SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MengozziJA,
predstavljeni 28. januarja 2010(1)
Zadeva C‑511/08
Verbraucherzentrale Nordrhein-Westfalen eV
proti
Heinrich Heine GmbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija))
„Direktiva 97/7/ES – Varstvo potrošnikov – Pogodbe pri prodaji na daljavo – Pravica do odstopa od pogodbe – Naložitev stroškov dostave blaga potrošniku“
I – Uvod
1. Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) (Nemčija) s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo s sklepom z dne 1. oktobra 2008, prosi za razlago člena 6(1), drugi stavek, in (2) Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo(2).
2. Ta predlog izhaja iz spora med Verbraucherzentrale Nordrhein-Westfalen eV (v nadaljevanju: tožeča stranka v postopku v glavni stvari) in Handelsgesellschaft Heinrich Heine GmbH (v nadaljevanju: tožena stranka v postopku v glavni stvari), v katerem tožeča stranka v postopku v glavni stvari zahteva, naj se toženi stranki v postopku v glavni stvari odredi, naj potrošnikom v primeru odstopa od pogodbe preneha zaračunavati stroške dostave blaga.
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
3. V uvodni izjavi 14 Direktive 97/7 je navedeno:
„[K]er si potrošnik ne more v tistem trenutku ogledati izdelka ali se prepričati o vrsti opravljene storitve pred sklenitvijo pogodbe; ker je treba predpisati pravico do odstopa [od] pogodbe, razen če v tej direktivi ni določeno drugače; ker, če naj bo ta pravica več kakor samo formalna, morajo biti stroški za potrošnika, ki uveljavi pravico do odstopa od pogodbe, omejeni na neposredne stroške vračanja blaga; ker mora biti ta pravica do odstopa brez škode za pravice potrošnika po nacionalni zakonodaji, še zlasti kar zadeva prejem poškodovanih izdelkov in storitev ali takih izdelkov in storitev, ki ne ustrezajo opisu v ponudbi za te izdelke in storitve; ker je na državah članicah, da določijo druge pogoje in dogovore [podrobnosti], ki izhajajo iz uveljavljanja pravice do odstopa.“
4. Člen 6(1) in (2) navedene direktive z naslovom „Pravica do odstopa od pogodbe“ določa:
„1. Za vsako pogodbo pri prodaji na daljavo ima potrošnik rok najmanj sedem delovnih dni za odstop od pogodbe brez penalov in brez navajanja razlogov. Edini strošek, ki bi […] se potrošniku lahko zaračunal [zaračuna], ker je uveljavil svojo pravico do odstopa, je neposredni strošek vračila blaga.
[…]
2. Če je potrošnik v skladu s tem členom uveljavil pravico do odstopa od pogodbe, je ponudnik dolžan povrniti zneske, ki jih je potrošnik plačal, ne da bi za to zaračunal stroške. Edini strošek, ki se potrošniku lahko zaračuna, [ker je uveljavil svojo pravico do odstopa], je neposredni strošek vračila blaga. Povračilo zneska mora biti izplačano takoj, ko je mogoče, vendar najkasneje v 30 dneh.“
5. Člen 14 Direktive 97/7 z naslovom „Minimalna klavzula“ določa:
„Države članice na področju, ki ga pokriva ta direktiva, lahko uvedejo ali obdržijo bolj stroge določbe, združljive s Pogodbo, da bi zagotovile višjo raven varstva potrošnikov. Če je to primerno, takšne določbe v splošnem interesu na njihovem ozemlju vključujejo prepoved prodaje določenega blaga ali storitev, zlasti medicinskih izdelkov, po pogodbah pri prodaji na daljavo, s potrebnim upoštevanjem Pogodbe.“
B – Nacionalno pravo
6. Člen 312d nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju: BGB) z naslovom „Pravici do odstopa od pogodbe in do vračila blaga v zvezi s pogodbami pri prodaji na daljavo“ določa:
„(1) Potrošnik ima v zvezi s pogodbo pri prodaji na daljavo pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355. Namesto pravice do odstopa od pogodbe se lahko potrošniku v zvezi s pogodbami o dobavi blaga prizna pravica do vračila blaga v skladu s členom 356.
