SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 27. marca 2019(*)
„Neizpolnitev obveznosti države – Člen 258 PDEU – Sklep 2014/699/EU – Načelo lojalnega sodelovanja – Člen 4(3) PEU – Dopustnost – Učinki očitanega ravnanja na dan izteka roka, ki je bil določen v obrazloženem mnenju – Nepretrgani učinki na enotnost in doslednost mednarodnega delovanja Evropske unije – Zadostnost ukrepov, ki jih je zadevna država članica sprejela za uskladitev z obrazloženim mnenjem – Glasovanje Zvezne republike Nemčije proti stališču Unije, ki je bilo opredeljeno v Sklepu 2014/699/EU, na 25. zasedanju Revizijskega odbora Medvladne organizacije za mednarodni železniški promet (OTIF) in nasprotovanje navedene države članice temu stališču in uveljavljanju glasovalnih pravic, kakor so opredeljene v tem sklepu“
V zadevi C‑620/16,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti države na podlagi člena 258 PDEU, vložene 29. novembra 2016,
Evropska komisija, ki jo zastopajo W. Mölls, L. Havas, J. Hottiaux in J. Norris-Usher, agenti,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki ga zastopata R. Liudvinaviciute-Cordeiro in J.‑P. Hix, agenta,
intervenient,
proti
Zvezni republiki Nemčiji, ki jo zastopata T. Henze in J. Möller, agenta,
tožena stranka,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik sedmega senata v funkciji predsednika četrtega senata, K. Jürimäe, sodnica, C. Lycourgos, E. Juhász in C. Vajda (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. julija 2018,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. januarja 2019
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska Komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Zvezna republika Nemčija s tem, da je na 25. zasedanju Revizijskega odbora Medvladne organizacije za mednarodni železniški promet (OTIF) glasovala proti stališču, opredeljenem v Sklepu Sveta 2014/699/EU z dne 24. junija 2014 o oblikovanju stališča, ki ga Evropska unija sprejme na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF, glede določenih sprememb Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) in dodatkov k navedeni konvenciji (UL 2014, L 293, str. 26), in da je javno nasprotovala tako temu stališču kot uveljavljanju v njem določenih glasovalnih pravic, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi tega sklepa in člena 4(3) PEU.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
COTIF
2 Konvencija o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je bila spremenjena z Vilenskim protokolom z dne 3. junija 1999 (v nadaljevanju: COTIF), je začela veljati 1. julija 2006. 49 držav, ki so pogodbenice COTIF in med katerimi so vse države članice Evropske unije razen Republike Ciper in Republike Malte, tvori OTIF.
3 V skladu s členom 2(1) COTIF je cilj OTIF v vsakem pogledu pospeševati, izboljševati in olajševati mednarodni železniški promet, še zlasti z uvajanjem enotne zakonodaje na različnih pravnih področjih, povezanih z mednarodnim železniškim prometom.
4 Revizijski odbor OTIF je načeloma sestavljen iz vseh pogodbenic COTIF. V skladu s členom 17(1)(a) in (b) COTIF Revizijski odbor OTIF v okviru svojih pristojnosti odloča o predlogih za spremembo konvencije in poleg tega proučuje predloge, ki jih je treba predložiti generalni skupščini OTIF v odločanje. Pristojnosti teh dveh organov OTIF na področju spremembe COTIF so določene v členu 33 te konvencije.
5 Pod naslovom VI COTIF – „Sprememba [COTIF]“ – je člen 33 te konvencije, naslovljen „Pristojnost“, ki določa:
„[…]
2. O predlogih za spremembo [COTIF] odloča generalna skupščina, če v četrtem do šestem odstavku ni določena druga pristojnost.
[…]
4. Če generalna skupščina sprejme odločitev v skladu s prvim stavkom tretjega odstavka, Revizijski odbor odloča o predlogih za spremembo:
(a) 9. člena in drugega do [petega] odstavka 27. člena;
[…]
(d) Enotnih pravil CUV, razen 1., 4., 5. in 7. do 12. člena;
[…]“
6 Člen 35 COTIF, naslovljen „Sklepi odborov“, določa:
„1. Generalni sekretar obvesti države članice o spremembah [COTIF], ki so jih sprejeli odbori.
2. Spremembe same [COTIF], ki jih je sprejel Revizijski odbor, začnejo v vseh državah članicah veljati prvi dan dvanajstega meseca po mesecu, v katerem je generalni sekretar z njimi seznanil države članice. […]
3. Spremembe dodatkov [k COTIF], ki jih je sprejel Revizijski odbor, začnejo veljati v vseh državah članicah prvi dan dvanajstega meseca po mesecu, v katerem je generalni sekretar o njih obvestil države članice. […]
[…]“
7 V skladu s členom 38(2) COTIF lahko Unija kot regionalna organizacija, ki je pristopila k COTIF, uveljavlja pravice, ki jih imajo njene države članice na podlagi COTIF, če gre za zadeve, ki spadajo v pristojnost regionalne organizacije. Iz člena 38(3) COTIF je razvidno, da je število glasov, ki ji pripadajo za uveljavljanje glasovalne pravice in pravice do ugovora iz člena 35(2) in (4) te konvencije, enako številu njenih držav članic, ki so hkrati tudi članice OTIF. Te države lahko svoje pravice, zlasti glasovalno pravico, uveljavljajo samo v obsegu, ki ga dopušča navedeni člen 38(2).
Sporazum o pristopu
8 Sporazum med Evropsko unijo in Medvladno organizacijo za mednarodni železniški promet o pristopu Evropske unije h Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je bila spremenjena z Vilenskim protokolom z dne 3. junija 1999 (UL 2013, L 51, str. 8) (v nadaljevanju: Sporazum o pristopu), podpisan 23. junija 2011 v Bernu, je v skladu s svojim členom 9 začel veljati 1. julija 2011.
9 Člen 6 Sporazuma o pristopu določa:
„1. Za odločanje o zadevah, v katerih ima Unija izključno pristojnost, Unija uveljavlja pravico do glasovanja svojih držav članic v okviru [COTIF].
2. Za odločanje o zadevah, v katerih si Unija deli pristojnost s svojimi državami članicami, glasuje bodisi samo Unija bodisi samo njene države članice.
3. Ob upoštevanju člena 26, odstavka 7, [COTIF] ima Unija število glasov, enako številu glasov njenih držav članic, ki so hkrati tudi pogodbenice [COTIF]. Kadar glasuje Unija, njene države članice ne glasujejo.
