SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 8. marca 2011

Zadeva F‑59/09

Carlo De Nicola

proti

Evropski investicijski banki

„Javni uslužbenci – Osebje Evropske investicijske banke – Ocenjevanje – Napredovanje – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Dopustnost – Zavrnitev zaradi molka organa – Notranja direktiva – Predstavnik osebja – Načelo spoštovanja pravice do obrambe“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 41 Uredbe o uslužbencih Evropske investicijske banke, s katero C. D. Nicola predlaga zlasti, prvič, razglasitev ničnosti odločbe odbora za pritožbe Evropske investicijske banke (Banka) z dne 14. novembra 2008, drugič, razglasitev ničnosti odločb o napredovanju z dne 29. aprila 2008 in odločbe z istega dne o njegovem nenapredovanju v kategorijo D, tretjič, razglasitev ničnosti njegovega ocenjevalnega poročila za leto 2007, četrtič, ugotovitev, da je bil žrtev psihičnega nadlegovanja, in petič, naložitev Banki, naj s tem preneha in mu povrne škodo, za katero meni, da jo je utrpel zaradi navedenega nadlegovanja.

Odločitev:      Ocenjevalno poročilo za leto 2007 in odločba o nenapredovanju tožeče stranke se razglasita za nična. Drugi predlogi iz tožbe se zavrnejo. Tožeča stranka in Evropska investicijska banka nosita vsaka svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Pravno sredstvo – Roki

(člen 236 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Uredba o uslužbencih Evropske investicijske banke, člen 41)

2.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(d))

3.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Pravno sredstvo –Uporaba členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov po analogiji

(člen 236 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Uredba o uslužbencih Evropske investicijske banke, člen 41)

4.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo

5.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Ocenjevanje – „Notranja odločba“ o postopku ocenjevanja – Kršitev

(Uredba o uslužbencih Evropske investicijske banke, člen 22)

6.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Napredovanje – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Uredba o uslužbencih Evropske investicijske banke, člena 22 in 23)

1.      Zaradi uskladitve med, na eni strani, pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je splošno načelo prava Unije in v skladu s katerim ima tožeča stranka na voljo zadosten rok za presojo zakonitosti akta, ki posega v njen položaj, in po potrebi za pripravo tožbe, ter, na drugi strani, zahtevo po pravni varnosti, v skladu s katero akti, ki so jih sprejeli organi Unije, po preteku določenega roka postanejo dokončni, je treba spore med Evropsko investicijsko banko in njenimi uslužbenci sodišču Unije predložiti v razumnem roku.

Pri določitvi takega roka je treba upoštevati zlasti posebnost sporov v zvezi z osebjem in pomembnost morebitnega obstoja predhodnega postopka v tem okviru. Čeprav za zaposlene v Banki velja posebna ureditev, ki jo je ta sprejela, so spori med Banko in njenimi zaposlenimi, ki so le notranji, po naravi podobni sporom med institucijami Unije in njihovimi uradniki ali uslužbenci, za katere veljata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov in za katere velja tudi sodni nadzor na podlagi člena 236 ES. Zato se je treba opirati na pogoje v zvezi z rokom za tožbo iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ter obenem upoštevati posebni okvir Uredbe o uslužbencih Evropske investicijske banke, v katerem je bil s členom 41 uveden neobvezni spravni postopek.

Cilj tega spravnega postopka iz člena 41 Uredbe o uslužbencih in posebnega pritožbenega postopka v zvezi z letnim ocenjevanjem, ki ga določa upravno obvestilo Banke, je enak cilju obveznega predhodnega postopka, uvedenega s členom 90 Kadrovskih predpisov. Cilj navedenih postopkov je tudi omogočiti sporazumno rešitev spora, saj Banki omogočajo, da izpodbijani akt spremeni, zadevnemu uslužbencu pa, da sprejme obrazložitev na podlagi izpodbijanega akta in se, če želi, odreče vložitvi tožbe. Ureditev Banke poleg tega ne določa podrobnih pravil za usklajevanje z navedenima postopkoma. Odločitev, da se pri ocenjevalnih poročilih alternativno uporabi prvi ali drugi postopek ali oba skupaj, hkrati ali zaporedoma, je tako odvisna od ocene zadevnega uslužbenca, pod pogojem, da se upošteva okvirni rok, ki ga določajo upoštevna upravna obvestila za predložitev zadeve odboru za pritožbe.

