SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 9. novembra 2017(1)
Združeni zadevi C‑234/16 in C‑235/16
Asociación Nacional de Grandes Empresas de Distribución (ANGED)
proti
Consejería de Economía y Hacienda del Principado de Asturias (C‑234/16),
Consejo de Gobierno del Principado de Asturias (C‑235/16)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Svoboda ustanavljanja – Regionalna dajatev na velike trgovske centre – Posredna kršitev, saj so, statistično gledano, prizadete predvsem tuje trgovske verige – Izključitev in oprostitev dajatve kot nezakonita pomoč“
I. Uvod
1. To zadevo je treba obravnavati v povezavi s še dvema postopkoma, ki tečeta pred Sodiščem,(2) vsi trije postopki pa dajejo Sodišču priložnost, da natančneje opredeli obseg prepovedi državnih pomoči, ki velja v pravu Unije.
2. Asociación Nacional de Grandes Empresas de Distribución (nacionalno združenje velikih distribucijskih podjetij, v nadaljevanju: ANGED) namreč s tožbo prereka posebno dajatev na velike trgovske centre (v nadaljevanju: IGEC) v Asturiji.
3. Komisija in AGNED v tem vidita omejitev svobode ustanavljanja in nedopustno državno pomoč zlasti majhnim trgovskim centrom, saj ti niso zavezani za plačilo navedene dajatve. Vendar se tudi oprostitev nekaterih večjih trgovskih centrov (na primer prodajalcev gradbenih materialov), ki je določena z zakonom, šteje za sporno z vidika prava Unije.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
4. Okvir prava Unije v tej zadevi sestavljajo člen 49 v povezavi s členom 54 PDEU ter člen 107 in naslednji PDEU.
B. Špansko pravo
5. Dajatev na velike trgovske centre (v nadaljevanju: IGEC), ki je sporna v postopku v glavni stvari, je bila uvedena z Ley del Principado de Asturias 15/2002, de 27 de diciembre, de medidas presupuestarias, administrativas y fiscales (zakon kneževine Asturije 15/2002 z dne 27. decembra 2002 o proračunskih, upravnih in davčnih ukrepih, v nadaljevanju: zakon 15/2002) z začetkom veljavnosti 1. januarja 2003.
6. Od 1. januarja 2015 je določena v členih od 19 do 36 Texto refundido de las disposiciones legales del Principado de Asturias en materia de tributos propios, aprobado por Decreto Legislativo 1/2014, de 23 de julio (prečiščeno besedilo zakonskih določb kneževine Asturije s področja lastnih davkov, potrjeno z zakonsko uredbo 1/2014 z dne 23. julija 2014; v nadaljevanju: TRPATP).
7. V preambuli zakona 15/2002 je zgolj navedeno, da IGEC nima davčne narave, saj njen namen ni izključno ustvarjanje prihodkov, temveč se z njo poleg tega in predvsem uresničuje cilj prenesti na velike trgovske centre negativne učinke, ki jih ima njihova dejavnost na prostor, okolje in shemo urbane trgovine.
8. Člen 21(1) zakona 15/2002 (podobno kot člen 19(2) TRPATP) določa, da IGEC „obdavčuje posebno gospodarsko moč, ki jo imajo nekateri trgovski centri, ker so zgrajeni kot velike prodajalne, saj ta okoliščina odločilno prispeva k prevladujočemu položaju v tem sektorju in lahko povzroči negativne zunanje učinke za prostor in okolje, za katere ti centri ne nosijo nobenih stroškov“.
9. V skladu s členom 21(2) zakona 15/2002 (člen 20 TRPATP) so prihodki iz te dajatve namenjeni „oblikovanju in izvajanju programov za razvoj sektorskih smernic za trgovinsko opremo“ ter „uvedbi izboljšav za okolje in infrastrukturna omrežja“.
10. V skladu s členom 21 zakona 15/2002 (člen 21 TRPATP) je obdavčljivi dogodek delovanje velikih trgovskih centrov zaradi učinkov, ki jih ti imajo na prostor, okolje in shemo urbane trgovine v kneževini Asturiji. Obdavčijo se – po spremembi z Ley del Principado de Asturias 6/2004, de 28 de diciembre, de acompañamiento a los Presupuestos Generales para 2005 (zakon kneževine Asturije 6/2004 z dne 28. decembra 2004) – posamezni trgovski centri ali trgovski kompleksi z javno razstavno in prodajno površino vsaj 4000 m².
11. Davčni zavezanci so imetniki posameznega velikega trgovskega centra oziroma velikega trgovskega kompleksa. Za to se za imetnike štejejo lastniki prostorov, v katerih je velik trgovski center, ki te prostore uporabljajo bodisi neposredno za opravljanje poslovne dejavnosti bodisi dajejo te prostore na voljo tretjim osebam za izvajanje te dejavnosti.
12. Davčna osnova je površina, namenjena parkirišču velikega trgovskega centra, pri čemer se v vsakem primeru za minimalno površino parkirišča šteje površina, enakovredna 50 % javne razstavne in prodajne površine. Površina parkirišča se v vsakem primeru zmanjša za 1999 m² iz naslova oproščene minimalne površine.
13. Za davčno osnovo se uporabita dva koeficienta, ki upoštevata število prebivalstva na območju, kamor sega učinek velikega trgovskega centra, in skupno površino velikega trgovskega centra. V zadnjem primeru koeficient narašča z velikostjo površine. Po potrebi se znesek IGEC, ki jo je treba plačati, zniža, če so veliki trgovski centri, ki so zunaj mesta, dostopni z vsaj še dvema različnima sredstvoma javnega prevoza ali če veliki trgovski centri izvajajo okoljevarstvene projekte, ki se štejejo za ustrezne.
14. V skladu s členom 21(4) zakona 15/2002 (člen 22 TRPATP) v spremenjeni različici se z dajatvijo ne obdavčijo posamezni veliki trgovski centri, ki se ukvarjajo izključno z eno od teh dejavnosti: prodaja opreme za vrtnarstvo, vozil, gradbenega materiala, strojev in industrijskega materiala, če njihova javna razstavna in prodajna površina ne presega 10.000 m².