4. Unija za vsak posamezen primer posebej obvesti druge pogodbenice [COTIF], kdaj bo pri različnih točkah dnevnega reda Generalne skupščine in drugih organov odločanja uveljavljala pravico do glasovanja iz odstavkov 1 do 3. Ta obveznost velja tudi za dopisno sprejemanje odločitev. Generalni sekretar OTIF je o tem obveščen dovolj zgodaj, da lahko zadevne informacije razpošlje skupaj z gradivom za zasedanje ali da se odločitve lahko sprejmejo dopisno.“
Pravo Unije
Sklep 2013/103/EU
10 Sporazum o pristopu je bil v imenu Unije odobren s Sklepom Sveta 2013/103/EU z dne 16. junija 2011 o podpisu in sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in Medvladno organizacijo za mednarodni železniški promet o pristopu Evropske unije h Konvenciji o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je bila spremenjena z Vilenskim protokolom z dne 3. junija 1999 (UL 2013, L 51, str. 1).
11 Člen 5 tega sklepa določa, da je „[i]nterna ureditev glede priprave zasedanj OTIF ter glede zastopanja in glasovanja na zasedanjih določena v Prilogi III k temu sklepu“.
12 V Prilogi III k navedenemu sklepu je določena interna ureditev Sveta Evropske unije, držav članic in Evropske komisije za postopke v OTIF, z namenom izvajanja „zahteve po enotni mednarodni zastopanosti Unije in njenih držav članic v skladu s Pogodbo [EU] in Pogodbo [DEU] ter sodno prakso Sodišča […] tudi pri izpolnjevanju mednarodnih obveznosti“, kot izhaja iz uvodnega pododstavka te priloge.
13 Točka 2 navedene priloge, naslovljena „Postopek usklajevanja“, določa:
„[…]
2.2 Na usklajevalnih sestankih se bo odločalo izključno o stališču v imenu Unije, če pa je to ustrezno, tudi o stališču v imenu Unije in njenih držav članic. Na teh sestankih se lahko usklajujejo stališča držav članic v zvezi z njihovo izključno pristojnostjo, če se tako dogovorijo države članice.
[…]
2.6 Če se Komisija in države članice na usklajevalnih sestankih ne morejo dogovoriti o skupnem stališču, med drugim tudi zato, ker se ne strinjajo s porazdelitvijo pristojnosti, se zadevo predloži Odboru stalnih predstavnikov in/ali Svetu.“
14 Točka 3 te priloge, ki se nanaša na „Izjave in glasovanje na zasedanjih OTIF“, določa:
„3.1 Če se točka dnevnega reda nanaša na zadeve, ki so v izključni pristojnosti Unije, bo v imenu Unije imela besedo in glasovala Komisija. Po predhodni uskladitvi imajo lahko besedo tudi države članice, da bi podprle in/ali dopolnile stališče Unije.
3.2 Če se točka dnevnega reda nanaša na zadeve, ki so v izključni nacionalni pristojnosti, bodo imele besedo in glasovale države članice.
3.3 Če se točka dnevnega reda nanaša na zadeve, katerih sestavine spadajo tako v nacionalno pristojnost kakor tudi pristojnost Unije, bosta predsedstvo in Komisija izrazila skupno stališče. Po predhodni uskladitvi imajo lahko besedo tudi države članice, da bi podprle in/ali dopolnile skupno stališče. Države članice ali Komisija, kakor je ustrezno, bodo glasovale v imenu Unije in njenih držav članic v skladu s skupnim stališčem. Odločitev o tem, kdo bo glasoval, se sprejme glede na prevladujoče pristojnosti (na primer prevladujoča nacionalna pristojnost ali pristojnost Unije).
3.4 Če se točka dnevnega reda nanaša na zadeve, katerih vsebina spada tako v nacionalno pristojnost kakor tudi pristojnost Unije in se Komisija in države članice v skladu s točko 2.6. niso uspele dogovoriti o skupnem stališču, imajo lahko države članice in Komisija besedo in glasujejo o zadevah, ki nedvomno spadajo v njihovo pristojnost.
3.5 V zadevah, pri katerih se Komisija in države članice niso sporazumele o delitvi pristojnosti, ali če ni bilo mogoče doseči večine, potrebne za stališče Unije, si obe strani po najboljših močeh prizadevata razjasniti stanje ali sprejeti stališče Unije. Do takrat in po ustreznem usklajevanju bi lahko imele države članice in/ali Komisija pravico do besede pod pogojem, da izraženo stališče ne bo vplivalo na prihodnje stališče Unije ter bo v skladu s politikami Unije, predhodnimi stališči Unije ter pravom Unije.
3.6 […]
Zastopniki držav članic in Komisije si po najboljših močeh prizadevajo doseči skupno stališče in ga zastopati na razpravah v delovnih skupinah OTIF.“
Sklep 2014/699
15 Člen 1(1) Sklepa 2014/699 določa, da „[s]tališče, ki se sprejme v imenu Unije na 25. zasedanju Revizijskega odbora [OTIF,] temelji na Prilogi k temu sklepu“. V skladu s členom 1(2) navedenega sklepa se lahko „[p]redstavniki Unije v Revizijskem odboru za manjše spremembe dokumentov, navedenih v Prilogi k temu sklepu, dogovorijo brez nadaljnjega sklepa Sveta“.
16 V točki 3 Priloge k Sklepu 2014/699 je določena razdelitev pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami, uveljavljanje glasovalne pravice in priporočeno usklajeno stališče glede različnih točk dnevnega reda 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF.
17 Kar zadeva točki 4 in 7 dnevnega reda 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF, ki se nanašata na predloge za spremembe člena 12 COTIF ter členov 2 in 9 dodatka D (CUV) k COTIF, glede enotnih pravil za pogodbe o uporabi vagonov v mednarodnem železniškem prometu (CUV) (v nadaljevanju: zadevne spremembe), je v točki 3 Priloge k Sklepu 2014/699 določeno:
„Točka 4. Delna revizija konvencije COTIF – Osnovna konvencija
[…]
Pristojnost: deljena.
Uveljavljanje glasovalne pravice: države članice.
Priporočeno usklajeno stališče:
[…]
Spremembe člena 12 (Izvrševanje sodb, zaseg) se podprejo, saj spreminjajo opredelitev pojma ‚imetnik‘ v skladu s pravom Unije.
[…]
Točka 7 Delna revizija dodatka D (Enotna pravila CUV)
[…]
Pristojnost: deljena.
Uveljavljanje glasovalne pravice: Unija.
Priporočeno stališče Unije: Spremembe členov 2 in 9 se podprejo, saj pojasnjujejo vlogo imetnika in subjekta, odgovornega za vzdrževanje, v skladu s pravom Unije (Direktiva 2008/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 16. decembra 2008 o spremembah Direktive 2004/49/ES o varnosti na železnicah Skupnosti (Direktiva o varnosti na železnicah) (UL 2008, L 345, str. 62)]). […]
[…]“
Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem
18 Komisija je z dopisom z dne 4. avgusta 2014 Zvezno republiko Nemčijo pozvala, naj pojasni svoje ravnanje na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF, ki je potekalo 25. in 26. junija 2014.
