Language of document : ECLI:EU:T:2020:606

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 16. decembra 2020(*)

„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Evropske unije Canoleum – Prejšnja mednarodna besedna znamka MARMOLEUM – Relativni razlog za zavrnitev – Prepozna vložitev izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo – Nedopustnost pritožbe pred odborom za pritožbe – Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje – Nenadna bolezen odvetnika, ki zastopa tožečo stranko – Dolžnost skrbnega ravnanja – Dokazna vrednost svečane izjave, ki jo je podal odvetnik“

V zadevi T‑3/20,

Forbo Financial Services AG s sedežem v Baaru (Švica), ki jo zastopa S. Fröhlich, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa M. Fischer, agent,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO je

Windmöller GmbH s sedežem v Augustdorfu (Nemčija),

zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 9. oktobra 2019 (zadeva R 773/2019‑2), v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Forbo Financial Services in Windmöller,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. M. Collins (poročevalec), predsednik, Z. Csehi in G. De Baere, sodnika,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi tožbe, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložene 3. januarja 2020,

na podlagi odgovora na tožbo, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženega 10. marca 2020,

na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in na podlagi sklepa v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo to odločilo brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Družba Windmöller Flooring Products WFP GmbH, pravna prednica družbe Windmöller GmbH, druge stranke v postopku pred odborom za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), je 17. maja 2017 pri EUIPO vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).

2        Znamka, katere registracija se je zahtevala, je besedni znak Canoleum.

3        Proizvodi, za katere se zahteva registracija znamke, spadajo v razreda 19 in 27 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.

4        Zahteva za registracijo znamke je bila objavljena v Biltenu o blagovnih znamkah Evropske unije št. 2017/122 z dne 30. junija 2017.

5        Tožeča stranka, družba Forbo Financial Services AG, je 27. septembra 2017 na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 46 Uredbe 2017/1001) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode, navedene zgoraj v točki 3.

6        Ugovor je temeljil na mednarodni registraciji besedne znamke MARMOLEUM, registrirane 11. septembra 1997 pod številko 683531, z razširitvijo varstva na Evropsko unijo in na vrsto držav članic Unije za proizvode iz razredov 19 in 27.

7        Kot razlog za ugovor je bil naveden razlog iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b) Uredbe 2017/1001).

8        Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 12. februarja 2019, ki je bila vročena istega dne, ugovor zavrnil, ker v dojemanju upoštevne javnosti v bistvu ni obstajala verjetnost zmede glede nasprotujočih si znamk v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

9        Tožeča stranka je 9. aprila 2019 na podlagi členov od 66 do 71 Uredbe 2017/1001 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.

10      Vendar je tožeča stranka izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, vložila šele 26. junija 2019, kar je po izteku roka, določenega v členu 68(1), zadnji stavek, Uredbe 2017/1001, ki se je iztekel 12. junija 2019 opolnoči. Tej izjavi je priložila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi člena 104 navedene uredbe, v kateri je v bistvu trdila, da odvetnik, ki je bil zadolžen za njen spis v postopku pred EUIPO (v nadaljevanju: prvotni odvetnik), navedene izjave ni mogel vložiti v predpisanem roku zaradi nenadne hude bolezni. V utemeljitev te trditve je predložila dve svečani izjavi, eno od navedenega odvetnika, drugo pa od njegove žene.

11      Drugi odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 9. oktobra 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugotovil, da je zahteva za vrnitev v prejšnje stanje dopustna, vendar jo je zavrnil kot neutemeljeno. V bistvu je menil, da prvotni odvetnik „ni zadostno dokazal, da je ravnal dovolj skrbno, kot so to zahtevale okoliščine“ (točka 16 izpodbijane odločbe).

12      Natančneje, prvič, odbor za pritožbe je po tem, ko je ugotovil, da je v izjemnih primerih nenadna bolezen lahko nepredvidljiv razlog, ki upravičuje vrnitev v prejšnje stanje (točka 18 izpodbijane odločbe), menil, da prvotni odvetnik ni predložil zadostnega dokaza v zvezi z njegovimi trditvami, ker imata svečani izjavi njega in njegove žene le omejeno dokazno vrednost (točka 19 izpodbijane odločbe). Natančneje, očital mu je, da ni predložil zdravniškega potrdila (točki 19 in 20 izpodbijane odločbe). V zvezi s tem je navedel, da bi nenadna bolezen lahko pomenila nepredvidljiv razlog le, če bi bila tako huda, da bi zadevni osebi preprečila sprejetje ustreznih ukrepov za spoštovanje roka, kot na primer, da bi obvestila kolega odvetnika iz zadevne odvetniške pisarne. V takšnem primeru pa „bi bilo treba domnevati, da je zdravljenje načeloma […] potrebno“ (točka 20 izpodbijane odločbe).