Trimesečni rok, ki začne teči z dnem obvestitve o aktu, ki posega v položaj zadevnega uslužbenca, oziroma z dnem negativnega izida pritožbenega postopka ali neuspelega spravnega postopka, je treba v teh okoliščinah šteti za razumen, pod pogojem, po eni strani, da je morebitni pritožbeni postopek potekal v razumnem roku, in, po drugi strani, da je zadevna oseba vložila morebitni predlog za spravo v razumnem roku po prejetju obvestila o aktu, ki posega v njen položaj. Natančneje, uvedba navedenih neobveznih postopkov, in sicer s členom 41 Uredbe o uslužbencih in z zgoraj navedenimi obvestili osebju, ki zavezujejo Banko, nujno vodi k ugotovitvi, da začne rok za vložitev tožbe pred Sodiščem za uslužbence, če se uslužbenec najprej pritoži in potem vloži predlog za spravo, teči šele takrat, ko zadnjenavedeni postopek ni uspel, če je uslužbenec predlog za spravo vložil v razumnem roku po dokončanju pritožbenega postopka. Uslužbenec Banke bi s kakršno koli drugo razlago prišel v položaj, v katerem bi moral vložiti tožbo na sodišču takrat, ko bi še dejavno iskal sporazumno rešitev spora, zaradi česar bi neobvezni upravni postopki ostali brez polnega učinka.

(Glej točke od 134 do 137.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. februar 2001, De Nicola proti EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, točke 98, 99, 100, 106 in 107.

2.      Predlogi za razglasitev ničnosti, iz katerih ni razviden akt, ki posega v položaj in za katerega tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti, niso dopustni. Taki predlogi namreč ne izpolnjujejo pogojev iz člena 35(1)(d) Poslovnika Sodišča za uslužbence, v skladu s katerimi mora vloga, s katero se postopek začne, vsebovati predmet spora in predloge tožeče stranke. Kadar tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti vseh povezanih aktov, sprejetih po odločbi o napredovanju in pred njo, zaradi neobstoja jasne in natančne opredelitve izpodbijanih aktov za zgoraj navedene predloge ni mogoče šteti, da izpolnjujejo določbe iz člena 35(1)(d) Poslovnika. Zato je treba take predloge zavreči kot nedopustne.

(Glej točki 148 in 149.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 24. marec 1993, Benzler proti Komisiji, T‑72/92, točke 16, 18 in 19;

Sodišče za uslužbence: 26. junij 2008, Nijs proti Računskemu sodišču, F‑1/08, točka 46.

3.      Ker določbe Uredbe o uslužbencih Evropske investicijske banke v zvezi s tem ne določajo ničesar, ni treba neposredno uporabiti pravil iz Kadrovskih predpisov za uradnike, s čimer se ne bi upoštevala posebnost ureditve, ki se uporablja za člane osebja Banke, temveč se je treba na navedena pravila opreti in jih analogno uporabiti, pri čemer je treba poudariti, da so spori med Banko in njenimi zaposlenimi, ki so le notranji, po naravi podobni sporom med institucijami Unije in njihovimi uradniki ali uslužbenci. Pri tožbah članov osebja Banke je treba analogno uporabiti zlasti pravilo, ki izhaja iz člena 91(1) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim sodišče Unije nima pristojnosti, če tožba, o kateri odloča, ni vložena zoper akt, ki ga je uprava sprejela za zavrnitev zahtev tožeče stranke. Kadar poleg tega član osebja Banki predloži zahtevo, naj zanj sprejme odločitev, je treba analogno uporabiti določbe iz člena 90(1) Kadrovskih predpisov in razsoditi, da to, da na navedeno zahtevo ni bilo odgovora, po izteku štirimesečnega roka pomeni zavrnitev zaradi molka organa, zoper katero je mogoče na Sodišču za uslužbence vložiti tožbo.

(Glej točke od 153 do 155.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba De Nicola proti EIB, točki 100 in 101;

Sodišče za uslužbence: 30. november 2009, De Nicola proti EIB, F‑55/08, točka 239, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑37/10 P.

4.      Spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku zoper neko osebo, ki lahko vodi do sprejetja odločbe z negativnimi posledicami zanjo, je temeljno načelo prava Skupnosti, ki ga je treba spoštovati celo, če v zakonodaji v zvezi z zadevnim postopkom ni izrecne določbe v ta namen. Skladno z navedenim načelom, ki izpolnjuje zahteve dobrega upravljanja, je treba pred dokončnim sprejetjem ocenjevalnega poročila članu osebja dati možnost, da ga njegov nadrejeni učinkovito zasliši. Kadar ocenjevalni razgovor člana osebja Evropske investicijske banke z nadrejenimi ne poteka zakonito, ker je le formalen in zadeva samo del vprašanj, ki jih je treba obravnavati pri takem razgovoru, ter zadevni osebi ne omogoča učinkovitega uveljavljanja pripomb, so kršena načelo spoštovanja pravice do obrambe in pravila v zvezi s postopkom ocenjevanja. Kljub temu lahko kršitev pravice do obrambe v tej fazi povzroči ničnost akta le, če bi postopek lahko pripeljal do drugačnega rezultata, če te nepravilnosti ne bi bilo. Ker pa ni izključeno, da bi bilo ocenjevalno poročilo člana osebja – če bi mu bilo omogočeno, da učinkovito uveljavlja svoje pripombe, ocenjevalni razgovor pa bi potekal zakonito – drugačno, je treba zaradi navedene kršitve ta akt razglasiti za ničen.