19 Zvezna republika Nemčija je v odgovoru z dne 12. novembra 2014 navedla, da je bilo njeno ravnanje v celoti legitimno in zakonito, kar je pojasnila s tem, da nobena od zadevnih sprememb ne spada v pristojnost Unije, saj ta na zadevnih področjih ne izvaja svoje notranje pristojnosti.
20 Komisija je 29. maja 2015 začela postopek za ugotavljanje kršitev na podlagi člena 258(1) PDEU, tako da je na Zvezno republiko Nemčijo naslovila uradni opomin, v katerem je trdila, da ta država članica z ravnanjem na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi Sklepa 2014/699 in člena 4(3) PEU. Komisija je še dodala, da je bilo mogoče iz okoliščine, da je Zvezna republika Nemčija – kot je razvidno iz njenih izjav – izrecno menila, da je bilo njeno ravnanje upravičeno, sklepati, da bo ta država članica v prihodnje v podobnih okoliščinah ravnala podobno.
21 Zvezna republika Nemčija je v odgovoru z dne 7. julija 2015 zavrnila trditve Komisije.
22 Zvezna republika Nemčija je ob sprejetju Sklepa Sveta (EU) 2015/1734 z dne 18. septembra 2015 o oblikovanju stališča, ki se v imenu Evropske unije sprejme na 12. generalni skupščini Medvladne organizacije za mednarodni železniški promet (OTIF) glede določenih sprememb Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) in njenih dodatkov (UL 2015, L 252, str. 43), podala izjavo (v nadaljevanju: izjava z dne 17. septembra 2015), ki je v zapisniku Sveta in v kateri je navedeno:
„Pravno stališče [Zvezne republike Nemčije] je, da ima glede točk 8 (Delna revizija COTIF – osnovna konvencija), 10 [Delna revizija Dodatka D (CUV)] in 13 (Pregledano in prečiščeno obrazložitveno poročilo) pravico glasovati tudi v nasprotju s sklepom [2015/1734]. Unija namreč na tem področju nima pristojnosti. Delitev pristojnosti med Unijo in državami članicami je predmet postopkov, ki tečejo na Sodišču […] (Zadeva C‑600/14 – Nemčija/Svet). [Zvezna republika Nemčija] bo pred sprejetjem odločitve Sodišča uveljavila svojo glasovalno pravico na generalni skupščini OTIF, pri čemer bo vztrajala pri svojem pravnem stališču in ne bo posegala v tekoče postopke na Sodišču […], s čimer ne odstopa od Sklepa Sveta, čeprav meni, da je ta sklep nezakonit.“
23 Komisija je 11. decembra 2015 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je ponovno navedla svoje stališče iz uradnega opomina. Komisija je Zvezno republiko Nemčijo pozvala, naj v dveh mesecih po prejemu obrazloženega mnenja sprejme vse ukrepe, potrebne za uskladitev z njim, še zlasti pa naj preneha z zatrjevanimi kršitvami, opisanimi v tem obrazloženem mnenju.
24 Zvezna republika Nemčija je z dopisom z dne 1. februarja 2016, v katerem je ponovila svoje stališče iz odgovora na uradni opomin, odgovorila na to obrazloženo mnenje.
25 Ker je Komisija menila, da Zvezna republika Nemčija v predpisanem roku ni sprejela ukrepov, potrebnih za uskladitev z obrazloženim mnenjem, je vložila to tožbo.
26 Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 3. januarja 2018 Svetu dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije.
Sodba z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet (C‑600/14, EU:C:2017:935)
27 Zvezna republika Nemčija je 22. decembra 2014 pri Sodišču vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev delne ničnosti Sklepa 2014/699 v delu, v katerem se nanaša predvsem na zadevne spremembe. Njeni tožbeni razlogi so se nanašali na domnevno kršitev, prvič, načela prenosa pristojnosti iz člena 5(2) PEU zaradi nepristojnosti Unije, drugič, obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU in, tretjič, načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU v povezavi z načelom učinkovitega sodnega varstva.
28 Sodišče je v sodbi z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet (C‑600/14, EU:C:2017:935), ki je bila izdana po koncu pisnega postopka v obravnavani zadevi, zavrnilo tožbo Zvezne republike Nemčije z zavrnitvijo treh tožbenih razlogov, ki jih je navedla ta država članica.
Tožba
Dopustnost
29 Zvezna republika Nemčija je 8. februarja 2017 z ločenim aktom podala ugovor nedopustnosti te tožbe na podlagi člena 151 Poslovnika Sodišča. Sodišče je 10. maja 2017 po opredelitvi generalnega pravobranilca s sklepom odločanje o tem predlogu pridržalo za končno odločbo in Zvezna republika Nemčija je bila pozvana, naj vloži odgovor na tožbo.
Trditve strank
30 Zvezna republika Nemčija meni, da tožba ni dopustna.
31 Zvezna republika Nemčija trdi, da do konca 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF, torej pred iztekom roka, ki ga je Komisija določila v obrazloženem mnenju, ni bilo več posledic ravnanja, ki se obravnava v tej tožbi. Vendar naj bi bila v skladu s sodno prakso Sodišča iz sodb z dne 27. oktobra 2005, Komisija/Italija (C‑525/03, EU:C:2005:648), in z dne 11. oktobra 2007, Komisija/Grčija, (C‑237/05, EU:C:2007:592), tožba zaradi neizpolnitve obveznosti nedopustna, kadar dejanje, ki se očita zadevni državi članici, pred iztekom navedenega roka ni imelo več nikakršnih pravnih posledic.
32 Zvezna republika Nemčija v zvezi s tem poudarja, da je cilj postopka zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 258 PDEU prav zagotoviti, da države članice prenehajo s kršitvami, katerih učinki niso prenehali ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da jih vsekakor ne bi ponovile. Vendar pa naj njeno sporno ravnanje ne bi imelo nobenih negativnih posledic, ki bi lahko ali morale biti odpravljene.
33 Ta država članica namreč meni, da uveljavljanje njene glasovalne pravice nikakor ni vplivalo na pomen sklepov, sprejetih na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF, kakor je priznala Komisija, niti ni škodovalo ugledu, verodostojnosti ali enotnosti zastopanja Evropske unije med člani mednarodne skupnosti. Vsekakor naj bi Unija postopek sprejetja Sklepa 2014/699 zastavila tako, da je tej državi preprečila uveljavljanje sodnega varstva zoper ta sklep, s čimer je pripomogla k polemiki na tem zasedanju.
