Language of document : ECLI:EU:C:2014:2101

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 17. julija 2014(*)

„Predhodno odločanje – Ženevska konvencija z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev – Člen 31 – Državljan tretje države, ki vstopi v državo članico po prečkanju druge države članice – Uporaba storitev tihotapca ljudi – Nezakonit vstop in nezakonito prebivanje – Predložitev ponarejenega potnega lista – Kazenske sankcije – Nepristojnost Sodišča“

V zadevi C‑481/13,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Bamberg (Nemčija) z odločbo z dne 29. avgusta 2013, ki je prispela na Sodišče 9. septembra 2013, v kazenskem postopku proti

Mohammadu Feroozu Qurbaniju,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi L. Bay Larsen (poročevalec), predsednik senata, M. Safjan, J. Malenovský, sodnika, A. Prechal in K. Jürimäe, sodnici,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za M. F. Qurbanija M. Koch, odvetnik,

–        za Staatsanwaltschaft Würzburg D. Geuder, Leitender Oberstaatsanwalt,

–        za nemško vlado T. Henze in A. Wiedmann, agenta,

–        za nizozemsko vlado M. Bulterman in J. Langer, agenta,

–        za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

–        za Evropsko komisijo W. Bogensberger in M. Condou-Durande, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 31 Konvencije o statusu beguncev, ki je bila podpisana v Ženevi 28. julija 1951 in je začela veljati 22. aprila 1954 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954)), v nadaljevanju: Ženevska konvencija), kakor je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev z dne 31. januarja 1967, ki je začel veljati 4. oktobra 1967.

2        Predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, uvedenega proti M. F. Qurbaniju zaradi ponarejanja listin, nezakonitega vstopa in nezakonitega prebivanja brez potnega lista.

 Pravni okvir

 Mednarodno pravo

Ženevska konvencija

3        Člen 31 Ženevske konvencije, naslovljen „Begunci, ki so nezakonito v deželi sprejema“, določa:

„1.      Države pogodbenice ne uporabljajo kazenskih sankcij za begunce zaradi nezakonitega vstopa ali navzočnosti [prebivanja], če so prišli neposredno z ozemlja, kjer sta bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena v smislu 1. člena in ki so nedovoljeno vstopili ali se nahajajo na njihovem ozemlju, pod pogojem, da se brez odlašanja prijavijo oblastem in jim pojasnijo razloge, ki so priznani kot veljavni, za njihov nezakonit vstop ali navzočnost.

2.      Države pogodbenice glede gibanja teh beguncev ne uporabljajo omejitev razen tistih, ki so nujne, te omejitve bodo uporabljale samo dokler v državi sprejema ni urejen status teh beguncev ali dokler begunci ne pridobijo dovoljenja za vstop v neko drugo državo. Države pogodbenice beguncem dajejo na voljo primeren rok in nudijo vse potrebne olajšave za pridobitev dovoljenja za vstop v neko drugo državo.“

 Pravo Unije

Direktiva 2004/83/ES

4        Člen 14 Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96) določa:

„[…]

4.      Države članice prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, če po priznanju statusa begunca ugotovijo naslednje:

(a)      da bi moral biti ali da je izključen iz statusa begunca skladno s členom 12;

(b)      po pravnomočni obsodbi za izredno težko kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice.

5.      V situacijah iz odstavka 4 se lahko države članice odločijo, da beguncu ne priznajo statusa, če takšna odločitev še ni bila sprejeta.

6.      Osebe, za katere se uporabljata odstavka 4 ali 5, uživajo pravice iz členov 3, 4, 16, 22, 31, 32 in 33 Ženevske konvencije ter podobne pravice, v kolikor se te osebe nahajajo v zadevni državi članici.“

 Nemško pravo

5        Člen 267(1) kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch, v nadaljevanju: StGB) določa:

„Kdor z namenom prevare v pravnem prometu ponaredi listino ali spremeni pravo listino ali ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi, se kaznuje z zaporom do pet let ali z denarno kaznijo.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

6        M. F. Qurbani je afganistanski državljan, ki je z uporabo storitev tihotapca ljudi vstopil v Grčijo, potem ko je prečkal Iran in Turčijo.

7        Z letalom je 17. avgusta 2010 zapustil Grčijo in pristal v Münchnu (Nemčija) s ponarejenim pakistanskim potnim listom, ki ga je prejel od drugega tihotapca ljudi.