13      Drugič, odbor za pritožbe je prvotnemu odvetniku očital, da ni predložil zadostnih dokazov za to, da „niti ni imel možnosti, da bi svojo ženo prosil, naj telefonira [kolegu odvetniku iz zadevne odvetniške pisarne], da bi ga pooblastil za podpis in pošiljanje izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo“ (točka 21 izpodbijane odločbe).

14      Tretjič, odbor za pritožbe je navedel, da ni bilo zadostnih dokazov, da 12. junija 2019 v prostorih zadevne odvetniške pisarne ni bil prisoten nobeden od kolegov prvotnega odvetnika, ki bi lahko namesto njega podpisal in poslal izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo (točka 22 izpodbijane odločbe).

15      Četrtič, odbor za pritožbe je menil, da ni bilo dovolj dokazano, da je tožeča stranka 12. junija 2019 že pripravila in potrdila izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, in da je bila zato zatrjevana bolezen dejansko vzrok za prekoračitev roka (točke od 23 do 25 izpodbijane odločbe).

16      Zato je odbor za pritožbe pritožbo na podlagi člena 23(1)(d) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625 z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe 2017/1001 ter razveljavitvi Delegirane uredbe (EU) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1) zavrgel kot nedopustno.

 Predlogi strank

17      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        EUIPO naloži plačilo stroškov.

18      EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

19      Tožeča stranka navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 104 Uredbe 2017/1001, v povezavi s členom 97(1)(f) iste uredbe.

20      Tožeča stranka v bistvu trdi, da prvotni odvetnik ni mogel v predpisanem roku vložiti izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, zaradi hude bolezni, ki so jo spremljali simptomi akutne zastrupitve s hrano, ki so se pojavili nepričakovano, čeprav je ravnal z vso skrbnostjo, ki so jo zahtevale okoliščine. Trdi, da so dokazi, ki jih je predložila v obravnavani zadevi, zadostovali za utemeljitev, da se ji odobri vrnitev v prejšnje stanje, in meni, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi za dokaz upoštevnih dejstev uporabil prestroga merila. Zlasti mu očita, da ni dovolj upošteval okoliščin primera in da je svečani izjavi, ki ju je predložila, „v sklopu“ zavrnil.

21      Na prvem mestu, tožeča stranka navaja več trditev, s katerimi želi dokazati, da je prvotni odvetnik glede na okoliščine ravnal z vso potrebno skrbnostjo.

22      V zvezi s tem, prvič, tožeča stranka navaja, da je prvotni odvetnik specializiran na področju prava znamk, z več kot dvajsetletnimi delovnimi izkušnjami. Navaja tudi, da ima odvetniška pisarna, v kateri je navedeni odvetnik zaposlen, sistem nadzora in spremljanja rokov, ki je dovolj zanesljiv. Podrobno navaja različne postopke in ukrepe, ki so bili v zvezi s tem uvedeni.

23      Drugič, tožeča stranka, ki se sklicuje na svečani izjavi prvotnega odvetnika in njegove žene, opisuje okoliščine, ki naj bi povzročile prekoračitev roka za vložitev izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo. Navaja, da je bil ta rok, ki se je iztekel 12. junija 2019 opolnoči, ustrezno vpisan v koledarje, elektronske in ročne, ki jih je zadevna odvetniška pisarna uporabljala za vodenje rokov, in da je bila celo pred tem datumom ta izjava poslana odvetnikom, ki jo zastopajo v Švici, in jo je potrdila ona sama. Navaja, da sta bila edina člana oddelka za pravo znamk zadevne odvetniške pisarne, ki sta bila na ta dan tam navzoča, prvotni odvetnik in uslužbenka, zadolžena za zadeve v zvezi z znamkami, drugi odvetniki iz tega oddelka pa so bili na dopustu oziroma so imeli poklicni sestanek zunaj tega oddelka. Zjutraj naj bi prvotni odvetnik tej uslužbenki predlagal, naj pripravi izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, skupaj s prilogami in seznamom slednjih, ter naj mu jo predloži v podpis. Tik zatem naj bi sodeloval pri več telefonskih konferencah, pred relativno poznim kosilom v restavraciji v bližini navedene pisarne. Medtem ko se je navedena uslužbenka pripravljala, da bo to odvetniško pisarno zapustila po končanem delovniku okrog 17. ure, naj bi se pri prvotnem odvetniku pozanimala glede te izjave, ta pa naj bi ji takrat rekel, da jo bo podpisal in jo sam posredoval EUIPO. Okrog 18.30 naj bi prvotni odvetnik nenadoma zbolel, zaradi česar naj ne bi mogel podpisati navedene izjave in jo posredovati EUIPO, prav tako pa naj zaradi resnosti simptomov, ki jih je imel, ne bi pomislil na to, da te naloge zaupa tretji osebi. Naslednji dan, to je 13. junija 2019, naj bi se zavedel, da izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, ni poslal EUIPO.