34 Poleg tega Zvezna republika Nemčija meni, pri čemer se sklicuje na besedilo člena 258, drugi odstavek, PDEU, da lahko Komisija pri Sodišču tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti vloži le, kadar zadevna država članica ne ravna v skladu z obrazloženim mnenjem v predpisanem roku. Člen 258 PDEU kot procesno določbo bi bilo namreč treba razlagati ozko, da se tako zagotovi pravna varnost. Zvezna republika Nemčija v zvezi s tem navaja sodno prakso Sodišča, iz katere izhaja, da Komisija pri tem sodišču ne more več vložiti tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, če je zadevna država članica kršitev končala že pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju (sodba z dne 5. junija 2003, Komisija/Italija, C‑145/01, EU:C:2003:324, točka 15).
35 Po mnenju Zvezne republike Nemčije zatrjevane škode za podobo Unije ni več mogoče odpraviti. Glede ostalega ta država članica izpodbija trditev Komisije, da ni sprejela nobenega ukrepa za, prvič, odpravo posledic svojega ravnanja iz tega postopka za ugotavljanje kršitev in, drugič, odpravo dvomov o svojem prihodnjem ravnanju. Zvezna republika Nemčija namreč trdi, da je ob sprejetju Sklepa 2015/1734 z izjavo z dne 17. septembra 2015, pri čemer je menila, da je bil ta sklep nezakonit in da lahko glasuje zoper ta sklep v zvezi z dvema točkama, navedla, da do izreka sodbe Sodišča z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet (C‑600/14, EU:C:2017:935), ne bo uveljavljala svoje glasovalne pravice o zadevnih vprašanjih tako, da bi odstopala od stališč Unije. Tako naj bi ta država članica že prenehala z ravnanjem, ki ga Komisija graja v obrazloženem mnenju, in sicer še preden je rok, naveden v tem mnenju, začel teči.
36 Zvezna republika Nemčija trdi, da ji ni mogoče naložiti, da izrazi obžalovanje ali da opusti svojo pravno analizo za naknadno odpravo zatrjevane škode za ugled in verodostojnost Unije. Nikakor naj ne bi bilo niti iz uradnega opomina niti iz obrazloženega mnenja razvidno, da je Zvezna republika Nemčija kršila pravo Unije, ker ni predložila takega opravičila. Poleg tega naj v skladu s sodno prakso Sodišča za dopustnost tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ne bi zadostoval nadaljnji obstoj različnih pravnih mnenj med državo članico in Komisijo, če ta država članica kljub tem razlikam ravna v skladu z analizo Komisije. To naj bi a fortiori veljalo, če je pravno vprašanje, ki vključuje take razlike, že predmet postopka pred Sodiščem, kot to velja za obravnavano zadevo.
37 Zvezna republika Nemčija poleg tega Komisiji očita, da ni odpravila dvoma o natančnem obsegu svoje vloge v nasprotju z zahtevami po zadostni jasnosti vloge. Komisija naj bi namreč v repliki prvič pojasnila, da je tej državi članici očitala kršitev Sklepa 2014/699 le v zvezi s točkama 4 in 7 dnevnega reda 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF.
38 Komisija predlaga zavrnitev ugovora nedopustnosti, ki ga je navedla Zvezna republika Nemčija.
Presoja Sodišča
39 Najprej je treba poudariti, da iz besedila člena 258, drugi odstavek, PDEU, izhaja, da če zadevna država članica ni ravnala v skladu z obrazloženim mnenjem v roku, ki je določen v obrazloženem mnenju, Komisija lahko zadevo predloži Sodišču. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba obstoj neizpolnitve obveznosti zato presojati glede na stanje v državi članici ob izteku tega roka (glej zlasti sodbo z dne 4. maja 2017, Komisija/Luksemburg, C‑274/15, EU:C:2017:333, točka 47).
40 Iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da postopek iz člena 258 PDEU temelji na objektivni ugotovitvi neizpolnitve obveznosti države članice, ki jih nalaga Pogodba DEU ali akt sekundarne zakonodaje, in tako omogoča ugotovitev, ali je država članica v obravnavanem primeru kršila pravo Unije (sodba z dne 22. februarja 2018, Komisija/Poljska, C‑336/16, EU:C:2018:94, točki 61 in 62 ter navedena sodna praksa).
41 Zvezna republika Nemčija dopustnost te tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti izpodbija iz dveh razlogov.
42 Prvič, meni, da se neizpolnitev obveznosti, ki se jih očita, nanaša na preteklo ravnanje, katerega učinki so pred datumom izteka roka, ki je določen v obrazloženem mnenju, že izčrpani, tako da neizpolnitve ni mogla končati v tem roku.
43 V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija Zvezni republiki Nemčiji očita njeno ravnanje na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF, in sicer glasovanje te države članice znotraj tega odbora ter stališče, ki ga je izrazila s kršitvijo Sklepa 2014/699 in člena 4(3) PEU.
44 Tako očitana neizpolnitev pomeni domnevno nespoštovanje stališča Unije, kot je navedeno v sklepu Sveta, ki je bil sprejet v skladu s členom 218(9) PDEU, določbo, ki predvideva poenostavljen postopek za oblikovanje stališč, ki jih je treba sprejeti v imenu Unije za njeno sodelovanje pri sprejemanju – v organu za odločanje, ustanovljenem z mednarodnim sporazumom – aktov za uporabo in izvajanje tega sporazuma (sodba z dne 6. oktobra 2015, Svet/Komisija, C‑73/14, EU:C:2015:663, točka 65). Ta zatrjevana neizpolnitev torej spada na področje zunanjega delovanja Unije in se natančneje nanaša na postopek odločanja v mednarodnem organu, ki je bil ustanovljen s sporazumom, katerega podpisnica je Unija, in v katerem je bila Unija s Sklepom 2014/699 pooblaščena, da predloži prispevek.
45 Vendar pa kršitev sklepa Sveta, ki je bil sprejet na podlagi člena 218(9) PDEU, kakršna je ta, ki se v obravnavanem primeru očita Zvezni republiki Nemčiji, kaže svoje učinke ne le na notranji ravni, temveč tudi na mednarodni ravni v zvezi z enotnostjo in doslednostjo zunanjega delovanja Unije, ki sta interesa, ravno katerih zagotavljanje je cilj sklepa, sprejetega na tej podlagi (glej v tem smislu Mnenje 1/94 (Sporazumi, priloženi Sporazumu STO) z dne 15. novembra 1994, EU:C:1994:384, točka 108; sodbe z dne 2. junija 2005, Komisija/Luksemburg, C‑266/03, EU:C:2005:341, točka 60; z dne 14. julija 2005, Komisija/Nemčija, C‑433/03, EU:C:2005:462, točka 66, in z dne 20. aprila 2010, Komisija/Švedska, C‑246/07, EU:C:2010:203, točka 73).