III. Postopek v glavni stvari
15. ANGED – nacionalno združenje velikih distribucijskih podjetij – je nazadnje 8. oktobra 2003 zaradi IGEC pri oddelku za upravne spore Tribunal Superior de Justicia de Asturias (vrhovno sodišče avtonomne pokrajine Asturije) vložilo tožbo v upravnem sporu zoper odločbo finančne uprave kneževine Asturije z dne 3. julija 2003, s katero je bil potrjen standardni obrazec za prijavo, spremembo in odjavo za namene IGEC.
16. Drugi senat za upravne spore Tribunal Superior de Justicia de Asturias (vrhovno sodišče avtonomne pokrajine Asturije) je 31. julija 2014 izdal sodbo, s katero je zavrnil tožbo v upravnem sporu, ki jo je vložilo ANGED.
17. ANGED je 4. novembra 2014 zoper to sodbo vložilo kasacijsko pritožbo, v kateri je navedlo en sam pritožbeni razlog, in sicer da člen 21 zakona 15/2002 krši svobodo ustanavljanja, priznano s členom 49 PDEU.
18. Februarja in maja 2013 je ANGED pri Komisiji vložilo pritožbo proti Kraljevini Španiji, ker je menilo, da zakonodaja o dajatvi na velike trgovske centre, določena v šestih avtonomnih pokrajinah, krši pravo Evropske unije.
19. Komisija je z dopisom z dne 28. novembra 2014, naslovljenim na Kraljevino Španijo, sporočila, da namerava izključitev majhnih prodajaln na drobno in oprostitve, odobrene nekaterim specializiranim prodajalnam, šteti za nezakonito državno pomoč. Zaradi nje naj bi bila nekatera podjetja deležna selektivne prednosti, ker naj bi pomenila odstopanje od splošne davčne ureditve.
20. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) je odločilo, da izvede postopek za sprejetje predhodne odločbe.
IV. Postopek pred Sodiščem
21. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je Sodišču predložilo ti vprašanji:
1. Ali je treba člena 49 PDEU in 54 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta regionalni dajatvi, s katero se obdavči delovanje velikih trgovskih centrov, katerih javna razstavna in prodajna površina je 4000 m² ali več, in sicer zaradi učinkov, ki jih lahko imajo na prostor, okolje in shemo urbane trgovine v tej regiji, vendar ki se uporablja ne glede na to, ali so ti trgovski centri dejansko zunaj strnjenega urbanega območja ali na njem, in večinoma prizadene podjetja drugih držav članic, pri čemer je treba upoštevati, da
– se ne nanaša na trgovce, ki so imetniki več posameznih trgovskih centrov ali trgovskih kompleksov z vsakokratno javno razstavno in prodajno površino manj kot 4000 m², in sicer ne glede na vsoto javnih razstavnih in prodajnih površin vseh njihovih centrov, in
– da so posamezni veliki trgovski centri, katerih javna razstavna in prodajna površina ne presega 10.000 m² ter katerih dejavnost je izključno prodaja opreme za vrtnarstvo, vozil, gradbenega materiala, strojev in industrijskih materialov, oproščeni dajatve?
2. Ali je treba člen 107(1) PDEU razlagati tako, da v skladu z navedeno določbo oprostitev plačila asturijske IGEC za posamezne trgovske centre ali trgovske komplekse z javno razstavno in prodajno površino manj kot 4000 m² ter za posamezne velike trgovske centre, katerih javna razstavna in prodajna površina ne presega 10.000 m² ter ki opravljajo izključno dejavnosti prodaje opreme za vrtnarstvo, vozil, gradbenega materiala, strojev in industrijskih materialov, pomeni prepovedano državno pomoč?
22. V zvezi s temi vprašanji so v postopku pred Sodiščem AGNED, Asturija in Evropska komisija podali pisna stališča in se udeležili obravnave 6. julija 2017.
V. Pravna presoja
A. Omejitev temeljnih svoboščin
23. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali svoboda ustanavljanja nasprotuje dajatvi, kot je IGEC. Zato je treba odločiti, ali (1) gre za omejitev svobode ustanavljanja, ki (2) ni utemeljena.
24. V ozadju je delovanje IGEC. Obdavčljivi dogodek se navezuje na obstoj posameznega velikega trgovskega centra. To so centri, ki imajo nominalno prodajno površino, večjo od 4000 m². Vendar je davčna osnova tu površina, namenjena parkiriščem velikega trgovskega centra, pri čemer se za minimalno površino parkirišča v vsakem primeru šteje površina, enakovredna 50 % prodajne površine. Posledično gre za kombinacijo prodajne površine in parkirne površine. Prodajna površina je upoštevna, če je dvakrat večja od parkirne površine. Pri tem se trgovskim centrom za parkirne površine prizna „oproščena površina“ 1999 m².
25. Ta parkirna površina se spremeni še z različnimi koeficienti, od katerih eden narašča z velikostjo površine. V tem smislu to povzroči določen progresiven učinek dajatve. Posledično nosijo večji trgovski centri tako v absolutnem kot tudi v relativnem smislu večjo davčno obremenitev kot površinsko manjši trgovski centri.
1. Omejitev svobode ustanavljanja
26. V skladu s členom 49 v povezavi s členom 54 PDEU svoboda ustanavljanja obsega pravico državljanov ene države članice, da začnejo in opravljajo dejavnost kot samozaposlene osebe na ozemlju druge države članice.(3) Omejitve svobode ustanavljanja so v skladu z ustaljeno sodno prakso vsi ukrepi, ki prepovedujejo, otežujejo ali zmanjšujejo privlačnost uresničevanja te svoboščine.(4)
27. Pri davkih in dajatvah je tako per se. Menim,(5) da je pri preizkusu, ali take obremenitve omejujejo temeljne svoboščine, bistveno vprašanje, ali se čezmejni položaj obravnava manj ugodno od notranjega položaja.(6)
a) Prikrita diskriminacija tujih podjetij
28. Tu ne gre za odkrito diskriminacijo tujih podjetij. Nasprotno, vsak imetnik „posameznega velikega trgovskega centra“ s parkirno površino, ki preseže „oproščeno velikost“ 1999 m², je to dajatev dolžan plačati. Kot je Sodišče že odločilo,(7) se dejstvo, da so tuji vlagatelji naklonjeni odpiranju večjih trgovskih centrov, da bi dosegli ekonomijo obsega, ki je potrebna za prodor na novo ozemlje, bolj nanaša na vstop na novi trg, kot pa na „državljanstvo“ gospodarskega subjekta.(8)
29. Vendar so prepovedane tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki na podlagi drugih meril razlikovanja dejansko pripeljejo do enakega rezultata(9) (tako imenovana prikrita oziroma posredna diskriminacija).
