SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 3. maja 2007

Zadeva F-123/05

Jean-Marc Bracke

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Natečaj – Notranji natečaj – Pogoji za pripustitev – Obvestilo o natečaju – Pogoji v zvezi z delovno dobo – Osebje, zaposleno za določen čas – Člen 27 Kadrovskih predpisov – Načelo dobrega upravljanja – Načelo prepovedi diskriminacije“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero J.‑M. Bracke predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa za imenovanja z dne 7. septembra 2005 o zavrnitvi njegove pritožbe zoper odločbo Komisije z dne 21. aprila 2005, s katero je bila zavrnjena njegova zaposlitev kot uradnik na poskusnem delu po koncu natečaja COM/PC/04.

Odločitev: Tožba se zavrne kot očitno neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Natečaj – Notranji natečaj – Pogoji za pripustitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 27, prvi odstavek, in 29(1))

2.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Neodvisnost – Meje

1.      Izvajanje diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije na področju organizacije natečajev, zlasti pri določitvi pogojev za pripustitev, mora biti združljivo z zavezujočimi določbami členov 27, prvi odstavek, in 29(1) Kadrovskih predpisov. Člen 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov zavezujoče opredeljuje cilj vsakega zaposlovanja, člen 29(1) teh predpisov pa zavezujoče določa postopke, ki jih je treba opraviti za zasedbo prostih delovnih mest. Zato je treba to pravico vedno izvajati glede na zahteve, povezane s prostimi delovnimi mesti, in splošneje glede na interes službe.

S tem, ko organ za imenovanja kot pogoj za pristop k notranjemu natečaju določa, da ima kandidat pet let delovne dobe kot uradnik ali drug uslužbenec, za katerega se uporabljajo Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, brez obdobij dela, ki jih je v institucijah opravil kot delavec, zaposlen za določen čas, pravilno uporablja člena 27 in 29 Kadrovskih predpisov. Ta pogoj za pripustitev namreč omogoča, da se ne zagotavlja samo, da imajo kandidati poklicne izkušnje, ampak tudi, da so dokazali svojo sposobnost v okviru delovnih razmerij, predvidenih v Kadrovskih predpisih in Pogojih za zaposlitev drugih uslužbencev, ki se na področju podrejenosti, ocenjevanja in discipline razlikujejo od tistih, ki veljajo za delavce, zaposlene za določen čas. Ta pogoj prav tako ne krši načela enakega obravnavanja, saj glede na svoj namen, osebe, ki so bile zaposlene za določen čas, in osebe, ki so delale kot uradniki ali uslužbenci, niso v primerljivem položaju.

(Glej točke 45, 46, od 49 do 52 in 56.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 21. november 2000, Carrasco Benítez proti Komisiji, T‑214/99, RecFP, str. I‑A‑257 in II‑1169, točki 53 in 57; 13. december 2006, Heus proti Komisiji, T‑173/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-329 in II-A-2-1695, točke 37, 41, 42 in 44.

2.      Organ za imenovanja mora pri izvajanju svojih pristojnosti sprejeti odločitve brez nezakonitosti. Torej ga ne morejo zavezovati odločbe natečajne komisije, katerih nezakonitost bi lahko posledično povzročila nezakonitost njegovih odločb. Zato mora organ za imenovanja, kadar natečajna komisija nepravilno pripusti kandidata k natečaju in ga nato uvrsti na seznam primernih kandidatov, zavrniti imenovanje tega kandidata z obrazloženo odločbo, s čimer sodišču Skupnosti omogoči, da presodi njeno utemeljenost.

Organ za imenovanja lahko preuči zakonitost odločbe natečajne komisije, s katero ta pripusti kandidata k natečaju, šele, ko se postavi vprašanje dejanske zaposlitve, in nikakor ne, ko mu natečajna komisija pošlje seznam primernih kandidatov.

(Glej točki 64 in 65.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. oktober 1986, Schwiering proti Računskemu sodišču, 142/85, Recueil, str. 3177, točki 19 in 20;

Sodišče prve stopnje: 16. marec 2005, Ricci proti Komisiji, T‑329/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑69 in II‑315, točka 35; 15. september 2005, Luxem proti Komisiji, T‑306/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑263 in II‑1209, točki 23 in 24.