46 Dodati je treba, da v nasprotju s tem, kar trdi Zvezna republika Nemčija, škodljivi učinki neizpolnitve obveznosti na sklep Sveta, ki je bil sprejet na podlagi člena 218(9) PDEU, niso omejeni na postopek odločanja organa mednarodne organizacije, v okvir katerega spada sporno ravnanje, temveč se splošneje kažejo v mednarodnem delovanju Unije znotraj te mednarodne organizacije.
47 Taka neizpolnitev obveznosti med drugim lahko ogrozi enotnost in doslednost zunanjega delovanja Unije, poleg zadevnega konkretnega postopka odločanja.
48 Če bi v teh okoliščinah morali sprejeti trditev Zvezne republike Nemčije, bi se katera koli država članica, ki bi s svojim ravnanjem ogrozila izpolnitev cilja sklepa, sprejetega na podlagi člena 218(9) PDEU, lahko izognila postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, ker bi bili vsi učinki te kršitve že izčrpani, zaradi česar bi lahko države članice imele korist od svoje kršitve.
49 V takem primeru Komisija torej v okviru pristojnosti, ki jih ima na podlagi člena 258 PDEU, ne bi mogla ukrepati zoper zadevno državo članico pred Sodiščem za ugotovitev takšne neizpolnitve obveznosti in za celotno izpolnitev svoje naloge varuhinje Pogodb, ki jih ima v skladu s členom 17 PEU.
50 Poleg tega bi priznanje nedopustnosti tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti proti državi članici zaradi kršitve sklepa, sprejetega na podlagi člena 218(9) PDEU, škodilo tako zavezujoči naravi sklepov v skladu s členom 288, četrti odstavek, PDEU kot, splošneje, spoštovanju vrednot, na katerih v skladu s členom 2 PEU temelji Unija, med katerimi je med drugim pravna država.
51 Zvezna republika Nemčija bi namreč lahko po sodelovanju pri posvetovanju in glasovanju v Svetu glede sklepa o določitvi stališča Unije, kakršen je Sklep 2014/699, lahko odstopila od tega sklepa po njegovem sprejetju, pri čemer bi imela zagotovilo, da Komisija zoper takšno neizpolnitev obveznosti ne bo mogla na podlagi člena 258 PDEU vložiti tožbe pri Sodišču.
52 Iz tega izhaja, da ni mogoče šteti, da so vsi učinki spornega ravnanja Zvezne republike Nemčije na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF prenehali po koncu tega zasedanja. Za to ravnanje je treba šteti, da je učinkovalo na enotnost in doslednost mednarodnega delovanja Unije v okviru OTIF po navedenem zasedanju.
53 Iz tega sledi, da se ob upoštevanju posebnih razmer, na katere se nanaša sporno ravnanje, Zvezna republika Nemčija – da bi izpodbijala dopustnost te tožbe – ne more sklicevati na sodno prakso na področju oddaje javnih naročil, ki je bila izdana v povsem notranjih položajih Unije, sodno prakso, iz katere izhaja, da tožba za ugotovitev neizpolnitve obveznosti iz predpisov Unije na področju javnih naročil ni dopustna, če so na dan izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, sporno obvestilo o naročilu ali sporne pogodbe, postali brezpredmetni (sodbi z dne 27. oktobra 2005, Komisija/Italija, C‑525/03, EU:C:2005:648, točke od 12 do 17, in z dne 11. oktobra 2007, Komisija/Grčija, C‑237/05, EU:C:2007:592, točke od 33 do 35).
54 V zvezi z okoliščino, na katero se sklicuje Zvezna republika Nemčija, da naj bi Unija postopek sprejetja Sklepa 2014/699 zastavila tako, da je tej državi preprečila uveljavljanje sodnega varstva zoper ta sklep, takšen očitek spada v okvir vsebinske preučitve te tožbe, in ne v okvir presoje njene dopustnosti.
55 Drugič, Zvezna republika Nemčija trdi, da je sprejela vse potrebne ukrepe v skladu s členom 258, drugi odstavek, PDEU, za uskladitev z obrazloženim mnenjem v roku, ki je bil določen v obrazloženem mnenju, tako da tožba Komisije zaradi neizpolnitve obveznosti ni dopustna.
56 V zvezi s tem je treba poudariti, da se takšna trditev prekriva z vsebinsko preučitvijo neizpolnitve obveznosti, saj njena preučitev zajema preverjanje ravnanja Zvezne republike Nemčije po 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF (glej po analogiji sodbo z dne 14. aprila 2005, Komisija/Luksemburg, C‑519/03, EU:C:2005:234, točka 20). Zato bo utemeljenost te navedbe predmet vsebinske preučitve te neizpolnitve obveznosti.
57 Okoliščina, na katero se sklicuje Zvezna republika Nemčija, da naj ne bi bilo več mogoče odpraviti zatrjevane škode za ugled in verodostojnost Unije, ne more – tudi ob predpostavki, da je dokazana – povzročiti nedopustnosti te tožbe. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 62 sklepnih predlogov, namreč ni mogoče sprejeti, da bi se država članica lahko sklicevala na dovršeno dejstvo, katerega povzročiteljica je, da bi se izognila tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti pred Sodiščem (sodba z dne 7. februarja 1973, Komisija/Italija, 39/72, EU:C:1973:13, točka 10).
58 Poleg tega je treba zavrniti očitek Zvezne republike Nemčije glede nejasnosti tožbe Komisije.
59 V zvezi s tem iz točk od 15 do 19 tožbe jasno izhaja, da Komisija tej državi članici očita neizpolnitev obveznosti iz Sklepa 2014/699 in člena 4(3) PEU zgolj glede točk 4 in 7 dnevnega reda 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF. Komisija se je namreč v tožbi na Prilogo k Sklepu 2014/699 sklicevala le v delu, v katerem se ta priloga nanaša na spremembe COTIF, ki so predmet točk 4 in 7 dnevnega reda tega zasedanja, in je v povzetku dejanskega stanja – ki mu Zvezna republika Nemčija ni nasprotovala – napotila na ti dve točki dnevnega reda.
60 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tožba, ki jo je vložila Komisija, dopustna.
Vsebinska presoja
Trditve strank
61 Komisija s prvim očitkom Zvezni republiki Nemčiji očita, da je kršila Sklep 2014/699, ker je na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF glasovala proti stališču, ki ga je Evropska unija opredelila v tem sklepu v zvezi s točkama 4 in 7 dnevnega reda tega zasedanja, ter je javno izpodbijala uveljavljanje glasovalne pravice Evropske unije.
