Language of document : ECLI:EU:F:2009:141

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 21. oktobra 2009

Zadeva F-33/08

V

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlitev – Zavrnitev zaposlitve zaradi fizične nesposobnosti za izvajanje nalog – Pravilnost postopka – Pravilnost zdravniškega pregleda pred zaposlitvijo – Pripravljalni akti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero V predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 15. maja 2007, s katero je bila obveščena, da ne izpolnjuje pogojev fizične sposobnosti, ki se zahtevajo za izvajanje njenih nalog, ter naložitev Komisiji, naj ji povrne škodo, ki naj bi jo utrpela.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Tožbeni razlogi – Tožbeni razlog v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 33)

2.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obveznost naslovitve posamične odločbe na uradnika v jeziku, ki ga ta zelo dobro pozna

(člen 21, tretji odstavek, ES)

3.      Pravo Skupnosti – Načela – Upoštevanje razumnega roka

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1))

4.      Uradniki – Zaposlitev – Zavrnitev zaposlitve zaradi fizične nesposobnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25, drugi odstavek, in 33; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 83)

5.      Uradniki – Tožba – Neomejena pristojnost – Možnost, da se toženi instituciji po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

1.      Ker sporna odločba o zavrnitvi zaposlitve zaradi fizične nesposobnosti za izvajanje nalog ne temelji samo na zdravniškem mnenju zdravstvene komisije, temveč na vseh aktih in zdravniških potrdilih, izrecno navedenih v mnenju, vključno z mnenji, ki so jih ob zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo predložili zdravniki, ki so pregledali uslužbenca, ni mogoče izključiti, da so lahko morebitne nepravilnosti v navedenih mnenjih vplivale na ugotovitve zdravstvene komisije in s tem na zakonitost sporne odločbe. Obstaja namreč tesna povezava med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, morebitnimi izvidi drugih zdravnikov, zaprositvijo zdravstvene komisije za mnenje, mnenjem zdravstvene komisije in navedeno odločbo. Z navedeno povezavo je mogoče glede na povezanost med različnimi akti iz takega postopka upravičiti, da sodišče Skupnosti preuči zakonitost pripravljalnih aktov, na podlagi katerih je bila sprejeta navedena odločba.

(Glej točki 132 in 133.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. julij 1968, Van Eick proti Komisiji, 35/67, Recueil, str. 481 in 500;

Sodišče prve stopnje: 31. januar 2006, Giulietti proti Komisiji, T-293/03, ZOdl. JU, str. I-A-2-5 in II-A-2-19, točka 39 in navedena sodna praksa.

2.      Osebe, ki nastopijo službo pri Evropskih skupnostih, nimajo absolutne pravice, da se jezik po njihovi izbiri, naj bo to materinščina ali drug jezik, ki mu dajejo prednost, uporabi v vseh postopkih, ki vplivajo na njihovo zaposlitev ali poklicno pot. Priznavanje take pravice očitno ne bi bilo združljivo z zahtevami dobrega delovanja institucij Skupnosti. Tudi če bi bilo priznavanje take pravice zaželeno, bi ta morala imeti v skladu z načelom enakega obravnavanja enak obseg za vse uradnike in uslužbence Skupnosti ne glede na zadevne jezike in njihov kraj zaposlitve. Vendar je zaradi najpogostejšega prebivanja uradnikov ali uslužbencev Skupnosti v tujini in organizacijskih zahtev služb to zelo težko zagotavljati.

Toda kadar gre za posamični položaj uradnika ali uslužbenca, morajo institucije v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja uporabljati jezik, ki ga ta zelo dobro pozna. Ta obveznost je posebno poudarjena, kadar ne gre le za to, da uprava učinkovito obvesti uradnika o odločbi, ki ga zadeva, temveč da zagotovi, da zadevna oseba izvedene psihološke analize in teste povsem razume in da tako podano strokovno mnenje zvesto in objektivno izraža njeno osebnost. Zato mora biti raven poznavanja jezika, ki ga zadevna oseba uporablja pri takih testih in analizah, še posebno visoka.

(Glej točke 170, 171 in 173.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. marec 2000, Rudolph proti Komisiji, T-197/98, RecFP, str. I-A-55 in II-241, točka 46;

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Duyster proti Komisiji, F-51/05 in F-18/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 57 in 58; 7. oktober 2009, Marcuccio proti Komisiji, F-122/07, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 60.