30. V sodbi Hervis Sport je Sodišče odločilo, da v primeru odmere davka glede na višino prometa podjetja pod nekaterimi pogoji lahko dejansko pride do tega, da bi bila podjetja s sedežem v drugih državah članicah v slabšem položaju.(10)Konkretno je šlo za poseben davek, za katerega so bila zavezana podjetja, ki se ukvarjajo s trgovino na drobno, in katerega stopnja je zelo progresivno naraščala glede na promet. Dalje, za podjetja, ki so bila del skupine, se je kot osnova za uvrstitev v davčni razred vzel konsolidiran promet, in ne promet posameznega podjetja. Sodišče je odločilo, da lahko gre za posredno diskriminacijo, če je večina podjetij, za katera je bila zaradi visokega prometa uporabljena zelo progresivna stopnja davka, del skupine s povezavo v drugi državi članici.(11)
1) Pretežna prizadetost tujih podjetijni dovolj
31. Obravnavani primer pa ni primerljiv s tem. Niti ni IGEC zelo progresiven davek niti se ne sešteva rezultat skupine. Bolj je poudarek na velikosti posamične prodajne površine na kraju samem.
32. Zato menim, da ne more zadostovati, da se upošteva samo prizadetost predvsem tujih podjetij – tako je stališče Komisije in ANGED – da bi se lahko štelo, da gre za prikrito diskriminacijo z vidika temeljnih svoboščin.(12) To bi na primer državi članici preprečilo uvedbo davka od dohodkov pravnih oseb, če bi v tej državi članici zaradi zgodovinskega razvoja dejavnost opravljalo več kot 50 % tujih podjetij. To, da osebe, ki jih – bolj ali manj naključno – prizadene uvedba davka, v velikem obsegu ali celo večinoma izvirajo iz drugih držav članic, zato ne more samo po sebi pomeniti prikrite diskriminacije.
2) Pogoji za prikrito diskriminacijo
33. Zato je treba razjasniti podrobne pogoje za prikrito diskriminacijo. Tu se najprej postavlja vprašanje, kako močna mora biti korelacija med izbranim merilom razlikovanja in sedežem družbe, da bi se lahko domnevalo, da gre za različno obravnavanje na podlagi sedeža. Sodišče je do zdaj izhajalo tako iz ujemanja v večini primerov(13) kot tudi iz zgolj povečane prizadetosti nerezidentov(14) ali pa je govorilo le o nevarnosti prikrajšanja.(15) Do zdaj velja le, da ni mogoče zahtevati stoodstotnega ujemanja merila s sedežem družbe.(16)
34. Drugič, ni nezanesljiva le stopnja korelacije, ki jo zahteva sodna praksa, temveč tudi vprašanje, ali mora ta korelacija običajno(17) obstajati ali pa mora izhajati iz bistva razlikovalnega merila, kot to nakazuje več sodb,(18) ali pa lahko temelji tudi na bolj naključnih dejanskih razmerjih.(19)
35. Menim, da so za domnevo prikrite diskriminacije v davčnem pravu potrebni ožji pogoji. Na tem področju bi morali zajemati samo take primere, ki – zgolj formalno gledano – ne pomenijo diskriminacije, vendar pa imajo tak učinek.(20) Ureditev, ki prikrito diskriminira, mora po mojem mnenju sama po sebi(21) ali močno prizadeti predvsem tuja podjetja, tako kot je bilo to verjetno v zadevi Hervis Sport(22).
36. Vendar tega ni mogoče domnevati pri navezavi na določeno prodajno površino, pri čemer je mejna vrednost te površine učinkovala tako, da so – glede na dopis Komisije iz leta 2004 – v drugi regiji (s popolnoma drugačnimi mejnimi vrednostmi)(23) v enem od let (od 15 možnih let) približno 61,5 % prizadetih prodajaln na drobno upravljala podjetja iz drugih držav članic (oziroma so imele družbenike iz drugih držav članic).
37. Poleg tega ni jasno, kako se določa „izvor“ teh podjetij.(24) Zlasti v davčnem pravu se izvor podjetja določa načeloma glede na njegov sedež v smislu kraja, kjer je sedež, in ne na primer glede na državljanstvo družbenikov. Ker je ANGED nacionalno združenje velikih distribucijskih podjetij v Španiji, bi bilo mogoče njegove člane šteti tudi za španska podjetja. Tudi če bi se upoštevali družbeniki družbe, predloženi podatki ne kažejo drugače, kar pa mora presoditi nacionalno sodišče.(25) Kolikor je razvidno, številke namreč ne kažejo na to, da so v obravnavanem primeru podjetja iz drugih držav članic po svoji naravi ali v precej večjem obsegu v slabšem položaju kot španska podjetja.
2. Podredno: utemeljenost
38. Če bi se v nasprotju z zgornjimi navedbami vendarle domnevalo, da gre za prikrito diskriminacijo, bi bilo treba preizkusiti, ali je ta utemeljena. Ta preizkus pa zajema samo izključitev majhnih trgovskih centrov iz obdavčitve. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe namreč ne izhaja, da imajo od izključitve nekaterih večjih trgovskih centrov iz IGEC (člen 22 TRPATP – v nadaljevanju zaradi lažjega razlikovanja uporabljam izraz „oprostitev“) korist predvsem domača podjetja.