62 Komisija poudarja, da je Sklep 2014/699 v skladu s členom 288, četrti odstavek, PDEU, v celoti zavezujoč, in sicer tako za institucije Evropske unije kot tudi za države članice. Komisija še dodaja, da to, da je Zvezna republika Nemčija v Svetu glasovala proti temu sklepu in da je pri Sodišču vložila tožbo za razglasitev njegove ničnosti, še ne vpliva na zavezujočo naravo tega sklepa in obveznosti, ki iz njega izhajajo za države članice.
63 Iz sodne prakse Sodišča naj bi namreč izhajalo, da države članice ne morejo enostransko sprejeti korektivnih ali zaščitnih ukrepov za odpravo morebitne kršitve – s strani institucije, ki je sprejela sporni akt – prava Unije. Iz tega naj bi izhajalo, da bo morala Zvezna republika Nemčija, dokler Sodišče ne razglasi ničnosti Sklepa 2014/699 ali odloži njegovega izvrševanja, ravnati v skladu z njim. V nasprotnem primeru bi bila spodkopana dosledna in enotna uporaba prava Unije, ki je temeljna značilnost sistema Unije.
64 Dalje, Komisija meni, da ni bilo niti nemogoče niti neprimerno, da Zvezna republika Nemčija zahteva sprejetje začasnih ukrepov. Ta institucija poudarja, da je s PEU izoblikovan celosten sistem pravnih sredstev, ki – kot je razvidno iz členov 278 in 279 PDEU – omogoča ukrepanje v nujnih okoliščinah. Države članice naj zaradi morebitnih težav v zvezi s tem, kot so tiste, ki jih navaja ta država članica, ne bi mogle enostransko ukrepati v nasprotju s pravom Unije.
65 V tem okviru Komisija še poudarja, da je bila Zvezni republiki Nemčiji dana možnost, da pravočasno zagotovi sprejetje začasnih ukrepov.
66 Kar zadeva ugovor nezakonitosti, ki ga je zoper Sklep 2014/699 vložila Zvezna republika Nemčija, Komisija opozarja, da se v skladu s sodno prakso Sodišča države članice v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, ki se nanaša na neizvršitev akta, ne morejo sklicevati na nezakonitost tega akta. Ta sodna praksa naj bi veljala za vse splošne akte, ne glede na to, ali je zadevna država članica njihov naslovnik.
67 Komisija z drugim očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 4(3) PEU, trdi, da je to, da je Zvezna republika Nemčija na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF glasovala proti stališču Unije, da se je distancirala od glasovanja Unije in da je zahtevala uveljavitev svoje glasovalne pravice, čeprav je bila ta podeljena Uniji, povzročilo zmedo glede izida glasovanja ter škodovalo verodostojnosti in ugledu Unije, enotnosti njenega mednarodnega zastopanja in njeni podobi na splošno. S tem ravnanjem naj bi bilo zato kršeno načelo lojalnega sodelovanja, določeno v členu 4(3) PEU.
68 Kar zadeva prvi očitek Komisije, Zvezna republika Nemčija ne ugovarja dejstvu, da ni spoštovala Sklepa 2014/699 v delu, v katerem se ta nanaša na zadevne spremembe. Vendar meni, da upoštevnih določb tega sklepa zaradi njihove nezakonitosti ni mogoče uveljavljati zoper njo iz razlogov, ki so bili navedeni že v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet (C‑600/14, EU:C:2017:935).
69 Ta država članica v zvezi s tem pojasnjuje, da sodna praksa Sodišča, iz katere izhaja, da se na nezakonitost direktive ali sklepa, ki sta naslovljena na države članice, države članice ne morejo sklicevati v odgovoru na tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ki temelji na neizpolnjevanju obveznosti, določenih s takim aktom, ne nasprotuje temu, da lahko v skladu s členom 277 PDEU uveljavlja ugovor nezakonitosti v zvezi s Sklepom 2014/699, in sicer v zvezi s splošnim aktom, ki ni bil vročen naslovnikom, v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi z neupoštevanjem tega sklepa.
70 Zvezna republika Nemčija trdi, da se v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, določenih s Sklepom 2014/699, lahko podredno sklicuje na nezakonitost tega sklepa tudi zato, ker de facto ni imela možnosti, da bi pred začetkom 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF uveljavljala sodno varstvo zoper navedeni sklep.
71 Zvezna republika Nemčija je na obravnavi uradno umaknila ugovor nezakonitosti na podlagi člena 277 PDEU. Vendar je navedla, da želi podredno še naprej uveljavljati nezakonitost Sklepa 2014/699, zaradi nezmožnosti pridobitve sodnega varstva zoper navedeni sklep pred začetkom 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF.
72 Zvezna republika Nemčija kljub temu poudarja, da v zvezi s spremembo člena 12 COTIF, na katerega se nanaša točka 4 dnevnega reda 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF, ni kršila Sklepa 2014/699, saj ta opredeljuje le „priporočeno usklajeno stališče“ in določa, kar zadeva točko 4 tega dnevnega reda, da države članice uveljavljajo glasovalne pravice. Ta država članica opozarja, da priporočilo v skladu s členom 288, peti odstavek, PDEU, ni zavezujoče. Kar zadeva spremembo členov 2 in 9 dodatka D (CUV), na katero se nanaša točka 7 dnevnega reda 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF, navedena država članica trdi, da je bilo s Sklepom 2014/699 sicer res določeno, da glasovalne pravice uveljavlja Unija, vendar mora ta opredeliti zgolj priporočila za stališča brez zavezujočega učinka.
73 Poleg tega Zvezna republika Nemčija še meni, da je Sklep 2014/699 zaradi svojih hudih pomanjkljivosti neobstoječ akt, ki bi ga moralo kot takega Sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti.
74 Kar zadeva drugi očitek Komisije, ki se nanaša na kršitev člena 4(3) PEU, Zvezna republika Nemčija meni, da ta institucija ni dokazala niti dejanskega obstoja škodovanja verodostojnosti in ugledu Unije niti tega, da je sporno ravnanje te države razlog za tako škodovanje. Nasprotno, Zvezna republika Nemčija meni, da sta bila razloga za zmedo pri glasovanju v tem organu pristop Unije k OTIF, zaradi katerega so se pojavili novi izzivi za to organizacijo, in naglica, v kateri so institucije Unije pripravile 25. zasedanje Revizijskega odbora OTIF.