8        Na letališču v Münchnu so nadzorni organi odkrili, da je potni list, ki ga je predložil M. F. Qurbani, ponarejen, in ga prijeli.

9        M. F. Qurbani je takoj povedal, da želi zaprositi za status begunca.

10      M. F. Qurbani je bil 18. avgusta 2010 priveden pred Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni urad za migracije in begunce), kjer je vložil uradno prošnjo za azil.

11      Iz podatkov, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, je razvidno, da postopek v zvezi s to prošnjo za azil še vedno ni končan.

12      Staatsanwaltschaft Würzburg (državno tožilstvo v Würzburgu) je 11. aprila 2011 predlagalo Amtsgericht, naj po poenostavljenem postopku izda kaznovalni nalog zoper M. F. Qurbanija zaradi nezakonitega vstopa, nezakonitega prebivanja in nezakonitega prebivanja brez potnega lista ter ponarejanja listin. M. F. Qurbani je zoper kaznovalni nalog, ki ga je izdalo Amtsgericht, pri istem sodišču vložil ugovor.

13      Amtsgericht Würzburg (prvostopenjsko sodišče v Würzburgu) je s sodbo z dne 4. februarja 2013 M. F. Qurbanija oprostilo vseh teh obtožb.

14      Po mnenju tega sodišča pravica do azila, določena v nemški ustavi, nasprotuje obsodbi zadevne osebe zaradi nezakonitega prebivanja in nezakonitega prebivanja brez potnega lista, ker naj bi se razlog za oprostitev kazni iz člena 31 Ženevske konvencije uporabljal za kaznivi dejanji nezakonitega vstopa in ponarejanja listin.

15      Staatsanwaltschaft Würzburg je vložilo revizijo pri Oberlandesgericht Bamberg (višje deželno sodišče v Bambergu) in se v bistvu sklicevalo, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti člena 31 Ženevske konvencije, ker zadevna oseba na nemško ozemlje ni vstopila neposredno iz države pregona, temveč je pri tem prečkala državo članico, ki ni Zvezna republika Nemčija, v tem primeru Helensko republiko. Poleg tega se ta člen nanaša le na nezakonit vstop in nemškim organom ne more odvzeti možnosti, da kaznujejo kazniva dejanja, ki so z njim povezana.

16      V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Bamberg, ki ima dvome glede tega, kako je treba razlagati člen 31 Ženevske konvencije, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali se osebni razlog za oprostitev kazni iz člena 31 [Ženevske konvencije] nanaša tudi, ne da bi bilo to v njem izrecno navedeno, na ponarejanje listin, do katerega je prišlo s predložitvijo ponarejenega potnega lista policijskemu uradniku ob vstopu v [Nemčijo] po zračni poti, če za uveljavljanje azila uporaba ponarejenega potnega lista v tej državi sploh ni bila potrebna?

2.      Ali uporaba storitev tihotapca ljudi onemogoča sklicevanje na člen 31 [Ženevske konvencije]?

3.      Ali je treba element dejanskega stanu ,neposrednega‘ izvora z območja, kjer je bilo ogroženo življenje ali svoboda zadevne osebe, iz člena 31 [Ženevske konvencije] razlagati tako, da je ta pogoj izpolnjen, tudi če zadevna oseba najprej vstopi v drugo državo članico Evropske unije (v obravnavanem primeru [Helensko republiko]) in od tam vstopi v naslednjo državo članico (v obravnavanem primeru Zvezno republiko Nemčijo), kjer zaprosi za azil?“

 Pristojnost Sodišča

17      Predložitveno sodišče z vprašanji v bistvu sprašuje, ali je treba člen 31 Ženevske konvencije razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi se oseba na eni strani kazensko sankcionirala v državi članici, v kateri prosi za azil, za kazniva dejanja, povezana z njenim nezakonitim vstopom na ozemlje te države članice, kot sta med drugim nezakonit vstop ob pomoči tihotapca ljudi in uporaba ponarejenega osebnega dokumenta, in na drugi strani temu, da bi se ta oseba sklicevala na razlog za oprostitev kazni iz tega člena, če je na ozemlje te države članice vstopila s prečkanjem druge države članice Unije.

18      Najprej je treba navesti, da se s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe postavlja vprašanje pristojnosti Sodišča.

19      V zvezi s tem nemška in nizozemska vlada ter Evropska komisija zatrjujejo nepristojnost Sodišča za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje kot taka, s katerimi se predlaga, naj Sodišče neposredno razlaga člen 31 Ženevske konvencije.