(2) Z odstopanjem od člena 355(2), prvi stavek, rok za odstop od pogodbe ne začne teči pred izpolnitvijo obveznosti obveščanja v skladu s členom 312c(2), pri dobavi blaga ne pred dnem, ko prejemnik prejme blago, ob večkratni dobavi istovrstnega blaga ne pred dnem prejema prve delne dobave in pri storitvah ne pred dnem sklenitve pogodbe.“
7. Člen 346, od (1) do (3) BGB z naslovom „Učinki odstopa od pogodbe“ določa:
„(1) Če si je pogodbena stranka v pogodbi pridržala pravico do odstopa ali ima pravico do odstopa po zakonu, mora ob odstopu vrniti prejete izpolnitve in izročiti pridobljene koristi.
(2) Namesto vrnitve izpolnitve ali izročitve koristi mora dolžnik plačati denarno nadomestilo, če:
1. je vrnitev izpolnitve ali izročitev koristi izključena zaradi narave stvari,
2. je prejeti predmet potrošil, odsvojil, obremenil, predelal ali preoblikoval,
3. se je prejeti predmet poslabšal ali je bil uničen; pri tem se ne upošteva poslabšanje, ki je nastalo zaradi običajne uporabe.
Če je v pogodbi predvidena nasprotna dajatev, se vrednost denarnega nadomestila izračuna na njeni podlagi; če je treba vrniti denarno nadomestilo za koristi, pridobljene zaradi uporabe posojila, se lahko dokaže, da je bila vrednost koristi manjša.
(3) Dolžnost plačila denarnega nadomestila odpade:
1. če se je napaka, ki daje pravico do odstopa, pokazala šele med predelavo ali preoblikovanjem predmeta,
2. če je za poslabšanje ali uničenje odgovoren upnik ali če bi tudi njemu nastala škoda,
3. če je pri pravici do odstopa po zakonu poslabšanje ali uničenje nastalo pri upravičencu, čeprav je ravnal s tako skrbnostjo, s kakršno običajno ravna v svojih zadevah.
Trajna obogatitev se mora povrniti.“
8. Člen 347(2) BGB z naslovom „Uporaba po odstopu od pogodbe“ določa:
„(2) Če dolžnik predmet vrne, če plača denarno nadomestilo ali če je obveznost plačila takega denarnega nadomestila izključena na podlagi člena 346(3), točka 1 ali 2, se mu povrnejo potrebni stroški, ki jih je imel. Vse druge izdatke je treba povrniti, če so prispevali k obogatitvi upnika.“
9. Člen 355 BGB z naslovom „Pravica do odstopa pri potrošniških pogodbah“ določa:
„(1) Če je potrošniku na podlagi te določbe z zakonom priznana pravica do odstopa od pogodbe, ni več vezan na svojo izjavo volje za sklenitev pogodbe, če jo je pravočasno preklical. Odstopa od pogodbe ni treba utemeljiti, sporočiti pa ga je treba podjetju pisno ali z vračilom blaga v dveh tednih; za spoštovanje roka zadostuje pravočasna oddaja pošiljke.
(2) Rok začne teči na dan, ko je potrošniku pisno sporočen jasno oblikovan pouk o njegovi pravici do odstopa od pogodbe, v katerem so mu pravice pojasnjene primerno glede na uporabljeno sredstvo za komuniciranje in ki vsebuje tudi ime in naslov osebe, na katero je treba nasloviti odstop od pogodbe, ter opozorilo o začetku roka in določbi iz odstavka 1, drugi stavek. Če se pouk sporoči po sklenitvi pogodbe, traja rok z odstopanjem od odstavka 1, drugi stavek, en mesec. Če je treba pogodbo skleniti pisno, rok ne začne teči, dokler potrošnik ne dobi tudi izvoda pogodbe, izvoda naročilnice ali kopije pogodbe oziroma naročilnice. Če je začetek roka sporen, dokazno breme nosi podjetje.
(3) Pravica do odstopa od pogodbe preneha najpozneje šest mesecev po sklenitvi pogodbe. Pri dobavi blaga rok ne začne teči, dokler prejemnik blaga ne prejme. Z odstopanjem od prvega stavka pravica do odstopa od pogodbe ne preneha, če potrošnik ni bil pravilno poučen o pravici do odstopa od pogodbe, pri pogodbah o finančnih storitvah, sklenjenih na daljavo, pa tudi ne, če podjetje ni pravilno izpolnilo obveznosti obveščanja v skladu s členom 312c(2), točka 1.“
10. Člen 356 BGB z naslovom „Pravica do vračila blaga pri potrošniških pogodbah“ določa:
„(1) Če je to izrecno dovoljeno z zakonom, se lahko pravica do odstopa od pogodbe, določena v členu 355, v pogodbi nadomesti z neomejeno pravico do vračila blaga, če je pogodba sklenjena na podlagi prodajnega prospekta. Pogoj je, da
1. prodajni prospekt vsebuje jasne informacije o pravici do vračila blaga,
2. se je potrošnik lahko podrobno seznanil s prodajnim prospektom v odsotnosti podjetnika in
3. je bila potrošniku pisno priznana pravica do vračila blaga.