39. Omejitev temeljnih svoboščin je lahko utemeljena z nujnimi razlogi v splošnem interesu, če je primerna za uresničitev želenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za njegovo uresničitev.(26)
a) Nujni razlogi v splošnem interesu
40. Namen IGEC je ureditev prostora in varstvo okolja (glej točki 7 in 8 zgoraj). Pri tem naj bi trgovski centri, ki so zavezani za dajatev, prispevali k stroškom, ki jih nesorazmerno povzročajo (na primer zlasti k stroškom za infrastrukturo), ker jih sami sicer ne nosijo v ustreznem obsegu (glej člen 19(2) TRPATP). Cilji prostorskega načrtovanja(27) in varstva okolja(28) so v sodni praksi Sodišče priznani kot utemeljeni razlogi.
41. Poleg tega naj bi se oprlo na posebno gospodarsko moč, ki jo „imajo nekateri trgovski centri, ker so zgrajeni kot velike prodajalne, saj ta okoliščina odločilno prispeva k temu, da imajo prevladujoč položaj v tem sektorju“, s čimer naj bi se ta gospodarska moč zmanjšala. O tem, ali je mogoče tudi različno gospodarsko moč (in s tem različno zmožnost nositi finančno breme) šteti za utemeljen razlog za omejitev temeljne svoboščine, pa po mojem mnenju Sodišče do zdaj še ni moralo odločati. Vendar ne želim izključiti, da bi lahko tako kot na primer pri progresivni tarifi tudi različna gospodarska moč utemeljila različno davčnopravno obravnavanje.(29)
b) Sorazmernost omejitve
42. Omejitev mora biti poleg tega primerna za zagotovitev uresničitve cilja in ne sme presegati tega, kar je potrebno za njegovo uresničitev – v tem primeru izravnati učinke na prostor in okolje, ki so lahko povezani z zgraditvijo velikih trgovskih centrov.(30)
1) Primernost dajatve
43. V skladu s sodno prakso Sodišča je nacionalna ureditev primerna, da zagotovi uresničitev zatrjevanega cilja, samo če dejansko zagotavlja, da se ta cilj doseže dosledno in sistematično.(31)
44. Pri tem ima zakonodajalec Unije široko diskrecijsko pravico na področju, na katerem se od njega zahtevajo politične, gospodarske in socialne odločitve ter na katerem mora izvrševati kompleksno presojo. Posledično je ukrep, sprejet na tem področju, nezakonit samo, če je za uresničitev cilja, ki mu sledijo pristojni organi, očitno neprimeren.(32)
45. Poleg tega Sodišče upošteva tudi polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri sprejemanju splošnih zakonov.(33) Zlasti se od zakonodajalca, ki sprejema davčne predpise, zahtevajo tudi politične, gospodarske in socialne odločitve. Prav tako(34) mora izvrševati kompleksno presojo. Ker na ravni prava Unije ni uskladitve, ima nacionalni zakonodajalec na področju davčnega prava določeno diskrecijo pri določitvi dajatve na trgovske centre. Zato se šteje, da je zahteva po doslednosti izpolnjena, če IGEC ni očitno neprimerna za uresničitev cilja.
46. Z IGEC so obdavčeni predvsem trgovski centri z velikimi površinami. To očitno temelji na domnevi, da imajo ti več kupcev in več dostav. Verjetno je, da so lahko posledica tega večjega števila kupcev in dostav večje emisije hrupa in emisije v zrak ter s tem večje obremenitve okolja. Zato se zakon, ki trgovine z večjimi emisijami hrupa in emisijami v zrak bolj obremeni z dajatvijo, zdi primeren za spodbujanje manjših podjetij, ki se ukvarjajo s trgovino na drobno in ki – vsako zase – povzročajo manjše emisije.
47. Ker je manjša podjetja tudi lažje umestiti v prostor, je to primerno tudi z vidika ideje o premišljeni in ustrezni razdelitvi omejenega prostora. V tem smislu je zakon tudi primeren za varstvo okolja ter za dosledno in sistematično uresničevanje ciljev prostorskega načrtovanja.(35)
48. V tem smislu ni škodljivo, da IGEC ne razlikuje med zgraditvijo podjetja, ki se ukvarja s trgovino na drobno, v urbanem in podeželskem okolju. Veliki trgovski centri ne glede na svojo lego pritegnejo več dostav in več kupcev kot manjši trgovski centri. Za to, da se več prodajaln istega imetnika ne sešteva, velja enako.
49. Neobstoječe razlikovanje med objekti v urbanem in podeželskem prostoru (in verjetno tudi to, da se ne sešteva) kaže zgolj na to, da bi lahko bila dajatev morda še bolje razčlenjena z vidika varstva okolja, da bi se lahko navedeni cilji še bolj ciljno usmerjeno uresničevali. Vendar to ne povzroči, da je obravnavana dajatev očitno neprimerna za uresničevanje navedenih ciljev.
2) Potrebnost dajatve
50. Zato je treba razjasniti, ali je dajatev – ki se navezuje na parkirno površino, če je minimalna prodajna površina vsaj 4000 m² – tudi potrebna za uresničevanje teh ciljev.
51. Pri preizkusu potrebnosti v okviru sorazmernosti je treba v skladu s sodno prakso Sodišča upoštevati, da je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več primernimi ukrepi, izbrati tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neprijetnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na želene cilje.(36)
52. V zvezi s tem je treba spomniti tudi na to, da mora sicer država članica, ki se za utemeljitev ovire prostega pretoka sklicuje na nujni razlog v splošnem interesu, dokazati, da je njena ureditev primerna in potrebna za uresničitev zakonitega cilja, ki mu sledi. Že v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti pa to dokazno breme ne more biti tako, da bi ta država članica morala pozitivno dokazati, da navedenega cilja v enakih razmerah ne bi bilo mogoče izpolniti z nobenim drugim predstavljivim ukrepom.(37) Ta ideja mora še toliko bolj veljati v postopku predhodnega odločanja.
53. Pri tem pa je za mejne vrednosti značilno, da se je vedno mogoče vprašati, zakaj namesto izbranih 4000 m² zakon ni določil na primer 3000 m² ali 5000 m² minimalne prodajne površine. Vendar se to vprašanje zastavlja pri vsaki mejni vrednosti, nanj pa po mojem mnenju lahko odgovori le demokratično izvoljen zakonodajalec. Drugače kot meni Komisija, zakonodajalec pri tem tudi ni dolžan empirično dokazati, kako je določil to mejno vrednost, in ni pomembno, ali je po mnenju Komisije ta mejna vrednost prepričljiva ali ravno „pravšnja“, razen če je očitno zgrešena. To pa v tem primeru ni razvidno.
