SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)
z dne 6. novembra 2012
Zadeva F‑41/06 RENV
Luigi Marcuccio
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Uradniki – Vrnitev Sodišču za uslužbence po razveljavitvi – Invalidnost – Upokojitev zaradi invalidnosti – Sestava invalidske komisije – Zakonitost – Pogoji“
Predmet: Tožba, prvotno vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, ki je bila vrnjena Sodišču za uslužbence s sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 8. junija 2011 v zadevi Komisija proti Marcucciu (T‑20/09 P, v nadaljevanju: razveljavitvena sodba), s katero je bila delno razveljavljena sodba Sodišča za uslužbence z dne 4. novembra 2008 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑41/06, v nadaljevanju: prvotna sodba), v kateri je Sodišče za uslužbence odločalo o tožbi, ki jo je njegovo sodno tajništvo prejelo 12. aprila 2006 in s katero je L. Marcuccio na eni strani predlagal, naj se razglasi ničnost odločbe Komisije z dne 30. maja 2005 o njegovi upokojitvi zaradi invalidnosti in vrste drugih aktov, povezanih s to odločbo, in na drugi strani, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine.
Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija v zadevah F‑41/06, F‑41/06 RENV in T‑20/09 P.
Povzetek
1. Tožba uradnikov – Tožbeni razlog, ki se nanaša na nepristojnost avtorja akta, ki posega v položaj, na kršitev postopka in na nezadostno obrazložitev – Tožbeni razlog javnega reda
2. Uradniki – Posamična odločba – Interna upravna odločba – Obveznost navedbe internih zakonskih določb, ki se uporabljajo v zvezi z nadomeščanjem – Neobstoj
(člen 253 ES; Kadrovski predpisi, člen 25)
3. Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Postopkovne pravice uradnika
(Kadrovski predpisi, Priloga II, člena 7 in 9)
4. Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Sestava – Sodni nadzor – Obseg
(Kadrovski predpisi, Priloga II, člen 7)
5. Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Sestava – Odstop zdravnika, ki zastopa uradnika – Obveznost preostalih članov komisije ali institucije, da preverijo, ali je uradnik seznanjen z zadevnim odstopom – Neobstoj – Izjeme
(Kadrovski predpisi, Priloga II, člen 7)
6. Uradniki – Pravice in obveznosti – Dolžnost lojalnosti – Pojem – Obseg – Obveznost zglasitve pred invalidsko komisijo, če ta to zahteva
(Kadrovski predpisi, člen 21)
7. Uradniki – Invalidnost – Seznanitev invalidske komisije – Pooblastilo, strogo omejeno s členom 59 Kadrovskih predpisov
(Kadrovski predpisi, člen 59(4))
8. Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Sestava – Imenovanje zdravnikov – Sprememba izbire – Dopustnost
(Kadrovski predpisi, Priloga II, člen 7)
9. Uradniki – Bolniški dopust – Zdravniški pregled – Vsebina – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Obseg
(Kadrovski predpisi, člen 59(1) in (4))
10. Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Sestava – Nadomeščanje tretjega zdravnika, ki ga po uradni dolžnosti imenuje predsednik Sodišča, z zdravnikom, ki ga sporazumno izbereta preostala zdravnika – Dopustnost – Pogoji
(Kadrovski predpisi, Priloga II, člen 7)
11. Uradniki – Socialna varnost – Invalidska pokojnina – Možnost invalidske komisije, da redno nadzira spremembe uradnikovega stanja – Obseg
(Kadrovski predpisi, Priloga VIII, člen 15)
12. Uradniki – Invalidnost – Invalidska komisija – Spoštovanje tajnosti dela – Obseg
(Kadrovski predpisi, člena 26a in 78, peti odstavek, ter Priloga II, člen 9, drugi in tretji odstavek)
1. Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na nepristojnost avtorja akta, ki posega v položaj, na kršitev postopka in na neobstoječo ali nezadostno obrazložitev izpodbijane odločbe, so razlogi javnega reda, ki jih mora sodišče Unije preučiti po uradni dolžnosti.
(Glej točko 65.)