24      Na drugem mestu, tožeča stranka glede dokazov, namenjenih utemeljitvi okoliščin, navedenih zgoraj v točki 23, odboru za pritožbe očita, da je „v sklopu“ zavrnil obe svečani izjavi, ki ju je predložila, in sicer ne da bi opravil zadostno celovito presojo njune vsebine, ne da bi podal kakršno koli stališče v zvezi s tem, v kolikšnem obsegu je bila navedena vsebina podrobna, smiselna in splošno zanesljiva, in ne da bi zadostno upošteval okoliščine te zadeve. Poleg tega trdi, da ni bilo nobenega drugega dokaza, s katerim bi bilo mogoče podpreti vsebino svečanih izjav in ki bi ga bilo mogoče razumno zahtevati v obravnavanem primeru. Natančneje, navaja, da zdravniškega potrdila ni bilo mogoče predložiti, ker se prvotni odvetnik zaradi simptomov, ki jih je imel, ni mogel posvetovati z zdravnikom, ko se je nenadoma pojavila njegova bolezen. Po njenem mnenju takšnega potrdila ni bilo mogoče pridobiti naslednji dan, saj noben zdravnik ne bi mogel potrditi bolezni, ki se je pojavila prejšnji dan. Dodaja, da navedeni odvetnik naslednji dan ni imel nobenega interesa za posvetovanje z zdravnikom, saj so bili simptomi bolezni že šibkejši.

25      Glede svečane izjave, ki jo je podala žena prvotnega odvetnika, tožeča stranka izpodbija trditev odbora za pritožbe iz točke 19 izpodbijane odločbe, da ima ta izjava le omejeno dokazno vrednost, ker navedena žena ni „nevtralna tretja oseba“. Trdi, da ni mogoče šteti, da ima žena samodejno osebni interes za vprašanja, ki se nanašajo na poklicno življenje njenega moža, in poudarja, da gre pri zadevni izjavi za svečano izjavo v smislu člena 97(1)(f) Uredbe 2017/1001.

26      Tožeča stranka prav tako izpodbija to, da je bolezen lahko izjemna okoliščina, zaradi katere je mogoče doseči vrnitev v prejšnje stanje, le če je predmet zdravljenja. Meni namreč, da nujnost zdravljenja ni povsem objektivna okoliščina, katere dokaz je mogoče zlahka predložiti. Iz različnih razlogov, kot sta velika odpornost na bolečine ali bojazen pred zdravstvenim osebjem, naj se nekatere osebe kljub resnim simptomom ne bi posvetovale z zdravnikom.

27      V odgovor na ugotovitev odbora za pritožbe, da prvotni odvetnik ni predložil zadostnega dokaza, da ni imel niti možnosti, da bi svojo ženo prosil, naj telefonira enemu od njegovih kolegov iz zadevne odvetniške pisarne, da bi ga pooblastil za podpis in za to, da pošlje izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, tožeča stranka navaja, da je tak dokaz mogoče predložiti le s svečanimi izjavami, predloženimi v obravnavani zadevi.

28      Poleg tega tožeča stranka meni, da je vprašanje, ali so bili ob pojavu bolezni prvotnega odvetnika kolegi iz zadevne odvetniške pisarne na voljo za podpis in pošiljanje izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, „povsem hipotetično“ in ni upoštevno. Trdi, da navedeni odvetnik namreč zaradi svojega fizičnega stanja nikakor ni mogel obvestiti kogar koli.