(Glej točke 176, 177 in od 181 do 183.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. oktober 1974, Transocean Marine Paint proti Komisiji, 17/74, točka 15; 12. november 1996, Ohja proti Komisiji, C‑294/95 P, točka 67;

Sodišče prve stopnje: 30. september 2004, Ferrer de Moncada proti Komisiji, T‑16/03, točka 40; 14. september 2006, Laroche proti Komisiji, T‑115/04, točka 36; 25. oktober 2006, Carius proti Komisiji, T‑173/04, točka 69; 6. februar 2007, Wunenburger proti Komisiji, T‑246/04 in T‑71/05, točka 149;

Sodišče za uslužbence: 29. junij 2010, Kipp proti Europolu, F‑28/09, točka 68.

5.      Postopek, ki ga je treba uporabiti pri letnem ocenjevanju vsakega člana osebja, v skladu s členom 22 Uredbe o uslužbencih Evropske investicijske banke „določa notranja odločba“ Banke. Ker razen na obvestilo službe ni nikakršnega drugega napotovanja, je treba ugotoviti, da je Banka določila letni postopek ocenjevanja prav z navedenim obvestilom ter da sta to obvestilo službe in praktični vodnik za ocenjevanje iz priloge k njemu skupek zavezujočih pravil, od katerih Banka ne more odstopati, ne da bi ravnala nezakonito. Tudi če navedeno obvestilo ne bi bilo „notranja odločba“ v skladu z Uredbo o uslužbencih, bi bilo še vedno zavezujoče, ker ga je treba obravnavati vsaj kot notranjo direktivo, s katero si je Banka naložila pravilo ravnanja, ki je seveda okvirno, vendar od njega ne more odstopati, ne da bi pojasnila razloge za to, sicer bi kršila načelo enakega obravnavanja.

S tem ko Banka članu osebja dodeli oceno, ne da bi upoštevala, da ta deluje kot polnopravni član paritetnega odbora, krši točko 7 vodnika za postopek ocenjevanja. Dejavnosti zastopanja uslužbencev je namreč treba pri sestavljanju ocenjevalnega poročila uslužbenca upoštevati tako, da ta ni kaznovan zaradi izvajanja takih dejavnosti. Čeprav je ocenjevalec pristojen le za ocenjevanje tega, kako uslužbenec z mandatom za zastopanje osebja opravlja naloge na delovnem mestu, na katero je razporejen, ne pa dejavnosti v zvezi z navedenim mandatom, za ocenjevanje katerih ni pristojen, mora v teh okoliščinah pri ocenjevanju opravljanja strogo strokovnih nalog vseeno upoštevati obveznosti v zvezi z izvajanjem nalog zastopanja. Natančneje, upoštevati mora dejstvo, da je lahko uslužbenec zaradi dejavnosti zastopanja v svoji službi opravil manj delovnih dni kot po navadi v ocenjevalnem obdobju.

(Glej točke 185, 190, 192 in 195.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba De Nicola proti EIB, točki 105 in 106 ter navedena sodna praksa.

6.      Iz členov 22 in 23 Uredbe o uslužbencih Evropske investicijske banke izhaja, da mora ta primerjalno preučiti delovno uspešnost kandidatov za napredovanje. Zato za uslužbence Banke s tega vidika velja ureditev, primerljiva z ureditvijo za uradnika institucij Unije.

Primerjalna preučitev delovne uspešnosti je izraz načela enake obravnave zaposlenih in načela njihove upravičenosti do kariere. Uredba o uslužbencih Banke z uvedbo postopka napredovanja na podlagi delovne uspešnosti tako določa načelo upravičenosti njenih uslužbencev do kariere, ne da bi jim bila z navedenim priznanjem dodeljena pravica do napredovanja, tudi če izpolnjujejo pogoje zanj. Ker ima uprava poleg tega široko diskrecijsko pravico pri primerjalni preučitvi delovne uspešnosti kandidatov za napredovanje, je nadzor sodišča v zvezi s tem omejen na to, ali je ostala v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabila svoje diskrecijske pravice. Sodišče torej s svojo oceno kvalifikacij in uspešnosti kandidatov ne more nadomestiti ocene organa, pristojnega za imenovanja.

Iz vodnika za postopek ocenjevanja izhaja, da daje Banka pri primerjalni preučitvi delovne uspešnosti posebno pomembnost ocenjevalnim poročilom iz najmanj zadnjih treh let in ocenam, višjim ali enakim oceni, ki je bila dodeljena ob tej priložnosti. Ker je ocenjevalno poročilo nepogrešljiv dejavnik, ki ga mora Banka upoštevati pri primerjalni preučitvi delovne uspešnosti, da bi sprejela odločbe o napredovanju, se pri razglasitvi ničnosti ocenjevalnega poročila posledično razglasi ničnost odločbe o nenapredovanju.

(Glej točke od 199 do 202.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba De Nicola proti EIB, točke 127, 175 in od 176 do 178; 19. oktober 2006, Buendía Sierra proti Komisiji, T‑311/04, točke od 340 do 344.