54. Višja mejna vrednost (5000 m²) bi bila morda milejši ukrep, vendar z vidika države članice ne enako primeren. Očitno ni mogoče izključiti, da večje prodajalne na drobno pomenijo večje izzive za urbanistično načrtovanje in za upoštevanje okoljevarstvenih interesov; prav tako ni mogoče izključiti, da velikost trgovskih centrov in velikost parkirnih površin kažeta na večji promet in s tem tudi na večjo gospodarsko moč (in torej večjo finančno zmogljivost). Prav tako ni mogoče obravnavati kot očitno napačnega dejstva, da imajo večje prodajalne na drobno z velikimi parkirnimi površinami večjo korist od infrastrukture mesta kot manjše prodajalne na drobno (z velikimi parkirnimi površinami). Zato sta prodajna površina trgovskih centrov in pripadajoča parkirna površina pomembna dejavnika pri uresničevanju zakonskih ciljev.
55. Prav tako v tem smislu ni sporno, da se ne sešteva več trgovskih centrov istega imetnika. Če se cilj zakona osredotoča na učinke posameznega trgovskega centra, potem je z vidika zakonodajalca primerno sredstvo tudi to, da se upošteva velikost prav vsakega trgovskega centra na določenem kraju.
56. Drugače kot menita Komisija in ANGED, predpisane zahteve za gradnjo trgovskega centra navsezadnje niso enako primerne, da dajo finančno spodbudo za odprtje manjših trgovskih centrov.
3) Sorazmernost dajatve v ožjem smislu
57. Omejitve temeljne svoboščine morajo poleg tega biti sorazmerne s ciljem, ki mu sledijo, v ožjem smislu.(38) To zahteva, da omejitev in njene posledice ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene (varstva vredne) cilje.(39) Posledično to zahteva konkretno presojo posledic ob upoštevanju abstraktnega pomena varovane pravne dobrine (v tem primeru varstva okolja in urejanja prostora) in pravne dobrine, v katero se posega(40) (v tem primeru hipotetičnega uresničevanja temeljne svoboščine).
58. V obravnavanem primeru dajatev ni čezmerna glede na zastavljene cilje. Prvič, obremenitev ni tako visoka, da gospodarska dejavnost ne bi bila več mogoča (tako imenovani učinek zadušitve). Predvsem prvih 1999 m² parkirnih površin sploh ni obdavčenih, dajatev pa je po podatkih organov mogoče odšteti od davčne osnove španskega davka na dohodek pravnih oseb. Drugič, na voljo so znižanja, če trgovski centri izvajajo okoljevarstvene projekte ali so dostopni z vsaj dvema različnima sredstvoma javnega prevoza. Dalje, varstvo okolja in tudi prostorsko načrtovanje sta pravni dobrini, ki sta za skupno življenje v družbi pomembni, varstvo okolja (ki je izrecno omenjeno v členu 11 PDEU, členu 3(3) PEU in členu 37 Listine) pa je zelo pomembno.(41) Zato bi bila s tem lahko upravičena celo (prikrita) omejitev svobode ustanavljanja.
B. Obstoj pomoči
59. V zvezi z drugim vprašanjem je treba preizkusiti, ali gre pri ureditvi iz zakona 15/2002 (oziroma TRPATP) za pomoč, ki na podlagi člena 107(1) PDEU ni zakonita.
1. Sklicevanje na obstoj pomoči zaradi izogibanja dajatvi
60. Najprej je treba opozoriti na to, da je Sodišče že večkrat odločilo, da se osebe, ki so dolžne plačati davek, ne morejo sklicevati na to, da oprostitev drugih podjetij pomeni državno pomoč, zato da bi se s tem izognile plačilu tega davka.(42)
61. Vsekakor bi bilo drugače, če bi bili dajatev in predvidena oprostitev sestavni del ukrepa pomoči. Za to morata biti dajatev in pomoč na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje neločljivo povezani, in sicer tako, da so prihodki iz dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči ter neposredno vplivajo na višino pomoči in posledično na presojo združljivosti te pomoči z notranjim trgom.(43)
62. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da prihodki iz te dajatve niso namenjeni konkretnim pomočem v korist trgovskih podjetij. Bolj so namenjeni „oblikovanju in izvajanju programov za razvoj sektorskih smernic za trgovinsko opremo“ ter „uvedbi izboljšav za okolje in infrastrukturna omrežja“ (člen 20 TRPATP). Zato je izključeno, da bi lahko prejeti prihodki koristili kakemu podjetju posebej ali konkretnemu sektorju dejavnosti, saj se je z njimi uresničeval cilj v splošnem interesu in so koristili družbi kot celoti.
63. Torej je treba ugotoviti, da se podjetja, ki morajo to dajatev plačati, pred nacionalnimi sodišči ne morejo sklicevati na nezakonitost priznane „oprostitve dajatve“, zato da bi se izognila plačilu te dajatve oziroma dosegla njeno vračilo. Če pa se na to ne morejo sklicevati, potem so vsa ostala razmišljanja v zvezi z morebitnim obstojem pomoči odveč. Nadzor nad dopustnostjo pomoči v obliki izključitve manjših prodajaln na drobno je namreč v pristojnosti Komisije, ki to ugotavlja v popolnoma običajnem postopku na področju državnih pomoči v skladu s členom 108 PDEU.
64. Ker predložitveno sodišče vsekakor ne presoja odločb o odmeri dajatve, temveč zakon, ki je podlaga za to dajatev, in sicer na način, ki bi lahko bil pomemben tudi za druge osebe kot ANGED, bi morale biti nadaljnje ugotovitve v zvezi s členom 107 PDEU vsaj koristne za predložitveno sodišče.
2. Dejanski stan, ki pomeni pomoč
65. Na podlagi te domneve je treba preizkusiti, ali je mogoče (1) izključitev lastnikov manjših prodajaln na drobno ali (2) oprostitev dajatve za nekatere večje prodajalne na drobno obravnavati kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.
66. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se za opredelitev kot „državne pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU zahteva, prvič, da gre za državni ukrep ali ukrep iz državnih sredstev. Drugič, pomoč mora biti taka, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, mora dati selektivno prednost prejemniku. Četrtič, mora izkrivljati konkurenco ali bi jo lahko izkrivljala.(44)
a) Pojem prednosti
67. Glede vprašanja, ali predpisi, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, upravičencu dajejo prednost, je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za državne pomoči štejejo ukrepi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba razumeti kot ekonomsko korist, ki je upravičeno podjetje v običajnih tržnih razmerah ne bi prejelo.(45)
68. Tudi davčna ugodnost, ki sicer ne zajema prenosa državnih sredstev, vendar upravičence postavlja v ugodnejši finančni položaj kot druge davčne zavezance, lahko spada pod člen 107(1) PDEU.(46)
69. Tako se za pomoč štejejo zlasti ukrepi, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki jih mora podjetje običajno nositi, in ki torej sicer niso subvencije v pravem pomenu besede, vendar so enake narave in imajo enake učinke.(47)
70. V zvezi z neobdavčitvijo manjših trgovskih centrov je treba ugotoviti, da naj bi v skladu z zakonom 15/2002 (oziroma TRPATP) dajatev plačevali samo trgovski centri s prodajno površino, večjo od 4000 m². To temelji na okoliščini, da se od te velikosti naprej (zelo posplošeno) domneva določena gospodarska moč (glej člen 19(2) TRPATP). V običajnih tržnih razmerah in tudi po volji španskega regionalnega zakonodajalca manjši trgovski centri s svojimi parkirnimi površinami pod mejno vrednostjo, ki izhaja iz člena 21 TRPATP, ne plačujejo dajatve. Zato se tem niti ne znižajo nobeni stroški, ki bi jih morali manjši trgovski centri običajno nositi. V tem smislu ponovno ne gre za gospodarsko prednost, do katere manjši trgovski centri v običajnih tržnih razmerah ne bi bili upravičeni.
71. Izključitve manjših trgovskih centrov zato ni mogoče šteti za pomoč. Oprostitev dajatve za nekatere večje trgovske centre (v skladu s členom 22 TRPATP se to nanaša na, med drugim, prodajalce strojev, gradbenega materiala ali industrijskega materiala, če njihova prodajna površina ne presega 10.000 m²) pa je vsekakor mogoče razumeti kot tako prednost. Ta bi potem morala biti še selektivna.
b) Selektivnost prednosti
72. V zvezi s tem je treba preizkusiti, ali je mogoče (1) oprostitev dajatve za nekatere večje prodajalne na drobno obravnavati kot „dajanje prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v smislu člena 107(1) PDEU, torej ali gre za „selektivno prednost“ v smislu sodne prakse Sodišča.
73. Če bi Sodišče tudi v izključitvi manjših trgovskih centrov (zlasti tistih z velikim parkiriščem) videlo prednost, ki je ti ne bi bili deležni v običajnih tržnih razmerah, je treba podredno preizkusiti, ali (2) izključitev imetnikov manjših prodajaln na drobno pomeni tako „selektivno prednost“.
1) Selektivnost v davčnem pravu
74. Preizkus te selektivnosti pri davčnopravnih predpisih držav članic povzroča znatne težave.(48)
75. V sodni praksi Sodišča se kot izhodišče stalno ponavlja, da davčna ureditev ni selektivna, če velja za vse gospodarske subjekte brez razlikovanja.(49) Vendar pa samo zaradi okoliščine, da davčna ureditev daje prednost samo tistim podjetjem, ki izpolnjujejo v njej določene pogoje, v skladu s sodno prakso še ni mogoče ugotoviti selektivnosti ureditve.(50)
76. Sodišče je zato pri davčnopravnih prednostih določilo posebne pogoje za ugotovitev njihove selektivnosti. V skladu s tem je nazadnje odločilno, ali so pogoji za davčnopravno prednost v skladu z merili nacionalnega davčnega sistema izbrani brez diskriminacije.(51) Zato je treba najprej ugotoviti, kakšna je veljavna splošna ali „običajna“ davčna ureditev v zadevni državi članici. Na podlagi te splošne ali „običajne“ davčne ureditve je treba nato presoditi, ali je prednost, podeljena s spornim davčnim ukrepom, selektivna.
77. Do tega lahko pride, če ta ukrep odstopa od skupnega sistema v tem smislu, da uvaja razlikovanje med gospodarskimi subjekti, ki pa so glede na cilj, ki se mu sledi z davčno ureditvijo te države članice, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju.(52) Celo če so ti pogoji izpolnjeni, je mogoče ugodnost še vedno utemeljiti z naravo ali splošnim ciljem sistema, v katerega spada, predvsem če davčna ureditev izhaja neposredno iz temeljnih ali vodilnih načel nacionalnega davčnega sistema.(53)
78. Tak poseben preizkus je pri davčnih ureditvah potreben za ugotovitev njihove selektivnosti, ker so davčnopravne prednosti – drugače kot pri subvencijah v ožjem smislu v obliki denarja – dane v okviru davčnega sistema, ki so mu podjetja na splošno stalno in samodejno podvržena. Davčni sistemi poleg tega na različne načine vsebujejo razlikovanja, katerih namen je praviloma samo natančno izvajanje cilja davka. Taka razlikovanja, ki „uvajajo ugodnost“ in ki niso subvencije v ožjem smislu, pa je mogoče v skladu s sodno prakso opredeliti kot pomoč samo, če jih je po naravi in učinku mogoče izenačiti z njo.(54)
79. Samo če torej država članica uporabi svoj obstoječi davčni sistem, zato da razdeli denar v namene, ki nimajo nič skupnega z davčnim sistemom, obstaja tudi razlog za izenačitev davčnopravnih prednosti s subvencijami v ožjem smislu.(55)
80. Sodišče v tem smislu izvede preizkus koherentnosti, pri čemer nekoherentnost naposled kaže na zlorabo. Tokrat pa se ne sprašuje, ali davčni zavezanec izbira strukture, ki pomenijo zlorabo, zato da se izogne davku. Bolj se sprašuje, ali država članica, objektivno gledano, „zlorablja“ svoje davčno pravo, zato da subvencionira posamezna podjetja ob neupoštevanju predpisov o državnih pomočeh.
