnega prehoda delavcev v nov sistem upoštevanja prejšnjih izkušenj, zaradi katerega ne pride do različnega obravnavanja na podlagi starosti, ne povzroči ugodnejše obravnave vseh delavcev. V teh okoliščinah je torej razvidno, da avstrijski zakonodajalec ni prekoračil okvirov pooblastil, ki jih ima na tem področju.
45 V teh pogojih je treba glede na široko polje proste presoje, ki ga imajo države članice ne le pri odločitvi glede uresničevanja določenega cilja na področju socialne politike in zaposlovanja, temveč tudi pri opredelitvi ukrepov, s katerimi se ta cilj lahko uresniči, ugotoviti, da je avstrijski zakonodajalec v okviru postopka sprejetja člena 53a zveznega zakona o železnicah iz leta 2015 spoštoval ravnovesje med odpravo diskriminacije zaradi starosti in ohranitvijo pravic, pridobljenih po prejšnji pravni ureditvi.
46 Nazadnje, v zvezi s členom 45 PDEU je treba v delu, v katerem člen 53a zveznega zakona o železnicah leta 2015 izrecno določa upoštevanje prejšnjih delovnih dob v železniškem sektorju, ki so bile dopolnjene v drugih državah članicah, ugotoviti, da Sodišče ne razpolaga z nobenim elementom, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti morebitno kršitev svobode gibanja delavcev iz tega člena.
47 Glede na prej navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 45 PDEU ter člene 2, 6 in 16 Direktive 2000/78 razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero se zaradi odprave diskriminacije na podlagi starosti, do katere je prišlo z uporabo nacionalne ureditve, v skladu s katero se je za namene uvrstitve delavcev podjetja v plačne razrede upoštevala le delovna doba, dopolnjena po 18. letu starosti, ta starostna omejitev retroaktivno in za vse te delavce odpravi, dovoljuje pa se le upoštevanje izkušenj, ki so bile pridobljene pri podjetjih iz istega gospodarskega sektorja.
Drugo vprašanje
48 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo ni treba odgovoriti.
Stroški
49 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 45 PDEU ter člene 2, 6 in 16 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero se zaradi odprave diskriminacije na podlagi starosti, do katere je prišlo z uporabo nacionalne ureditve, v skladu s katero se je za namene uvrstitve delavcev podjetja v plačne razrede upoštevala le delovna doba, dopolnjena po 18. letu starosti, ta starostna omejitev retroaktivno in za vse te delavce odpravi, dovoljuje pa se le upoštevanje izkušenj, ki so bile pridobljene pri podjetjih iz istega gospodarskega sektorja.
Podpisi