3.      Obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Skupnosti, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča Skupnosti in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja. Vendar s kršitvijo načela upoštevanja razumnega roka praviloma ni mogoče upravičiti razglasitve ničnosti odločbe, sprejete po končanem upravnem postopku. Neupoštevanje načela razumnega roka namreč vpliva na veljavnost upravnega postopka le takrat, kadar bi lahko predolgo trajanje vplivalo na vsebino odločbe, sprejete po končanem upravnem postopku. Tako v zvezi z zaposlovanjem in zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo – razen v izjemnih primerih – zaradi morebitnega predolgega trajanja ni mogoče spremeniti bistvenih elementov, ki po potrebi dokazujejo nesposobnost za izvajanje nalog v imenu institucije Skupnosti. Če bi sodišče Skupnosti razglasilo ničnost odločbe, sprejete na podlagi navedenih ugotovitev, bi bila glavna praktična posledica tega stranski učinek, s katerim bi se postopek še podaljšal z obrazložitvijo, da je bil že predolg.

(Glej točke od 209 do 211.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. december 2000, SGA proti Komisiji, C-39/00 P, Recueil, str. I-11201, točka 44;

Sodišče prve stopnje: 13. januar 2004, JCB Service proti Komisiji, T-67/01, Recueil, str. II-49, točki 36 in 40 ter navedena sodna praksa; 11. april 2006, Angeletti proti Komisiji, T-394/03, ZOdl. JU, str. I-A-2-95 in II-A-2-441, točki 162 in 163.

4.      Način obrazložitve mnenja o nesposobnosti, ki ga je zdravstvena komisija predložila v zvezi z zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo, pri katerem se medicinska utemeljitev njegovih ugotovitev kot zaupen zdravstveni podatek predloži vodji zdravstvene službe zadevne institucije Skupnosti, ni zadosten za zadevno osebo, ki nima neposrednega dostopa do premislekov, na katerih so temeljile ugotovitve zdravstvene komisije. Vendar zaradi navedenega načina tako mnenje ni nepravilno, ker je treba obveznost obrazložitve uskladiti z zahtevami po zaupnosti zdravstvenih podatkov. Uskladitev se izvede z možnostjo zadevne osebe, da zaprosi in doseže, da se razlogi za nesposobnost predložijo zdravniku, ki ga sama izbere.

Čeprav je tako obrazložitev mnenja zdravstvene komisije mogoče grajati, kadar pri ugovoru zadevne osebe ovira nadzor sodišča Skupnosti nad zakonitostjo, to ne drži, kadar zadevna institucija Skupnosti sodišču Skupnosti večkrat navede, da mu je pripravljena predložiti vse dokumente, glede katerih se je izrekla zdravstvena komisija, če zadevna oseba privoli v to, da se člani navedene komisije odvežejo zaupnosti zdravstvenih podatkov o njej, vendar zadevna oseba navedeni zahtevi odločno ne želi ugoditi. V takem primeru zaradi sklicevanja na zaupnost zdravstvenih podatkov normalnega delovanja pravnega sistema ne onemogočajo uprava ali člani zdravstvene komisije.

(Glej točke od 221 do 226.)

Napotitev na:

Sodišče: 27. oktober 1977, Moli proti Komisiji, 121/76, Recueil, str. 1971, točke od 15 do 17; 13. april 1978, Mollet proti Komisiji, 75/77, Recueil, str. 897, točke od 15 do 17; 10. junij 1980, M proti Komisiji, 155/78, Recueil, str. 1797, točke od 15 do 19.

5.      Kadar sodišče Skupnosti o tožbi odloča z neomejeno pristojnostjo, lahko – čeprav v zvezi s tem ni bila vložena nobena uradna vloga – toženi stranki po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročila zaradi napake pri opravljanju nalog. Vendar se navedena pristojnost izvaja samo, kadar se sodišče odpove rešitvi z razglasitvijo ničnosti, ki bi jo moralo običajno sprejeti, ker bi imela taka rešitev prevelike posledice ali ker taka sankcija za ugotovljeno nepravilnost ne bi bila ustrezna ali kadar ugotovi, da z razglasitvijo ničnosti kot tako ne bo mogoče ustrezno nadomestiti nastale škode in zagotoviti polnega učinka sodbe o razglasitvi ničnosti.

(Glej točko 266.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. junij 1980, Oberthür proti Komisiji, 24/79, Recueil, str. 1743, točke od 13 do 15;

Sodišče prve stopnje: 31. marec 2004, Girardot proti Komisiji, T-10/02, RecFP, str. I-A-109 in II-483, točke od 84 do 91;

Sodišče za uslužbence: 22. oktober 2008, Tzirani proti Komisiji, F-46/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 214 in 215; 5. maj 2009, Simões Dos Santos proti UUNT, F-27/08, še neobjavljena v ZOdl. JU, točke od 142 do 144.