29      Nazadnje, tožeča stranka nasprotuje trditvi odbora za pritožbe, da ni zadostno dokazano, da je bila bolezen prvotnega odvetnika dejansko razlog za prekoračitev roka. Trdi, da je bila v nasprotju s tem, kar trdi odbor za pritožbe, izjava, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, že pripravljena in jo je bilo treba le še podpisati. Meni, da ni nobenega razloga za dvom o vsebini svečane izjave navedenega odvetnika v zvezi s tem, in trdi, da ni mogoče zahtevati, kot je to storil odbor za pritožbe v točki 25 izpodbijane odločbe, da predloži elektronsko korespondenco med njim in odvetniki, ki jo zastopajo v Švici, saj gre v tem primeru za zaupno korespondenco med odvetniki. Vsekakor je ob nastopu bolezni prvotnega odvetnika, ob 18.30, še vedno ostalo skoraj šest ur do izteka roka, v katerem bi bilo mogoče navedeno izjavo sestaviti in poslati. Podredno, tožeča stranka tožbi prilaga elektronsko korespondenco med zadevno odvetniško pisarno in odvetniki, ki jo zastopajo v Švici, iz katere je razvidno, da so slednji izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, potrdili že 3. junija 2019.

30      Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da so bili drugi pogoji za vrnitev v prejšnje stanje izpolnjeni. V zvezi s tem navaja, prvič, da je rok za vložitev izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, rok, ki lahko privede do vrnitve v prejšnje stanje. Pojasnjuje, da je bila neposredna posledica tega, da ji ni bila odobrena prekoračitev roka za predložitev te izjave, izguba njene pravice do pritožbe, ki je bila v skladu s členom 23(1)(d) Delegirane uredbe 2018/625 zavržena kot nedopustna. Drugič, trdi, da je bila v skladu s členom 104(2) Uredbe 2017/1001 zahteva za vrnitev v prejšnje stanje vložena v pisni obliki v roku dveh mesecev od prenehanja vzroka, in sicer zaradi seznanitve – dne 13. junija 2019 – s tem, da navedena izjava ni bila posredovana. Zamujeno dejanje, v tem primeru predložitev izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, naj bi bilo izvedeno v istem roku. Tretjič, navaja, da je bila zahteva za vrnitev v prejšnje stanje obrazložena in da je bila pristojbina za vrnitev v prejšnje stanje plačana na podlagi pooblastila za direktno obremenitev z dne 25. junija 2019, ki je na EUIPO prispelo 26. junija 2019 po kurirju. Četrtič, trdi, da razlogi za izključitev, določeni v členu 104(5) Uredbe 2017/1001, v obravnavanem primeru niso upoštevni.

31      EUIPO prereka trditve tožeče stranke. Trdi, da odbor za pritožbe ni napačno uporabil prava s tem, da je zavrnil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje in je posledično pritožbo razglasil za nedopustno.

32      EUIPO trdi, da je lahko nenadna bolezen le izjemoma nepredvidljiv razlog, s katerim je mogoče upravičiti vrnitev v prejšnje stanje, saj se mora podjetje običajno organizirati tako, da predvidi nadomeščanje v primeru bolezni. Trdi, da morajo biti v takem primeru okoliščine, zaradi katerih je bil rok prekoračen, predstavljene s posebno skrbnostjo in neovrgljivo dokazane. V obravnavanem primeru pa naj bi tožeča stranka zgolj predložila dve svečani izjavi, ki ju je poleg tega eno podala zadevna oseba, drugo pa njegova žena.

33      EUIPO zanika, da bi odbor za pritožbe v celoti zavrnil svečano izjavo prvotnega odvetnika oziroma da je v bistvu podvomil v njeno verodostojnost. Navedeni odbor naj bi zgolj poudaril, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso dokazna vrednost izjave – ob upoštevanju očitnega interesa njenega avtorja za uspeh zahteve za vrnitev v prejšnje stanje – lahko le omejena in jo je torej treba podpreti z dodatnimi dokazi. Enako naj bi veljalo za svečano izjavo žene tega odvetnika, ki naj očitno ne bi bila nevtralna tretja oseba.

34      EUIPO meni, da je take dodatne dokaze mogoče zlahka predložiti.

35      Tako naj bi tožeča stranka lahko predložila zdravniško potrdilo. Glede na opis simptomov, ki jih je občutil prvotni odvetnik, naj bi bilo očitno, da bi moral nemudoma poiskati nujno zdravstveno oskrbo, namesto da bi se, kot je navedeno v njegovi svečani izjavi, „z velikimi napori vrnil domov s taksijem“. EUIPO priznava, da je bil navedeni odvetnik prost pri odločitvi, da ne bo poiskal zdravniške pomoči, vendar meni, da bi moral predložiti dokaze, ki imajo primerljivo dokazno vrednost kot zdravniško potrdilo, ki objektivno dokazuje resnost zatrjevane bolezni.