20      V teh okoliščinah je treba opozoriti, da glede na to, da Ženevska konvencija ne vsebuje določbe o dodelitvi pristojnosti Sodišču, lahko to poda želeno razlago njenega člena 31 le, če je tako izvrševanje njegovih funkcij predvideno v členu 267 PDEU (sodba TNT Express Nederland, C‑533/08, EU:C:2010:243, točka 58).

21      Toda v skladu z ustaljeno sodno prakso se pristojnost dajanja razlag s sprejemanjem predhodnih odločb, kot je razvidna iz te določbe, razteza zgolj na predpise, ki so del prava Unije (sodba TNT Express Nederland, EU:C:2010:243, točka 59 in navedena sodna praksa).

22      Glede mednarodnih sporazumov ni sporno, da so tisti, ki so sklenjeni z Evropsko unijo, sestavni del pravnega reda Unije in so torej lahko predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe. Nasprotno, Sodišče načeloma ni pristojno, da bi v okviru postopka za sprejetje predhodne odločbe razlagalo mednarodne sporazume, sklenjene med državami članicami in tretjimi državami (sodba TNT Express Nederland, EU:C:2010:243, točki 60 in 61 in navedena sodna praksa).

23      Zgolj če in v delu, v katerem je Unija prevzela pristojnosti, ki so jih pred tem na področju uporabe neke mednarodne konvencije, ki je Unija ni sklenila, izvrševale države članice, in če so zato določbe te konvencije za Unijo zavezujoče, je Sodišče pristojno za razlago take konvencije (sodba TNT Express Nederland, EU:C:2010:243, točka 62 in navedena sodna praksa).

24      V obravnavanem primeru, čeprav je bilo v okviru vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema na področju uporabe Ženevske konvencije sprejetih več pravnih aktov Unije, ni sporno, da so države članice na tem področju obdržale nekatere pristojnosti, zlasti kar zadeva področje, ki ga pokriva člen 31 te konvencije. Zato Sodišče ne more biti pristojno za neposredno razlago člena 31 te konvencije kot tudi ne za vse njene preostale člene.

25      Dejstvo, da člen 78 PDEU določa, da mora biti skupna politika o azilu v skladu z Ženevsko konvencijo in da je v členu 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah poudarjeno, da je pravica do azila priznana ob upoštevanju pravil te konvencije in protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev, ne more omajati ugotovitve o nepristojnosti Sodišča, kot je to ugotovljeno v prejšnji točki.

26      Poleg tega, in kot je že bilo razsojeno v točki 71 sodbe B in D (C‑57/09 in C‑101/09, EU:C:2010:661), čeprav je gotovo v interesu Unije, da se zaradi preprečevanja prihodnjih razhajajočih se razlag določbe mednarodnih konvencij, ki so povzete v nacionalno pravo in pravo Unije, razlagajo enako, ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo, je treba ugotoviti, da člen 31 Ženevske konvencije ni bil prevzet v pravni akt Unije, saj več določb tega pravnega akta napotuje na ta člen.

27      V zvezi s tem Komisija v pisnih stališčih navaja, da člen 14(6) Direktive 2004/83 napotuje na člen 31 Ženevske konvencije.

28      Vendar čeprav se je Sodišče v sodbah Bolbol (C‑31/09, EU:C:2010:351) in Abed El Karem El Kott in drugi (C‑364/11, EU:C:2012:826) nedvomno razglasilo za pristojno za razlago določb Ženevske konvencije, na katere napotujejo določbe prava Unije, je treba ugotoviti, da v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni nikjer omenjen predpis prava Unije, ki bi napotoval na člen 31 Ženevske konvencije, zlasti pa ni omenjen člen 14(6) Direktive 2004/83. Poleg tega je treba poudariti, da ta predlog ne vsebuje nobenih elementov, na podlagi katerih bi lahko domnevali, da bi bila v postopku v glavni stvari upoštevna slednja določba.

29      Iz vseh teh navedb izhaja, da v tej zadevi Sodišče nima pristojnosti za razlago člena 31 Ženevske konvencije.

30      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Sodišče ni pristojno, da bi odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberlandesgericht Bamberg.

 Stroški

31      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Sodišče Evropske unije ni pristojno, da bi odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je Oberlandesgericht Bamberg (Nemčija) postavilo z odločbo z dne 29. avgusta 2013 v zadevi C‑481/13.

Podpisi


* Jezik postopka: nemščina.