[…]“
11. Člen 357 BGB z naslovom „Pravne posledice odstopa od pogodbe in vračila blaga“ določa:
„(1) Če ni drugače določeno, se za pravici do odstopa od pogodbe in do vračila blaga ustrezno uporabljajo določbe o pravici do odstopa po zakonu. Za obveznost vračila plačil v skladu s to določbo velja ustrezno člen 286(3); rok, določen v navedenem členu, začne teči z izjavo potrošnika o odstopu od pogodbe ali o vračilu blaga. Pri tem začne teči rok v zvezi s potrošnikovo obveznostjo vračila z oddajo te izjave, v zvezi z obveznostjo vračila podjetja pa s prejemom te izjave.
[…]
(3) Z odstopanjem od člena 346(2), prvi stavek, točka 3, mora potrošnik plačati nadomestilo za poslabšanje stvari, ki je nastalo zaradi običajne uporabe, če je bil najpozneje ob sklenitvi pogodbe pisno opozorjen na to pravno posledico in na možnost, da se njen nastanek prepreči. To ne velja, kadar nastane poslabšanje izključno zaradi preizkusa stvari. Člen 346(3), prvi stavek, točka 3, se ne uporablja, če je bil potrošnik pravilno poučen o svoji pravici do odstopa ali je o tem izvedel drugače.
(4) Drugi zahtevki ne nastanejo.“
12. Člen 448(1) BGB z naslovom „Stroški predaje in primerljivi stroški“ določa:
„(1) Prodajalec nosi stroške predaje stvari, kupec pa stroške prejema in pošiljanja stvari na drug kraj, kot je kraj izpolnitve.“
III – Spor o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
13. Tožena stranka v postopku v glavni stvari je družba, specializirana za prodajo po pošti. V splošnih pogojih prodaje te družbe je določeno, da potrošnik za dostavo plača pavšalni znesek 4,95 EUR in da ponudnik v primeru odstopa od pogodbe tega zneska ne povrne.
14. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je združenje potrošnikov, ki je bilo ustanovljeno v skladu z nemškim pravom. Zoper toženo stranko v postopku v glavni stvari je vložila opustitveno tožbo, da bi se ji prepovedalo, da potrošnikom v primeru odstopa od pogodbe zaračunava stroške dostave blaga.
15. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo predlogu tožeče stranke v postopku v glavni stvari.
16. Pritožbo, ki jo je zoper to sodbo vložila tožena stranka v postopku v glavni stvari, je zavrnilo Oberlandsgericht Karlsruhe.
17. Bundesgerichtshof, ki mu je bil predložen predlog za revizijo, ugotavlja, da nemško pravo potrošniku formalno ne zagotavlja nobene pravice do vračila stroškov dostave naročenega blaga v primeru odstopa od pogodbe.
18. Vendar če bi Direktivo 97/7 razlagali tako, da nasprotuje temu, da se stroški dostave v primeru odstopa od pogodbe zaračunajo potrošniku, bi bilo treba člene 312d(1), 357(1), prvi stavek, in 346(1) BGB razlagati v skladu s to direktivo tako, da mora ponudnik potrošniku povrniti stroške dostave blaga.
19. Čeprav nekateri nemški pravni teoretiki zagovarjajo do potrošnika prijazno razlago Direktive 97/7, predložitveno sodišče meni, da ne more s potrebno gotovostjo ugotoviti, ali je treba to direktivo razlagati tako.
20. V zvezi s tem navaja več trditev nekaterih avtorjev, ki so nasprotnega mnenja.
21. Prvič, izraz „en raison de l’exercice de son droit de rétractation“ („ker je uveljavil svojo pravico do odstopa“) v francoski različici člena 6(1), prvi pododstavek, drugi stavek, in (2), drugi stavek, Direktive 97/7, v skladu s katerim je „edini strošek, ki bi […] se potrošniku lahko zaračunal [zaračuna], ker je uveljavil svojo pravico do odstopa, […] neposredni strošek vračila blaga“, bi lahko nakazoval, da se ti določbi nanašata samo na stroške, povzročene z uveljavljanjem pravice do odstopa od pogodbe, in ne na stroške dostave blaga, ki so ob odstopu od pogodbe že nastali. Druge jezikovne različice Direktive 97/7 naj bi podpirale tako razlago.