Napotitev na:
Sodišče: 8. december 2011, Chalkor proti Komisiji, C‑386/10 P, točka 64;
Splošno sodišče Evropske unije: 8. julij 2010, Komisija proti Putterie-De-Beukelaer, T‑160/08 P, točka 61 in navedena sodna praksa.
2. Instituciji v interni upravni odločbi, ki jo njene službe naslovijo na enega od njenih uradnikov, ni treba posebej navesti sklicevanj na interne zakonske določbe v zvezi s sistemom nadomeščanj, še toliko manj pa mora zadevna institucija navesti vsebino teh določb.
(Glej točko 74.)
3. Delo invalidske komisije ni del kontradiktornega upravnega postopka zoper uradnika in namen tega dela ni reševanje spora med upravo in njenim zaposlenim. Namen dela invalidske komisije je sprejetje zdravniških ugotovitev, na podlagi katerih lahko uprava odloči, ali in v kakšnem obsegu je zadevni uradnik invalid. Zato taki komisiji uradnika ni treba zaslišati na podlagi načel v zvezi s pravico do obrambe.
Nasprotno, zadevni uradnik se lahko v posebnih upravnih postopkih, kot je postopek invalidske upokojitve, sklicuje na postopkovne pravice, ki so značilne za te postopke in so torej ločene od pravice do obrambe.
Tako so med delom invalidske komisije interesi uradnika zastopani in zavarovani s tem, da je, prvič, v skladu s členom 7 Priloge II h Kadrovskim predpisom v komisiji prisoten zdravnik, ki ga zastopa. Drugič, s tem, da tretjega zdravnika sporazumno imenujeta druga člana, od katerih je vsakega imenovala ena od strani, ali – če sporazuma ni – predsednik Sodišča, se zagotovi nepristranskost dela invalidske komisije. Tretjič, v skladu s členom 9 Priloge II h Kadrovskim predpisom lahko zadevni uradnik invalidski komisiji predloži katero koli poročilo ali spričevalo zdravnikov, ki so ga pregledali.
(Glej točke od 79 do 81.)
Napotitev na:
Sodišče: 19. januar 1988, Biedermann proti Računskemu sodišču, 2/87, točki 10 in 16;
Sodišče za uslužbence: 16. maj 2012, Skareby proti Komisiji, F‑42/10, točka 48.
4. Zaradi pomembne vloge in mandata, ki sta na podlagi upoštevnih določb Kadrovskih predpisov zaupana invalidski komisiji, mora sodišče Unije izvajati strog nadzor nad pravili v zvezi s sestavo in pravilnim delovanjem te komisije. Med njimi je v prvi vrsti pravilo iz člena 7 Priloge II h Kadrovskim predpisom, s katerim se zagotovi spoštovanje uradnikovih pravic in interesov tako, da je eden od članov komisije zdravnik, ki mu zaupa. Torej je treba pogoje, s katerimi se utemelji imenovanje tega zdravnika po uradni dolžnosti, pazljivo preveriti in ob tem upoštevati ne le ravnanje zadevnega uradnika, temveč tudi vse koristne elemente, ki so na voljo sodišču Unije.
(Glej točko 85.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 21. marec 1996, Otten proti Komisiji, T‑376/94, točka 47.
5. Informacije, ki si jih v postopku ugotavljanja invalidnosti lahko izmenjata uradnik in zdravnik, ki ga je uradnik imenoval za to, da bi ga zastopal v invalidski komisiji – zlasti v zvezi z obstojem ali ohranitvijo mandata v ta namen imenovanega zdravnika ali podrobnimi pravili za izvajanje zadevnega mandata – torej spadajo v okvir pogodbenih razmerij in odnosov zaupanja med zadevnim zdravnikom in uradnikom, ki ga prvi zastopa. Torej članoma invalidske komisije ali pristojnim službam institucije – razen v primeru resnega suma in očitnih indicev v zvezi z dejanskim virom sporočil, ki jih prejmejo neposredno od zdravnika, ki ga je imenovala tožeča stranka – zaradi odločitve tega zdravnika, ki obvesti preostala člana komisije, da odstopa od mandata, ki mu ga je zaupal uradnik, še ni treba preveriti, ali je bil uradnik, ki naj bi ga zdravnik zastopal, dejansko seznanjen z zdravnikovo odločitvijo. V okviru navedenih pogodbenih razmerij in odnosov zaupanja med zdravnikom in uradnikom, ki ga prvi zastopa, se namreč načeloma šteje, da je seznanjenost zadevnega uradnika s tako odločitvijo samoumevna.