Presoja Sodišča
75 Glede prvega očitka, ki se nanaša na nespoštovanje Sklepa 2014/699, iz besedila na straneh od 31 do 36 poročila s 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF, ki je priloženo tožbi Komisije, izhaja, da je Zvezna republika Nemčija, kar zadeva točki 4 in 7 dnevnega reda tega zasedanja, izrazila drugačno stališče glede na stališče Unije, kakor je opredeljeno v tem sklepu, in glasovala proti temu stališču. Poleg tega iz besedila na straneh od 33 do 36 zapisnika tega zasedanja izhaja, da je ta država članica v zvezi s točko 7 tega dnevnega reda izrazila nestrinjanje z izvajanjem glasovalne pravice, kakor je določena v navedenem sklepu, s strani Unije.
76 Zvezna republika Nemčija teh dejstev ne izpodbija. Vendar na prvem mestu trdi, da ker Sklep 2014/699, kar zadeva točki 4 in 7 dnevnega reda 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF, opredeljuje „priporočen[a] usklajen[a] stališč[a]“, in, kar zadeva točko 4 tega dnevnega reda, državam članicam daje pravico do glasovanja, ni kršila tega sklepa.
77 Te trditve ni mogoče sprejeti.
78 Čeprav stališča, ki so opredeljena v točki 3 Priloge k Sklepu 2014/699 sledijo izrazu „priporočeno usklajeno stališče“, je bil ta sklep sprejet v skladu s členom 218(9) PDEU, ki določa sprejetje „sklepa“ o določitvi stališč, ki naj se v imenu Unije zastopajo v organu, ustanovljenem s sporazumom. Vendar pa je v skladu s členom 288, četrti odstavek, PDEU „[s]klep […] v celoti zavezujoč“.
79 Poleg tega iz pregleda vsebine Sklepa 2014/699 izhaja, da ta v skladu s členom 1(1) določa „[s]tališče, ki se sprejme v imenu Unije na 25. zasedanju Revizijskega odbora [OTIF]“ z zavezujočimi izrazi, kot je razvidno iz uporabe izrazov „spremembe […] se podprejo“, „Unija […] ne more podpreti […] in predlaga“ ali „Unija sprejme“, za opredelitev stališča Unije v točki 3 Priloge k Sklepu 2014/699, kar zadeva točki 4 in 7 dnevnega reda tega zasedanja.
80 Zavezujoča narava stališč Unije, ki so bila sprejeta s tem sklepom, je potrjena s členom 1(2) tega sklepa, na podlagi katerega se lahko predstavniki Unije v Revizijskem odboru OTIF dogovorijo le za „manjše spremembe“ dokumentov, navedenih v Prilogi k navedenemu sklepu. Poleg tega je treba dodati, da je bil Sklep 2014/699 objavljen v seriji L Uradnega lista Evropske unije kot zavezujoč akt.
81 Poleg tega preizkus Sodišča o zakonitosti tega sklepa v sodbi z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet (C‑600/14, EU:C:2017:935), ob upoštevanju tožbenih razlogov, ki jih je Zvezna republika Nemčija navedla v utemeljitev tožbe, na podlagi katere je bila izdana ta sodba, namreč predpostavlja, da navedeni sklep pomeni izpodbojni akt, ker je njegov namen ustvariti zavezujoče pravne učinke.
82 Iz tega sledi, da je Sklep 2014/699 akt, ki ima zavezujoče pravne učinke, ker določa stališče Unije v okviru 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF, prvič, za Komisijo in, drugič, za države članice, saj jim nalaga, da zagovarjajo navedeno stališče (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2009, Komisija/Svet, C‑370/07, EU:C:2009:590, točka 44).
83 Zvezna republika Nemčija je tako zaradi svojega ravnanja, ki je opisano v točki 75 te sodbe, kršila stališče Unije, opredeljeno v tem sklepu, in kar zadeva točko 7 dnevnega reda navedenega zasedanja, uveljavljanje glasovalne pravice, opredeljeno v navedenem sklepu.
84 Kar zadeva na drugem mestu trditev, ki se nanaša na nezakonitost Sklepa 2014/699, ker naj Zvezna republika Nemčija ne bi mogla uveljavljati sodnega varstva zoper ta sklep pred začetkom 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF, te prav tako ni mogoče sprejeti.
85 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 84 sklepnih predlogov, se v Uniji, ki temelji na pravni državi, predpostavlja, da so akti institucij zakoniti. Po tem, ko je bil Sklep 2014/699 sprejet, bi morala Zvezna republika Nemčija ravnati v skladu z njim in ga izvajati (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2007, Komisija/Španija, C‑177/06, EU:C:2007:538, točki 36 in 38).
86 To, da je Zvezna republika Nemčija nato pred Sodiščem v skladu s členom 263 PDEU izpodbijala tudi zakonitost Sklepa 2014/699, zlasti zaradi zatrjevane kršitve načela učinkovitega sodnega varstva, v ničemer ne vpliva na zavezujočo naravo tega sklepa.
87 Do spornega ravnanja je namreč prišlo na datum pred datumom vložitve ničnostne tožbe zoper Sklep 2014/699 s strani Zvezne republike Nemčije. Poleg tega ta država članica ni predlagala niti odloga izvršitve tega sklepa niti sprejetja začasnih ukrepov s strani Sodišča v skladu s členoma 278 in 279 PDEU, tako da ničnostna tožba v skladu s tem členom 278 ni imela nobenega odložilnega učinka.
88 Iz sodne prakse Sodišča pa izhaja, da si država članica ne sme sama dati pooblastila za enostransko sprejetje korektivnih ali zaščitnih ukrepov, katerih namen je odpraviti zatrjevano kršitev pravil prava Unije s strani institucije (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2009, Komisija/Grčija, C‑45/07, EU:C:2009:81, točka 26).
89 Vsekakor je Sodišče že razsodilo, da se v sistemu pravnih sredstev, uvedenem s Pogodbo DEU, razlikuje med tožbami na podlagi členov 258 in 259 PDEU, ki se nanašajo na ugotovitev, da država članica ni izpolnila obveznosti, in tožbami na podlagi členov 263 in 265 PDEU, ki se nanašajo na nadzor zakonitosti aktov in nedelovanje institucij Unije. Namen teh pravnih sredstev je različen, zanje pa veljajo tudi različna pravila. Kadar v navedeni pogodbi ni določb, ki bi to izrecno dovoljevale, država članica ne more uspešno uveljavljati nezakonitosti sklepa ali direktive, ki sta nanjo naslovljena, kot sredstvo obrambe zoper tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz neizvršitve tega sklepa ali te direktive. Drugače je lahko le, če bi zadevni akt vseboval posebej težke in očitne napake, tako da bi ga bilo mogoče šteti za neobstoječega (sodbi z dne 18. oktobra 2012, Komisija/Češka republika, C‑37/11, EU:C:2012:640, točka 46, in z dne 11. oktobra 2016, Komisija/Italija, C‑601/14, EU:C:2016:759, točka 33).