22. Drugič, člen 6(2), prvi stavek, Direktive 97/7 bi bilo mogoče razlagati tako, da v primeru odstopa od pogodbe ne izključuje, da ponudnik uveljavlja nasprotne zahtevke za nadomestilo vrednosti storitev, ki jih je uporabil potrošnik in ki jih zaradi njihove narave ni mogoče vrniti. Torej bi bilo združljivo z navedenim členom, če bi priznali, da je dostava storitev ponudnika, za katero bi moral potrošnik povrniti nadomestno vrednost v višini stroškov dostave, in da bi bila obveznost vračila ponudnika posledično zmanjšana za to višino.
23. Tretjič naj ne bi bilo gotovo, da cilj varstva potrošnika, ki je izražen v uvodni izjavi 14 Direktive 97/7, nalaga tudi vračilo stroškov dostave. Tudi pri običajnem nakupu mora namreč potrošnik nositi stroške poti v trgovino, da ne omenjamo dejstva, da za to pot porabi tudi čas.
24. Bundesgerichtshof je torej prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba določbi člena 6(1), [prvi pododstavek], drugi stavek, in (2) Direktive 97/7 […] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero je mogoče potrošniku zaračunati strošek dostave blaga tudi takrat, ko odstopi od pogodbe?“
25. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, nemška, španska, avstrijska in portugalska vlada ter Komisija Evropskih skupnosti so v skladu s členom 23 Statuta Sodišča predložile pisna stališča. Te stranke so na obravnavi 29. oktobra 2009 tudi ustno podale stališča, razen španske, avstrijske in portugalske vlade, ki na obravnavi niso bile zastopane.
IV – Analiza
26. Predložitveno sodišče želi s svojim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba določbe člena 6(1), prvi pododstavek, drugi stavek, in (2) Direktive 97/7 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero je treba pri pogodbi pri prodaji na daljavo stroške dostave blaga zaračunati potrošniku, kadar je ta uveljavljal svojo pravico do odstopa od pogodbe.
27. Za uvod je treba ugotoviti, da sta za pogodbe pri prodaji na daljavo značilna dva elementa. Prvi odločilni element se nanaša na neobstoj sočasne fizične prisotnosti obeh pogodbenic – ponudnika in potrošnika – pri pripravi in ob sklenitvi pogodb pri prodaji na daljavo. Drugi značilni element se nanaša na dejstvo, da se ti postopki opravijo v okviru sistema prodaje ali opravljanja storitev na daljavo, ki ga organizira ponudnik, ki uporablja izključno sredstva za komuniciranje na daljavo.(3)
28. V zvezi s tem je treba navesti, da morata biti ta odločilna elementa, da bi pogodba lahko spadala na področje uporabe Direktive 97/7, nujno prisotna pri sklenitvi take pogodbe.(4) Vendar pa je za izpolnitev take pogodbe, zlasti kadar gre za prodajo po pošti kot v zadevi v postopku v glavni stvari, blago nujno treba poslati potrošnikom. To je morebiti treba upoštevati pri presoji, kdo nosi stroške dostave v primeru odstopa od pogodbe.
29. Za izvedbo te presoje je treba ugotoviti, ali stroški dostave spadajo pod pojem „stroški“ v smislu člena 6(1), prvi pododstavek, drugi stavek, in (2) Direktive 97/7. Gre torej za vprašanje, ali je treba ta pojem stroškov razlagati široko, kot trdijo tožeča stranka v postopku v glavni stvari, španska, avstrijska in portugalska vlada ter Komisija, ali, nasprotno, ozko, kot trdi nemška vlada. Za odgovor na to vprašanje je treba ne samo dobesedno in sistematično razložiti določbe navedene direktive, ampak je treba tudi razmisliti o njenem cilju.
30. Najprej je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero iz zahtev po enotni uporabi prava Skupnosti izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Skupnosti, ki se pri opredelitvi pomena in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno v celotni Evropski uniji, kar pa je treba storiti ob upoštevanju sobesedila določbe ter cilja, ki mu sledi zadevna ureditev.(5)
31. Zakonodajalec Skupnosti se pri uporabi pojma stroški v členu 6(1) in (2) Direktive 97/7 ni skliceval na pravo držav članic. Vendar pa je treba ugotoviti, da ta direktiva ne vsebuje nobene izrecne opredelitve pojma stroški niti pojma stroški dostave.(6)
32. Glede sobesedila zadevnih določb je s členom 6(1), prvi pododstavek, prvi stavek, Direktive 97/7 potrošniku dana široka in brezpogojna pravica do odstopa od pogodbe, s tem ko je določeno, da lahko ta odstopi „brez penalov in brez navajanja razlogov“. S členom 6(1), prvi pododstavek, drugi stavek, je potrjena zamisel, da uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe načeloma ne sme imeti negativnih posledic za potrošnika, pri čemer je pojasnjeno, da je edini strošek, ki se lahko potrošniku zaračuna, ker je uveljavljal to pravico, neposredni strošek vračila blaga. Izraz „edini strošek“ je treba razlagati ozko, ta izjema pa je zaradi tega edinstvena.