(Glej točko 91.)
6. Če invalidska komisija meni, da je v zvezi z uradnikom smotrno opraviti preiskavo, si mora ta v skladu z dolžnostjo lojalnosti in sodelovanja, ki zavezuje vsakega uradnika na podlagi člena 21 Kadrovskih predpisov, z vso potrebno skrbnostjo prizadevati za to, da se odzove na povabila, naj se zglasi pred invalidsko komisijo.
(Glej točko 98.)
7. Če je uradnik v obdobju treh let skupno več kot dvanajst mesecev na bolniškem dopustu, seznanitev invalidske komisije z zadevo ne spada pod diskrecijsko pravico organa, pristojnega za imenovanja. Nasprotno, zadevno pooblastilo je strogo omejeno in izrecno opredeljeno s pogoji, določenimi v členu 59(4) Kadrovskih predpisov.
(Glej točko 104.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 16. junij 2000, C proti Svetu, T‑84/98, točka 66.
8. Niti iz besedila niti iz duha člena 7 Priloge II h Kadrovskim predpisom ne izhaja, da institucija ali uradnik ne bi smela po potrebi spremeniti izbranega zdravnika, zadolženega za njuno zastopanje v invalidski komisiji, zlasti če zadevni zdravnik ni več na voljo.
Če se torej izkaže, da je to nujno potrebno, je mogoče posamične odločitve organa, pristojnega za imenovanja, v zvezi s sestavo ratione personae invalidske komisije spreminjati ves čas dela te komisije.
Postopna zamenjava enega ali več članov invalidske komisije, ki lahko pripelje celo do spremembe njene sestave v celoti, še ne povzroči samodejne neveljavnosti obstoja te komisije ali njenega mandata in ne pomeni nujno, da je organ, pristojen za imenovanja, z obravnavano zadevo v različnih časovnih obdobjih seznanil dve različni invalidski komisiji.
(Glej točke 119, 120 in 134.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 23. november 2004, O proti Komisiji, T‑376/02, točka 42.
9. Člen 59(1) Kadrovskih predpisov instituciji omogoča, da lahko uradnika na bolniškem dopustu kadar koli napoti na zdravniški pregled, ne glede na to, ali je invalidska komisija iz odstavka 4 istega člena sestavljena ali ne. Kar zadeva vsebino tega pregleda, mora o vrsti smotrnih ali nujnih pregledov glede na zdravstveno stanje uradnika odločiti zdravstvena služba institucije, pri kateri je zadevni uradnik zaposlen. Taka odločitev je zaradi svoje narave – razen v primeru očitne napake – izključena iz nadzora, ki ga izvaja Sodišče za uslužbence.
(Glej točko 124.)
10. To, da predsednik Sodišča po uradni dolžnosti imenuje zdravnika za zastopanje uradnika v invalidski komisiji, še ne pomeni, da v ta namen imenovani zdravnik ne bo deloval za račun in v interesu uradnika, za čigar zastopanje je zadolžen. Nasprotno, ta zdravnik pri izvajanju svojih prerogativ na podlagi Kadrovskih predpisov deluje v interesu uradnika, ki ga zastopa, in je torej na podlagi tega v skladu s členom 7, prvi odstavek, Priloge II h Kadrovskim predpisom polno pooblaščen za imenovanje tretjega zdravnika sporazumno z zdravnikom, ki ga imenuje institucija.