36      EUIPO, ki opozarja na silovitost zatrjevanih simptomov, kot nerealno zavrača trditev tožeče stranke, da zdravnik naslednji dan ne bi mogel ugotoviti bolezni, na katero se je skliceval prvotni odvetnik.

37      EUIPO prav tako trdi, da bi lahko prvotni odvetnik preprosto podprl svojo trditev z dokazi, da ob izteku roka v odvetniški pisarni ni bil več navzoč noben odvetnik, zlasti noben odvetnik z oddelka za pravo znamk zadevne odvetniške pisarne, in sicer s predložitvijo potrdila, v katerem bi ti odvetniki potrdili, da so bili takrat dejansko odsotni. Ugovarja temu, da bi bilo to vprašanje povsem hipotetično.

38      EUIPO prav tako meni, da bi bilo v postopku pred odborom za pritožbe enostavno podpreti trditev, da je bila izjava, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, že pripravljena in da so jo tožeča stranka ali njeni odvetniki, ki jo zastopajo v Švici, že potrdili, zlasti s predložitvijo korespondence med prvotnim odvetnikom in zadnjenavedenimi, po potrebi tako, da bi prikrili zaupne odlomke. Okoliščina, da korespondenca, ki je bila prvič predložena pred Splošnim sodiščem, očitno potrjuje to, da je tožeča stranka to izjavo potrdila že 3. junija 2019, nikakor ne spremeni dejstva, da odbor za pritožbe ni imel dostopa do tega dokaza.

39      EUIPO dodaja, da tudi ob predpostavki, da so okoliščine v zvezi s prepozno vložitvijo izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, na katere se sklicuje tožeča stranka, zadostno dokazane, je pomanjkanje skrbnega ravnanja, ki ga očita odbor za pritožbe, še vedno veljavno. Meni, da mora sistem nadzora in spremljanja rokov v odvetniški pisarni upoštevati take incidente in institucionalno zagotavljati upoštevanje rokov z organizacijskimi ukrepi. V obravnavanem primeru naj institucionalno jamstvo ne bi bilo več zagotovljeno najpozneje takrat, ko je prvotni odvetnik na dan izteka roka ostal sam v pisarni.

40      Nazadnje, EUIPO meni, da je dejstvo, da je bilo pošiljanje izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, brez očitnega razloga odloženo na po 18.30 na dan izteka roka, čeprav je bila izjava pripravljena že zjutraj, v nasprotju z dolžnostjo skrbnega ravnanja. Prav tako meni, da nikakor ni mogoče razložiti tega, da ta izjava ni bila vložena naslednji dan, ampak šele dva tedna po izteku roka.

41      V skladu s členom 68(1), zadnji stavek, Uredbe št. 2017/1001 je treba izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, vložiti v pisni obliki v štirih mesecih od dneva vročitve odločbe, zoper katero je bila vložena pritožba. Odbor za pritožbe v skladu s členom 23(1)(d) Delegirane uredbe 2018/625 pritožbo zavrže kot nedopustno, če ta izjava ni bila vložena v tem roku.

42      V obravnavanem primeru iz spisa izhaja, in med strankama ni sporno, da je oddelek za ugovore odločbo izdal 12. februarja 2019 in da je tožeča stranka po pritožbi, ki jo je podala 9. aprila 2019, izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, vložila šele 26. junija 2019, to je dva tedna po izteku štirimesečnega roka iz točke 41 zgoraj, ki se je iztekel 12. junija 2019 ob polnoči.

43      Člen 104 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Vrnitev v prejšnje stanje“, med drugim določa:

„1.      Prijavitelj ali imetnik znamke blagovne znamke EU ali katerakoli druga stranka v postopku pred Uradom, ki kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla upoštevati časovnega roka, na podlagi zahteve ponovno pridobi pravice, če to neupoštevanje na podlagi določb te uredbe neposredno povzroči izgubo katerekoli pravice ali pravnega sredstva.

2.      Zahteva se vloži v pisni obliki v roku dveh mesecev od prenehanja vzroka za neupoštevanje časovnega roka. Zamujeno dejanje se opravi v tem roku. Zahteva se sprejme le v roku enega leta po poteku neupoštevanega časovnega roka. V primeru, da zahteva za podaljšanje registracije ni oddana ali pristojbina za podaljšanje ni plačana, se od enoletnega obdobja odšteje nadaljnje obdobje šestih mesecev iz tretjega stavka člena 53(3).