33. Člen 6(2), prvi stavek, Direktive 97/7 določa obveznost ponudnika, da v primeru odstopa potrošnika od pogodbe povrne „zneske, ki jih je potrošnik plačal“, „ne da bi za to zaračunal stroške“. Ko tako določa načelo „celotnega povračila“ vseh zneskov, ki jih je potrošnik plačal ponudniku, ne da bi zadnji lahko zadržal kakršne koli stroške ali z njimi obremenil potrošnika, potrjuje načelo, ki je že bilo določeno v istem členu 6(1), v skladu s katerim uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe načeloma ne sme vključevati nobene kazni ali finančnega bremena za potrošnika.
34. Zato izraz „zneski, ki jih je potrošnik plačal“, uporabljen v tem odstavku, vključuje ne samo nakupno ceno blaga ali plačilo za opravljeno storitev, ampak tudi zneske, ki jih je potrošnik plačal ponudniku v zvezi s sklenitvijo ali izvršitvijo pogodbe pri prodaji na daljavo, vključno s stroški dostave.
35. Glede stališča nemške vlade, da pod izraz „zneski, ki jih je potrošnik plačal“ spada samo cena blaga ali storitve kot nasprotna dajatev potrošnika za glavno storitev ponudnika, je treba navesti, da je ta izraz v členu 6(2), prvi stavek, Direktive 97/7 očitno uporabljen v množini.(7) Trditev, da je množina uporabljena, ker se cena blaga lahko plača ne samo v enkratnem znesku, ampak se lahko tudi porazdeli na več obrokov, ni prepričljiva, ker ne upošteva dejstva, da so ta plačila tudi pri več obrokih enake pravne narave in da vsako spada pod pojem cene.
36. Tudi sistematična razlaga navedene direktive potrjuje širok obseg izraza „zneski, ki jih je potrošnik plačal“. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v tej direktivi v več določbah izrecno uporabljen pojem cene, med drugim v zvezi z obveznostjo obveščanja (člen 4(1)(c)), v okviru izjem od pravice do odstopa (člen 6(3), druga alinea) in v zvezi z učinki odpovedi pogodbe pri prodaji na daljavo na kreditno pogodbo (člen 6(4), prvi pododstavek, prva in druga alinea). Zakonodajalec Skupnosti v členu 6(2), prvi stavek, Direktive 97/7 ne uporablja tega pojma cene, ampak uporablja nesporno širši izraz „zneski, ki jih je potrošnik plačal“.
37. Ni torej nobenega razloga, ki utemeljuje stališče, da naj bi bil izraz „zneski, ki jih je potrošnik plačal“ omejen samo na ceno blaga ali storitve, ki naj bi nujno izključevala obveznost povračila drugih pogodbenih stroškov, ki jih je potrošnik plačal ponudniku v zvezi s pogodbo pri prodaji na daljavo.
38. Člen 6(2), drugi stavek, Direktive 97/7 je treba razlagati na podlagi te ugotovitve in načela „celotnega povračila in brez stroškov“, določenega v prvem stavku istega člena 6(2). Ta drugi stavek določa edino izjemo od uporabe tega načela, ko pojasnjuje, da je „edini strošek“, ki se lahko zaračuna potrošniku, ker je uveljavil pravico do odstopa od pogodbe, neposredni strošek vračila blaga.
39. Poleg tega tudi uporaba izrazov „ne da bi za to zaračunal stroške“ v prvem stavku in „edini strošek“ v drugem stavku govori v prid široki razlagi pojma stroški in s tem v prid trditvi, da je zakonodajalec Skupnosti želel urediti pravne in ekonomske posledice odstopa od pogodbe v zvezi z vsemi stroški, povezanimi s sklenitvijo ali izvršitvijo pogodbe pri prodaji na daljavo.