Ker naj bi torej prvi in drugi zdravnik v invalidski komisiji opravljala svoji funkciji, to je eden v interesu institucije, drugi pa v interesu zainteresiranega uradnika, je treba priznati, da morata imeti ta zdravnika tudi možnost polnega izvajanja prerogativ, ki se jima priznavajo s Kadrovskimi predpisi. Torej morata imeti navedena zdravnika, takoj ko jima je podeljen mandat člana invalidske komisije, možnost imenovati tretjega zdravnika, in sicer prav zaradi nemotenega poteka dela zadevne komisije, pri čemer se lahko odločita, da bosta na tem mestu pustila že imenovanega tretjega zdravnika, ali pa se sporazumno odločita – ker na primer želita zdravnika z drugo specializacijo – za imenovanje tretjega zdravnika, ki mu zaupata.
Poleg tega imenovanje tretjega zdravnika po uradni dolžnosti s strani predsednika Sodišča ni sodni akt, temveč je upravni akt, ki zaradi te narave ne izključuje nujno vsakršne možnosti za sporazum med zadevnima zdravnikoma. Kot je poleg tega navedeno v členu 7 Priloge II h Kadrovskim predpisom, se sporazumni dogovor med zdravnikoma o imenu tretjega zdravnika zgodi pred imenovanjem po uradni dolžnosti s strani predsednika Sodišča, zato se tako imenovanje izvede in ostane v veljavi le, če se zadevna zdravnika ne moreta dogovoriti.
Namen člena 7 Priloge II h Kadrovskim predpisom je namreč čim bolje zagotoviti, da tretji zdravnik uživa zaupanje zdravnika institucije in zdravnika zainteresiranega uradnika, zato tema članoma invalidske komisije, ki sta zadolžena za zastopanje institucije oziroma zainteresiranega uradnika, ni mogoče zaradi predhodnega imenovanja po uradni dolžnosti s strani predsednika Sodišča odreči pristojnosti, ki jo imata na podlagi prvega odstavka navedenega člena, to je pristojnosti za sporazumno imenovanje tretjega zdravnika.
Nasprotno, soglasno mnenje, ki ga izda invalidska komisija, ne more naknadno veljavno odpraviti morebitne nepravilnosti, ki vpliva na zakonitost sestave te komisije.
(Glej točke 135, 136 in od 138 do 141.)
Napotitev na:
Sodišče: zgoraj navedena sodba Biedermann proti Računskemu sodišču, točka 10;
Sodišče prve stopnje: 3. junij 1997, H proti Komisiji, T‑196/95, točka 80;
Sodišče za uslužbence: 14. september 2011, Hecq proti Komisiji, F‑47/10, točka 52.
11. Dejavnost uradnika, ki mu je priznana popolna trajna invalidnost, je le začasno prekinjena, razvoj njegovega položaja v institucijah pa je podrejen nadaljnjemu obstoju pogojev, ki upravičujejo to invalidnost. Ta položaj je mogoče preverjati v rednih časovnih presledkih.
Zato lahko invalidska komisija zadevni instituciji priporoči, naj v zvezi z uradnikom izvede ponovni redni pregled čez dve leti, nato pa vsako leto, vendar ta predlog organa, pristojnega za imenovanja, ne zavezuje.
(Glej točki 145 in 146.)
Napotitev na:
Sodišče: 22. december 2008, Gordon proti Komisiji, C‑198/07 P, točka 47.
12. Člen 9 Priloge II h Kadrovskim predpisom jasno ločuje med „sklepi [komisije]“ iz drugega odstavka, ki jih ta pošlje organu, pristojnemu za imenovanja, in zadevnemu uradniku, ter „delom komisije“ iz tretjega odstavka, ki mora ostati „tajno“.
Tajnost dela invalidske komisije je mogoče pojasniti z naravo, vsebino in zdravniškimi odrazi tega dela. Zato z delom invalidske komisije ni mogoče seznaniti niti navedenega organa niti zadevnega uradnika. Ni pa nobenega razloga za to, da bi zahteva po zdravniški molčečnosti veljala tudi za upravne ali postopkovne akte te komisije, ki ne spadajo med zdravniške odgovornosti – na primer akte v zvezi s končno razdelitvijo glasov znotraj komisije ali sklepe, do katerih ta pride ob koncu svojega dela –, zato je take akte mogoče sporočiti organu, pristojnemu za imenovanja, in zainteresiranemu uradniku.
(Glej točki 150 in 151.)