3.      V zahtevi so navedeni razlogi, na katerih zahteva temelji, in dejstva, na katera se opira. Prijava se ne šteje za vloženo, dokler ni plačana pristojbina za vrnitev v prejšnje stanje.

4.      Oddelek, pristojen za odločanje o zamujenem dejanju, odloči o zahtevi.

5.      Ta člen se ne uporablja za roke iz odstavka 2 tega člena, člena 46(1) in (3) ter člena 105.“

44      Iz spisa je razvidno, in med strankama ni sporno, da je med pogoji za upravičenost do vrnitve v prejšnje stanje, ki so navedeni zgoraj v točki 43, edini pogoj, za katerega je odbor za pritožbe štel, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen, dejstvo, da mora stranka ravnati z vso skrbnostjo, ki jo zahtevajo okoliščine.

45      V skladu s členom 104(1) Uredbe 2017/1001 dolžnost skrbnega ravnanja najprej nosi prijavitelj ali imetnik znamke EU ali katera koli druga stranka v postopku pred EUIPO. Vendar če so te osebe zastopane, mora zastopnik dolžnost skrbnega ravnanja spoštovati enako kot te osebe. Ker namreč slednji deluje v imenu prijavitelja ali imetnika znamke Evropske unije ali druge stranke v postopku pred EUIPO, je treba njegova ravnanja šteti za ravnanja teh oseb (glej sodbo z dne 5. aprila 2017, Renfe‑Operadora/EUIPO (AVE), T‑367/15, neobjavljena, EU:T:2017:255, točka 25 in navedena sodna praksa).

46      Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso izraz „skrbno ravnanje, ki so ga zahtevale okoliščine“, zahteva vzpostavitev sistema kontrole in notranjega nadzora rokov, ki na splošno izključuje njihovo nenamerno neupoštevanje. Iz tega sledi, da se lahko le zaradi izrednih dogodkov oziroma dogodkov, ki so nepredvidljivi glede na izkušnje, vzpostavi prejšnje stanje (sodbi z dne 28. junija 2012, Constellation Brands/UUNT (COOK’S), T‑314/10, neobjavljena, EU:T:2012:329, točka 19, in z dne 5. aprila 2017, AVE, T‑367/15, neobjavljena, EU:T:2017:255, točka 26).

47      Poleg tega je treba navesti, da je treba pogoje za uporabo člena 104(1) Uredbe št. 2017/1001 razlagati ozko. Spoštovanje rokov je namreč del javnega reda in vrnitev v prejšnje stanje po izteku roka lahko škoduje pravni varnosti (glej sodbo z dne 16. junija 2015, H. P. Gauff Ingenieure/UUNT – Gauff (Gauff JBG Ingenieure), T‑585/13, neobjavljena, EU:T:2015:386, točka 25 in navedena sodna praksa).

48      Odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi nikakor ni izpodbijal upoštevnosti in zanesljivosti sistema nadzora in spremljanja rokov, ki ga uporablja zadevna odvetniška pisarna. EUIPO torej v odgovoru na pritožbo tej pisarni zaman očita, da v navedenem sistemu ni določila „institucionalnega jamstva“, ki bi zagotavljalo spoštovanje rokov v primeru, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem je žrtev nenadnega incidenta v pisarni na dan izteka roka sama (glej točko 39 zgoraj). Izpodbijana odločba ne temelji na takšni domnevni, da ni ravnal skrbno.

49      Odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi prav tako ni štel, da sta primer ravnanja brez potrebne skrbnosti dejstvo, da prvotni odvetnik izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, ni poslal EUIPO pred 18.30 na dan izteka roka, čeprav je bila pripravljena že zjutraj, ali dejstvo, da je navedeno izjavo vložil šele dva tedna po izteku roka, ne pa dan po incidentu. Torej se EUIPO v odgovoru na pritožbo prav tako zaman sklicuje na te okoliščine.

50      Dejansko je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi izhajal iz povsem pravilne predpostavke, da lahko v izjemnih primerih nenadna bolezen pomeni nepredvidljiv dogodek, ki upravičuje vrnitev v prejšnje stanje (glej točko 18 izpodbijane odločbe). Vendar je v bistvu menil, da tožeča stranka ni zadostno dokazala obstoja in resnosti bolezni, na katero se je skliceval prvotni odvetnik, niti tega, da je bila izjava, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, ob nastopu te bolezni že pripravljena in potrjena. Natančneje, menil je, da dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v utemeljitev svoje zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer svečani izjavi navedenega odvetnika in njegove žene, ne zadostujejo za dokaz navedenih dejstev.