81. Iz tega spoznanja sledi, da je v okviru davčnega sistema države članice najprej potrebno različno obravnavanje, ki ga ni mogoče utemeljiti, da se lahko ugotovi selektivnost davčnopravne prednosti v smislu člena 107(1) PDEU. V tem smislu je odločilno, ali to razlikovanje izhaja iz narave ali iz notranje strukture ureditve, pod katero spada.(56)
82. Poleg tega bi moralo v skladu z besedilom člena 107(1) PDEU pri tem neutemeljenem različnem obravnavanju iti bodisi za razlikovanje v korist nekega podjetja ali v korist proizvodnje nekega blaga. Zato je Sodišče predvsem v sodbi Gibraltar ugotovilo, da morajo biti v davčni ureditvi opredeljena podjetja, ki so upravičena do ugodnosti, na podlagi lastnosti, ki so značilne zanje.(57)
83. Ta ugotovitev je bila v sodbi World Duty Free Group(58) na prvi pogled sicer nekoliko relativizirana.(59) V navedeni zadevi je bila davčnopravna ureditev, ki je predvidevala davčnopravne prednosti (kratka amortizacijska doba) za vse davčne zavezance, ki so kupili tuja podjetja z dobrim imenom, opredeljena kot selektivna zato, ker so lahko drugi davčni zavezanci, ki so kupili domača podjetja, dobro ime amortizirali le v daljšem obdobju. Ker davčni zavezanci niso neko podjetje ali proizvodnja nekega blaga, člena 107(1) PDEU ni bilo mogoče uporabiti.(60) Vsekakor se je ta odločba nanašala na poseben primer „spodbujanja izvoza“ domačega podjetja za naložbe v tujini na škodo tujih podjetij, ki je v nasprotju s pravno idejo, ki je v ozadju člena 111 PDEU. Zato lahko posebne izvozne subvencije izpolnijo merilo selektivnosti, čeprav veljajo za vse davčne zavezance.
2) Selektivnost posameznega različnega obravnavanja
84. Predložitveno sodišče meni, da je selektivna prednost na podlagi obravnavane ureditve mogoča z več vidikov, in sicer zaradi različnega obravnavanja trgovskih centrov glede na njihovo velikost in zaradi oprostitve nekaterih trgovskih centrov.
85. S tem je predložitveno sodišče za podlago izbralo različne „običajne“ davčne ureditve. Če se namreč domneva selektivnost izključitve manjših trgovskih centrov, se izhaja iz referenčnega sistema, v skladu s katerim bi morali biti zajeti vsi trgovski centri. Kar zadeva oproščene večje trgovske centre, pa bi bili referenčni sistem vsi večji trgovski centri.
86. Glede na to, katero različno obravnavanje se preizkuša, je torej prizadet drug referenčni sistem. Iz tega je razvidno, kot je ugotovilo tudi Sodišče že v sodbi Gibraltar(61), da določitev „običajne“ obdavčitve ne more biti odločilna. Odločilen je, kot je tudi Sodišče ponovno poudarilo v odločbi World Duty Free(62), samo preizkus posameznega različnega obravnavanja glede na cilj, ki se uresničuje z zakonom.
87. Zato je treba v skladu s sodno prakso Sodišča razjasniti, ali pravila iz zakona 15/2002 (oziroma TRPATP) povzročijo različno obravnavanje, ki nima vzroka v samem konkretnem davčnem zakonu, temveč sledi ciljem, ki niso cilji davčnega zakona, in torej z njim ni povezano.(63)
i) Preučitev cilja zakona
88. Najprej je treba pobližje preučiti cilj zakona. Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 40, je cilj zakona varstvo okolja, prostorsko načrtovanje in naložitev stroškov podjetjem, za katera se lahko domneva posebna gospodarska moč zaradi uporabe večjih prodajnih površin (v primeru posplošene obravnave). Sem spada določena „redistribucijska funkcija“, če so gospodarsko močnejši subjekti finančno bolj obremenjeni kot gospodarsko šibkejši subjekti.
ii) Oprostitev dajatve za nekatere trgovske centre z velikimi površinami
89. V zvezi z oprostitvijo dajatve, omenjene v členu 22 TRPATP, je treba upoštevati, da prodajalci vozil, gradbenega materiala, strojev in industrijskega materiala ter trgovski centri, ki prodajajo vrtnarsko opremo, zaradi svojega asortimenta praviloma potrebujejo večje prodajne in skladiščne površine. V tem smislu v primerjavi z velikimi trgovskimi centri z asortimentom, ki ga sestavljajo majhni proizvodi, posplošena domneva večje gospodarske moči pri večjih prodajnih površinah ni popolnoma ustrezna.
90. Upoštevati je treba še dejstvo, da so taki trgovski centri v nekem obsegu odvisni od večjih površin, tako da jih dajatev še posebej prizadene. Ker je treba načelo sorazmernosti še posebej upoštevati v davčnem pravu, je to, da je nacionalni zakonodajalec upošteval to posebno obremenitev, popolnoma razumljivo(64) in ni očitno nepovezano s ciljem obremeniti posebno gospodarsko moč.
91. Tudi z vidika cilja varstva okolja je treba upoštevati (drugače kot meni ANGED), da navedeni zavezanci za dajatev zaradi svojega asortimenta blaga ne pritegnejo enako veliko število kupcev na kvadratni meter kot drugi trgovski centri. Trgovino z gradbenim materialom kupci običajno redkeje obiščejo kot trgovino z živili, ki ima enako površino. Pri tem ta manjša pogostost obiskov kupcev vpliva tudi na manjše število dostav. Trgovski centri, navedeni v členu 22 TRPATP, običajno prodajajo drugim podjetjem, ki kupujejo večje količine, vendar za to redkeje obiščejo prodajne površine.
