SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 1. februarja 2008

Zadeva F-77/07

Kay Labate

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Nezgodno zavarovanje in zavarovanje za primer poklicne bolezni – Poklicna bolezen – Pljučni rak – Pasivno kajenje – Ustavitev postopka“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero K. Labate predlaga, naj se za nični razglasita odločbi Komisije z dne 18. oktobra 2004 in 6. oktobra 2006, s katerima je bila zavrnjena zahteva za priznanje poklicnega izvora pljučnega raka, za katerim je zbolel in zaradi katerega je umrl njen mož, naj se Komisiji naloži, da ji plača celotno odškodnino, do katere je upravičena na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, in da ji povrne potne stroške, ki jih je njen mož pogosto imel zaradi pregledov pri zdravniku v Bruslju, na podlagi člena 9 Pravil o zavarovanju uradnikov za nezgode in poklicne bolezni, naj se odredi vsak drug ukrep, ki bi se lahko izkazal za pravičnega, in naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.

Odločitev: O predlogih, ki jih je v tožbi podala tožeča stranka, ni treba več odločati. Odškodninski zahtevek, ki ga je tožeča stranka podala v dopisu z dne 25. oktobra 2007, se zavrne kot očitno neutemeljen. Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Ničnostna tožba – Tožba zoper odločbo – Umik izpodbijane odločbe med postopkom – Brezpredmetna tožba – Ustavitev postopka

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 75)

2.      Uradniki – Tožba – Neomejena pristojnost – Možnost, da se toženi instituciji po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

1.      O ničnostni tožbi ni treba več odločiti, kadar institucija, ki je izdala sporno odločbo, to uradno umakne med postopkom in ob tem umiku ni hkrati sprejeta druga odločba z enakim predmetom. Tak umik, s katerim retroaktivno izgine sporna odločba, ima namreč enake učinke, kot bi jih lahko imela razglasitev ničnosti.

Glede tega z argumentom, da je institucija umaknila sporno odločbo, da bi se izognila nadzoru sodišča, ni mogoče dokazati, da bi spor ohranil predmet. Instituciji namreč ni mogoče očitati, da je po analizi tožbe in vseh podatkov o sporu ocenila, da je želeno odpraviti nekatere pomanjkljivosti ali nepravilnosti v tej odločbi, in s tem znova začela postopek sprejetja. Poleg tega prepozen umik odločbe, čeprav je obžalovanja vredno, ne vpliva na ugotovitev, da je sporna odločba izginila iz pravnega reda.

(Glej točke 7, 11 in 13.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. september 1996, Langdon proti Komisiji, T-22/96, Recueil, str. II-1009, točke od 12 do 14.

2.      Čeprav je res, da ima sodišče Skupnosti na podlagi člena 91(1) Kadrovskih predpisov neomejeno pristojnost v sporih finančne narave in lahko celo po uradni dolžnosti instituciji naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo tožeči stranki, pa lahko odloči o takem ukrepu šele po preizkusu zakonitosti akta, ki je predmet tožbe. Če sodišče Skupnosti ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijanega akta niti presoditi stvarnosti in vsebine zatrjevane škode, odgovornosti institucije namreč ni mogoče šteti za že nastalo.

Tako sodišče Skupnosti v primeru predloga za plačilo odškodnine za škodo, ki je posledica nerazumnega trajanja postopka priznanja poklicnega izvora bolezni zaradi umika prvotne odločbe, nato zaradi ponovnega začetka postopka pred zdravniško komisijo, ne more preučiti niti zakonitosti umaknjene odločbe niti nerazumnosti trajanja postopka, ki še vedno teče, katerega faze in pogoji izvajanja mu niso na voljo in na katerega celotno trajanje ne more vplivati. Poleg tega stranke in sodišče Skupnosti po definiciji ne poznajo samega pomena odločbe, ki bo nazadnje sprejeta, odškodninski zahtevki tožeče stranke pa bodo nujno odvisni od odločbe, ki bo sprejeta po koncu postopka.

(Glej točke od 16 do 22.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 1996, Stott proti Komisiji, T-99/95, Recueil, str. II-2227, točka 72; 11. april 2006, Angeletti proti Komisiji, T-394/03, ZOdl. JU, str. I-A-2-95 in II-A-2-441, točke od 163 do 167 in navedena sodna praksa; 15. marec 2007, Katalagarianakis proti Komisiji, T-402/03, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 104.