51      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je svečana izjava dopusten dokaz v smislu člena 97(1)(f) Uredbe 2017/1001. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za presojo dokazne vrednosti dokumenta preveriti verjetnost in resničnost podatkov, ki jih vsebuje. Upoštevati je treba zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in zanesljiv (glej sodbo z dne 8. maja 2017, Les Éclaires/EUIPO – L’éclaireur International (L’ECLAIREUR), T‑680/15, neobjavljena, EU:T:2017:320, točka 72 in navedena sodna praksa).

52      Poleg tega je iz sodne prakse, zlasti iz sodbe z dne 16. junija 2015, Gauff JBG Ingenieure (T‑585/13, neobjavljena, EU:T:2015:386, točke od 28 do 31), na katero se odbor za pritožbe sklicuje v točki 19 izpodbijane odločbe, sicer razvidno, da ima izjava, izdana v interesu njenega avtorja, le omejeno dokazno vrednost in jo je treba podkrepiti z dodatnimi dokazi, vendar pa to organom EUIPO ne daje pravice, da načeloma štejejo, da je takšna izjava povsem neverodostojna. Dokazna vrednost, ki jo je treba pripisati takšni izjavi, obravnavani ločeno ali v povezavi z drugimi dokazi, je med drugim odvisna od okoliščin primera.

53      V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe, kot pravilno trdi tožeča stranka, dejansko že na začetku zanikal vsakršno verodostojnost obeh svečanih izjav in zavrnil podrobna pojasnila, ki sta jih vsebovali v obrazložitvah, v zvezi z izjavo prvotnega odvetnika, da je imel ta lasten interes za uspeh zahteve za vrnitev v prejšnje stanje, in v zvezi z izjavo žene tega odvetnika, da ni bila „nevtralna tretja oseba“ glede na njeno „osebno bližino“.

54      Odbor za pritožbe tako ni ustrezno upošteval okoliščin obravnavanega primera.

55      Najprej, odbor za pritožbe v zvezi z izjavo prvotnega odvetnika ni upošteval, da je ta pravni strokovnjak, ki mora opravljati svoje naloge ob upoštevanju pravil o poklicni etiki in moralnih pravil, kar mu med drugim prepoveduje, da bi zavestno zavajal organe, zlasti pa sodišče. Poleg tega, če bi bil kriv lažne svečane izjave, ne bi bil izpostavljen le kazenskim sankcijam, temveč bi bil ogrožen njegov poklicni ugled in bi se ustvaril resen dvom o njegovi poštenosti.

56      Ugotoviti pa je treba, da svečana pisna izjava odvetnika sama po sebi pomeni trden dokaz za elemente, ki so v njej navedeni, če je nedvoumna, brez protislovij in skladna, in če ni nobenega dejanskega elementa, ki bi lahko omajal njeno iskrenost.

57      Dalje, odbor za pritožbe ni upošteval dejstva, ki je v središču te zadeve, da je incident, na katerega se je skliceval prvotni odvetnik kot vzrok za prekoračitev roka, spadal na področje njegove intimne sfere in da je bil v najboljšem položaju za predložitev informacij o tem incidentu, zlasti pa glede simptomov in motenj, ki jih je utrpel. Osredotočil se je le na okoliščino, ki sicer res drži, vendar ne izključno zaradi zgoraj ugotovljenega, da je imel navedeni odvetnik osebni interes za to, da se tožeči stranki odobri vrnitev v prejšnje stanje, saj je pustil, da se je rok za vložitev izjave, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, iztekel.

58      Nazadnje, v zvezi s svečano izjavo žene prvotnega odvetnika, čeprav ni sporno, da glede na zakonsko zvezo, ki ju povezuje, med njima obstaja „osebna bližina“, bi moral odbor za pritožbe upoštevati dejstvo – kot pravilno navaja tožeča stranka – da osebe, ki so priče incidenta, kot se je zgodil v obravnavani zadevi, in ki torej lahko dokažejo dejstva, ki so v zvezi s tem relevantna, najpogosteje spadajo v neposredno okolico zadevne osebe. Poleg tega bi bila žena tega odvetnika, tako kot on, podvržena kazenskim sankcijam, če bi podala lažno svečano izjavo.