40. Glede izraza „ker“, uporabljenega v členu 6(1), prvi pododstavek, drugi stavek, in (2), drugi stavek, Direktive 97/7, v skladu s katerima je „edini strošek, ki bi […] se potrošniku lahko zaračunal [zaračuna], ker je uveljavil svojo pravico do odstopa, […] neposredni strošek vračila blaga“, nemška vlada trdi, da ta izraz izraža zamisel, da navedeni člen 6 ureja samo del morebitnih stroškov, zlasti stroške, ki so vzročno povezani z uveljavljanjem pravice do odstopa od pogodbe. Tako naj namen zakonodajalca Skupnosti ne bi bil urediti vseh pogodbenih stroškov, ampak samo stroške, izhajajoče iz odstopa od pogodbe.
41. V zvezi s tem je treba poudariti, da obstaja precejšnje razhajanje med različnimi jezikovnimi različicami teh dveh stavkov. Čeprav so v nemški, angleški in francoski različici uporabljeni izrazi, ki izražajo zamisel vzročne zveze, ki je značilna za izraz „ker“(8), je dejstvo, da to ne drži niti v španski niti v italijanski različici, ki se preprosto sklicujeta na potrošnika, ki uveljavlja(9) pravico do odstopa(10).
42. Glede na ta podatek je treba slediti ustaljeni sodni praksi, v skladu s katero je v primeru razhajanja med različnimi jezikovnimi različicami določbe Skupnosti to določbo treba razlagati ob upoštevanju namena ureditve, katere del je.(11)
43. V zvezi s tem lahko začnemo z uvodno izjavo 14 Direktive 97/7, v skladu s katero „morajo biti stroški za potrošnika, ki uveljavi pravico do odstopa od pogodbe, omejeni na neposredne stroške vračanja blaga“.(12) Pomembno je dejstvo, da je izraz „ki uveljavi“ uporabljen v istih jezikovnih različicah Direktive 97/7, v katerih je v členu 6 te direktive uporabljen izraz „ker“. Sodišče, ki se je prav tako sklicevalo na to uvodno izjavo 14, je v sodbi Messner potrdilo, da je prepoved nalaganja potrošniku plačila drugih stroškov, ki ne izhajajo neposredno iz vračila blaga, določena s členom 6 Direktive 97/7, namenjena zagotovitvi, da bo pravica do odstopa „več kakor samo formalna“,(13) ker bi bil potrošnik, če take prepovedi ne bi bilo, lahko odvrnjen od uveljavljanja te pravice(14).
44. Če je cilj navedenega člena 6 in Direktive 97/7, da se potrošnika ne odvrne od uveljavljanja njegove pravice do odstopa od pogodbe, iste direktive ni mogoče razlagati tako, da državam članicam dovoljuje, da omogočijo, da so v primeru odstopa od pogodbe potrošniku zaračunani stroški dostave. Naložitev teh stroškov bi nedvomno pomenila negativno finančno posledico, ki bi potrošnika lahko odvrnila od uveljavljanja zadevne pravice – in ne samo pri nakupu blaga z nizko vrednostjo, pri katerem bi lahko bili stroški dostave pomemben del zneska, ki ga je plačal potrošnik.
45. Poleg tega, kot je Sodišče poudarilo v zgoraj navedeni sodbi Messner, naj bi pravica do odstopa nadomestila slabši položaj, ki za potrošnika izvira iz pogodbe pri prodaji na daljavo, s tem da mu daje primeren rok za razmislek, med katerim lahko kupljeno blago pregleda in preizkusi.(15)
46. Pri „klasični“ prodajni pogodbi namreč potrošnik (a) ima možnost, da pregleda predmet prodaje, (b) se takoj odloči, ali bo pogodbo sklenil ali ne, in (c) če jo sklene, lahko prosto izbira med različnimi možnostmi, in sicer da bo sam prevzel kupljeno blago, s čimer se bo izognil stroškom dostave, ali pa bo to nalogo zaupal družbi po svoji izbiri in tako optimiziral stroške. Nasprotno, pri pogodbi pri prodaji na daljavo (a) pogoje in način dostave določi ponudnik, (b) je pogodba sklenjena s pridržkom odstopa od pogodbe in (c) način vračila blaga izbere potrošnik.
47. Glede pogodbe pri prodaji na daljavo je z Direktivo 97/7 v prizadevanju zagotoviti najboljše ravnotežje v porazdelitvi stroškov državam članicam ponujena možnost, da potrošniku naložijo neposredne stroške vračila, to je finančne posledice njegove izbire, kajti če potrošnik izbere izjemno drag način vračila, ki je nesorazmeren z vrednostjo blaga, ne bi bilo pravično zaračunati stroške tega vračila ponudniku, ker ta ne more vplivati na odločitev potrošnika v zvezi z načinom te dostave.