90 V nasprotju s tem, kar trdi Zvezna republika Nemčija, se ta sodna praksa smiselno uporablja v obravnavani zadevi, glede Sklepa 2014/699, čeprav ta država članica formalno ni bila naslovnik tega sklepa. Zvezna republika Nemčija je namreč kot članica Sveta, ki je avtor navedenega sklepa, gotovo vedela zanj, in je v celoti imela možnost vložiti ničnostno tožbo zoper ta sklep z upoštevanjem roka dveh mesecev iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, kot je to sicer storila v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet (C‑600/14, EU:C:2017:935).
91 Kar zadeva trditev Zvezne republike Nemčije, da naj bi bil Sklep 2014/699 neobstoječ akt, ker naj bi šlo v zvezi s točkama 4 in 7 dnevnega reda 25. zasedanja Revizijskega odbora OTIF le za priporočila brez zavezujočega učinka, je treba opozoriti, da je Sodišče s sodbo z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet (C‑600/14, EU:C:2017:935), zavrnilo tožbo za razglasitev delne ničnosti, ki jo je vložila ta država članica, ne da bi ugotovilo – kar bi lahko storilo po uradni dolžnosti – neobstoj tega sklepa. V teh okoliščinah navedenega sklepa ni mogoče opredeliti kot neobstoječ akt v smislu sodne prakse, navedene v točki 89 te sodbe. Vsekakor je treba dodati, da je treba navedeno trditev zavrniti, saj iz razlogov, ki so bili že navedeni v točkah od 78 do 82 te sodbe, izhaja iz napačnega razumevanja Sklepa 2014/699.
92 V zvezi z drugim očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 4(3) PEU, je treba opozoriti, da iz te določbe, ki določa načelo lojalnega sodelovanja, izhaja, da se Unija in države članice medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (sodba z dne 5. decembra 2017, Nemčija/Svet, C‑600/14, EU:C:2017:935, točka 105).
93 Iz ustaljene sodne prakse, zlasti glede sporazuma ali konvencije, ki deloma spada v pristojnost Unije in deloma v pristojnost držav članic, izhaja, da je treba zagotoviti tesno sodelovanje med zadnjenavedenimi in institucijami Unije tako v postopku pogajanja in sklenitve kot pri izvajanju prevzetih obveznosti. Ta obveznost sodelovanja izhaja iz zahteve po enotnosti pri mednarodnem zastopanju Unije (sodba z dne 20. aprila 2010, Komisija/Švedska, C‑246/07, EU:C:2010:203, točka 73 in navedena sodna praksa).
94 Zato je spoštovanje sklepa, ki ga je v skladu s členom 218(9) PDEU sprejel Svet, s strani držav članic poseben izraz zahteve po enotnosti pri zastopanju Unije, ki izhaja iz obveznosti lojalnega sodelovanja.
95 Ugotoviti pa je treba, da je Zvezna republika Nemčija s svojim spornim ravnanjem na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF, vzbudila dvom o zmožnosti Unije, da izrazi stališče in da zastopa svoje države članice na mednarodni ravni, in to kljub sprejetju Sklepa 2014/699. Natančneje, dejstvo, da se je Zvezna republika Nemčija na tem zasedanju oddaljila od stališča Unije, ki je izraženo v tem sklepu, lahko oslabi pogajalsko moč Unije znotraj OTIF, kar zadeva teme, ki se obravnavajo na navedenem zasedanju, in povezane teme.
96 Ta ugotovitev ne more biti ovržena s trditvijo Zvezne republike Nemčije, da naj bi z izjavo z dne 17. septembra 2015 odpravila kakršen koli dvom o njenem prihodnjem ravnanju, s čimer je izključeno tveganje, da bi se ravnanje, ki se ji očita, ponovilo. V zvezi s tem je treba poudariti, da – kot je Komisija navedla v tožbi – Zvezna republika Nemčija v odgovoru na obrazloženo mnenje z dne 1. februarja 2016 ni odpravila pomislekov te institucije v zvezi z verjetnostjo ponovitve kršitve, ampak je, nasprotno, vztrajala pri zakonitosti spornega ravnanja, ker naj bi bil Sklep 2014/699 po mnenju te države članice nezakonit in ni imel nobenega zavezujočega učinka. Poleg tega se Zvezna republika Nemčija v tem okviru ni oprla na izjavo z dne 17. septembra 2015, temveč na predhodno izjavo, podano ob sprejetju Sklepa 2014/699, iz katere je izhajalo, da bo ta država članica v okviru Revizijskega odbora OTIF zavzela drugačno stališče od tistega, ki je navedeno v tem sklepu.
97 Poleg tega Zvezna republika Nemčija pred Sodiščem ni trdila, da je pristojne organe OTIF obvestila o vsebini izjave z dne 17. septembra 2015, niti da je pri tej organizaciji razjasnila svoje prihodnje delovanje v njenem okviru.
98 Iz tega sledi, da je navedena država članica s svojim ravnanjem škodovala učinkovitosti mednarodnega delovanja Unije ter njeni verodostojnosti in ugledu na mednarodnem prizorišču.
99 Zvezna republika Nemčija svojega ravnanja ne more utemeljiti niti z morebitno neizpolnitvijo obveznosti lojalnega sodelovanja s strani institucij Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2009, Komisija/Grčija, C‑45/07, EU:C:2009:81, točka 26) niti s težavami, povezanimi s pristopom Unije k OTIF.
100 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija s tem, da je na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF glasovala proti stališču, opredeljenem v Sklepu 2014/699, in da je javno nasprotovala tako temu stališču kot uveljavljanju v njem določenih glasovalnih pravic, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi tega sklepa in člena 4(3) PEU.
Stroški
101 V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je v obravnavanem primeru Komisija predlagala, naj se Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 140(1) tega poslovnika, ki določa, da države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške, je treba odločiti, da Svet nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Zvezna republika Nemčija s tem, da je na 25. zasedanju Revizijskega odbora Medvladne organizacije za mednarodni železniški promet (OTIF) glasovala proti stališču, opredeljenem v Sklepu Sveta 2014/699/EU z dne 24. junija 2014 o oblikovanju stališča, ki ga Evropska unija sprejme na 25. zasedanju Revizijskega odbora OTIF, glede določenih sprememb Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) in dodatkov k navedeni konvenciji, in da je javno nasprotovala tako temu stališču kot uveljavljanju v njem določenih glasovalnih pravic, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi tega sklepa in člena 4(3) PEU.
2. Zvezni republiki Nemčiji se naloži plačilo stroškov.
3. Svet Evropske unije nosi svoje stroške.
Podpisi