59      Odbor za pritožbe prav tako ni upošteval dejstva, da v obravnavanem primeru dodatnih dokazov, ki bi lahko utemeljili vsebino obeh svečanih izjav, ni bilo mogoče razumno zahtevati oziroma jih ni bilo mogoče dobiti. V zvezi s tem je treba poudariti, da se obravnavana zadeva, kot je tožeča stranka zelo upravičeno navedla v tožbi, nanaša na en sam in naključni dogodek, ki spada v intimno sfero zadevne osebe, in da se torej razlikuje od položajev, na katere se na splošno nanaša sodna praksa v zvezi z dokazno vrednostjo svečanih izjav, kadar so te predložene kot dokaz povsem objektivnih dejstev, ki niso osebne narave, kot je resna in dejanska uporaba znamke (sodba z dne 12. marca 2020, Maternus/EUIPO – adp Gauselmann (Jokers WILD Casino), T‑321/19, neobjavljena, EU:T:2020:101, točki 45 in 46) ali pridobitev razlikovalnega učinka znamke z uporabo (sodba z dne 26. junija 2018, Jumbo Africa/EUIPO – ProSiebenSat.1 Licensing (JUMBO), T‑78/17, neobjavljena, EU:T:2018:383, točki 55 in 56).

60      Tako od prvotnega odvetnika ni bilo mogoče zahtevati, da se na isti večer, ko je nastopila njegova bolezen, posvetuje z zdravnikom in ob tej priložnosti pridobi zdravniško potrdilo. Glede na naravo simptomov, ki jih je povzročila ta bolezen, je namreč povsem razumljivo, da se je, kot je navedel v svoji svečani izjavi, raje nemudoma vrnil domov, in sicer s taksijem. Poleg tega, ker se v večini primerov stanje oseb s takšno boleznijo samo dovolj hitro izboljša, ne da bi bilo potrebno kakršno koli zdravljenje z zdravilom, ni presenetljivo, da se navedenemu odvetniku ni zdelo potrebno, da ga pozneje pregleda zdravnik.

61      Prav tako je treba priznati, da prvotni odvetnik zaradi simptomov, ki jih je imel, zlasti pa zaradi zmedenega stanja, v katerem je bil, ni mogel pooblastiti katerega od svojih kolegov iz zadevne odvetniške pisarne, da podpiše in namesto njega pošlje izjavo, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo. Vprašanje, ali so bili ob nastopu nenadne bolezni navedenega odvetnika v prostorih navedene odvetniške pisarne prisotni kolegi, ki bi lahko to storili, torej ni upoštevno.

62      Iz istih razlogov ni presenetljivo, da se prvotni odvetnik ni domislil, da bi od svoje žene po vrnitvi domov zahteval, naj stopi v stik z enim od njegovih kolegov iz zadevne odvetniške pisarne, da bi mu zaupal to nalogo. Ker je to okoliščino mogoče dokazati le s svečanimi izjavami, predloženimi v obravnavani zadevi, odbor za pritožbe tožeči stranki zaman očita, da tega ni podprla z dodatnimi dokazi.

63      Nazadnje je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe tožeči stranki prav tako ne more utemeljeno očitati, da v upravnem postopku ni predložila dokazov, ki bi potrjevali trditev prvotnega odvetnika iz njegove svečane izjave, da je bila na dan izteka zadevnega roka izjava, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, že pripravljena in potrjena. Navedeni odvetnik, kot izkušen pravni strokovnjak in glede na ugotovitve, navedene zgoraj v točki 55, namreč ne bi mogel razumno pričakovati, da bo odbor za pritožbe v takem obsegu podvomil glede resničnosti njegovih pojasnil. Poleg tega je treba v zvezi s tem poudariti, da iz izmenjane korespondence med tem odvetnikom in odvetniki tožeče stranke, ki jo zastopajo v Švici, ki jo je tožeča stranka predložila v okviru tega postopka, izhaja, da je bila izjava, v kateri so navedeni razlogi za pritožbo, dejansko pripravljena in potrjena že 3. junija 2019.

64      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba edinemu tožbenemu razlogu ugoditi in zato izpodbijano odločbo razveljaviti.

 Stroški

65      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EUIPO s svojim predlogom ni uspel, se mu na predlog tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Odločba drugega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 9. oktobra 2019 (zadeva R 773/20192) se razveljavi.

2.      EUIPO se naloži plačilo stroškov.

Collins

Csehi

De Baere

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. decembra 2020.

Podpisi


*      Jezik postopka: nemščina.