SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
z dne 14. julija 2010
Zadeva F‑41/10 R
Moises Bermejo Garde
proti
Evropskemu ekonomsko‑socialnemu odboru (EESO)
„Javni uslužbenci – Postopek za izdajo začasne odredbe – Predlog za odlog izvršitve – Nujnost – Neobstoj“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se na podlagi njenega člena 106a uporablja za Pogodbo ESAE, s katero M. Bermejo Garde predlaga zlasti odložitev izvršitve odločbe predsednika EESA z dne 13. aprila 2010, s katero je bil od 6. aprila 2010 prerazporejen kot vodja oddelka v direkciji za logistiko EESA.
Odločitev: Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Kumulativnost
(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Statut Sodišča, člen 39, in priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))
2. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme
(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))
3. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji za izdajo – Resna in nepopravljiva škoda – Interes tožeče stranke za dosego zaprošenega odloga – Negativna upravna odločba
(člen 278 PDEU)
4. Začasna odredba – Pristojnost sodnika za začasne odredbe – Razglasitev začasnih odredb
(člen 279 PDEU; Statut Sodišča, člen 39)
5. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Odlog izvršitve odločbe o prerazporeditvi
(člen 278 PDEU)
1. Na podlagi določb členov 278 PDEU, 279 PDEU in 157 AE ter na podlagi člena 39 Statuta Sodišča, ki se na podlagi člena 7(1) priloge I k navedenemu statutu uporablja za Sodišče za uslužbence, lahko navedeno sodišče, če meni, da to zahtevajo okoliščine, odredi odložitev izvršitve izpodbijanega akta ali odredi druge začasne ukrepe. Na podlagi člena 102(2) Poslovnika je treba v predlogih v zvezi z začasnimi ukrepi navesti med drugim okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo izdajo predlaganih ukrepov. Pogoji v zvezi z nujnostjo in fumus boni juris so kumulativni, kar pomeni, da se mora predlog za izdajo začasnih odredb zavrniti, če eden od njih ni izpolnjen. V okviru te celotne preučitve ima sodnik za začasne odredbe široko diskrecijsko pravico in je – odvisno od posebnosti primera –svoboden pri določitvi načina, kako je treba preveriti te različne pogoje, in določitvi vrstnega reda te preučitve, saj mu nobeno pravno pravilo ne predpisuje vnaprej določene analizne sheme za ocenitev nujnosti o začasnem odločanju .
(Glej točke od 19 do 22.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑783, točki 12 in 13.
Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Bianchi proti ETF, F‑38/06 R, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑93, točki 20 in 22.
2. Cilj postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti možnost povrnitve škode, temveč zagotoviti popolno učinkovitost sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni v smislu, da jih je v interesu tožeče stranke in v izogib resni in nepopravljivi škodi treba sprejeti ter da začnejo učinkovati pred odločitvijo v glavni stvari. Poleg tega je dokazno breme, da ji bo med čakanjem na izid postopka v glavni stvari nastala resna in nepopravljiva škoda, na strani stranke, ki predlaga izdajo začasnih ukrepov. V zvezi s tem lahko sodnik za začasne odredbe zatrjevano resno in nepopravljivo škodo upošteva le takrat, kadar je lahko povzročena interesom stranke, ki predlaga začasno odredbo.
(Glej točke 25, 28 in 85.)
Napotitev na:
Sodišče: 25. marec 1999, Willeme proti Komisiji, C‑65/99 P(R), Recueil, str. I‑1857, točka 62.
Splošno sodišče: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, RecFP, str. I‑A‑155 in II‑811, točka 25; 21. maj 2001, Schaefer proti Komisiji, T‑52/01 R, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑543, točka 47; 19. december 2002, Esch‑Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, RecFP, str. I‑A‑325 in II‑1555, točka 27.
3. Načeloma predloga za odložitev izvršitve ni mogoče sprejeti zoper negativno upravno odločbo, saj učinek odobritve odložitve ne more biti sprememba položaja tožeče stranke. Mogoča pa je odložitev izvršitve negativnega akta, kadar se z negativno odločbo ne ohrani sedanji položaj tožeče stranke, s čimer se tako povzroči sprememba tega položaja. Nasprotno pa negativna odločba, ki ne povzroči nobene spremembe položaja tožeče stranke, ne more biti predmet take odložitve.
(Glej točke 38, 40 in 42.)
Napotitev na:
Sodišče: 23. marec 1988, La Terza proti Sodišču, 76/88 R, Recueil, str. 1741, točka 18; 30. april 1997, Moccia Irme proti Komisiji, C‑89/97 P(R), Recueil, str. I‑2327, točka 45.
4. Sodnik za začasne odredbe lahko za to, da se sooči s posebnimi zahtevami vsakega konkretnega primera, intervenira na različne načine, to je ne le z začasnimi odredbami, saj te z ničemer ne implicirajo na odločitev sodišča, ki odloča v postopku v glavni stvari, ampak tudi zgolj s prošnjo po spoštovanju obstoječih določb, pri čemer taka prošnja pomeni primeren instrument, ki ustreza načelom, ki urejajo postopek za izdajo začasne odredbe, in ki lahko začasno zagotovi ustrezno varstvo pravic tožeče stranke.
(Glej točko 44.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 12. december 1995, Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, Recueil, str. II‑2919, točke 25, 43 in 44.
5. Kar zadeva široko diskrecijsko pravico, ki jo imajo institucije pri organiziranju svojih služb glede na naloge, ki so jim podeljene, in hkrati pri razporeditvi svojega osebja, odločba o prerazporeditvi – čeprav zainteresiranim uradnikom povzroči nevšečnosti – ne pomeni neobičajnega in nepredvidljivega dogodka v njihovi karieri. Pod temi pogoji je odložitev izvršitve take odločbe mogoče utemeljiti le z nujnimi in izjemnimi okoliščinami, ki bi lahko zainteresiranemu uradniku povzročile resno in nepopravljivo škodo.
(Glej točko 47.)
Napotitev na:
Splošno sodišče: 12. julij 1996, Presle proti Cedefop, T‑93/96 R, RecFP, str. I‑A‑369 in II‑1093, točka 45.