SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 3. decembra 2012

Zadeva F‑45/12

BT

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenec – Nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi – Nezadostno obrazložena tožba – Očitno nedopustna tožba“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero BT predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe Komisije o nepodaljšanju njegove pogodbe o zaposlitvi pogodbenega uslužbenca (v nadaljevanju: sporna odločba).

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija.

Povzetek

Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Nejasnost – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člen 19, tretji odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(e))

Kot očitno nedopustne je treba zavreči tožbene predloge, ki ne izpolnjujejo zahtev iz člena 35(1)(e) Poslovnika Sodišča za uslužbence, če iz njih ni noben tožbeni razlog dovolj jasno razviden, da bi ga lahko tožena stranka in sodišče, ki odloča o sporu, zlahka in natančno opredelila. Na podlagi navedenega člena 35(1)(e) mora namreč tožba obsegati tožbene razloge ter dejanske in pravne trditve. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotavljanje pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, koherentno in razumljivo razvidni iz besedila same tožbe. Čeprav pri navedbi tožbenih razlogov v tožbi ni treba slediti terminologiji in vrstnemu redu iz Poslovnika in se lahko razlogi izrazijo v obliki vsebine, namesto v obliki pravnih opredelitev, pa morajo navedeni razlogi vseeno dovolj jasno izhajati iz tožbe.

V zvezi s tem člen 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča, ki se uporablja za postopek pred Sodiščem za uslužbence v skladu s členom 7(1) Priloge I k navedenemu statutu, določa, da mora stranke, ki niso države članice, institucije Unije, države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru in Nadzorni organ Evropskega združenja za prosto trgovino, naveden v tem sporazumu, zastopati odvetnik. Bistvena vloga tega odvetnika kot pomočnika sodišča je, da tožbene predloge opre na dovolj razumljivo in skladno pravno argumentacijo, zlasti ob upoštevanju dejstva, da pisni del postopka pred Sodiščem za uslužbence načeloma obsega le eno izmenjavo vlog.

(Glej točke od 15 do 19 in 21.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. april 1993, De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, točka 21;

Sodišče za uslužbence: 15. februar 2011, AH proti Komisiji, F‑76/09, točki 29 in 31.