48. V to isto logiko pravične porazdelitve stroškov spada naložitev stroškov dostave ponudniku v primeru odstopa od pogodbe, kajti pri pošiljanju blaga potrošniku lahko ponudnik svobodno izbere način dostave, in sicer lahko blago pošlje sam ali pa to nalogo zaupa podizvajalcu ali družbi, specializirani na tem področju.
49. Če potrošnik odstopi od pogodbe, je naložitev stroškov dostave ponudniku poleg tega mogoče pojasniti tudi v ekonomskem smislu. V primeru pogodbe pri prodaji na daljavo ponudniku namreč navadno ni treba imeti trgovine ali poslovnega prostora, zaradi česar privarčuje s tem povezane izdatke. Tako je finančno breme, ki ga za ponudnika pomeni naložitev stroškov dostave v primeru odstopa od pogodbe – ki sicer ne zadeva vseh sklenjenih pogodb –, izravnano s prihranki, ki jih ustvari, ker nima stroškov, povezanih z vodenjem trgovine.
50. Zaradi vsega zgoraj navedenega bi bilo ravnotežje porazdelitve tveganj in bremen v primeru pogodbe pri prodaji na daljavo, od katere potrošnik odstopi – kar je z Direktivo 97/7 določeno v korist potrošnika – porušeno, če bi potrošnik poleg neposrednih stroškov vračila blaga, ki mu jih države članice lahko naložijo, moral nositi še stroške dostave blaga.
51. Nasprotno, ni se mogoče strinjati s stališči nemške vlade, v skladu s katerimi naj bi naložitev stroškov dostave ponudniku v primeru odstopa od pogodbe pomenilo popolno preoblikovanje pogodbenega razmerja, ki bi privedlo do nesprejemljivega vmešavanja v razmerje med pogodbenima strankama.
52. To stališče ni prepričljivo, ker ne upošteva dejstva, da Direktiva 97/7 ureja zaračunanje stroškov samo v primeru uveljavljanja pravice potrošnika do odstopa od pogodbe. Dejstvo, da je ponudnik v primeru odstopa od pogodbe zavezan povrniti stroške dostave, ki jih je plačal potrošnik, nikakor ne vpliva na vprašanje, kdo plača te stroške pri izpolnitvi pogodbe, v zvezi s katero ostaja ureditev prepuščena državam članicam in gospodarskim subjektom.
53. Prav tako ni prepričljiva utemeljitev nemške vlade v podporo njeni trditvi, ko doda, prvič, da je cilj Direktive 97/7, s tem da državam članicam omogoča, da določijo, da se stroški dostave naložijo potrošniku, zanj ustvariti položaj, ki je enak položaju potrošnika, ki mora pri nakupu v trgovini nositi stroške poti do trgovine, in, drugič, da ne bi bilo pravično ponudniku zaračunati stroške dostave v primeru odstopa od pogodbe, kot ne bi bilo sprejemljivo zaračunati prodajalcu stroške poti kupca, kadar ta ugotovi, da blago v trgovini ne ustreza njegovim pričakovanjem, in se nazadnje odloči, da ga ne bo kupil.
54. To trditev v zvezi z enakovrednostjo stroškov dostave in stroškov poti je treba zavrniti na podlagi pravnih in funkcionalnih razmislekov.
55. Po eni strani, medtem ko stroški poti do trgovine s pravnega vidika pomenijo izdatke, ki so povezani s pripravo in sklenitvijo pogodbe, stroški dostave vedno nastanejo v fazi izpolnjevanja pogodbe.
56. Po drugi strani je cilj poti potrošnika stopiti v stik s ponudnikom in stroške, ki pri tej poti nastanejo, nosi prvi. Zaradi teh značilnosti stroški poti na funkcionalni ravni bolj ustrezajo stroškom dostopa do sistema za komuniciranje na daljavo, kot so na primer stroški vzpostavitve internetne povezave. Cilj tega dostopa je namreč prav tako vzpostaviti stik med ponudnikom in potrošnikom. S tem povezane stroške nedvomno nosi zadnji.
