SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(občna seja)

z dne 27. septembra 2011

Zadeva F‑55/08 DEP

Carlo De Nicola

proti

Evropski investicijski banki (EIB)

„Javni uslužbenci – Postopek – Odmera stroškov – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni stroški – Nagrada, ki jo institucija plača svojemu odvetniku – Obveznost neuspele tožeče stranke plačati to nagrado – Načelo enakega obravnavanja – Učinkovito sodno varstvo – Pogoji“

Predmet:      Predlog za odmero stroškov, ki ga je vložila Evropska investicijska banka (EIB) na podlagi sodbe Sodišča za uslužbence z dne 30. novembra 2009 (F‑55/08, postopek s pritožbo poteka pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑37/10 P).

Odločitev:      Znesek stroškov, ki se povrnejo EIB v zadevi De Nicola proti EIB, F‑55/08, se določi na 6000 EUR.

Povzetek

1.      Postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni stroški, ki jih imajo stranke – Nagrada, ki jo institucija plača svojemu odvetniku – Pogoji za vračilo

(Statut Sodišča, člen 19(1)

2.      Postopek – Stroški – Odmera – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))

1.      Če se tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov ali dela teh stroškov, ki jih je priglasila institucija, mora institucija, če namerava izterjati nagrado, ki jo je plačala svojemu odvetniku, dokazati, da je bila ta nagrada „nujni strošek“ zaradi postopka. V zvezi s tem bi institucija lahko dokazala nujnost odvetniških storitev s tem, da bi zlasti dokazala, da je zaradi cikličnih in prehodnih razlogov, povezanih zlasti s časovno omejeno prezasedenostjo ali nepredvidenimi odsotnostmi zaposlenih v njeni pravni službi, ki so običajno pristojni, da jo zastopajo pred sodiščem, morala najeti odvetnika. Enako bi veljalo za institucijo, ki bi v sporu s tožečo stranko, ki je vložila tožbo, veliko po obsegu in/ali številu strani, dokazala, da bi morala, če ne bi najela odvetnika, za obravnavo navedenih tožb nesorazmerno obremeniti zaposlene v svojih službah.

Institucija pa ne more zahtevati povračila vse nagrade ali dela te nagrade, plačane svojemu odvetniku, če je le navedla, da se je zaradi proračunskih ali organizacijskih razlogov odločila svojo pravno službo razbremeniti reševanja sporov v zvezi z javnimi uslužbenci. Čeprav institucija sama odloča o tem, pa s posledicami te izbire namreč ne sme – prek stroškov – obremeniti svojih zaposlenih, sicer bi bilo, kot je bilo navedeno zgoraj, kršeno načelo enakega dostopa do sodnega varstva med osebjem institucij, katerih pravna služba zagotavlja zastopanje pred sodišči Unije, in osebjem institucij, ki jih dosledno zastopa odvetnik.

(Glej točke od 37 do 39.)

2.      Sodišče Unije mora določiti znesek, do katerega se lahko od stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov, izterja nagrada za odvetnika. Sodišču Unije pri odločanju o predlogu za odmero stroškov ni treba upoštevati niti nacionalne tarife, ki določa nagrade odvetnikov, niti morebitnega dogovora, ki ga zadevna stranka v zvezi s tem sklene s svojimi zastopniki ali svetovalci.

Če v pravu Unije ni predpisov o tarifah, mora sodišče samo presoditi o podatkih o primeru ob upoštevanju predmeta in narave spora, njegovega pomena z vidika prava Unije ter težav primera, obsega dela, ki ga je sodni postopek lahko zahteval od zastopnikov ali svetovalcev, in gospodarskih interesov, ki jih je spor imel za stranke. Prav tako mora sodišče pri določanju zneska nagrad, ki ga lahko stranka, ki se ji naloži plačilo stroškov, povrne, upoštevati njeno zmožnost prispevanja, da se ji nesorazmerno ne ogrozi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Nazadnje, zneska nagrade odvetnika zadevne institucije, ki se lahko povrne, ni mogoče oceniti, ne da bi se upoštevalo delo, ki so ga njene službe opravile, preden je bila zadeva predložena Sodišču za uslužbence.

Ker je namreč dopustnost tožbe pogojena z vložitvijo pritožbe in njeno zavrnitvijo s strani organa, pristojnega za imenovanja, so službe institucije načeloma vključene v reševanje sporov, še preden se zadeva predloži Sodišču za uslužbence. Iz tega izhaja, da je treba v zadevah, pri katerih je institucija najela odvetnika, skupno število delovnih ur tega odvetnika, ki so bile objektivno nujne zaradi postopka, načeloma oceniti na tretjino ur, ki bi jih ta odvetnik potreboval, če se ne bi mogel opreti na delo, ki ga je prej opravila pravna služba institucije.

To razmerje pa bi lahko bilo tudi višje, zlasti če bi morala institucija v sporu s tožečo stranko, ki je vložila veliko tožb, ki očitno pomenijo zlorabo, celotno reševanje teh sporov ali njihovih delov, vključno s predhodnim postopkom, zaupati odvetniku, da prepreči nesorazmerno obremenitev zaposlenih v svoji pravni službi.

(Glej točke od 40 do 43.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. september 2002, Pannella proti Parlamentu, T‑182/00 DEP, točki 28 in 29.