92. Razumljivo je tudi, da se ta oprostitev omeji na površino 10.000 m². To preprečuje spodbujanje h gradnji posebej velikih trgovskih centrov, ki prodajajo navedeno blago. Ker mora nacionalni zakonodajalec v zvezi s tem sprejeti odločitev na podlagi predvidevanja, jo je mogoče preizkusiti samo glede na njeno očitno napačnost (glede merila preizkusa glej že točko 45 zgoraj). Vendar take očitne napake tu ni mogoče opaziti.
93. Z vidika cilja načrtovanja prostora na prvi pogled sicer ni jasno, zakaj naj bi bile trgovine z gradbenimi materiali do določene velikosti oproščene. To pa ni problematično, saj zadošča, da je mogoče različno obravnavanje utemeljiti z enim od ciljev zakona. V obravnavanem primeru to velja v zvezi z obremenitvijo glede na gospodarsko moč in glede upoštevanja negativnih vplivov na okolje.
iii) Podredno: izključitev manjših podjetij, ki se ukvarjajo s trgovino na drobno
94. Poleg tega predložitveno sodišče posledično graja tudi popolno izključitev trgovskih centrov s prodajno površino, manjšo od 4000 m². V skladu s sodno prakso pa gre za selektivno prednost samo, če ta ukrep odstopa od skupnega sistema v tem smislu, da uvaja razlikovanje med gospodarskimi subjekti, ki so glede na cilj, ki se mu sledi z davčno ureditvijo te države članice, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju.(65)
– Primerljiv dejanski in pravni položaj?
95. Zlasti v sodbi World Duty Free Group je Sodišče poudarilo, da morajo biti upravičenci glede na cilj, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo, v primerljivem položaju in so tako deležni drugačnega obravnavanja, ki ga je v bistvu mogoče opredeliti kot diskriminacijo.(66)
96. Zato izključitev lastnikov majhnih prodajaln na drobno (posameznih ali kot del trgovskega kompleksa) iz področja uporabe dajatve zanje ni nikakršna selektivna prednost v smislu pojma pomoči, opredeljenega v členu 107(1) PDEU. To razlikovanje namreč izhaja iz cilja zakona. Cilj zakona je zmanjšanje škodljivih posledic za okolje in prostorsko načrtovanje, ki jih imajo večji trgovski centri, s tem, da se ustvari spodbuda za upravljanje manjših trgovskih centrov, ki niso obdavčeni z obravnavano dajatvijo. Zato ne samo, da je to, da se ne sešteva več trgovskih centrov istega imetnika, razumljivo, ampak je tudi dosledno in v skladu s ciljem zakona.
97. Večji in manjši trgovski centri se med seboj razlikujejo ravno zaradi prodajne površine in gospodarske moči, ki iz tega izhaja, ter po številu kupcev in dostav na kvadratni meter. Z vidika države – ki tu ni očitno napačen – niso v pravno in dejansko primerljivem položaju.
– Podredno: utemeljenost razlikovanja
98. Če bi Sodišče v nasprotju z zgoraj navedenim ugotovilo, da je položaj majhnih in večjih trgovskih centrov dejansko in pravno primerljiv, je treba preizkusiti, ali je razlikovanje, ki iz tega izhaja, mogoče utemeljiti.
99. Menim, da je v zvezi z velikostjo prodajne površine temu mogoče pritrditi. Velikost prodajne površine kaže na (vsekakor ne očitno napačno) določeno količino artiklov in kupcev ter s tem na določeno število kupcev in dostav ter iz tega izhajajoče emisije hrupa in emisije v zrak ter ostale vplive, ki povzročajo posebne obremenitve za občino. Tudi velikost prodajnega objekta se najbrž lahko obravnava kot (približen) kazalnik za večji promet in s tem za večjo gospodarsko moč in torej večjo ekonomsko zmogljivost. Enako velja za navezavo na velikost parkirišča (če ta znaša več kot 50 % prodajne površine) in za domnevo, na kateri temelji IGEC, da imajo trgovski centri s prodajno površino, manjšo od 4000 m², redko parkirno površino, ki bi bila večja od 1999 m².
100. Tudi z vidika upravnega postopka ni mogoče oporekati temu, da se število trgovskih centrov, ki jih davek zajema in ki jih je nato treba nadzirati, zmanjša z določitvijo mejne vrednosti. To je – tako kot tudi dejstvo, da se površine različnih trgovskih centrov ne seštevajo – tudi v korist upravne poenostavitve. Celo v pravu Unije na področju davka na dodano vrednost niso obdavčena tako imenovana majhna podjetja (to so podjetja, katerih promet ne preseže določenega „davka oproščenega zneska“), ne da bi se to do zdaj štelo za kršitev zakonodaje o pomočeh. Za uresničevane cilje zakona je poleg tega povsem razumljiv poudarek na prodajni površini (ali parkirni površini, če ta obsega več kot 50 % prodajne površine) namesto na prometu ali dobičku, saj je prvo mogoče zlahka ugotoviti (enostavna in učinkovita uprava) in je manj dovzetno za izogibanje kot na primer dobiček.
c) Sklep
101. Če sklenem, izključitev manjših trgovskih centrov ne pomeni selektivne prednosti za ta podjetja. V tem smislu ni podana prednost oziroma neutemeljeno različno obravnavanje. Njihova izključitev je objektivno pokrita z namenom zakona 15/2002 (oziroma TRPATP).
102. Prav tako je mogoče glede na uresničevane zakonske cilje objektivno pojasniti oprostitev dajatve za nekatera podjetja z večjimi površinami.
VI. Predlog
103. V skladu z zgoraj navedenim Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), odgovori tako:
1. Člena 49 in 54 PDEU ne nasprotujeta obdavčitvi trgovcev na drobno glede na prodajno površino, kakršna je ta v obravnavanem primeru.
2. Člena 107(1) PDEU ni mogoče razlagati tako, da izključitev trgovskih centrov s prodajno površino, manjšo od 4000 m², iz obdavčitve ter oprostitev dajatve za velike posamezne trgovske centre, ki se ukvarjajo izključno z dejavnostmi prodaje opreme za vrtnarstvo, vozil, gradbenega materiala, strojev in industrijskega materiala, če njihova javna razstavna in prodajna površina ne presega 10.000 m², pomenita pomoč.