57. Glede pravnih posledic odstopa od pogodbe in zlasti obveznosti vzajemnega povračila, ki sta jo navedla predložitveno sodišče in nemška vlada, je treba preučiti, ali se v tem primeru uporablja sodna praksa iz sodbe Schulte(16). Sodišče je v tej sodbi v zvezi z obveznostjo vzpostavitve prvotnega stanja potrdilo, da Direktiva Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov(17), ne nasprotuje temu, da nacionalna ureditev določa obveznost, da mora potrošnik ob odstopu od kreditne pogodbe za nakup nepremičnine ne samo vrniti zneske, ki jih je prejel na podlagi te pogodbe, temveč posojilodajalcu izplačati obresti po tržni obrestni meri.(18)
58. Te sodne prakse v obravnavani zadevi v zvezi s povračilom stroškov dostave po odstopu od pogodbe pri prodaji na daljavo ni mogoče uporabiti iz treh razlogov.
59. Prvič, stvarno področje uporabe Direktive 85/577 se razlikuje od področja uporabe Direktive 97/7, ki je upoštevna v tem primeru, ker se ti direktivi nanašata na dve vrsti pogodb, ki se razlikujeta po naravi in predmetu pogodbe, in sicer, po eni strani, na posojilne pogodbe in, po drugi strani, na pogodbe pri prodaji na daljavo.
60. Drugič, okoliščine zadeve v postopku v glavni stvari se razlikujejo od zadeve, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Schulte. V navedeni zadevi je šlo za povračilo finančnih ugodnosti, to je obresti, ki jih je potrošnik prejel od razpolaganja z določenim kapitalom, medtem ko v tej zadevi ne gre za povračilo take ugodnosti, ki jo je pridobil potrošnik, ampak za povračilo zneskov, ki jih je ta plačal ponudniku.
61. Tretjič, člen 6 Direktive 97/7 je izraz drugačnega pristopa v primerjavi s preprosto obveznostjo povračila iz člena 5(2) Direktive 85/577(19). Ta člen določa višjo raven varstva potrošnika zaradi neugodnega položaja, povezanega s posebnostmi pogodbe pri prodaji na daljavo, tako da za potrošnika v primeru odstopa od pogodbe določa pravico do celotnega povračila zneskov, ki jih je plačal ponudniku, in brez stroškov, to je pravico, ki presega preprosto vzpostavitev prvotnega stanja.
62. Nemška vlada nazadnje trdi, da ker je Direktiva 97/7 direktiva z minimalno uskladitvijo, naj bi države članice na nekaterih področjih, kot so posledice odstopa od pogodbe, obdržale pooblastilo za njihovo ureditev.
63. V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav Direktiva 97/7 trenutno določa minimalno uskladitev na področju pogodb pri prodaji na daljavo, še vedno velja, da je v njenem členu 14 predvidena možnost, da države članice sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, da bi zagotovile višjo raven varstva potrošnikov. Nacionalnega pravila, na podlagi katerega mora stroške dostave v primeru odstopa potrošnika od pogodbe nositi ta potrošnik, s čimer mu je odvzeta možnost celotnega povračila zneskov, ki jih je plačal ponudniku, pa ni mogoče opredeliti kot določbe, ki bi potrošniku zagotavljala višjo raven varstva, kot je določena z navedeno direktivo.
64. Poleg tega se tudi ne zdi prepričljiva poznejša trditev nemške vlade, v skladu s katero naj bi bila z uvodno izjavo 14 Direktive 97/7, ki določa, da „je na državah članicah, da določijo druge pogoje in podrobnosti, ki izhajajo iz uveljavljanja pravice do odstopa“, ureditev vprašanja naložitve stroškov dostave prepuščena diskrecijski pravici držav članic. Ta trditev trči ob dejstvo, da člen 6 navedene direktive določa določbe v zvezi s povračilom stroškov, povezanih s pogodbo pri prodaji na daljavo, in da zato pravila v zvezi z zaračunavanjem stroškov, vključno s stroški dostave, ni mogoče opredeliti kot „drug“ pogoj ali podrobnosti, ki izhajajo iz uveljavljanja pravice do odstopa, ki s to direktivo niso urejeni.
65. Glede na zgornje ugotovitve menim, da je treba člen 6(1), prvi pododstavek, drugi stavek, in (2) Direktive 97/7 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je treba v primeru pogodbe pri prodaji na daljavo stroške dostave blaga zaračunati potrošniku, kadar je ta uveljavljal pravico do odstopa od pogodbe.
V – Predlog
66. Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Bundesgerichtshof, odgovori:
Člen 6(1), prvi pododstavek, drugi stavek, in (2) Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je treba v primeru pogodbe pri prodaji na daljavo stroške dostave blaga zaračunati potrošniku, kadar je ta uveljavljal pravico do odstopa od pogodbe.